0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeAsya Širovnik Moškon: Duševno zdravje ni luksuz, temveč nujna potreba človeka

Asya Širovnik Moškon: Duševno zdravje ni luksuz, temveč nujna potreba človeka

MORDA VAS ZANIMA

»Če pogledam nazaj ter ozavestim proces, skozi katerega sem šla, lahko rečem, da me je korona naučila zaupati. Ko rečem zaupati, imam v mislih tisto globoko zaupanje v življenje in v nekaj Višjega. Zaupanje, skozi katerega kljub kaosu v svetu in okoli sebe ugotoviš, da kljub drugačnim razmeram univerzalni zakoni višje zavesti še naprej delujejo,« je prepričana Asya Širovnik Moškon, licencirana regresoterapevtka Newtonovega inštituta v Sloveniji, ki ji je kvantna fizika spremenila doživljanje sveta. Z njo smo se pogovarjali o zaupanju, duševnem zdravju Slovencev, človeku prihodnosti in receptu za osmišljeno življenje.

- Oglas -

Ob izrazitem poslabšanju duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, je več nespečnosti in tesnobe, odvisnosti ter več vedenjskih in čustvenih težav, še posebej pri otrocih in mladostnikih. Verjetno se še ne zavedamo dovolj, pravi Asya, da se bomo čez leta, ko se bomo zazrli v to obdobje, končno zavedali, da je družba funkcionalna le s funkcionalnim posameznikom. Duševno zdravje navsezadnje ni luksuz, temveč nujna potreba človeka za njegov obstoj in kreativno izražanje. Abraham Maslow je, zanimivo, med drugo svetovno vojno opredelil piramido temeljnih potreb. Morda je ravno kaotično obdobje vojne pomembno vplivalo nanj, da je s piramido temeljnih potreb varnost opredelil kot temeljno potrebo, takoj za fizičnimi potrebami. V skoraj 80 letih od njegovega dela smo se sicer družbeno in tehnološko razvili, a človek je v svojem temelju še vedno enak, zato ni presenetljivo, da tudi današnji izzivi, s katerimi se soočamo, predvsem izhajajo iz pomanjkanja varnosti.

»Ko nas zunanji dejavniki potisnejo v psihološki precep negotovosti, se aktivirajo najgloblji eksistencialni strahovi, ki so idealna podlaga za tesnobnost, depresijo, jezo, strahove, alkoholizem in druge indice slabega duševnega zdravja. Ne glede na to, kako se odzovemo, katere obrambne mehanizme aktiviramo zaradi konstantnega stresa, se lahko v trajnem obdobju negotovosti zgodi, da izgubimo ‘varno’ sidro, da izgubimo občutek varnosti. Lahko zamrznemo, otopimo, lahko se ‘samo’ počutimo slabše, morda trpimo za nespečnostjo in splošnim občutkom nezadovoljstva. A tudi ti, na prvi pogled blažji občutki se prelivajo v odnose v družini in službi in tako se napetost in nestrpnost širita. Posledica tega, da posameznik izgubi sidro, se tako odraža v manjši motivaciji, slabši produktivnosti, človek se težje koncentrira, manj zaupa v procese okoli sebe ali pa se hitro vda najtemnejšim možnim scenarijem.«

Notranji občutek varnosti

Eden izmed načinov, na katerem lahko gradimo tudi druge gradnike psihofizične izboljšave počutja in delovanja, je povezovanje z notranjim občutkom varnosti, svetuje terapevtka. »Kljub ‘nevarnim’ časom vstopamo vase in iščemo notranji vir varnosti, svoj lastni mirni zaliv, tišino, kjer smo mirni in varni pred vetrovi in razburkanimi valovi. Sama vodim več izobraževalnih programov in v vsakem od njih se v uvodih srečujemo s temo varnosti, vajami in drugimi pristopi za doseganje občutka varnosti. Pomembno je namreč, da posameznik najde svoj temelj varnosti, saj nato iz tega stanja zavesti, iz umirjenega stanja uma išče dobre in kvalitetne rešitve, izboljša kvaliteto spanja, ponovno vzpostavi notranje ravnovesje, prevzame nadzor nad svojimi mislimi in tako tudi dejanji ter povrne harmonijo v odnose z najbližjimi ali na delu.«

