Oktobra 1958 je Tomaž v očetovem mlinu ob Savinji čakal, da se bo kamen zavrtel, Lovro pa je odprl razbremenilno zapornico in vodi sprostil pot stran od kolesa. Mlin je utihnil ravno takrat, ko so na dvorišče pripeljali še tri vozove žita. Nato je oče na rame dvignil prvo od štirih polnih vreč in jo odnesel po stopnicah navzdol, v prostor, ki ga je voda ob vsakem večjem nalivu zalila do gležnjev.
»Moko spravi na podstrešje,« je rekel Tomaž. Lovro vreče ni odložil. Naslonil jo je ob notranjo stran vrat, kjer so bile deske že potemnele od vlage, in se vrnil po naslednjo.
Na nebu še ni bilo dežja, le nizek siv rob nad Menino. Pred mlinom so ljudje čakali na svoje vreče in pogledovali v mirujoče kolo. Karel, ki je pripeljal rž iz sosednje vasi, je vprašal, ali bodo mleli ali poslušali vodo.
»Danes ne bomo ne enega ne drugega,« je odvrnil Lovro.
Tomaž je poznal očetovo trmo, vendar ne te vrste. Pred tremi tedni se je z ženo Nado in šestletno Ivo vrnil iz Celja, da bi med najživahnejšim delom jeseni mlel ob očetu. Do pomladi naj bi se odločil, ali bo pustil delo v delavnici in se z družino preselil domov za stalno.
V prvem tednu je zmlel več kot oče prej v dveh. Očistil je sito, poravnal jermen in v knjigo zapisal vrstni red strank, da nihče več ni čakal zaradi pozabljenega dogovora. Lovro ga ni pohvalil, je pa pred sosedi dvakrat omenil, da kamen še nikoli ni tekel tako enakomerno.
Zdaj je brez pojasnila poslal vse domov. Karel je ob odhodu dejal, da bo zrnje odpeljal drugam, če bo stari mlinar še enkrat zaprl vodo pred dežjem. Tomaž je počakal, da je dvorišče ostalo prazno, nato pa spodnjo zapornico znova priprl.
Voda je udarila v lopate in kolo se je zdrznilo. Izpod poda se je dvakrat oglasilo zamolklo trkanje, kakor bi nekdo s pestjo potrkal iz temeljev. Lovro je pritekel iz hiše, se oprijel vzvoda in ga sinu iztrgal iz rok.
»Ležaj je obrabljen,« je rekel Tomaž. »Zamenjal ga bom.«
»Ne poslušaš prave stvari.« Lovro je zapornico spet odprl in kolo se je ustavilo. »Kamen lahko poči in kupiš drugega. Voda pa nikoli ne počaka.«
Tisto noč je prvi dež le oplazil streho. Tomaž se je zbudil, ko je oče hodil po hodniku, ter mu sledil do mlinske sobe. Lovro je pri petrolejki gledal črno črto, narisano čez omet tik nad tlemi. Pod njo se je na steni svetila ozka lisa vlage.
»Koliko časa je že mokro?« je vprašal sin.
Oče je petrolejko dvignil više. »Dovolj dolgo, da bi moral opaziti sam.« Nato je s prstom segel v razpoko med dvema kamnoma, vendar ni povedal, kaj išče.
Do jutra se voda ni dvignila. Vreče so ostale naslonjene ob vrata, čeprav bi jih Lovro lahko odnesel na suho. Tomaž je eno poskusil premakniti in ugotovil, da je težja od običajne vreče moke. Vlakna ob šivu so bila čista, brez belega prahu.
Za mlinom je našel še ducat sveže ošiljenih vrbovih kolov. Stari sadovnjak ob opuščeni strugi je imel prerezano ograjo, jablane pa so bile označene z rdečo kredo. Pot med njimi je vodila proti nižjemu travniku in naprej do prvih hiš.
Tomaž je sklenil, da oče pripravlja novo strugo. Če bi vanjo spustil vodo, bi odnesla zemljo med jablanami in se razlila čez Karlov travnik. Ko ga je vprašal, kdo mu je dovolil kopati, je Lovro odgovoril, da voda dovoljenj ne bere.
