Prijava
Simpatična Sonja Pekolj je študentska leta preživela ob picah, sladicah, ocvrtih in mastnih jedeh ter mesu. Šport ji je bil povsem tuj. Kmalu so se začele intenzivne zdravstvene težave, ki so na koncu pokazale Chronovo bolezen (zdravniki so po postu diagnozo ovrgli). V iskanju izhoda je naletela na znanko, ki ji je priporočila post. Odločila se je, da poskusi. Težave so povsem izginile. Shujšala je za 20 kilogramov in postala zagrizena tekačica. Predvsem pa ima veliko več življenjske energije, pravi.
Sonja, kako so se začele vaše težave?
Vidnejše težave so se začele novembra leta 2011 s hudimi bolečinami in krči v trebuhu, napihnjenostjo ter slabim počutjem (vrtoglavico, utrujenostjo). Blato sem lahko odvajala petkrat dnevno ali pa enkrat tedensko, bilo je različno formirano, občasno tudi s hudo drisko. Pojavila se je močna bela sluz in pozneje tudi kri na blatu. Opravila sem kar nekaj preiskav, od ultrazvoka trebuha, ginekoloških preiskav, gastroskopije, kolonoskopije do magnetne resonance. Diagnoza je bila postavljena aprila 2012, in sicer: Crohnova bolezen, avtoimunska kronična vnetna črevesna bolezen.
Diagnozo ste imeli postavljeno, kaj je sledilo?
O Crohnovi bolezni nisem vedela ničesar – ko me je zdravnik obvestil o diagnozi, sem bila samo vesela, da sem končno izvedela vzrok za svoje slabo počutje. Obdobje, ko čakaš na preiskave in samo ugibaš, kateri bolezni pripadajo tvoji simptomi, je zelo stresno in utrujajoče.
Takoj, ko sem prišla domov, sem začela raziskovati o tem »Chronu«. Vedela sem, da so zanjo potrebni dieta in zdravila, ampak se mi še sanjalo ni, da se je nikakor ne moreš znebiti in ko jo imaš, jo s seboj neseš v grob. O njej sem prebrala vse, kar sem našla v spletu – nič obetavnega nisem našla (in najbolj kruti primeri kar kličejo, da jih prebereš!). Ljudje zaradi te bolezni niso več opravljali svojega poklica, kljub zdravilom sta bili še vedno prisotni bolečina in utrujenost, nekatere je celo prikovala v bolnišnico, ker jim nobena hrana ni več ustrezala … Takoj sem pomislila: kaj pa če bom nekega dne na istem? Od takrat naprej sem razmišljala samo še o tem, kaj narediti, da bolezen omilim ali pozdravim. Posvetovala sem se z dietetiki, iskala ljudi s podobnimi težavami oziroma z isto diagnozo. Ko sem se o bolezni začela »na glas« pogovarjati, sem ugotovila, da takšnih primerov sploh ni tako malo – da ne govorimo o celiakiji in drugih alergijah na hrano.
Ste v teh letih raziskovanja sebe in zdravstvenih težav našli kakšne vzroke za to?
V mojem primeru sta za to kriva predvsem prehrana in stres. Že iz mladosti imam težave s prehranjevanjem. V otroških letih zaradi finančnih težav nismo imeli velike izbire pri nakupu hrane, ko pa smo si nekoliko finančno opomogli, se je v hladilniku znašla tudi kakšna »neobičajna« dobrina. Joj, samo da sem v omari našla kakšno čokolado ali piškote – jedla sem toliko časa, dokler nisem pojedla vse do zadnje drobtinice. Kot nekakšen strah, da ne bi imela več priložnosti tega jesti. Oči so bile nenasitne. Sploh smo bili naučeni, da se hrano na krožniku poje do konca, ker jo je greh metati v smeti.
Krivec je vsekakor tudi prehrana v študentskih letih. Preselila sem se v Ljubljano, kot študentki so mi pripadali študentski boni, jaz pa nisem znala naročiti nič drugega kot pico, testenine ali ocvrto hrano – bolj je bilo mastno, bolj je bilo dobro. (smeh) Kilogrami so se začeli nabirati, s tem pa slabo počutje in slaba samopodoba. Od tod naprej pa so bile na dnevnem redu vse mogoče neuspešne diete, nihanja med stradanjem in nažiranjem. Vrtenje v začaranem krogu – odvisnost od hrane (predvsem ko sem bila pod stresom). Kot zasvojenci od drog. (smeh)
Največji krivec v tej zgodbi pa je po mojem mnenju stres – uh, najbolj stresno obdobje je bilo ravno študentsko, pa hkrati poroka, selitev od doma, smrt prijatelja ter privajanje na novo okolje. Resnično ni stvari, s katero se nisem obremenjevala.
