Na vidiku nova pomoč za osebe z endometriozo

Endometrioza je bolezenska motnja, za katero je značilno pojavljanje tkiva, katerega lastnosti so zelo podobne maternični sluznici, zunaj maternice.

Ne dopustite, da vas zamera razžre od znotraj

Zamera je lahko povezana z zelo konkretnimi dogodki – na primer z izdajo ali ponižanjem.

Govorjenje med spanjem: kaj je krivo za ta pojav?

Govorjenje med spanjem se zdi na prvi pogled predvsem komično. Osebe, za katere se izve, da ponoči rade »poklepetajo same s sabo«.

Psi v povprečju razumejo kar približno 90 človeških besed in fraz

Psi v povprečju razumejo približno 90 človeških besed in fraz.

Popolna nedelja za dober začetek naslednjega tedna

Nedelja je sicer za mnoge ljudi dela prost dan, vendar so osebe, ki nedeljo dojemajo kot svoj najljubši dan v tednu, precej redke.

Podrgnite česen po stopalih … in v ustih boste že kmalu začutili znan okus!

Ali ste vedeli, da lahko okušamo tudi s stopali? Če mislite, da gre za nekakšno čudno šalo, se lahko o resničnosti te trditve precej hitro prepričate sami.

Covid-19: skoraj polovica vseh primerov asimptomatičnih

Raziskovalci so ugotovili, da naj bi bil asimptomatičen potek bolezni značilen za kar približno 40,5 odstotka, torej skoraj polovico vseh primerov covida-19.

Najboljši prijatelji za vaše astrološko znamenje

Ali se vedno spoprijateljite z »napačnimi osebami«, ki nimajo najboljšega vpliva na vas? Prav tisto, kar vas je pri določeni osebi pritegnilo, lahko postopoma postane zelo problematično in celo uničujoče.
ZgodbeSašina izpoved: Iz smrti v novo rojstvo

Sašina izpoved: Iz smrti v novo rojstvo

MORDA VAS ZANIMA

Leta 2017 sem umrla in se na novo rodila. Zgodilo se mi je tisto, kar se, tako do takrat misliš, lahko zgodi le drugim, tragedija, ob kateri po navadi spustiš kakšno solzico, nakažeš kakšen evro, nato pa hitro pozabiš na to. Ker to ni tvoja zgodba. Dokler en majski dan ne obstane.

- Oglas -

Besede, ki opisujejo dogodke tistega obdobja, mi ne stečejo zlahka na papir. Težko se je vračati. Nisem več ista oseba, čas zaceli rane, vse postane malo megleno in sprašujem se, ali bom naslikala pravo sliko. Skušam biti čim bolj tukaj in zdaj, a hkrati se zavedam, da to ne morem biti brez tam in takrat. Zato grem na začetek …

Ko se ti življenje ravno začne …

Začetek leta 2017 je bil prekrasen, poln pričakovanj in načrtov, a tudi stresen in naporen. Decembra preteklega leta sem ravno rodila dvojčici Sabrino in Sofijo, a ker sta bili rojeni dva meseca prezgodaj, sta šele februarja prišli domov. Nosečnost, porod in prvi meseci po rojstvu so bili težki, in ko življenje tvojih otrok visi na nitki, misliš, da hujšega v življenju verjetno ne boš doživel. Hkrati sva s partnerjem Primožem začela graditi hišo, za naslednje leto sva načrtovala poroko. Ogromno novih začetkov, med katerimi sta prekrasni punčki, prelepo presenečenje, zavzeli osrednjo vlogo. Po napornem začetku sta bili kmalu zdravi in po odhodu iz bolnišnice smo končno lahko zaživeli kot družina. 

Boj za Primoža

Velikokrat sem se vračala v tiste zadnje mesece pred Primoževo smrtjo in vem, da je bila slutnja pri obeh, da se bo nekaj zgodilo. Primož je zdrav, pri 43 letih napisal oporoko, se začel bati letal in za svoje zdravje in se ob slovesu pred odhodom na zadnjo službeno pot trikrat vrnil in me vprašal, ali naj raje ostane doma. Mene pa je stisnilo pri srcu, ker sem vedela, da nekaj ni v redu, a sem mu rekla, naj gre. Morda je duša že vedela, ker si je to izkušnjo že izbrala, morda sva si sama to priklicala, morda je bila to karma ali pa preprosto ni odgovora in smisla v iskanju le-tega. Danes ga ne iščem več, takrat bi vse dala zanj.