»Tudi meja je ne?« je vprašal Tomaž. »Karel bo mislil, da mu hočeš namočiti seno.«
»Karel misli samo do svoje vreče moke.« Lovro je pobral sekiro in se odpravil proti jezu nad mlinščico. Tomaž je gledal za njim in prvič pomislil, da razlog za njegovo vrnitev morda ni bil samo pogovor o prevzemu mlina.
Naslednji dan je bilo nebo jasno. Mlin je delal od jutra do teme, kot da se že tedne ni ustavil. Lovro je sprejemal žito, sešteval merice brez napake in Ivi iz kosa lesa izrezljal majhno lopatico za moko.
Zvečer je Nada pakirala dekličine nogavice v kovček. Povedala je, da ju je Lovro prosil, naj v nedeljo odideta k njeni sestri na višje ležečo kmetijo in ostaneta tam dva dni. Tomažu o tem ni rekel ničesar.
»Če meniš, da izgublja razum, mu to povej,« je rekla Nada. »Ne ugibaj kaj mu hodi po glavi.«
Tomaž je odgovoril, da mora nekdo paziti na mlin in da bo ostal tukaj. Nada je zaprla kovček. »Potem se odloči, ali paziš na mlin ali na očeta. Zadnje tri dni delaš oboje slabo.«
V soboto zjutraj je kazalec na starem barometru zdrsnil še niže. Z zahoda je prihajal topel veter, potok pa je kljub suhemu dnevu nosil motno vodo in drobne vejice. Lovro je zopet odprl razbremenilno zapornico ter z notranje strani podprl vrata spodnje sobe s polnimi vrečami.
Na dvorišču se je zbralo šest kmetov. Zrnje so potrebovali zmleto pred večdnevnim dežjem, ki ga je napovedovalo nebo, in niso hoteli še enkrat odpeljati polnih vozov domov. Karel je stopil k vzvodu ter vprašal Tomaža, kdo je zdaj mlinar.
Lovro je stal pri vratih in čakal na sinov odgovor. Tomaž je čutil poglede ljudi, ki bi spomladi prihajali k njemu, če prevzame mlin. Prijel je vzvod, priprl odtok in poslal vodo na kolo.
Prvih nekaj minut je teklo mirno. Potem se je iz temeljev spet oglasilo dvojno trkanje. Črna črta na zidu je ostala suha, toda nad njo se je pojavila nova temna pika, ki se je širila navzdol, v nasprotni smeri od vode na tleh.
Lovro je brez besed odšel. Tomaž je položil dlan na zid in pod kožo kamna začutil drobno tresenje. Ustavil je kolo, še preden je bila prva rž zmleta, ter Karlu vrnil nezavezano vrečo.
Očeta je našel nad mlinom, kjer je mlinščico od potoka ločeval nizek kamnit jez. Lovro je iz vode vlekel veje, ki so se nabirale pred staro stransko zapornico. Za njo je ležala zaraščena struga, ista, ki se je niže nadaljevala skozi njihov sadovnjak.
Med dvema kamnitima blokoma je zevala razpoka. Ob vsakem sunku motne vode se je razširila za širino noževega roba in znova stisnila. Dvojni udarec, ki ga je Tomaž slišal v mlinu, ni prihajal iz ležaja. Po zidu se je prenašal z jezu.
Lovro mu je podal grablje. »Ko bo kamen popustil, bo voda sama izbrala najkrajšo pot. Ta gre skozi mlin in čez spodnje hiše.«
»Zakaj nisi povedal?«
»Povedal sem, da poslušaj.« Lovro je pokazal proti stari zapornici. Hotel jo je odpreti, še preden se jez podre, in del naraslega toka poslati po opuščeni strugi skozi svoj sadovnjak. Vrbovi koli naj bi zadržali plavajoče veje, prerezana ograja pa vodi ne bi postavila dodatne ovire.
Vreče v spodnji sobi niso bile napolnjene z moko, temveč s peskom. Lovro jih je zložil ob vrata, da bi blažile vdor vode v mlin. Vsak prejšnji dež je uporabil za preizkus starega kanala, vendar ga ni odprl dovolj, da bi kdo niže opazil več kot mokro travo.
