Prijava
Ana in Marko iz Nove Gorice sta eden izmed tistih parov, ki se je več let soočal z nepojasnjeno neplodnostjo. Njuna zgodba se je začela leta 2008, ko sta se kot mladoporočenca odločila postati starša. A takrat še nista vedela, da bo pot tako dolga. Osem let iskanja rešitev, premagovanja ovir, srečevanja z ovirami zdravstvenega sistema, vztrajanja in upanja je bilo potrebnega, da se jima je rodila punčka Una.
Prosim, opišita teh osem let vajinega skupnega življenja, preden se je rodila Una.
Ana: Opravila sva številne standardne zdravniške preiskave. Vse je bilo v redu. Oba popolnoma zdrava. Ko so bili vsi pregledi zaključeni, sem dobila še hormonske tablete. Žal prav tako niso pomagale. Kljub vsemu so naju zdravniki spodbujali, naj počakava še kak mesec, dva itd. Čas je tekel. Vse skupaj je trajalo nekaj let. Še vedno nisem zanosila. Končno sva bila poslana na postopek za umetno oploditev. Opravila sva prvo oploditev. Neuspešno. Čez leto dni sva ponovno poskusila. Zopet brez uspeha. Začela sva se spraševati, ali so ti postopki sploh smiselni, saj so bili izredno stresni. Medtem je hudo zbolela tudi moja mama in vso energijo sva namenila skrbi zanjo, zanositev pa dala na stran. Med tem časom sva iskala različne alternative in dobila informacijo o zasebni kliniki v Pragi, ki ima zelo dobre rezultate v postopkih umetne oploditve. Po mamini smrti sva se odločila, da se bojujeva naprej in poskusiva še v Pragi. Pogovorila sem se s svojim ginekologom in drugimi zdravniki, a so dali »roke stran«. Odločila sva se, da nadaljujeva sama. V Pragi so naju najprej prosili, da opraviva določene genetske preiskave. V svoji ginekološki ambulanti sem tako iskala informacijo, kje v Sloveniji jih lahko opravim. Odgovorili so mi, da mi pripadajo le v primeru najmanj petih spontanih splavov. Vendar splavila nisem nikoli. Zato sem nadaljevala samoplačniško. Ginekolog se ni najbolj strinjal s to odločitvijo, saj je menil, da sodelovanje s Prago ne bo uspešno. Zdravniki so mi povedali, da je upanje minimalno, da verjetno ne bom zanosila, saj so ugotovili anomalijo in naj morda raje odnehava in iščeva druge alternative – posvojitev. Vprašanje je bilo tudi, ali bi bil otrok sploh zdrav …
Glede na to, da je danes z vama deklica Una, le nista odnehala?
Ana: Takoj sva poklicala v Prago in zdravnik nama je rekel, da bomo vse uredili. Spomladi leta 2015 sva tako opravila prve postopke. Dobila sem tudi zdravila. Kmalu je sledil postopek oploditve. Zdravnik naju je vseskozi spodbujal. Čutila sem, da bo uspelo. Mesec dni pozneje sem imela pregled in rezultati so bili pozitivni. Zanosila sem! Januarja letos smo dobili punčko Uno. Zdrava punčka. Kmalu po tem pa smo postali zanimivi tudi za naše zdravnike. Zanimalo jih je, kako nam je uspelo …
Marko: Zanimiv je podatek, da sva bila na kliniki v Pragi pravzaprav med mlajšimi. K njim pridejo pari, stari 40 let in več. Njihova statistika uspeha pa je precej visoka. Hvala bogu je tudi najina Una danes del te statistike. Tudi njihov pristop je zelo pozitiven – spodbujajo te in enostavno ne smeš odnehati. Samoplačniški postopki v Pragi in v Sloveniji pa so skoraj enakih cenovnih vrednosti. V Sloveniji manjka pozitivnega pristopa. Pari, ki se znajdejo v takšnem položaju, so že tako ali tako pod stresom, izgubljajo upanje in zadnja stvar, ki jo želijo slišati, je, da verjetno ne bo uspelo. Če obstaja kanček možnosti, obstaja tudi upanje. Pri vseh teh postopkih je zato zelo pomembno, da se ohranja pozitiven pogled.
