Stisko drugih lahko najbolje razume tisti, ki je šel tudi sam skozi težke preizkušnje. Sonja Gerič Bevec se je v otroštvu soočala z velikimi izzivi. Odraščala je namreč z očetom alkoholikom. Pravi, da je bila zato pogosto v stanju pripravljenosti, negotovosti in strahu, kar je pomembno zaznamovalo njen notranji občutek varnosti ter način, kako je doživljala sebe, odnose in svet okoli sebe tudi v odraslosti.

Ob ugotovitvi, kako zelo jo je ta izkušnja zaznamovala, si je želela, da bi takrat, ko ji je bilo najtežje, prejela ustrezno pomoč. Med raziskovanjem, kakšna pomoč je na voljo za otroke staršev, ki se srečujejo z alkoholizmom, je ugotovila, da tovrstne podpore takrat v Sloveniji še ni bilo. Tako se je odločila za ustanovitev organizacije NACOA, ki nudi pomoč ljudem s tovrstno izkušnjo.

Sonja Gerič Bevec je v najinem pogovoru delila delček svoje zgodbe, povedala je, kakšne mehanizme preživetja razvijejo otroci, ki se soočajo z alkoholizmom staršev, in kakšno podporo najbolj potrebujejo. Pogovarjali sva se tudi o tem, kako kot družba gledamo na alkoholizem in koliko škode lahko s tem povzročamo  družinam, ki se spopadajo s temi težavami. 

Pravite, da otroci alkoholikov običajno razvijejo enega od treh različnih načinov vedenja: pretirana pridnost, težnja, da bi čim manj izstopali, in hiperaktivno vedenje. Kakšen je bil vaš mehanizem preživetja?

Pri meni je bil to zagotovo mehanizem pridnega otroka. To, kar sem preživljala v sebi, se ni kazalo navzven. Bila sem priden, v šoli uspešen in celo vzoren otrok. Taki otroci pogosto naredijo vse prav. Ves čas sem imela občutek, da lahko še kaj izboljšam, bolj pomagam in še v večji meri poskrbim, da bo vse v redu. Tako sem zelo zgodaj postala odgovorna, prilagojena in usmerjena v zadovoljevanje potreb drugih ljudi.

Pravite, da ste šele pri svojih 20 letih prvič ozavestili, da je odraščanje v družini z očetom alkoholikom na vas pustilo globoke posledice. Na katerih področjih vašega življenja se je to odražalo oz. se morda odraža še danes?

Pri pridnih otrocih posledice navzven skoraj niso vidne. Šele kasneje začneš razumeti, da se lahko za uspešnostjo in prilagojenostjo skrivajo tudi neizražene potrebe, potlačena čustva ali pretiran perfekcionizem.

Kot otrok tudi težje ozavestiš, da si morda preveč osredotočen na potrebe in čustvena stanja drugih, da na nek način ves čas skeniraš okolico in skrbiš za to, da bo vse v redu. Prav tako lahko dolgo časa ne prepoznaš, da tvoje telo zunanje stresorje morda zaznava močneje, kot je to običajno, ter da se napetost, strah in negotovost hitreje izrazijo na tvojem telesu. Vse to pogosto začneš razumeti šele veliko kasneje.

Kakšno podporo bi najbolj potrebovali, ko ste bili še otrok, da bi lažje prebrodili najtežje trenutke in zacelili rane?

Mislim, da bi kot otrok najbolj potrebovala razumevajoče okolje, kjer bi čutila, da se izziv, s katerim se sooča moja družina, obravnava spoštljivo – kot bolezen in ne kot nekaj, česar se je treba sramovati. Potrebovala bi občutek, da obstaja prostor, kjer je na voljo pomoč, in razumevanje, da je iskanje pomoči v primeru alkoholizma prav tako samoumevno, kot če gre za kakšno drugo bolezen. Da ta tematika ne bi bila povezana s sramom, tišino in stigmo. Hkrati bi si želela, da okolica ne bi trivializirala pitja ali iskala krivcev za alkoholizem, ampak da bi družine lahko odkrito poiskale pomoč in ob tem začutile podporo.

Ideja za ustanovitev društva NACOA se je porodila iz ugotovitve, da v slovenskem prostoru pred tem ni bilo na voljo ustrezne podpore za otroke alkoholikov. Zaznali ste, da se slednjo nudi predvsem alkoholikom, medtem ko so njihovi otroci, ki lahko zaradi alkoholizma v družini utrpijo resne in dolgoročne posledice, prezrti. Kakšnih oblik podpore so deležni ljudje, ki se obrnejo na vaše društvo?  

V strokovni javnosti je dolgo veljalo prepričanje, da je dovolj zdraviti zasvojeno osebo, posledično pa se bo uredilo tudi družinsko okolje. Sčasoma se je začelo vse bolj prepoznavati, da alkoholizem zelo globoko zaznamuje celotno družino, še posebej otroke, ki lahko posledice odraščanja v taki družini nosijo še v odraslosti.