Primož je preživel nekaj dni na službeni poti v Izraelu in se 30. maja, dva dni pred najino obletnico, zadovoljen vračal domov, ko je ob pristanku na Dunaju doživel možgansko kap. Ker se je vedno javljal z vsakega letališča in ker se mi vse popoldne ni javil in zvečer ni prišel domov, sem vedela, da se je nekaj zgodilo. To je bila najhujša noč mojega življenja. Nisem vedela, kaj se je zgodilo, in v umu preigravala vse možne črne scenarije, nekje v sebi pa že vedela, da se je najhujši možni tudi uresničil. Takrat se je začel moj boj za Primoža. Po telefonu je bil nedosegljiv, ker ga je imel na letalu izklopljenega, in tako sem ga vso noč iskala po letališčih, ambasadah, podala prijave na policijo v Sloveniji in na Dunaju. Ker nisem mogla čakati na poizvedbe policije, sem sama klicala ljudi, jih zbujala ob nemogočih urah in v joku prosila za kakršnokoli informacijo. Tako se me je proti jutru usmilila uslužbenka Austrian Airlinesa in mi povedala, da je bila v njihovem sistemu ob Primoževem imenu opomba, da je bil odpeljan v bolnišnico. To je bila zame takrat najlepša novica, saj je pomenila, da je živ. Nato sem stopila v stik z bolnišnico, kjer so me iskali vso noč in mi povedali, naj takoj pridem na Dunaj.

Sašina zgodba

V kaosu in temi

- Oglas -

Na Dunaju sem preživela štirinajst dni, ločena od punčk, v kaosu in nepopisnem strahu. Primož je bil v komi, ni kazalo dobro, veliko je bilo pogovorov o njegovem stanju in zdravljenju. Iskala sem vse možne rešitve, pošiljala njegove slike glave nevrologom po svetu, a upanja ni bilo veliko. Ko so me zdravniki že pripravili na to, da se bo treba posloviti, pa se mu je stanje začelo izboljševati. Zdelo se je, da razume in sliši, in dodatni testi so pokazali, da se bo verjetno zbudil iz kome, vsega zavedal, telo pa ne bo nikoli več delovalo, saj je bila vsa motorika zaradi kapi uničena. To je bil nov šok. Kako bom ob dveh punčkah zmogla skrbeti še zanj? Kako bo on to prenesel, človek, ki je bil vedno v pogonu? Ta scenarij se je zdel še hujši kot smrt. A ob izboljšavah se je bilo treba odločiti za premestitev domov in tako sem odšla za nekaj dni v Slovenijo, kjer so v bolnišnici na Jesenicah prijazno privolili, da ga sprejmejo. V petek bi bil prepeljan, v četrtek sem se vozila nazaj na Dunaj, ko sem med vožnjo dobila klic. Primož umira, takoj pridite. In pet minut pozneje … Primož je umrl. Tema.

Angel

Kako sem prišla na Dunaj, ne vem. Peljal me je moj oče. Stanja ni mogoče opisati, občutkov tudi ne, ker jih preprosto nimaš s čim primerjati. Vem pa z vsem srcem, da spodaj ni pekla, ker sem ga takrat doživela na zemlji. A tudi v tistih najhujših trenutkih, tega ne bom nikoli pozabila, je skozi najtemnejše oblake že posijalo sonce. Kako lepo so skrbeli za Primoža na Dunaju, osebja nikoli ne bom pozabila. Kako je v njegovih zadnjih trenutkih zdravnica, ki se piše Angel, stisnila najino fotografijo k njegovemu srcu … Večno ji bom hvaležna. Kako sem se lahko poslovila od njega, obdanega z rožami in najinimi slikami, in že takrat začutila, da je tu pustil le obleko, sam pa odšel drugam. Toliko nepredstavljivo lepih stvari sredi največje groze.