Kako sta doživljala tisti trenutek, ko sta izvedela, da je Ana noseča?
Ana: Jaz sem kar zrla v tisti dokument in nič mi ni bilo jasno. Vedela sem, da številke, ki jih berem, pomenijo, da sem noseča, in Marku sem rekla »ma, jaz sem noseča« in še enkrat sem ponovila te besede. (smeh) Mislim, da sem pol ure samo gledala papir in se nisem mogla načuditi. Marko pa je izginil (smeh)…
Marko: Za nekaj trenutkov sem moral iti na svež zrak. (smeh) Bil sem evforičen. Jokal sem. Klical sem prijatelje. Nisem mogel verjeti, da se je končno zgodilo …
Kako je potekala nosečnost?
Ana: Velik del nosečnosti sem morala mirovati, saj sem imela v 13. tednu hudo krvavitev. Krvavitev sicer ni bila povezana z genetsko anomalijo. Morala sem mirovati, saj je bil prisoten strah, da bi se krvavitev ponovila in da bi celo splavila. Kasneje so ugotovili, da imam t. i. predležečo posteljico in zaradi tega sem imela tudi carski rez. Skoraj vsak teden sem hodila na preglede. Tudi med nosečnostjo sem tako morala iskati pozitivne stvari in obdržati upanje, da bo vse v redu in da bom rodila zdravega otroka. Proti koncu nosečnosti pa sem se že sprostila, saj sem vedela, da bo vse v redu. Letos, 4. januarja sem rodila.
Čakala sta tako dolgo. Slišala mnogo besed, ki velikokrat niso bile spodbudne. Potem še težave v nosečnosti. Kakšni so bili, po vsem tem, prvi občutku ob rojstvu?
Ana: Ko se je začelo, so bile prve Markove besede »jaz še nisem pripravljen«. (smeh) Rodila sem s carskim rezom. Med samim potekom pa sem bila budna, imela sem zgolj spinalno anestezijo, saj me je Marko prepričal, da sem dovolj močna, da to zmorem. Oba sva si namreč želela punčko videti takoj. Neverjetno čudovit občutek je, ko prvič vidiš svojega otroka. Prve besede, ki sem jih rekla Uni, ko sem jo prijela, so bile: »Zlato moje,vidiš, uspelo nam je.«
Marko: Jaz sem dve uri jokal od sreče. Nisem se mogel ustaviti. Enkratna izkušnja, ki se je ne da z ničemer primerjati. Obrne ves svet. Fenomenalni občutki …Vsi smo jokali od sreče. Vse, kar so ti prej skoraj osem let govorili – da ne boš nikoli imel svojega otroka , da verjetno ne bo zdrav, če se rodi itd., ves ta stres se je sprostil v teh kratkih sekundah ob rojstvu. Vsi pretekli miselni konstrukti so se zrušili. Tudi za naju je bilo to novo rojstvo. Bila je lepa, zdrava deklica. Res neverjetno …
Novo bitjece je tu. Življenje se je verjetno precej spremenilo?
Ana: Sreča je velika, vendar pa – nov starš je nov starš. Sploh prvič. Nihče te ne pripravi na to. Če si star 20 let, verjetno drugače doživljaš starševstvo kot pa pri 36 letih, ko že imaš oblikovan življenjski slog in navade ter veliko več razmišljaš. Seveda, sprememba je velika. Treba se je prilagajati. Pred rojstvom Une sva zjutraj pozno vstajala, počasi pila kavo, pogledala e-pošto … Zdaj je treba ritem življenja prilagoditi Uni. Prvi tedni so bili sploh izziv. A zdaj je super, saj imava srečo, da nima močnih trebušnih krčev, pa tudi spi veliko. Na kratko: imava zlato dete.