V tujini se je že pred več kot 40 leti začelo širše gibanje odraslih otrok alkoholikov, s katerim so želeli opozoriti prav na to problematiko. Pomemben mejnik je bila tudi knjiga Odrasli otroci alkoholikov, ki je izšla tudi v slovenščini, in sicer pri Založba Chiara. Iz tega gibanja se je nato oblikovala tudi mednarodna mreža NACOA, v katero je vključena tudi Slovenija.

Pri NACOA Slovenija se nam zdi zelo pomembno, da nudimo podporo vsem skupinam otrok alkoholikov; otrokom, mladim in odraslim. Za odrasle izvajamo predvsem izobraževalno-podporne skupine, delavnice, predavanja, spletne dogodke in ozaveščevalne aktivnosti. Otroke nagovarjamo bolj posredno; preko splošnega ozaveščanja ter izobraževanja strokovnih delavcev v šolah, vrtcih, svetovalnih službah, zdravstvu in drugih institucijah. Prav slednji imajo namreč pomembno vlogo pri tem, da prepoznajo takšne otroke, jih razumejo ter jim ponudijo varen prostor in podporo.

Kako naj posameznik, ki je živel v družini, kjer je bil prisoten alkoholizem, ve, da ga je to pomembno zaznamovalo? Glede na to, da smo si različni, lahko verjetno določeni posamezniki tudi tako izkušnjo predelajo, ne da bi utrpeli pomembnejše dolgoročne posledice? 

Kot že prej omenjeno se otroci, ki odraščajo v družinah, kjer je prisoten alkoholizem, na to zelo različno odzivajo, zato posledice pri vseh niso vidne na enak način.

Nekateri postanejo izjemno prilagojeni, odgovorni in uspešni. Gre za pridne deklice ali otroke, ki naredijo vse prav, pa imajo kljub temu globok občutek, da nikoli niso dovolj dobri. Drugi postanejo skoraj nevidni in ne želijo obremenjevati okolice s svojimi potrebami ali celo s svojo prisotnostjo. Spet tretji svojo stisko izražajo navzven skozi vedenjske težave, upor ali konflikte – in običajno so ti edini, ki jih okolica zazna.

Posameznik začne pogosto šele v odrasli dobi opažati, da ga je to okolje pomembno zaznamovalo. Recimo skozi težave v odnosih, pretirano potrebo po kontroli, nezmožnost zaupanja, občutke krivde, težave pri postavljanju meja, kronično notranjo napetost ali občutke, da mora ves čas funkcionirati.

Včasih se posledice pokažejo tudi v obliki izgorelosti, tesnobe, depresije ali povečanega tveganja, da posameznik tudi sam razvije zasvojenost. Posledice so lahko vidne tudi na telesnem zdravju. Med odraslimi otroki alkoholikov je denimo več kroničnih bolezni, saj telo dolgotrajnega stresa in negotovosti pogosto ne pozabi.

Ob tem je zelo pomembno poudariti, da smo si ljudje različni in da izkušnja alkoholizma ne zaznamuje vseh na enak način ali z enako težo. Obstajajo tudi zelo močni varovalni dejavniki: varen in podporen odrasel, drug starš, ki ni alkoholik, sorodniki, učitelji, drugi podporni odrasli ter dejavnosti, ob katerih otrok dobi občutek vrednosti, pripadnosti in smisla. Podala bi tudi navdihujoče sporočilo za širšo družbo: Kot skupnost lahko naredimo veliko več, kot si mislimo.

Druga pomembna plat tega sporočila je, da se lahko začne človek v kateremkoli obdobju svojega življenja soočati s svojo zgodbo. Z zgodnjimi izkušnjami, ki so pogosto oblikovale njegov notranji sistem, odnose in način delovanja. Vzorcev, ki nam ne služijo in nam preprečujejo živeti izpolnjujoče življenje, ni potrebno nositi s sabo za vedno.

Pogosto poudarjate, da alkoholizem ni izbira, ampak bolezen. Pravite, da so v ozadju vsake zasvojenosti določene rane, bolečine in občutki praznine. Kot družba veliko raje obsojamo druge, kot da bi težili k razumevanju, da marsikdo ravna tako, kot ravna, enostavno zato, ker ne zna in ne zmore drugače. Kako lahko s tem razumevanjem bližnji nudijo oporo oz. pomoč alkoholikom?   

Zelo blizu mi je misel dr. Mateja Gabra: »Vprašanje ni, zakaj zasvojenost, temveč zakaj bolečina.« In mislim, da ta stavek zelo dobro opiše bistvo alkoholizma. Alkoholizem ni nekaj, kar bi si človek preprosto izbral, ampak gre pogosto za način, kako skuša nekdo omrtvičiti bolečino, praznino, travme ali občutke, s katerimi se ne zmore soočiti.