Ko ne veš, kako naprej

Tedni, meseci, ki so sledili, so bili nočna mora. Družina, ki te ima rada, ti pravzaprav ne zna pomagati. Bolečina je prehuda, tvoji bližnji tudi sami trpijo, hkrati pa se pravzaprav nihče ne zna odzvati v takih situacijah, saj te nanje nihče nikoli ne pripravi. Nekateri ljudje so se umaknili, veliko jih je mislilo, da je bolje, da Primoža ne omenjajo, a jaz sem želela o njem govoriti. Nisem hotela zanikati stvari in situacija mi tega tudi ni dopuščala. Birokracija ne počiva, prav tako ne dolgotrajni zapuščinski postopki. Vsi strahovi so se zgrnili name naenkrat, ker varnosti in gotovosti, ki sem ju prej čutila, ni bilo več. Kar naenkrat sem postala sama odgovorna za to, da vzgajam dve punčki, poskrbim za našo prihodnost, dokončam hišo … In ne glede na to, da sem imela ljudi okoli sebe, ki so mi pomagali, in ne glede na to, da je Primož lepo poskrbel za našo prihodnost, sem čutila, da so bile vse odločitve na meni. Ker je bilo toliko zunanjih stvari, s katerimi sem se ukvarjala, sem popolnoma zanemarila svojo notranjost. Ni bilo časa za čustva in žalovanje, bila sem popolnoma preobremenjena, kar je vodilo do živčnega zloma. Takrat sem nekaj dni preživela v psihiatrični bolnišnici v Begunjah, kjer sem počasi obrnila nov list. Končno sem normalno jedla in spala, preživela veliko časa v naravi, se posvetila sebi in dobila dobro terapevtko, ki me je predvsem poslušala. To so bili prvi začetki mojega postavljanja na noge.

Nikoli nisi sam

Sama verjamem, da ko se ti zgodi nekaj težkega v življenju, imaš izbiro. Lahko se zatečeš k destruktivnim rešitvam, kot so alkohol, tablete, zapiranje srca, igranje žrtve …, ali pa sprejmeš situacijo tako, kot je, in se ji ne upiraš. Odžalovati je nujno in pot in čas žalovanja sta za vsakega človeka drugačna. Tudi sama sem šla skozi vse faze žalosti, jeze, velikega čiščenja travm iz preteklosti. Ko sem na neki način izgubila vse zunanje, kar me je definiralo, vse upe, sanje, svojo identiteto, sem se zrušila. In iz tega začela na novo.

Pri tem mi je zelo pomagala duhovnost. Verjamem, da mi je bila namenjena. V mesecih po Primoževi smrti je bilo vse tako črno, tako grdo, da sem si želela samo eno stvar: da iz te situacije pride nekaj lepega, čistega. Tak je bil Primož. Krasen, topel moški, ki je imel neizmerno rad mene in punčki. Takrat sem se javno izpostavila in spregovorila o svoji izkušnji. Oddaja Zvezdana je bila velik del mojega zdravljenja in, takrat se tega sploh nisem še zavedala, tudi zdravljenja mnogih drugih. Po oddaji mi je pisalo več kot 300 ljudi, ki so se našli v moji izkušnji, delili z mano svojo zgodbo, dobili občutek, da jih vsaj nekdo razume. S tem so pomagali sebi in meni. Zaradi takega odziva sem nato kar nekaj časa vodila skupino za žalujoče, kjer smo se predvsem srečevale mamice s podobno izkušnjo. Ta del moje poti mi je dal vedeti, kako pomembno je, da spregovorimo, da damo čustva iz sebe in jih ne potlačimo. Če se ne soočimo z njimi, pravzaprav nikoli ne stopimo na pot zdravljenja. Z Zvezdano pa so na mojo pot stopili tudi izjemni duhovni učitelji.

Saša Suhadolnik

Duhovni svet – ko odpreš srce, se začnejo dogajati čudeži

Sama sem bila do te izkušnje izredno razumski človek, analitična »odvetnica« z neskončno argumenti, vladal mi je um. Tega se v bistvu sploh nisem zavedala, tako kot se večina nas verjetno ne. V duhovnost se nikoli nisem poglabljala, bila pa sem odprta in imela širino, ki so mi jo dala potovanja po svetu. Morda mi je bilo zato povsem normalno sprejeti tudi duhovne izkušnje, ki so mi prišle na pot. Skozi jogo, karmično diagnostiko, pranoterapije, medijstvo in prek izjemnih duhovnih učiteljev, ki so mi nesebično ponudili pomoč in jim bom večno hvaležna, sem se odprla tudi temu svetu. Dal mi je ogromno, odvzel veliko strahov, ponudil ogromno tolažbe, dal večno povezavo s Primožem in upanje, da bo mojo temo spet nekoč zamenjala svetloba. Samo o tem obdobju bi lahko napisala knjigo, ki bi se verjetno brala kot znanstvena fantastika, a bilo je tako izjemno lepo in polno ljubezni. Pomagalo mi je prebroditi najhujše trenutke.