- Oglas -
Asya
Asya vodi mednarodno šolo napredne transcendentalne hipnoterapije, raziskuje in prinaša univerzalnost v ta svet. »Nekako spoznavam, da univerzalni zakoni višje zavesti delujejo prav za vsakogar, tudi za tiste, ki se jih ne zavedajo.«

Z odprto komunikacijo in ljubeznijo vlivamo zaupanje

V politiki  ali drugod smo lahko vsak dan priča zvračanju odgovornosti na druge. Moralne avtoritete ni. »V angleškem jeziku beseda leadership izhaja iz izraza to lead-er-ship, kar pomeni voditi ladjo. Tako kot otrok potrebuje umirjenega starša, ki ga s svojo prezenco umiri, mu z odprto komunikacijo in ljubeznijo vliva zaupanje ter ga nato s preudarno razlago vključi v dogajanje in aktivira, psihologija vodenja zahteva določene kvalitete, ki jih izžareva tisti, ki vodi. Pomembno je, da ko se otrok znajde v strahu, starši, učitelji in vodje nastopajo umirjeno ter prav tako z mero sočutja do otrokovega strahu.« Prej ali slej pridemo do vprašanja odgovornosti, zato je pomembno, kako tolmačimo odgovornost, pojasnjuje sogovornica. Odgovornost ne pomeni ‘biti kriv’, kot marsikdo misli, temveč pomeni ‘imeti odgovor na’ – (odgovor na določeno stanje). Ko prevzamemo odgovornost, smo v resnici sprejeli notranjo moč, moč odgovoriti na nastalo situacijo, da nismo več nemočne žrtve, temveč da z notranjo močjo poiščemo in najdemo rešitve in tako postanemo odgovorni v pravem pomenu te besede. »Odgovornost bi torej raje tolmačila kot sposobnost delovanja, iskanja rešitev in implementacije le-teh. Odgovornost naj bo namesto krivde raje stanje, ki nas potegne iz vloge nemočne žrtve zunanjih okoliščin.«

V procesu iskanja rešitev pa ni dovolj, da rešitve ponuja le tisti, ki upravlja ladjo, pojasnjuje terapevtka Asya, ampak je pomembno, da so v proces vključeni tudi vsi drugi. »Iz izkušenj lastnega dela lahko trdim, da se večina mladih ne čuti ‘vključene’ v procese odločanja, da bi njihovo mnenje štelo, da se jih sprašuje ali upošteva. Treba se je zavedati, da so mladi ‘odrasli’ in da bodo čez eno ali dve desetletji oni sprejeli krmilo ladje, ki jo trenutno upravljamo predvsem odrasli. Pa vendar prav na njih sloni naša prihodnost, naša pokojnina in naša starost.«

Koga naj si mladi vzamejo za vzgled?