To seveda ne pomeni, da alkoholizem ne povzroča ogromno škode ali da opravičujemo destruktivno vedenje, pomembno pa je, da bolezen razumemo kot bolezen. Prav na tak način lahko bližnji najbolj podprejo takšnega posameznika, da lahko on ob hkratnem postavljanju zdravih mej še vedno čuti, da ni odpisan, razvrednoten ali brezupen. Ko človeku odvzamemo dostojanstvo in nanj gledamo zgolj s perspektive njegove zasvojenosti, ga pogosto potisnemo še globlje v sram in izolacijo.

Tudi za člane družine je zelo pomembno, da znajo ločevati med osebo, ki jo imajo radi, in boleznijo, ki to osebo spreminja. Ko otrok razume, da alkoholizem ni njegova krivda ali moralni zdrs starša, ampak bolezen, to pogosto prinese občutek olajšanja, občutki krivde, ki bi ga lahko spremljali tudi v odraslosti, pa se zmanjšajo.

Kako prisoten je alkoholizem v slovenskih družinah glede na evropsko povprečje? Ali se delež takih družin v zadnjih letih povečuje ali zmanjšuje?       

V Sloveniji je prisotna t. i. mokra kultura. Alkohol je namreč zelo močno vpet v družabno življenje in je nekakšno družbeno vezivo. Pitje je nekaj normalnega, medtem ko mora človek, ki ne pije, pogosto to odločitev skoraj opravičevati. Paradoks je, da dokler nekdo ostaja družabni pivec, okolica pogosto zamiži na eno oko, ko pa ta oseba prestopi nevidno mejo zasvojenosti, hitro nastopita stigma in to, da se začnejo ljudje odmikati od njega. Upam si trditi, da je alkoholizem še vedno ena najbolj stigmatiziranih bolezni pri nas.

Ocenjuje se, da se v Sloveniji približno vsaka četrta družina sooča z alkoholizmom, kar nas uvršča v evropski vrh, in žal ni videti, da bi se ta trend izboljševal.

Smo pa pri NACOA Slovenija vseeno optimistični glede tega, da se danes o tej problematiki govori bolj odkrito in celostno kot včasih; tudi skozi izkušnje ljudi in razumevanje same bolezni ter z ozaveščanjem o posledicah, ki jih slednja prinaša družinam. Verjamemo, da se, ko se zmanjšata molk in stigma, začenjajo kazati pozitivne spremembe. Ker pa gre za zelo globok, pogosto medgeneracijski problem, so za očitnejše spremembe potrebna desetletja, ne leta.

Katero bi bilo po vašem mnenju najpomembnejše sporočilo, ki bi ga posredovali otrokom, ki odraščajo v družini, ki jo zaznamuje alkoholizem? 

Najpomembnejše sporočilo, ki bi ga želeli posredovati otrokom, ki odraščajo v družini z alkoholizmom, je: Nisi kriv, nisi sam. Vreden si ljubezni in pomoči.

Otroci alkoholikov so globoko v sebi pogosto prepričani, da bi lahko preprečili pitje starša, če bi bili bolj pridni, uspešni ali dovolj dobri. Prav zato je ključno razumevanje, da alkoholizem ni njihova odgovornost, temveč bolezen, ki spreminja vedenje človeka. Ko otrok dojame, da je na eni strani starš, ki ga ima rad, na drugi strani pa bolezen zasvojenosti, lahko začne ločevati med osebo in njenim destruktivnim vedenjem. To spoznanje pogosto prinese veliko olajšanje ter pomaga zmanjšati občutke krivde, sramu in odgovornosti.

Pomembno je tudi, da otrok prejme starosti primerne informacije o alkoholizmu ter da ima ob sebi odrasle, ki mu dovolijo govoriti o njegovih občutkih in izkušnjah brez strahu, zanikanja ali obsojanja. Otroci potrebujejo osebe, ob katerih se počutijo varne ter ob katerih začutijo, da niso nevidni in da ni potrebno, da sami nosijo to breme. Ko otrok ugotovi, da ga nekdo vidi, sliši in razume, lahko začne razvijati bolj zdrave načine soočanja s stisko ter ponovno dobi občutek varnosti in lastne vrednosti.

Morda je najpomembnejše prav to, da otrok ob odraslem začuti, da mu je mar zanj. Otroci v spominu pogosto ne bodo ohranili naših besed, zelo dobro pa si bodo zapomnili, kako so se ob nas počutili.

Preberite tudi:

• Irena Rotar: To so največje grožnje za prehransko varnost v prihodnosti
• Tjaša Pavček: “Starši se lahko povežejo s svojim otrokom še pred spočetjem”