Industrijska hrana ogroža naše zdravje

    Industrijsko proizvedena in procesirana hrana predstavlja eno največjih zdravstvenih tveganj sodobnega človeka.

    Sprijaznimo se z dejstvom, da ima industrijska hrana z naravo toliko skupnega kot eksponati londonskega muzeja voščenih lutk madame Tussaud’s s svojimi živimi izvirniki. Ta hrana je mrtva zaradi ostankov strupov v njej, je kot mrlič, ki mu na smrtni postelji umetno polepšajo obraz in to posmrtno masko predstavljajo aditivi.

    Industrijska revolucija in industrijsko kmetijstvo

    Industrijska revolucija je preobrazila civilizacijo 19. stoletja in z njo se je dokončno uveljavila zamisel množične proizvodnje materialnih dobrin. Bila je tako uspešna in donosna, da se je ponujala zamisel njene razširitve na proizvodnjo hrane. Porodil se je koncept industrijskega kmetijstva. Nekritičen in hudo naiven prenos zamisli tovarniške hale v biosfero planeta je dobil obliko neskončnih monokultur, podprtih s kemičnimi gnojili. Kemična gnojila so soli, ki povečajo pridelek predvsem na račun povečanja količine vode v večno žejnih rastlinah, ki so prepojene s solmi. Z monokulturami neodpornih rastlin je človek ustvaril megagojišča, katerih razmnoževalni potencial je zaradi obilja hrane eksplodiral. Tako smo povzročili invazije škodljivcev in nujnost pesticidov. In če vemo, da sta cilja industrijskega kmetijstva le količina in tržna konkurenčnost, potem je jasno, da prvi cilj prinaša ostanke pesticidov v hrani, drugi pa aditive. Po stoletju kemičnega posiljevanja nekoč plodne zemlje smo dobili jabolka z okusom po lepenki, pomaranče z vonjem po teniških žogicah in krompir, ki ima okus oslajenega stiropora.

    Čakanje

    Sodobni potrošnik je lahko le bolj ali manj osveščen kupec industrijsko procesirane hrane in čas je, da se sprijazni z dvema ugotovitvama: prva je, da pesticidi in aditivi nikakor niso namenjeni nam, pač pa zgolj profitnemu interesu proizvajalcev, druga pa nam govori, da praktično za noben aditiv ali pesticid niso izdelane celovite in neodvisne študije o dolgoročnih tveganjih za naše zdravje. Čakanje na »dokončne dokaze« torej pomeni, da zavestno zastavimo svoje zdravje in zdravje svojih otrok za dobiček nekaterih in čakamo. Čakanje na »dokončne dokaze« pa se slej ko prej konča v prenapolnjeni čakalnici bolnišnice, zato je previdnost še kako na mestu.

    Si, kar ješ!

    Zamisel, da prehrana lahko izboljša zdravje, je stara kot človeštvo. »Si, kar ješ!« To je danes že globalna mantra, ki izvira iz pet tisoč let stare ajurvedske medicine, in tudi Hipokrat nas uči, da »naj bo hrana naše zdravilo«. Vendar kljub obsežnim in dragim raziskavam lahko danes zanesljivo rečemo le, da manj maščobe, soli in sladkorja ter več sadja in zelenjave ne bo škodilo, morda nam celo koristi. Jasno je, da se debelosti zanesljivo izognemo z manj hrane in z več telesne aktivnosti, ampak to poslušamo že petdeset let! Rezultati najnovejših raziskav nam zgolj potrjujejo, da je sestava »zdravilnega« jedilnika sila težavna reč. Še posebej, če želimo z njim držati na kratko najbolj razvpita obolenja sodobnega sveta, kot so rak, sladkorna bolezen in kardiovaskularna obolenja.

    PREBERITE TUDI:  Pijte vodo!