Pa poglejva, kako ste si pomagali in na koncu premagali bolezen oziroma zdravstvene težave, ki ste jih imeli? Kaj so ponudili zdravniki in kako to, da ste se odločili za postenje?
Glede na to, da Crohnova bolezen ni ozdravljiva, so mi zdravniki svetovali dieto ter predpisali zdravila, ki lajšajo bolečine in delujejo protivnetno. Izbira hrane pa temelji na vsakem posamezniku – jaz sem se odpovedala mleku, mlečnim izdelkom, glutenu ter sladkorju; sadje in zelenjavo sem prekuhavala.
Bolezen me je psihično izčrpala. Nikakor se nisem sprijaznila, da je izbrala ravno mene. Groza me je bilo samo pomisliti na to! Zaradi stranskih učinkov zdravil so mi začeli izpadati lasje. Ko sem si »prigarala« še zdravila za »živce«, sem sklenila, da poskusim z alternativno medicino. Družinski prijatelji so mi zaradi dobre osebne izkušnje svetovali post pri gospodu Marjanu Videnšku.
Kako dolgo ste se postili in kako je pravzaprav potekalo »čiščenje« telesa, uma in duha?
Prvič sem se oktobra 2012 prijavila na skupinsko postenje, ki ga je organiziral zavod Preporod. Ko sem se prijavila, nisem veliko razmišljala o postenju, ko pa se je približeval dan odhoda, takrat pa sem se kar tresla od strahu. Tisoč skrbi in vprašanj – kaj če ne bom preživela brez hrane, kaj če bom preveč omagala in padla v nezavest, kaj če ne bom zmogla vseh fizičnih naporov. Prepričevala sem se, da nimam česa izgubiti – v najslabšem primeru bi si izmislila kakšen priporočljiv izgovor za predhodno vrnitev domov. (smeh) Veliko mi je pomenilo, da se je z mano solidarno postila tudi moja prijateljica – vsekakor je lažje (vsaj za prvič ). Strah je imel spet prevelike oči, saj sem na postu brez težav preživela vseh 10 dni. Vsako jutro smo za zajtrk popili precejen sadni sok (sok citrusov), za kosilo in večerjo pa smo dobili zelenjavni prevretek (juho) in sadno-zelenjavni sok. Pili smo vodo in zeliščni čaj – v neomejenih količinah, na voljo smo imeli tudi med in sol – priporočljive so bile omejene količine. Vsako jutro sem se klistirala in frotirala. Zanimivo je bilo spremljati spremembe, ki so se dogajale v telesu – že tretji dan sem z žličko drgnila »mah« z jezika, koža pa mi je tako smrdela, da ni pomagalo nobeno milo. Po dolgem času sem zopet telovadila, dnevno povprečno prehodila 6–10 km, čeprav vedno zadnja, z dodanim spremljevalcem, ker mi je gibanje pomenilo kar velik napor. V popoldanskem času smo imeli čas zase, možnost smo se imeli udeležiti delavnic joge in meditacije, raznovrstnih predavanj o postu, zdravem načinu življenja in zdravi prehrani. V večernih urah smo imeli na voljo tudi savne in raznovrstne masaže. Vsak posameznik pa se je lahko odločil tudi za kolonhidroterapijo.
Letos sem že uspešno zaključila svoj četrti skupinski post in vsakič je izkušnja neverjetna .(smeh)
Če pogledava vašo izkušnjo, kaj je najbolj bistveno, ko se odločiš za postenje?
Bistvenega pomena pri pripravi na post je ravno sprememba prehrane. Teden pred postom uživam samo vegetarijansko prehrano: sadno-zelenjavne sokove, zelenjavne juhe, prekuhano ali dušeno sadje in zelenjavo ter oreščke. Sama zelenjavo in sadje termično obdelam, ker je sveža le težja za prebavo, predvsem za mojo prebavo.
Koliko časa ste imeli spremenjeno prehrano po končanem skupinskem postu?
Težko rečem, mogoče kakšen mesec, mogoče dva – že na postu sem se odločila, da bom za nekaj časa omejila določena živila. Koliko časa? S tem se nisem obremenjevala.
