Prijava
Trgatev oz. obiranje grozdja je za pridelovalce velik zalogaj in zadnje opravilo po celoletnem oskrbovanju in negovanju vinske trte. Petra Colariča, enega od vinogradnikov, smo povprašali po izkušnjah in načinu obiranja sladkih grozdov, ki se bodo spremenili v vino.
Slovenija ima na svoji majhni površini tri vinorodne dežele in devet okolišev. Dežele se med seboj razlikujejo po rastišču, kar vključuje tla, podnebje in vpliv človeka oz. človeškega dela. Na senzorične lastnosti vin bistveno vplivajo naravne razmere, zato se dežele razlikujejo po izboru vinskih sort. Vinogradi večinoma ležijo na strmih legah, kar po eni strani pomeni drago pridelavo, po drugi strani pa se tako pridobiva zelo kakovosten pridelek grozdja, saj je tako izkoristek sonca maksimalen.
Dolenjska trgatev
Čas trgatve je odvisen od več dejavnikov, predvsem pa od vremenskih razmer (toča, suša, deževje …). Pridelovalec oz. vinogradnik redno opravlja meritve sladkorja v grozdju, in ko ta doseže pravo stopnjo, je potrebno pripraviti vse za trgatev in jo tudi čim prej opraviti, kajti grozdje se prične sušiti in izgublja na kakovosti.
Pridelovalec cvička Peter Colarič iz Podbočja pri Krškem (dolenjsko-belokranjski vinorodni okoliš) najprej pripravi kadi za grozdno kašo, cisterne, mlin za mletje grozdnih jagod in predvsem povabi čim več obiralcev oz. trgačev. »Moji vinogradi ležijo na strmih pobočjih, kjer je obiranje oz. vsako delo opravljeno ročno, saj je zaradi strmine dostop s strojem skorajda nemogoč. Prav zato je še posebej dobrodošel vsak par rok, ki pripomore k hitrejšemu delu,« pravi. »Trgatev se v slovenskih vinorodnih deželah časovno več ali manj prekriva in prav tu tiči problem, saj je v tem času težko dobiti delovno silo za pomoč pri obiranju grozdja. Večina trgatev se opravlja ob koncu tedna, saj je takrat na razpolago največ delovne sile.« Vinogradnikom, tudi Colariču, priskočijo pri trgatvi na pomoč sorodniki, znanci in prijatelji iz vse Slovenije.
Rana ura, zlata ura
Obiranje se običajno prične zjutraj, ob osmi uri, ko se zberejo vsi trgači. Gospodar in gospodinja jih pozdravita pred zidanico in jim zaželita dobrodošlico s šilcem domačega ter pecivom in potico in tako je tudi pri Colaričevih. Sledi razdelitev vinogradniških škarij, s katerimi se reže grozdje. V starih časih so trgači nosili brente, sedaj pa imajo (plastične) zaboje, ki se lepo prilegajo drug vrh drugega in jih je mogoče enostavno, hitro in dobro očistiti. Ti zaboji že čakajo trgače v vrstah v vinogradu, da jih napolnijo. Trgatev pričnejo v dolini in trgajo od spodaj navzgor. Grozd morate prijeti z eno roko spodaj in ga s škarjami odrezati pri peclju. Pri tem mora biti obiralec previden, da se s škarjami ne ureže v dlan ali prst. Tudi na žuželke v grozdu je potrebno paziti, še posebno na ose. Vsak grozd je potrebno pregledati in odstraniti morebitne nagnite grozdne jagode, ki bi utegnile poslabšati kvaliteto vina. Zaboji se hitro polnijo med pogovori, pripovedovanjem šal in hudomušnim zabavljanjem trgačev. Vmes se sem in tja zasliši tudi veselo ukanje, vriskanje ter petje in kaj kmalu se odmev vrne tudi iz sosednjih vinogradov. Gospodinja z otroki pa med tem budno pazi, da trgači nimajo suhih grl.
Veselje ob trgatvi
Prazni zaboji zamenjajo polne, slednje pa gospodar Peter v zadnjem času odvaža s posebnim traktorjem, ki je prirejen za vožnjo po strmem naklonu. Vsebino zabojev prepelje na vrh hriba do zidanice, kjer ga že čakata dva krepka možaka, ki vinske grozde zmeljeta v mlinu ter polnita kadi.
Približno dve uri traja obiranje iz doline po strmem pobočju do zidanice. Po obilni malici v zidanici ali pred njo se postopek ponovi. Čeprav sonce takrat močno pripeka, so trgači dobre volje, vriskajo, prepevajo, se šalijo. Gospodar skrbi za nemoten potek dela, gospodinja pa za pijačo in jedačo trgačev. Nihče ne sme biti žejen ali lačen. Tudi kosilo je prava pojedina in človek se malo za šalo in malo zares vpraša: »Ali sem s trganjem res zaslužil toliko jedače in pijače?«
Dokončanje
V popoldanskem delu sledi dokončanje trgatve. Na koncu je ponovno na vrsti malica, za sladico pečen kostanj, zraven pa še malo cvička lanske letine. Veseli zaključek spremljajo zvoki harmonike, ki marsikomu od trgačev ne pustijo stati pri miru, zato se mnogi zavrtijo in tako se zabava ob zaključku večkrat konča v poznih urah. Gospodar ne skopari z vinom in vsak ga lahko dobi kak liter tudi za domov. Trgači domov odnesejo tudi najlepše vinske grozde. Zmleto grozdje pa v kleti na pravi temperaturi že začenja z vretjem in pred vinogradnikom je še veliko dela, preden »sveti Martin naredi iz mošta vin’«.
Trgatev pri Colaričevih (in najbrž pri vinogradnikih v vseh vinorodnih deželah Slovenije) ni samo trgatev, pač pa veliko več. Je ohranjanje tradicije, ohranjanje vinske trte na Slovenskem, je druženje, je pesem, je veselje. Je gostoljubnost preprostih ljudi, ki iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto obdelujejo vinograde in obenem upajo na dobro letino, opazujejo pridelek, se nemočno ozirajo v nebo, ko vinograd prizadene toča ali suša, poskušajo pregnati škodljivce ali se izogniti glivičnim boleznim: peronospori, oidiju … Ljudem, ki se na vinogradništvo ne spoznamo, se niti ne sanja, koliko dela, truda in znoja je vloženega v vsako žlahtno kapljico.
V Sloveniji se na vinorodnih področjih prideluje 52 sort vinske trte, od tega 15 rdečih in 37 belih. Vino je hrana za dušo in telo, če ga uživamo v pravih količinah in če je seveda narejeno brez dodatkov, ki so škodljivi za naš organizem. Zato si le privoščite kozarec dobrega vina na dan in ob tem pomislite, kolikšen delež zemlje, sonca in človeškega dela je v tej rujni kapljici.
