Prijava
Biološko razgradljive snovi naj bi bile tiste, ki jih lahko razgradijo mikroorganizmi: bakterije, glive, alge … Tudi nakupovalne vrečke iz polietilena nekoč razpadejo, le da za to potrebujejo kar dvesto let. Kreditne kartice naj bi razpadle šele v petsto letih. Sporno je tudi, kaj po razgradnji od snovi ostane in ali je to toksično.
Raziskovalci francoskega Inštituta za kmetijski inženiring (Cemagref) menijo, da bi kot biološko razgradljive lahko označevali le snovi, ki razpadejo na netoksične elemente, do razpada pa bi moralo priti v nekaj tednih do dveh letih. Raziskovanje biološke razgradljivosti je postalo izziv v začetku devetdesetih, ko se je začela prava invazija različne plastične ovojnine, ki v povprečnem gospodinjstvu danes zavzema že skoraj četrtino koša za odpadke. Pomislite samo na številne plastične vrečke, ki jih prinesete iz trgovine.
Biorazgradljiva plastika
In s čim bi omenjene proizvode lahko nadomestili? Z materialoma, kot sta papir in celofan, ki sta oba izdelana na osnovi celuloze in kot takšna biološko razgradljiva. Polietilen je v večini primerov uporabe mogoče nadomestiti z biorazgradljivo plastiko na osnovi posebne vrste mlečne kisline, ki nastaja s fermentacijo sladkorjev.
Vendar ne gre samo za plastenke, tudi praktično neuničljivi polikarbonat, ki se uporablja za proizvodnjo zgoščenk, naj bi v prihodnosti prepustil mesto koruznemu škrobu. V kmetijstvu naj bi se vreče iz plastike nekoč umaknile proizvodom iz lanu, kokosa, konoplje, papirja ali biološko razgradljivih polimerov.
Napredek je bil dosežen tudi na področju olj (hidravličnih, maziv za avtomobile, olj za menjalnike …), kjer mineralno olje postopoma prepušča mesto repičnemu in sončničnemu. Kmalu bo na vrsti tudi motorno olje. Področje je še kako pomembno, saj na primer samo v Franciji vsako leto skrivnostno izgine v zemljo 250.000 ton odpadnega motornega olja.
Stroški padajo
Zakaj biološko razgradljiva plastika prihaja tako počasi? Zato, ker je za zdaj v povprečju trikrat dražja. Vendar se ob vse bolj napredujoči industrializaciji stroški proizvodnje kljub vsemu hitro znižujejo. Pred desetimi leti so bili stroški za izdelavo biološko razgradljive različice desetkrat višji od stroškov za izdelavo »klasičnih« proizvodov. Gradnja novih tovarn (za proizvodnjo polimerov na osnovi mlečne kisline) pa bi v štirih do petih letih te stroške lahko izenačila.