Po Asyinih besedah lahko določene ideale postavijo predani in dobri učitelji, seveda veliko vlogo igrajo tudi straši, ki ostajajo povezani z otrokom in mu dajejo občutek pristnosti, varnosti in brezpogojno ljubezen, odgovarja Asya. »Zgled so lahko tudi vzorni posamezniki, ki živijo v tem času ali pa so živeli v preteklosti, kot tisti, ki so navkljub nemogočim okoliščinam premagali svoje ovire in uspeli. Sama sem v prvem, drugem ter tretjem koronazaprtju velikokrat pomislila na Nelsona Mandelo, ki je v zaporu 27 let vsak dan tekel v krogu po celici in vzdrževal svojo fizično in psihično kondicijo. Ali pa kadar zares želim črpati navdih, pomislim na Viktorja Frankla, psihiatra, ki je preživel holokavst, svoje znanje in smisel pa je črpal tako, da je s psihoterapevtskimi tehnikami pomagal sojetnikom, kar je kasneje tudi opisal v svoji knjigi Človekovo iskanje pomena. Vav, si rečem, recept je v tem, da se koncentriraš na to, da drugim pomagaš. Na kakršen koli način, in ko daješ, je tvoje življenje dejansko osmišljeno. In če se kot družba odločimo ‘vzgajati’ otroke, obstajajo načini, da jih vključimo, navdahnemo in usmerimo tja, kjer bodo odraščali v posameznike, ki bodo ustvarili svet, v katerem si mi želimo živeti, ko bomo ostareli in onemogli. Predvsem pa se je treba zavedati, da nas otroci in mladi ne ‘poslušajo’, temveč nezavedno modelirajo, kako se mi obnašamo, kako reagiramo in kako sprejemamo rešitve. Naš standard bo postavil izhodišče njihovemu in tu spet pridemo do vprašanja odgovornosti.«

Odgovorna učiteljica je dosegljiv ideal

Po Asyinih besedah je pomembno, da odgovornost sprejemamo kot notranjo moč, kot sposobnost odgovoriti na dano situacijo, v kateri smo se znašli. Brez vloge žrtve in hkrati brez težnje po izkoriščanju pozicije moči. To pomeni, da stvari lahko razumemo tudi drugače, se učimo iz preteklosti in opolnomočeni brez obsojanja delujemo tudi v sedanjosti. Ko otrok vidi, da starš prevzame moč odgovornosti v svoje roke, da ni več žrtev zunanjega sveta, da ne ponavlja napak svojih staršev, temveč išče odgovore v sebi, je to zanj najboljša šola. Ko učiteljica v vrtcu namesto kazni za napako skupaj z otrokom kot enakopravnim partnerjem razišče, kako in predvsem zakaj je prišlo do ‘napake’, je odgovorna. Poleg tega da je odgovorna, hkrati tudi vzpostavlja normo – kako se soočati z napakami. In taka učiteljica ni ideal, ki ni dosegljiv, meni Asya. V tem delovanju je moč, ki jo otrok posnema in ponotranji, in tak otrok bo odrasel v posameznika, ki se ne boji svojih napak, se zaveda, da je delati napake človeško, da se iz njih lahko učimo in da na podlagi napak tudi rastemo in napredujemo v svojem življenju. Tak otrok je osvobojen občutka krivde (ki je v pretirani količini lahko zelo hromeč in boleč) ter deluje konstruktivno in produktivno, vedno iščoč odgovore na dano situacijo. Ni skrivnost, da bo tak otrok zaupanja vreden kapitan ladje, je prepričana Asya.

- Oglas -

Človek prihodnosti

Delovna mesta v prihodnosti bodo temeljila predvsem na spretnostih, ki ljudi ločijo od strojev, kot so sposobnost sodelovanja, komunikacije, kritične presoje in ustvarjalnega razmišljanja. Torej moramo več pozornosti nameniti razvoju čustvene inteligence? »Človek prihodnosti je človek, ki je sposoben razumeti, uporabiti in usmeriti svoja čustva in čustvena stanja na pozitiven način, človek, ki zna prepoznati in osvoboditi svoj stres, uspešno komunicirati, čutiti empatijo do drugih, premagovati izzive in seveda razrahljati konflikte ter jih spremeniti v mirno ogovorno komunikacijo. Človek z višjim EQ (čustvena inteligenca) se zaveda sebe, lažje obvladuje svoja čustva in čustvene reakcije, je veliko bolj motiviran, sposoben čutiti izjemno empatijo in sočutje ter ima zelo razvite socialne veščine.«

