Izgorelost je kronično stanje izrazito močne psihofizične in čustvene izčrpanosti. Poudarek je na besedi »kronično«, saj je izgorelost seštevek dolgotrajnih in mnogih subjektivnih odzivov na obremenitve.

Treba je razlikovati med izgorelostjo (burnout) in delovno izčrpanostjo (wornout). Pri prvi so razlogi v posamezniku samem, pri drugi pa zunanji dejavniki v obliki dejansko prevelikih obremenitev, na katere nimamo vpliva. 

Izgorelost ženske

Kako je z izgorelostjo pri ženskah?

Izgorevajo tako moški kot ženske. Oboji so obremenjeni z dosežki, napredovanjem, ambicioznostjo. Ženske so v današnjem obdobju močne predstavnice na pravzaprav vseh ključnih področjih življenja. Ker pa je to mnogokrat združeno v eni osebi, to zahteva svojo ceno. Tudi v izgorelosti.

Preveč dela?

Pravzaprav ni količina dela tista, ki je navadno glavni razlog za izgorelost. Pomembnejše je, kako se ob tem počutimo, kakšne zahteve imamo do sebe pri opravljanju vsega tega dela. Perfekcionizem je ena od lastnosti, ki jo navadno opazimo pri osebah, ki izgorevajo.

Morda ga poznate tudi sami: nikoli dovolj dobro, veliko, pomembno … To so zahteve, ki si jih navadno postavljamo sami. In sami smo tisti, ki presojamo, pri perfekcionizmu pa v številnih primerih le grajamo, hvalimo pa ne. To lovljenje nečesa, kar bi bilo dobro, zadovoljujoče, in nedoseganje cilja je tisto, ki izgorelosti podloži »nujne« temelje.

Tudi občutki krivde v smislu: če bi se bolj potrudila, če bi pomislila tudi na tole možnost, če bi predvidela tole težavo, če bi …

Tak notranji (po)govor zelo škodljivo vpliva na samopodobo. Kar naenkrat je vse narobe, vse črno, človek, ki tako razmišlja, pa neznosno utrujen že ob misli na to, da bi se lotil nečesa, kar je tako ali tako obsojeno na »ne dovolj«.

Ne dovolj

Ženske so dandanes zelo nagnjene k razmišljanju, česa vsega še niso naredile, dosegle in kaj ne dosega njihovih standardov. Tako razmišljanje izhaja iz prevelikih, tudi nerealnih pričakovanj. Biti uspešna na kariernem področju, ves čas napredovati, biti mama zadovoljnih otrok, ki blestijo na šolskih tekmovanjih, biti zapeljiva partnerka/žena, ki za vse gospodinjstvo poskrbi z zamahom mezinca – to seveda ne gre. To je delo za nekaj oseb in ne eno samo. Enostavno si zadamo preveč, s prevelikimi cilji. Težava pri prevelikih ciljih je naslednja: če si nekaj zadamo, se počutimo nesposobni, če tega nismo dosegli. Tudi če je bil cilj nerealen. Takrat si ne rečemo, cilj je bil previsok, jasno, da ga nismo dosegli. Zato je občutek, da niso dovolj dosegli, v čemer koli že, pri mnogih posameznikih prevečkrat prisoten, saj so tudi cilji nerealni.

Izgorelost ženske

Pomemben vpliv osebnostnih značilnosti

Ljudje se med seboj razlikujemo glede mnogih značilnosti. Osebnost posameznika označujejo notranji in zunanji vidiki njegovega delovanja, so razmeroma trajni, po njih se med seboj seveda tudi razlikujemo. Seveda pa se posameznikove lastnosti tudi razvijajo in spreminjajo.

Omenjene značilnosti so pomembne pri doživljanju okolice, zunanjega sveta, poslovnega prostora, v katerem delujemo in ki vpliva na nas (kot seveda tudi mi nanj).

Pogosto, še posebej pogovorno, slišimo, da so za izgorelost najodgovornejši dolgotrajen stres, ki nastopa v delovnem okolju, in načini odzivanja nanj oz. njegovega obvladovanja. Vendar je treba poudariti tudi to, da bi v današnjih razmerah potemtakem »izgorelo« veliko več zaposlenih, kot jih dejansko.

Za pojav izgorelosti so tako zelo pomembne tudi osebnostne značilnosti posameznika ter njegove osebne težnje – oboje skupaj namreč prispeva na odziv na stres, spoprijemanje s težavami, percepcijo težav in zelo pomembno: na samopodobo.