Marko: Moje prve besede, ko smo prišli domov, so bile: »Pa Ana, midva ne bova nič več živela kot prej.« (smeh) Poskušava čim manj komplicirati in biti sproščena.
Kaj pa vidva osebno? Kako sta doživljala čustvene vzpone in padce v osmih letih?
Marko: Ko se znajdeš v takšnem položaju, kot sva se midva, slišiš od ljudi različne stvari. Nekateri z informacijami upanje vzamejo, drugi dajo. Ravno zaradi tega nisem bil pretirano pozoren na te informacije. Imel sem nevtralno, svojo držo. Čutil sem, da nama bo nekoč uspelo. Že na začetku sem se tako odločil. Če ne takoj, pa pozneje. Če ne v Sloveniji, v tujini. Uspelo bo. Nisem pripisoval pomembnosti izjavam zdravnikov, ki so rekli: »Morda bo uspelo, morda ne, vendar raje ne upajta preveč.« Sam namreč gledam na življenje tako, da ne moreš biti na pol, za nekaj, kar ti pomeni največ, in upati, da se bo morda zgodilo. Vso svojo energijo moraš usmeriti v tisto, kar ti največ pomeni, in v to popolnoma verjeti.
Ana: Marko je resnično močno verjel, da nama bo uspelo. Morda bolj kot jaz, saj sem sama vse skupaj doživljala tudi na svojem telesu. Pri meni je prišla faza, ko sem se sprijaznila in sem si rekla »pa nič, pač ne bom imela svojih otrok«. Mislim pa, če ženska ob sebi nima partnerja, ki verjame, je precej težje. Ko sem doživela psihološki padec, je bil ob meni Marko, ki me je spodbujal in govoril, da bom nekoč imela svojega otroka. Njegova podpora me je dvigovala, da sem imela moč za ponovne poskuse.
Pari v podobnem položaju velikokrat krivijo drug drugega za neuspeh. To je zagotovo negativni dejavnik, ki še dodatno zavira možnost zanositve, kaj menita vidva?
Marko: Zagotovo oseba veliko hitreje obupa, če jo drugi krivi za nastali položaj oz. če drug drugega krivita. Še huje je, če partner reče »ti ne moreš imeti otrok, jaz jih imam lahko«. Gotovo je to negativni dejavnik. Tisti, ki ima v odnosu več upanja in energije, naj spodbuja drugega.
Ana: Ženski v takšnem položaju se zagotovo pojavita dvom in vprašanje, ali bi morda z drugo žensko že imel otroka. Doživljaš velika nihanja in ob tem je podpora partnerja zelo pomembna. Moški mora resnično znati prisluhniti ženski. Ne sme preveč pritiskati nanjo, hkrati pa je ne sme zapustiti, ko je v čustveni stiski. Drug drugemu morata pravzaprav znati prisluhniti in slediti.
Vaju je ta izkušnja še bolj povezala?
Ana: Vsekakor naju je bolj povezala. Mislim, da se v takšnem položaju lahko zgodi samo dvoje: ali se par bolj poveže ali pa odnos razpade. Kot sem že rekla, pri meni se je pojavil dvom o tem, ali lahko dam otroka. Pri Marku denimo nikoli nisem imela občutka, da bi me obtoževal. Včasih niti ni treba, da te nekdo z besedami obtoži, lahko samo razmišlja obtožujoče in ti čutiš to. Pri njem tega nisem nikoli občutila. Vsekakor mora moški razumeti žensko, da lahko prebrodita vse izzive, ki se pojavljajo na tej poti. Tudi na kliniki v Pragi sva spoznala veliko parov in skupen vsem je bil dober in trden odnos.
Marko: Nikoli nisem razmišljal, da je Ana za kar koli kriva. Če že, sem imel v mislih možnost, da bova otroka posvojila, če bo treba. Vedno sem razmišljal tako, da bova/bom naredil vse potrebno, da bom Ano osrečil in posledično bom srečen tudi jaz. Verjetno bi bil jaz srečen tako ali drugače, a sem želel, da srečo doživljava oba enako.