Posta z zelenjavnimi prevretki in precejenimi sokovi doma nisem nadaljevala. Približno dva meseca sem pila sveže iztisnjene sokove (sadne ali sadno-zelenjavne), jedla sem zelenjavne pasirane juhe, oreščke ter prekuhano sadje in zelenjavo. Sem ter tja tudi sveže sadje in zelenjavo (solate).
Po omenjenem času sem postopoma začela poskušati različna živila – če mi je posamezno živilo ustrezalo, sem ga v zmernih količinah začela dodajati v prehrano.
Kaj pa raven vaše energije in počutje? Kako se je spremenilo po postenju ?
Huh, o počutju bi pa lahko pripovedovala dva dni. (smeh)
Pred postom, predvsem zadnji dve leti pred postom, sem se počutila večino časa neproduktivno. Ves čas sem bila utrujena, občutek sem imela, kot da sem neprespana – čeprav sem zelo veliko spala. Vsepovsod so me spremljale težke noge in roke. Nič se mi ni dalo. Pri delu in učenju sem bila počasna, neosredotočena. Bila sem razdražljiva in večino časa slabe volje. Po ugotovljeni diagnozi sem bila popolnoma na dnu – tako fizično kot tudi psihično. Najraje sem dan preživela na kavču pred televizorjem, saj mi je napor pomenil že obisk trgovine. Da o telesni kondiciji sploh ne govorim – stopnice do tretjega nadstropja so mi vzele vso sapo. Pri tem moram povedati, da nikoli nisem marala športa – bila sem popolnoma antišportnik.
Že na samem postu pa sem občutila spremembe. Zelo dobro mi je prijala sprememba kraja, saj so tako odpadle vse skrbi, ki mi doma niso dala miru. Že to mi je pomenilo olajšanje. Priznam, da prvi dnevi niso bili lahki, telovadba in pohodi so bili naporni, zato sem popoldneve kar prespala. Prelom se je zgodil četrti dan, ko se zjutraj nisem zbudila v bolečinah. Šesti dan nisem občutila nobene bolečine več (razen ob pritisku). To mi je dalo zagona – motivacijo, da sem zjutraj vstala in prehodila vse tiste kilometre, pri tem pa pojedla »nič konkretnega«. Počutila sem se bolje, uživala sem na svežem zraku. Deseti dan, ko sem »prilezla« na hrib ob hotelu, sem imela občutek, da bi lahko prilezla na vrh sveta. (smeh)
Doma sem se začela ukvarjati s športom – vpisala sem se v tekaški klub, začela sem hoditi v naravo, v hribe. Počutila sem se lažjo, svobodno. Imela sem več volje, več energije. Več ciljev. Lažje sem opravljala gospodinjska dela, vrtnarila, ostal mi je čas za dejavnosti, ki prej niso prišle na vrsto.
Recimo, če zaokroživa vašo izkušnjo, kakšne so vaše »filozofske« (smeh) ugotovitve ob spremembi, ki ste jo izkusili?
Kar seješ, to žanješ – bolezen mi je samo na grob način pokazala napake, ki jih sama nisem bila sposobna opaziti. S to izkušnjo sem spremenila pogled na prehrano. Ni vse za v usta. Pomembna sta mi izvor in sestava posameznega živila ter kako je hrana pripravljena. Čas, ki ga namenim sebi, ni izgubljen, je zame zdaj potreben in nujen. Zato si vzamem čas za telesno aktivnost, počitek, prijatelje in konjičke, ki me izpopolnjujejo in pomirjajo. Najpomembnejše, kar mi je bolezen prinesla, pa je samospoštovanje. Poskušam se sprejeti z vsemi pomanjkljivostmi, biti manj kritična do sebe, do drugih ter si dopustiti pasti in delati napake! Poskušam ugajati sebi, ne vsem okoli sebe.
Morda malce hudomušno vprašanje: vas je med postom kdaj »zgrabilo«, da bi napadli hrano? Jaz, mislim, da bi s tem lahko imela težave. (smeh)
Pred postenjem sem post enačila s stradanjem. Ko sem odšla na prvo postenje, sem zato s seboj vzela (čisto za vsak primer) nahrbtnik jabolk – v hotelski sobi me res ne bi nihče opazil, če bi pojedla kakšno jabolko na skrivaj. Deseti dan sem jih vrgla v smeti, ker so začela gniti. (smeh)
Osebno med postom nisem imela tovrstnih kriz. Hrane nisem pogrešala, čeprav smo na zajtrke hodili skozi jedilnico, kjer so dišala pečena jajčka. (smeh) Sploh pa je lažje, ker hrane nimaš na dosegu rok – takrat se s tem sprijazniš in o tem ne razmišljaš – doma je to bistveno težje. Mogoče do navala lakote ni prišlo zaradi jasnega cilja – če hočeš nekaj spremeniti, potem moraš biti pri tem osredotočen in 100-odstotno discipliniran. Tudi celotna skupina, s katero preživiš deset dni, ti daje moč in ne nazadnje takrat vsi »plavamo v istem bazenu«.