Zahodna znanost je utemeljena na racionalizmu, Mislim, torej sem, vzrok ima posledico, ena akcija ima za posledico reakcijo. Čustev dolgo nismo mogli meriti, hkrati pa ta niso tako predvidljiva, zato smo jim neupravičeno nadeli oznako, da so bolj izraz šibkosti, neukročenosti, nekih nagonov. Ljudje so se na ta način čustev bali, s tem pa niso sprejemali velikega dela sebe. Do druge polovice 20. stoletja so se tako s čustvi bolj ukvarjali pesniki in pisci. V devetdesetih letih 20. stoletja pa so se razvile tehnike možganskega skeniranja, s pomočjo katerih smo lahko končno razumeli, kako na določene dele naših možganov vplivajo čustva. Tako smo razumeli tudi, da naš racionalni um ne deluje neodvisno od našega emocionalnega sistema, pojasnjuje Asya.

Asya Širovnik Moškon
»Med pandemijo sem spoznala tudi, kako zelo je pomembno imeti sidro v svojem jedru, da si v sebi in da se zanašaš na lastno intuicijo, notranjo modrost in notranji glas, ki te vodi. V času, ko se svet vrti v kaosu, je zunanji hrup tako glasen, da pogosto ne najdemo svoje tišine, skozi katero bi slišali glas, ki nam daje vodstvo, rešitve in odgovore. Meni je ta glas v preteklosti, ko sem živela in se selila po svetu, mnogokrat pomagal, a zdaj se je ta notranji glas še okrepil in postal jasnejši.«

Usmeritev v dobrobit človeštva

V današnji družbeni kompleksnosti in kaotičnosti pa smo verjetno že vsi spoznali, da družba, razvita družba, ki napreduje na vseh področjih, ne potrebuje produktivnih robotov, ki zanesljivo izpolnjujejo ukaze ali si zapomnijo velike količine podatkov (saj te lahko zamenja umetna inteligenca), temveč čutne inteligentne ljudi, ki znajo podatke optimalno interpretirati, razumeti, povezovati. »Spomnim se, 22 let je tega, profesorja na fakulteti, ki je predaval ekonomijo in matematiko ter nam na izpitu na papirju dovolil imeti matematične formule. Dejal je: ‘Učenje na pamet je nesmiselno. Vsak računalnik vas bo prehitel v tem. Kar računalnik ne zna, vi pa se morate naučiti, je zares dobro interpretirati podatke, razbirati informacije, razumeti, kako jih uporabiti in predvsem usmeriti v dobrobit človeštva.’ Šele danes razumem, kako daleč v prihodnost je videl. Vse bolj bomo potrebovali ljudi, ki umirjeno, srčno in predano skupaj iščejo odgovore na izzive človeštva, ki nas čakajo na naši skupni poti. Aristotel je imel prav – izobraževati um brez vzgoje srca v resnici ni izobraževanje.«

Nezaupanje kot obrambni mehanizem

Epidemija divje raste, medtem pa raziskave kažejo, da je četrtina državljanov tako funkcionalno nepismena, da so nesposobni za samostojno življenje, in »več kot petina Slovencev misli, da smo ljudje živeli v času dinozavrov,« meni Asya. V kakšni družbi živimo? »Sama sicer nisem ekspert za funkcionalno nepismenost, a kolikor razumem, govorimo o ljudeh, ki so nepismeni ali pa čeprav znajo brati in pisati, ne znajo razbrati informacije, ki jih berejo, in jim slediti. Če se pošalim, sem se tudi sama tako počutila vsakič, ko sem izpolnjevala aplikacije za vize v določenih državah po svetu, ali vsakič, ko berem napotke za uporabo določenih gospodinjskih aparatov, toliko bolj, če je prevod slab ali pa če je napisan nelogično. In vendar, ko govorimo o zaupanju, je treba razumeti in definirati, o kakšnem zaupanju govorimo. Zaupanje ni le stvar izobrazbe, temveč tudi stvar izkušnje. Imela sem kliente, izobražene, z doktoratom, a njihovi otroci ne zaupajo njihovemu mnenju. Ne gre za to, da starši nimajo dovolj znanja ali pa da ne bi znali strokovno utemeljiti svojih odločitev, ki jih otrok zavrača. Gre predvsem za to, da je pretrgana tista vez med staršem in otrokom, ki temelji na notranjem spoznanju, da starš otroka čuti, da ga ljubi in da ima v ospredju njegove najboljše interese. Prav v tem primeru, ki ga zdaj opisujem, je starš žal večino otrokovega življenja živel v funkcionalni odsotnosti, kar pomeni, da četudi je bil fizično prisoten, mentalno in čustveno ni bil z otrokom. To je konkretno pomenilo, da kadar je bilo otroku hudo, ta starš ni prepoznal otrokove stiske, vsem doktoratom navkljub. Ni premogel empatije in otrok se je naučil, da je sam, kadar mu je najhuje. V tej samoti in izoliranosti se je naučil zanesti samo nase. Naučil se je, da ne more ‘zaupati avtoriteti’, saj ga je ta v preteklosti že izdala. Nezaupanje je postalo njegov obrambni mehanizem, ki mu pomaga preživeti.«