Veliko pripovedujeta o upanju in o tem, kako zelo je pomembno. Osem let boja za zanositev. Ali sta kdaj povsem obupala oz. prišla do točke, ko vama je zmanjkalo energije?
Ana: Marku upanja ni zmanjkalo nikoli. Enostavno mi s svojo naravnanostjo ni dovolil, da grem preveč navzdol in da izgubim upanje.
Marko: Res je. Bolj so govorili, da ni mogoče, več upanja sem imel. Več časa je preteklo, več upanja sem imel. Nisem šel navzdol, ampak navzgor. Več časa je preteklo, več informacij smo imeli in bližje smo bili. Če se nekje vrata niso odprla, sva šla drugam in iskala vrata, ki se bodo odprla. Nikoli nisem imel občutka, da gremo navzdol, ampak da smo vse bližje cilju. Ko sem videl, da Ana preveč razmišlja in postaja realistična, sem se ukvarjal z njo tako, da se je dvignila. Vedel sem, da nekje je pot. Sam sem tudi čas, ki sva ga preživela v Pragi na kliniki, doživljal kot počitnice. Trudil sem se biti sproščen in neobremenjen in tako pomagati tudi njej.
Mnogi pari ne želijo govoriti o svoji izkušnji. Bodisi zaradi neprijetnih občutkov, varovanja zasebnosti bodisi ker so odzivi drugih ljudi neprimerni. Sta imela vidva kakšne neprijetne izkušnje?
Marko: Veliko težje bi nama bilo, če bi vse skupaj skrivala. Zelo pa je pomembno, da v krogu ljudi ni osebe, ki bi kakor koli negativno vplivala na par ali na enega izmed njiju. Bodisi da gre za zdravnike, prijatelje, znance, sodelavce ali najožjo družino – mamo, očeta itd. Sam energijo črpam iz upanja, spet nekdo drug potrebuje trdne dokaze, da lahko verjame. Različni smo. A v tem položaju ni oprijemljivih dokazov in kazalnikov, preostaneta ti samo upanje in vera. Tudi midva sva morala nekaj ljudi iz svojega življenja dati na stran, da sva ohranila pozitivno energijo.
Kakšno sporočilo imata za vse pare, ki so v podobnem položaju, kot sta bila vidva?
Ana: Naj tisti, ki ima več upanja in energije v odnosu, ne obrne hrbta tistemu, ki ju ima manj in se v sebi srečuje z večjimi izzivi. Verjemite, da je mogoče. Predvsem ženske si predstavljajte materinstvo, nosečnost, dojenčka … in razmišljajte o tem. Normalno je, da si 24 ur na dan želite otroka. Ne poslušajte tistih, ki pravijo, da se preveč obremenjujete in preveč razmišljate o tem. Sama sem veliko razmišljala, kako bo videti moja punčka, kako bom v nosečnosti, kakšna mama bom. Ko si nekaj želiš, razmišljaš o tem in vse to je normalno. Če čutiš, da bi jokala, joči. Če čutiš, da bi se »zdrla« na partnerja, to naredi (smeh) – če je pravi, bo že razumel. Čim več se tudi smejati in poslušati sebe …
Marko: Zdrav pristop in čista glava. Ne smeš biti preveč entuziastičen in ne premalo. Ne smeš siliti v stvari ali jih popolnoma spustiti. Biti moraš sproščen. Naj bo vse skupaj kot pustolovščina. Če ne uspe prvič, bo morda naslednjič. Naj prvi neuspešen poskus ne vpliva na razmišljanje o drugem poskusu. Verjemite tistemu, kar sami čutite, in ne temu, kar govorijo drugi. Razmišljati moraš širše in se ne omejiti samo na tisto, kar slišiš od drugih. V ozadju se namreč skriva veliko več.
Opomba: Pričujoča zgodba je informativne narave in predstavlja zgolj osebne izkušnje. Pred kakršnimi koli ukrepi se posvetujte z zdravnikom ali strokovnjakom.