    Obenem pa v javnost nenehno kapljajo razultati »raziskav«, ki govore o »čudežnosti« ali pa »tveganosti« posameznih sestavin hrane. V medijih se ustvarjajo vedno novi jedilniki, ki propagirajo določeno sestavino hrane. Tako stanje bi bilo celo zabavno, če mu ne bi nasedali mnogi posamezniki. Zapeljanci potem praznijo police z artičokami, ki naj bi učinkovale …, stojnice z brokolijem, ki naj bi preprečeval …, palete z ananasom, ki zdravi … In prav to povzroča zmedo med ljudmi. Ne pozabimo, da marketinško ustvarjene »modne« trende v prehrani iz ozadja praviloma vodita industrija in trgovina. In to zelo uspešno.

    Bele nevarnosti

    Zagovorniki zdravega prehranjevanja nas že dolgo svarijo pred peterico »belih« nevarnosti v naši vsakodnevni prehrani. Mednje spadajo: bela moka, belo mleko, bela sol, bela maščoba in beli sladkor. Bela živila so industrijsko procesirana, kemično obdelana in zato biološko manjvredna. Ko je tudi uradna medicina začela prepoznavati zdravstvene nevarnosti, povezane z uporabo belega sladkorja v prehrani, so se na trgu hitro pojavila umetna sladila.
    Uporaba umetnih sladil v svetu vse bolj narašča, obenem pa se vse bolj množijo podatki o njihovi nevarnosti za naše zdravje. Najpogosteje uporabljana umetna sladila so: aspartam, saharin, ciklamati in sukraloza. Odgovor na dileme okrog vitkosti in sladkorne zasvojenosti je poleg radikalne spremembe jedilnika in povečane telesne dejavnosti lahko le eden: nerafiniran sladkor iz rastlin biološke pridelave, po možnosti s čim več monosaharidi, kot sta npr. fruktoza in glukoza.

    Antioksidanti

    Vsaj polovica odrasle populacije zahodnega sveta verjame, da dnevno jemanje antioksidantov pripomore k zdravju in da odvrača rakava obolenja. Že sam strah pred boleznijo je zadosten razlog, da se postavite v vrsto med kupce pripravkov, ki vsebujejo antioksidante. O antioksidantih je napisanega že toliko, da vse skupaj že sumljivo diši po medijski kampanji. Ali ti pripravki sploh učinkujejo? Odgovor je presenetljiv. Raziskave zadnjih nekaj let dokazujejo, da pripravki s sintetičnimi antioksidanti sploh niso učinkoviti oziroma so lahko celo škodljivi.

    PREBERITE TUDI:  Vodo, v kateri ste kuhali zelje, lahko koristno uporabite!

    Pesticidi

    Zdravstvene službe nenehno ponavljajo: »Jejte veliko sveže zelenjave in sadja.« Toda EU raziskava je jeseni leta 2008 pokazala, da kar 48 % sadja in zelenjave vsebuje ostanke nevarnih pesticidov. Obstajajo štiri glavne skupine strupenih pesticidov glede na prijemališče svojega delovanja na človeka.

    • Prva skupina so nevrotoksini oziroma živčni strupi. Predvsem skupina pesticidov, ki jim pravimo organofosforni. To so insekticidi, ki so jih razvijali kot bojne strupe. Razvijali so jih nacisti in so z njimi ubijali Jude po taboriščih. Po 2. svetovni vojni so jih uporabili za ubijanje žuželk. Ta skupina je predvsem prisotna v južnem sadju, bananah, agrumih in je zato treba paziti pri lupinah, ki so onesnažene. Nevrotoksini so prisotni v prehranski verigi. Treba se je zavedati, da kronična izpostavljenost že malim dozam skozi daljše obdobje povzroča nepovratne poškodbe višjih centrov v možganih. Otroci so mnogo bolj ogroženi, ker še nimajo razvite pregrade med možgani in krvjo. Ljudje imajo težave s kratkoročnim spominom, pomanjkanjem koncentracije, nespečnostjo, težkimi udi ali glavo in motnjami fine motorike.
    • Druga skupina so hormonski motilci, ki imajo estrogeni učinek. Pri ženskah povzročajo raka na rodilih, pri moških pa upad moškosti v smislu produkcije spermijev, testosterona in razvoja sekundarnih spolnih znakov oziroma ekspresije moškega libida. Feminizacija moških je danes svetovni problem in prerašča v svojevrstno kemično kastracijo.
    • Tretja skupina so metabolični strupi, ki delujejo predvsem na energetski nivo celice. Te posledice izvirajo predvsem iz herbicidov in težkih kovin ter povzročajo številna degenerativna obolenja.
    • Četrta skupina so snovi, ki so kancerogene snovi (rakotvorne). Pri raku ne moremo govoriti, da ga je več samo zato, ker je več starih ljudi.