Je pa zanimivo, da smo se večino časa skupinskih druženj pogovarjali ravno o hrani, kuhanju in receptih – kaj bi kdo jedel, če bi imel priložnost; najljubše jedi vsakega posameznika, kaj bomo kuhali, ko pridemo domov; tudi kakšen recept smo si izmenjali. Ves post se vrti okoli hrane.
Kakšen je vaš način prehrane danes?
Jem raznoliko, veliko sadja, zelenjave, stročnic, semen in oreščkov. Večino vrtnin in sadja pridelamo sami, drugo pa poskušamo kupiti iz lokalnih kmetij. Obožujem žita (kvinoja, amarant, ajdo, proso, divji/rjavi riž …), ribe in morske sadeže. Iz prehrane poskušam izločiti bela živila (moko, riž, sladkor, sol …). Meso, mleko in mlečni izdelki so na jedilniku zelo redko. Doma ne pripravljamo več ocvrte ali mastne hrane. Pijem vodo ter nesladkane čaje. Je pa res, da v družbi, s prijatelji ali na različnih praznovanjih nikoli ne kompliciram okoli hrane. Pojem, kar mi je dano, tudi kakšen kos sladice.
Greva malce nazaj. Chronova bolezen je izginila? Kako so zdravniki reagirali na to?
Težko bi rekla, kje je tukaj resnica. Prvi pregled kolonoskopije ni zajel mesta stika tankega in debelega črevesja. Šele magnetna resonanca trebuha je pokazala deset cm dolgo zožitev ravno na prehodu med končnim odsekom tankega črevesja in debelim črevesjem, kjer je bil izmerjen lumen (svetlina) le do 3 mm, stena črevesja pa neenakomerno zadebeljena. Po magnetni resonanci je bila podana diagnoza. Ko smo nekaj mesecev po postenju opravili še en dodaten pregled debelega črevesja (kolonoskopija), te zožitve niso našli. Menda je bila pomota – napačna diagnoza. Postavili so novo: sindrom razdraženega črevesja. Takoj sem opustila vsa zdravila (in plesala in pela od sreče). Nimam trdnih dokazov, kdo ima prav, vem samo to, da mi je post pomagal, če ne že pozdravil.
Pri tem bi najprej omenila, da je bil zdravnik, ki je mojo bolezen spremljal, izredno profesionalen in razumevajoč. Da ne bo pomote, kljub vsemu sem še vedno mnenja, da je medicina nujno potrebna – skupaj z alternativno medicino mi pomenita celovito pomoč pri zdravljenju bolnika.
Kako, poleg zdrave prehrane, skrbite za svoje telo in duha?
Za telo in duha skrbim predvsem z rekreacijo – sprehodi v naravo, pohodništvom, plavanjem, tekom. Naj povem, da sem se pred tremi leti vpisala v tekaški klub, kjer sem na začetku pretekla celih 600 m (za kaj več mi je zmanjkalo sape). Danes pretečem kar nekaj več kilometrov več – povprečno 10 km. Vztrajnost se vsekakor izplača! S prehrano in telovadbo sem izgubila 20 kg, kakšnega pa bo treba še v prihodnosti. Imam precej hobijev, v katerih zelo uživam – rišem, izdelujem kvačkan nakit, klekljam, »papirčkam«, pojem v glasbeni skupini Soreline, sem članica društva Srednjeveški najemniki. Vzamem si čas za domače, za prijatelje ter zase …
Kaj je zdrav povprečen jedilnik
Zajtrk: sadje, oreščki, smoothie, proso s suhim sadjem, jajce, avokado, ajdove palačinke …
Malica: sadje, oreščki …
Kosilo: Zelenjava, žita (amarant, ajdova kaša, kvinoja, divji/rjavi riž, čičerika), zelenjavne obare, enolončnice, juhe, pire krompir z zelenjavnimi omakami, zelje, repa, ribe, zelenjavni polpeti …
Večerja: jajce, zelenjava, ostanki od kosila, solata, tuna, humus …
