Prijava
V primerjavi z zdravilnimi rastlinami je uporaba gob v zdravilstvu precej redka in manj znana. V Evropi so v zdravilne namene uporabljali le nekaj vrst gob. Nekoliko več jih poznajo in uporabljalo kitajski zdravilci, ki iz nekaterih, zlasti lesnih gob, pripravljajo tudi zdravilne pripravke v obliki kapsul ali tablet. Malo je, denimo, znano, da je prava štorovka, ki raste tudi v Sloveniji, na Kitajskem v tradicionalni medicini uporabljana za zdravljenje bolezni pljuč, želodca, jeter, črevesja, živčevja in oči.
Jesenski meseci pomenijo razcvet gobarjenja, pri Slovencih zelo priljubljene dejavnosti, zato bomo tokrat predstavili nekatere vrste gob, ki naj bi imele tudi zdravilne učinke. Povzemamo jih po prispevku S. Krefta in B. Štruklja Zdravilnost gob, objavljenega v Farmacevtskem vestniku.
V Sloveniji najdemo podobno število rastlinskih vrst in vrst gob, obojih okrog 3000. Z izrazom gobe poimenujemo s prostim očesom vidne trosnjake gliv (glive spadajo v svoje kraljestvo, latinsko Fungi), predvsem vrste, ki spadajo med prostotrosnice ali bazidiomicete, manj pa zaprtotrosnice ali askomicete. V starejših virih, ki obravnavajo področje farmakognozije, najdemo poleg opisov zdravilnih rastlin tudi nekaj zdravilnih gob: bukovo kresilko (Fomes fomentarius), macesnovo gobo (Polyporus officinalis) in rdečo mušnico (Amanita muscaria). Med gobami, ki so doma predvsem na Kitajskem, pa omenimo vrste, ki se pogosto pojavljajo tudi v Evropi v obliki zdravilnih pripravkov in v kulinarične namene. Te vrste so: prava štorovka (Armillaria melea), svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum), velika zraščenka (Grifola frondosa), šiitake (Lentinula edodes) in bukov ostrigar (Pleurotus ostreatus). Z raziskovanjem zdravilnih učinkov gob se ukvarjajo nekatere raziskovalne ustanove, med njimi tudi Katedra za farmacevtsko biologijo na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani in Katedra za patologijo in zaščito lesa na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
PRAVA ŠTOROVKA (Armillaria melea) je zanimiva goba, ki v velikih skupinah raste na drevesih ali štorih. Pogosta je tudi v Sloveniji, vendar zdravilne uporabe v našem ljudskem zdravilstvu ne poznamo. Nasprotno pa je prava štorovka na Kitajskem v tradicionalni medicini uporabljana za zdravljenje bolezni pljuč, želodca, jeter, črevesja, živčevja in oči. Kliničnih raziskav niso opravili, ugotovili pa so, da vsebuje učinkovine, ki zavirajo rast bakterij. Poleg tega so iz te gobe izolirali učinkovino, ki je pri poskusnih živalih povečala prekrvitev možganov.
SVETLIKAVA POLOŠČENKA (Ganoderma lucidum) je goba, ki se imenuje tako, ker ima svetlečo površino plodišča. Na Japonskem jo imenujejo reishi. Uspeva tudi v Ameriki in Evropi, vendar ni pogosta. Na Kitajskem in Japonskem jo uporabljajo že nekaj tisoč let za zdravljenje oziroma lajšanje velikega števila obolenj: bolezni jeter, vnetja ledvic, artritisa, astme, bronhitisa, povišanega krvnega tlaka, nespečnosti in še česa. Uspešno so jo pričeli gojiti pred četrt stoletja, do tedaj pa je bila silno draga. Na poskusih na živalih so ugotovili številne zdravilne učinke, ki so povezani z omenjenimi indikacijami. Žal pa jih, razen na Kitajskem, še niso potrdili z raziskavami na ljudeh.
VELIKA ZRAŠČENKA (Grifola frondosa) ima plodišča v obliki prekrivajočih se pahljačastih ali jezičastih lističev. Raste na štorih in koreninah. Tradicionalno jo uporabljajo na Japonskem, kjer jo imenujejo maitake. Zelo priljubljena je v Združenih državah Amerike in v Evropi, kjer menijo, da z njeno uporabo lahko preprečujemo nastanek raka. Priporočajo jo tudi že obolelim za rakom, ker naj bi okrepila imunski sistem. Uporabljajo jo tudi pri sladkorni bolezni in za zmanjševanje vsebnosti holesterola v krvi. S poskusi na živalih so te učinke potrdili, z raziskavami na ljudeh pa še ne.