    Večino strupov dobimo skozi hrano

    V Sloveniji smo vrsto let v povprečju letno odkrili 3.500–3.800 novih rakavih bolnikov. Zdaj pa je to število poskočilo na preko 10 tisoč na leto. Ne gre samo za staranje prebivalstva, ampak je v igri predvsem kemični pritisk. Večino strupov dobimo skozi hrano in vodo. O tobaku in alkoholu se odloča vsak posameznik, o strupih v hrani pa se ne moremo odločati, ker niti ne vemo, koliko jih je v hrani in kateri so. To je perverzno. Posegajo v osebne svoboščine ljudi, kajti tobak in alkohol sta osebni odločitvi, po drugi strani pa jih poglavitni problem, kemizacija okolja, ne briga. Velikokrat poudarjam, da so ogroženi predvsem otroci. Če ima mati 64 kg, otrok pa 8 kg, in če ona absorbira dva kilograma hrane oz. vode, otrok pa en, potem je ob isti hrani in vodi ta otrok štirikrat bolj obremenjen na enoto telesne teže kot njegova mama. Tega ne upošteva nobena varnostna presoja in ne vključuje noben ukrep odgovornih. Otroci so najbolj ogrožena populacija in zločin je, da se nihče ne ukvarja s tem, zakaj nedolžni otroci umirajo za levkemijo pri štirih ali petih letih. Pa ne kadijo in ne pijejo. Kje so zdravniki in zdravstvena politika, da bi jih obvarovali?

    PREBERITE TUDI:  Bo do leta 2100 petina sveta res »podnebnih beguncev«?

    Sodobni človek ima pravzaprav le dve izbiri – ali umreti zastrupljen ob polni skledi ali pa lačen ob prazni. To sta dve podobi kovanca svetovne prehrane – bolezen in lakota. Obe tegobi na stežaj odpirata vrata v hude probleme nacionalne varnosti. Politiki so obtičali pred usodnimi izzivi, kako prehraniti prebivalstvo, kako zagotoviti zdravo hrano, kako obnoviti domačo pridelavo, kako obnoviti lokalni trg samooskrbe. Ne pozabimo, da v Sloveniji samooskrba s hrano doseže le eno tretjino in torej kar dve tretjini hrane uvozimo! Glede na dejstvo, da smo z 800 m2  obdelovalne zemlje na repu evropskih držav, bo v slovenskem prostoru dragocena vsaka krpa obdelane zemlje. Zakupite si torej svoj košček preživetja in vadite umetnost preživetja.

    Prihaja čas streznitve. Največjo politično odločitev sprejemamo vsak dan (ne le na volitvah in referendumih), ko se odločamo, katero hrano bomo kupili. Ob tem ne pozabimo, da je najbolj zdrava tista hrana, ki se najhitreje pokvari. Ampak še vedno ostaja odprto vprašanje, kaj naj jemo? Predlagam, da pazljivo prisluhnete svojemu telesu. Jejte hrano, ki jo telo kliče, in pijte, vsakič, ko ste žejni. Jejte pestro in biotično pridelano hrano in pijte zdravo vodo. Predvsem pa se veselite življenja, kakršnokoli že je, saj je znano, da se večina bolezni porodi takrat, ko »zbolijo« naše misli. Skratka, bolj zdravi bomo, ko bo kmet prideloval zdravo hrano, zdravnik nas bo učil preprečevati obolenja in učitelj bo poučeval umetnost preživetja.

    Anton komat, www.ringaraja.net

    Povejte svoje mnenje - kometirajte