»Karel ima seno ob meji,« je rekel Tomaž.
»Mi imamo šestnajst jablan in spodnji kamen. Nekaj bo vzela pri nas, nekaj pri njem.« Lovro je pogledal proti streham pod pobočjem. »Če ne odpreva, si bo vzela sama.«
Dež ju je dosegel še pred večerom. Najprej je padal naravnost, nato ga je veter nesel med drevesi v dolgih poševnih črtah. Tomaž je poslal Nado in Ivo na pot, sam pa se je vrnil k jezu, čeprav mu je žena rekla, naj se ne vrača samo zato, ker je nekoč obljubil, da bo ta mlin njegov.
Do mraka je voda segala Lovru nad kolena. Stara zapornica se je premaknila za dlan in obstala; pod njo se je zagozdilo deblo. Oče je hotel stopiti v tok, toda Tomaž ga je zadržal in okoli hloda zavil verigo, ki sta jo uporabljala za dvig mlinskega kamna.
Vlekla sta z nasprotnih bregov. Ko je deblo popustilo, je zapornico odprlo z udarcem, ki je preglasil dež. Voda je planila v zaraščeno strugo, podrla tri kole in stekla med jablanami. Ena se je nagnila do tal, za njo druga; nato se je tok razlil čez spodnji rob sadovnjaka in izgubil del moči na širokem travniku.
Kamniti jez je počil nekaj minut pozneje. Del vode je udaril proti mlinščici, vendar se je glavni sunek porazdelil po novi strugi. V mlinu so se vrata upognila do vreč s peskom. Kolo je obstalo, spodnji kamen pa je zalila rjava voda, ki je za seboj puščala listje in koščke lubja.
Zjutraj je bilo nebo bledo in čisto. Mlin je stal, sadovnjak pa je bil preoran z novo strugo. Spodnje hiše so imele mokra dvorišča, nobena vrata pa niso bila iztrgana. Karel je prišel brez voza, dolgo gledal podrto mejo in nato prijel za lopato.
Tomaž je z očetom sedel na pragu mlinske sobe. Izračunal je, da bi lahko kolo popravil, toda jez bi zahteval več dela, kot ga zmoreta sama. Lovro je odgovoril, da popravilo ni odločitev, ki jo morata sprejeti tisto jutro.
»Pri šestnajstih si obljubil, da boš ostal,« je rekel. »Jaz pa sem se naslednjih šestnajst let obnašal, kot da vse delo še vedno pripada meni.«
Tomaž je gledal vreče, umazane od vode. Oče je vedel, da je v Celju dobil možnost voditi delavnico, in opazil, da Nada ponoči ne razpakira vseh kovčkov. Bal se je, da bo sin razpoko v jezu vzel za zadnji dokaz, da ga dom potrebuje.
»Zato si molčal?« je vprašal Tomaž. »Da bi me osvobodil odločitve, tako da si jo spet sprejel namesto mene?«
Lovro je z nohta odstranil košček blata. »Očitno sem se naučil odpirati samo zapornice.« Ni prosil za odpuščanje in Tomaž mu ga tisti dan ni ponudil.
V naslednjem tednu so s sosedi utrdili staro razbremenilno strugo. Karel je prestavil seno više, Tomaž pa je izdelal kovinski mehanizem, s katerim je bilo mogoče stransko zapornico dvigniti brez stopanja v vodo. Mlinskega kolesa še niso pognali.
Ko sta Nada in Iva prišli nazaj, je Tomaž ženi povedal, da se bodo vrnili v Celje, vendar bo do zime prihajal ob sobotah in z očetom presodil, ali ima mlin prihodnost v manjši obliki. Nada ni rekla, da je to prava odločitev. Vprašala je le, ali je tokrat njegova.
Na jutro odhoda je rahlo deževalo. Lovro je stal pri vzvodu in gledal motno vodo, Tomaž pa je prijel za ročaj novega mehanizma. Brez naglice je odprl stransko zapornico.
Voda je stekla mimo mirujočega kolesa, skozi vrbove kole in med preostalimi jablanami. Nobena vreča ni čakala v najnižji sobi.