ŠIITAKE (Lentinula edodes) je na Japonskem že nekaj sto let zelo cenjena goba, tako v zdravilstvu kot v prehrani. Gobo je dokaj enostavno gojiti in je po količini pridelave v svetovnem merilu na drugem mestu, takoj za šampinjoni. Vsebuje dve učinkovini, ki naj bi spodbujali delovanje imunskega sistema in preprečevali nastanek in razvoj rakavih celic, poleg tega naj bi goba spodbujala delovanje jeter, zavirala rast bakterij in preprečevala razvoj virusov. Objavili so rezultate številnih raziskav, v glavnem na poskusnih živalih. Kliničnih raziskav je bilo malo.
BUKOV OSTRIGAR (Pleurotus ostreatus) je užitna goba, ki jo uporabljamo v Evropi in Združenih državah Amerike v prehrani. Evropski raziskovalci pišejo tudi o zdravilnih učinkih. Ugotovili so, da vsebuje majhne količine lovastatina, učinkovine, ki jo sicer poznamo kot učinkovino iz skupine statinov in jo, predpisano na zdravniški recept, uporabljamo za zmanjševanje vsebnosti holesterola v krvi. Lovastatin je bil prvi znani statin, danes v zdravljenju uporabljamo že bolj izpopolnjene in učinkovitejše spojine iz te skupine. V Združenih državah Amerike je razširjeno uživanje tako imenovanega rdečega riža, ‘red yeast rice’, fermentiranega z glivo Monascus purpureus, ki proizvaja lovastatin. Rdeči riž je tam na voljo kot prehransko dopolnilo, vendar je v nekaterih zveznih državah prepovedan, ker vsebuje učinkovino, ki jo oziroma so jo proizvajalci zdravil tržili kot zdravilo na recept in jo tudi patentno zaščitili. Tudi v Sloveniji je lovastatin lahko v prodaji le kot zdravilo na zdravniški recept.
BUKOVA KRESILKA (Fomes fomentarius ali Polyporus fomentarius) je ena od nekdaj uporabljanih zdravilnih gob, ki raste tudi v Sloveniji. To je znana lesna goba, katere micelij zajeda debla rastočih in podrtih dreves, plodišče pa je vidno kot konzola, ki raste na deblu. Za uporabo v zdravilstvu so plodišču odstranili trde zunanje dele, mehkejši srednji del pa so najprej dobro sprali in nato kuhali v razredčenem lugu. Prekuhano tkivo so nato posušili in strli, da je nastala mehka, vlaknata snov v obliki preje – kosov vlaken, dolgih do enega metra in debelih 1,5 centimetra. To tkivo je sposobno vsrkati veliko količino vode, zato so ga uporabljali namesto vate pri oskrbi ran. Ugotovili so tudi, da takšna ‘preja’ zavira rast bakterij in virusov. Bukovo kresilko so včasih uporabljali tudi za netenje ognja. V ta namen so jo prepojili s solitrom (kalijev nitrat). Zadošča že ena iskra, da začne tako obdelano tkivo tleti.
MACESNOVA GOBA (Polyporus officinalis) je v Sloveniji izredno redka, skoraj iztrebljena. To je lesna goba, ki zajeda predvsem macesne. Vsebuje učinkovine, ki naj bi zmanjšale znojenje in so jo v ta namen nekoč uporabljali pri bolnikih s tuberkulozo. V večjih odmerkih pa plodišče macesnove gobe deluje kot močno odvajalo. Macesnovo gobo je poznal in uporabljal že grški zdravnik Dioskorid. V literaturi ni raziskav o učinkih macesnove gobe.
RDEČA MUŠNICA (Amanita muscaria) je ena najbolj znanih strupenih gob in zanimivo je, da ji pripisujejo tudi zdravilne učinke. Včasih so jo, namočeno v mleku, uporabljali za lovljenje muh, od tod tudi ime mušnica. Najpomembnejši učinkovini sta muscimol in ibotenska kislina. Muscimola v sveži gobi verjetno ni, nastal naj bi šele v organizmu, in to iz ibotenske kisline. Muscimol naj bi povzročal halucinogeno delovanje rdeče mušnice. Uporaba rdeče mušnice je bila zelo priljubljena med sibirskimi ljudstvi, pa tudi med ruskimi vojaki v prvi svetovni vojni. Zapisane so anekdote, da so se številni ruski vojaki, doma iz Sibirije, v ujetništvu v deželah srednje Evrope zastrupili z rdečo mušnico, saj je v tem delu Evrope vsebnost učinkovin dosti večja kot v daljni Sibiriji. Znano je tudi, da se obe učinkovini izločata iz telesa s sečem, zato ima lahko seč še močnejše delovanje, saj vsebuje še muscimol, ki nastane v organizmu. V sodobni medicini rdeče mušnice ne uporabljamo.