Zunaj matrice našega zahodnega sveta obstaja večja slika

Univerzalna zavest je ena in vse je energija, so zapisali indijski modreci daleč pred našim štetjem in danes jim prikimavajo ugledni znanstveniki. Kaj pomenijo najnovejši izsledki s področij nevroznanosti in kvantne fizike pri zdravljenju bolezni in za srečnejše in bolj izpolnjeno življenje? »Pred več kot 20 leti sem v Rimu na fakulteti imela čast spoznati profesorja, ki je bil kvantni fizik, zaposlen v CERN-u. V Rim je prišel predavat samo zato, ker je žena Rimljanka odšla domov, da bi tam rodila. In tako sem ta semester imela priložnost poslušati izjemnega predavatelja za predmet Zgodovina znanstvenega raziskovanja. Lahko si predstavljate, kako fascinantno je bilo poslušati njegova predavanja o kvantni fiziki. Danes so nam izrazi kvantno polje, kvantna fizika ali kvantni delec znani, takrat pa sem o njih sploh prvič slišala. Moram priznati, da so mi predavanja o kvantni fiziki popolnoma spremenila moje doživljanje sveta, kot da bi odkrila Ameriko. Naenkrat sem razumela, da trdna realnost naših življenj ni več tako konkretna, da zunaj matrice našega zahodnega sveta obstaja večja slika. V prenesenem pomenu besede bi lahko rekla, da sem vstopila v kvantno polje neskončnih možnosti, saj pri tem znanju ne gre le za znanje fizike in njenih zakonov, temveč tudi za vprašanje človekovega namena, možnosti, sposobnosti, konec koncev smisla.«        

knjiga

Novi modus operandi – več kot dam, več prejmem

Na tej poti, ki jo je nadaljevala, se je Asya dokaj hitro srečala s pojmom univerzalne zavesti, kjer je vse eno. »Praktično to pomeni, da kar naredim (ali želim) drugemu, delam sebi. Da moj odnos do drugih odslikava moj odnos do sebe. Da noben človek ni samotni otok in da smo vsi soodvisni. Tako na primer ne moremo pri globalnem segrevanju govoriti o tem, da nam ne bo nič, če se pri dvigu morske gladine potopijo Barbados in Bangladeš, češ, saj so daleč, kajti vse, kar se dogaja, vpliva na vse nas, in to zdaj, morda malce pozno, spoznavamo. Tudi rešitve ne moremo pričakovati, da nam bo ponudilo nekaj ‘razsvetljenih’ posameznikov, temveč bodo soustvarjene od vsakega, ki tvori celoto. Menim, da se nahajamo v obdobju prebujanja, streznitve, ko zahodni model, kjer je treba poskrbeti ‘samo zase’, očitno vodi v pogubo in uničenje. V tem procesu ozaveščamo, da če želim, da je nam dobro, moramo poskrbeti za to, da je dobro drugim, saj drugi tvorijo svet, v katerem živimo tudi mi. Uspešna skupnost bo tista, ki bo razumela, da je njen obstoj odvisen tudi od njenih najšibkejših članov, zato je pomembno, da slišimo, čutimo in upoštevamo strahove in nemoč šibkejših, ne da smo do njih zasmehovalni ali odklonilni. Tudi aroganca do šibkih je navsezadnje senca ega, ki v resnici zavrača samega sebe.«