Iskanje ravnovesja in ljubezen do sebe

A kljub vsej tej pomoči od zgoraj in spodaj sem sama še dolgo vztrajala na napačni poti. Dajala sem prednost vsem zunanjim stvarem. Dokončala sem hišo, a za ceno zdravja, in pristala v bolnišnici z virusnim meningitisom. Ves čas sem si dopovedovala, da samo še to uredim, pa bo bolje, pa bomo s punčkama normalno zaživele naprej. A dokler nisem same sebe zavestno ustavila, ta dan ni nikoli prišel. Sčasoma sem ugotovila, da morajo biti v ravnovesju vsa štiri naša telesa: mentalno, duhovno, čustveno in fizično. V preteklih mesecih sem veliko delala na duhovnem, mentalno sem premalo ustavljala, čustveno odlagala in fizično zanemarila. Vse drugo je bilo bolj pomembno kot pa čas v naravi s psičko ali igranje s punčkama. Takrat sem si rekla: dovolj. Spremenila sem navade. Ko imam čas, zdaj izvajam jogo, grem na sprehod, pišem, meditiram, se poglabljam vase, tudi če to pomeni, da umazana posoda počaka. Ko sem s punčkama, sem res z njima. Izklopim zunanji svet in skušam biti ves čas prisotna. Bolj zdravo jem, ne gledam in ne berem negativnih stvari in preprosto bolje skrbim za svoje srce, dušo in telo. Na novo odkrivam, kaj imam rada, kaj me veseli, in poslušam sebe.

Poslušanje sebe in sprejemanje odgovornosti za svojo srečo

Prav to, da poslušaš sebe, je pomemben del žalovanja. Na začetku je bilo to zame izjemno težko. Povsem sem bila na tleh in si samo želela, da bi prišel nekdo, ki bi rešil vse moje težave, zamahnil s čarobno paličico in bi vsa bolečina izginila. Ogromno je bilo nasvetov iz okolice, in ker sploh ne veš več, kdo si, poslušaš vse. Ali pa nobenega. Tu je meni javna izpostavljenost pomagala. Preprosto sem dosegla točko, ko mi je postalo vseeno, kaj si ljudje mislijo o meni. To je del moje poti. Vsak ima svojo pot. Seveda je veliko laže obsojati drugega kot pa pospraviti pred svojim pragom. A verjamem, da so nam vsi ljudje ogledalo. Odsevajo tako naše pozitivne kot »negativne« lastnosti, a večini ego preprečuje, da bi si negativne sploh priznali. Žalovanje ni lepo. Je umazano, kaotično, strašljivo za žalujočega in vse bližnje. A v nekem trenutku mora prenehati biti izgovor za vse naše neprimerne odzive. Treba je sprejeti odgovornost za svoj notranji mir, za svojo srečo. Najprej s pomočjo drugih, če sami ne zmoremo, nato pa tako, da se zazremo vase in si priznamo stvari, ki so del nas in nam niso všeč. Samo tako lahko tudi kaj spremenimo.

Tu in zdaj – to je edino, kar je

Verjamem, da je ravno to obdobje vodilo do mojega najpomembnejšega spoznanja, zavedanja, rušenja ega. Nobena zunanja oseba ali okoliščina ni bila kriva za to, kar se mi je zgodilo. Ne Bog, ne Primož, ne usoda, ne karma, ne jaz, ne moja ali njegova družina, ne služba ali stres. Vsi smo eno in po iskanju odgovorov v vseh mogočih zunanjih terapijah, vključno s psihoterapijo, ki mi je zelo pomagala, sem se na koncu lahko zazrla samo še vase. Tako sem ugotovila, da vse, kar me moti pri drugih, sem pravzaprav jaz. Zunanji krivci in situacije odpadejo. Sprejela sem svojo bolečino, jezo, žalost in jih z različnimi tehnikami zdaj sprejemam, opazujem, jim dajem prostor, ne dovolim pa, da me definirajo ali obvladujejo moje odzive, odnose in življenje. Ko pa vseeno prevzamejo nadzor, kar se seveda zgodi, saj sem le človek in je vse to le del človeške izkušnje, pa skušam biti sočutna do sebe. Tisto zame najpomembnejše pa je bilo spoznanje, da imamo samo ta trenutek in da je samo ta vreden naše pozornosti. Preteklost je treba spustiti. Ljubezen ostane, hvaležnost ostane, a pomembno je premikanje naprej. Preteklost je pomembna toliko, da se iz nje nekaj naučimo, potem pa jo spustimo. Enako nesmiselno se je ukvarjati s prihodnostjo, preigravati scenarije v glavi. Jaz sem dokaz, kako se ti lahko v trenutku vsa prihodnost obrne na glavo. Ostane le ta trenutek. Tukaj in zdaj. Ni pomembno, kakšen je. Poln bolečine, žalosti, jeze, ljubezni, veselja, miru. Samo tega imamo in samo v tem trenutku smo res živi.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×