Ključne lastnosti, na katere bodimo pozorni

Pri sindromu izgorelosti izpostavljamo predvsem naslednje osebnostne lastnosti:

  • temperament – ali smo bolj ekstravertirani ali introvertirani (ekstravertirani posamezniki so dinamični, aktivni, energični, dominantni, gostobesedni; introvertiranost je nasprotni pol dimenzije);
  • čustvena (ne)stabilnost: ali smo ves čas (navadno tudi brez razloga) zaskrbljeni, hitro razdraženi, nestrpni, ranljivi, impulzivni ali pa večinoma mirni, uravnovešeni in sproščeni;
  • sprejemljivost: kooperativnost, prijaznost, nesebičnost, radodarnost, empatičnost, popustljivost, zaupljivost;
  • širokoglednost, odprtost za vse novo, drugačno okrog nas.

Tudi »pozitivne lastnosti« se lahko obrnejo proti nam

Kombinacije osebnostnih lastnosti (le ena ni dovolj, problem je vedno kompleksnejši), so različne. Povezujejo se seveda tudi z drugimi okoliščinami v našem življenju. Vedno je pomembna perspektiva: nekatere lastnosti, ki jim naše okolje, družbene norme, sploh v poslovnem svetu, navadno pripisujejo pozitiven predznak in jih celo podpirajo, se lahko izkažejo kot močan dejavnik pri razvoju sindroma izgorelosti in so za to področje pravzaprav »negativne«.

Prej naštete lastnosti se lahko namreč »sestavijo« v naslednje, ki z drugega zornega kota pomenijo idealno osnovo za razvoj izgorelosti, še posebej v primerih, ko se nekonstruktivno odzivamo na morebitne negativne izide svojega truda, ki nas frustrirajo.

  • Ambicioznost: previsoka zavzetost, aktivnost pripeljeta do iztrošenosti, še posebej v primerih, če so »stopničke« vedno višje in strmejše od tistih, ki smo jih že dosegli.
  • Samokritičnost: veliko nezadovoljstvo, občasno že kar občutki krivde, ki so nesorazmerno močni glede na napake, ki jih pri delu storimo, a si jih nepopustljivo očitamo in se zaradi njih obremenjujemo ter se hkrati nismo sposobni osrediniti na vse dobro in uspešno, kar smo dosegli.
  • Prilagodljivost: prevelika kooperativnost, pripravljenost sprejemati nemogoče pogoje, s tem pripravljenost žrtvovati pomembne vidike svojega življenja, pripelje do čustvene in fizične izčrpanosti.
  • Perfekcionizem: nič ni dovolj dobro, saj ni nikoli popolno; vztrajnost nas žene preko meja naših zmogljivosti, pravega rezultata pa ni (ideali so previsoko postavljeni), zato se nezadovoljstvo in nemoč večata.

Še pomembnejše: kako se na izgorelost odzvati in jo odpravljati?

Vse znanje o vzrokih in nastanku nam seveda prav nič ne pomaga, če se z izgorelostjo srečujemo, jo doživljamo in smo v »boju z njo« nemočni. Za nas je pomembna rešitev, pomoč in odgovor, »kako«.

Ključno je zavedanje težave, opredelitev in tudi spoprijemanje s posledicami, ki se kažejo v našem zdravju, počutju, obnašanju. Če se posledic, čeprav izrazito vplivajo na nas, sploh ne zavedamo, smo od rešitve še daleč. Torej, s težavo se je treba spoprijeti odkrito, predvsem v odnosu s samim sabo, brez iskanja izgovorov in tolažbe, da bo utrujenost in otopelost po »tem projektu, ki je res obsežen« že minila, saj se bomo končno naspali.

Odgovorimo si na vprašanja:

  • Kako se počutimo, ko začenjamo delovnik?
  • Kakšno je naše vsakodnevno počutje v zadnjem obdobju?
  • Kako zadovoljni smo s svojim življenjem?
  • Kako zadovoljni smo s svojimi reakcijami?
  • Kakšni so naši odnosi z bližnjimi?
  • Kaj si želimo zdaj, v tem trenutku?
  • Kako bi lahko to dosegli?
  • Kdo nam lahko pri tem pomaga?

Če odgovori kažejo na negativno stanje, ki se razlikuje od želenega, če se počutimo brezizhodno in ne najdemo pravih rešitev, je čas za ukrepanje.

In rešitev?

Kot rečeno, osebnostne lastnosti se lahko spreminjajo, prilagajajo in razvijajo. Zato lahko dolgoročno predvsem sami vplivamo na lastne odzive in doživljanja. Pomembna je zavzetost za pozitivno spremembo. Ko pade odločitev, rešitev ni več daleč stran: poiščimo vse vire pomoči, ki so na voljo, pomembna je tudi strokovna psihološka pomoč, še posebej na področjih, ki jim sami nismo kos. Pomembno je, da si izboljšamo kakovost življenja in si s tem zagotovimo tisto, za kar se pravzaprav trudimo ves čas, a v nekaterih primerih žal napačno.