Vsa ločenost je pravzaprav iluzija

Ko vstopimo v ta višji nazor o sebi in svetu, nadaljuje Asya, se nam odpre dimenzija višje zavesti, kjer spoznamo, da je vsa ločenost pravzaprav iluzija, da pod površino telesne ločenosti v neskončnosti energije ‘plavamo’ v oceanu zavesti, kjer smo del nečesa večjega. V tem spoznanju se odpre tako naš um kot naše srce, odprejo se naša čutila, postanemo opazovalec in opazovano, postanemo del življenja, ki se izraža skozi nas. Ker smo vsi del življenja, povezani z mogočno nevidno, a kot pravi Asya, zelo mogočno silo ljubezni, je takrat, ko je drugemu dobro, dobro vsem nam. »V tem spoznanju je novi modus operandi več kot dam, več prejmem, saj je količina dobrega neomejena in z dajanjem samo odpiram vrata dobremu.«

Asya si želi upati in imeti vizijo, da je to človek, ki se kljub mučnim porodnim mukam prebuja v tem času. Kajti kljub veliko omenjenim stiskam je vzporedno nastalo veliko kakovostnih pobud, povezovanj in ozaveščanja o tem, kaj vse lahko skupaj storimo, da bo jutrišnji dan lepši, boljši, svetlejši in radostnejši. »Konec koncev, velike stvari, tudi velika prebujenja, se po navadi zgodijo prav sredi temne noči duše,« optimistično sklene Asya.

Okvir:

Nismo ustvarjeni, da bi preživeli, ustvarjeni smo, da bi živeli!
V Sloveniji v prometnih nesrečah letno v povprečju umre sto ljudi, skoraj štirikrat več si jih vzame življenje. Zakaj je pri nas še vedno tako velik delež samomorov? »V zgodbah ljudi, ki so sami končali svoje življenje, je samomor neke vrste zadnji izhod v sili. Predhodijo mu boleči občutki nepovezanosti, izoliranosti, osamljenosti, brezizhodnosti in čista izguba smisla. Nekoč je bil človek del skupnosti, pripadal je skupini in v primerih, ko mu ni bilo dobro, ko se je soočal z velikimi izzivi, je skupnost njegove izzive prevzela kot svoje. Še danes obstajajo skupnosti, v katerih posamezniku, ki je izgubil tla pod nogami, skupnost pomaga, saj njegovo neuspeh doživljajo kot njihov problem. Sodobni človek je od industrijske revolucije sam, odtrgan od širše družine in skupnosti (plemena in zemlje), predvsem pa odtrgan od občutka, da pripada, da je njegovo življenje smiselno že samo s tem, ker obstaja, in da bo zanj poskrbela skupnost tako, kot bi on sam skupaj s skupnostjo poskrbel za posameznika. V tej odtrganosti je človek sam in osamljen, v borbi za preživetje in pod sloganom vsak zase, zašel v slepo ulico. Živeti je izgubilo pomen, saj ga je zamenjal koncept preživeti. Preživeti v sebi nosi borbo za preživetje, krutost, brutalnost, neobčutljivost in odsotnost empatije. A tak obstoj ni naraven in človek v takem stanju ne more obstati niti preživeti. Vsak posameznik, ki na ta način zapusti ta svet, je kazalnik tega, da smo kot družba zapustili sebe – svojo človeškost, empatijo, ljubezen in srčnost. Nismo bili ustvarjeni za to, da bi preživeli, temveč da bi živeli! Življenje je ljubezen, ne boj za preživetje.«

NAJNOVEJŠE