Sladka kriminalna zgodba

Sladkor in njegova zgodovina je dolga kakih 2300 let, trgovina je cvetela in z njim so obogateli tisoči ljudi. Potem pa se je nenadoma pojavil saharin, tista hudičeva zadeva, ki je tristokrat bolj sladka, pa sploh ni sladkor! Zgodba o vojni med sladkorjem in saharinom je prepolna spletk, podtikanj in strasti. In ta zgodba je prava pravcata kriminalka!

V dandanašnjih neizprosnih bitkah za tržni delež so vse pomembnejši argumenti, raziskave, sporočila za javnost, pričevanja in dejstva, z vedno novimi in vse bolj argumentiranimi informacijami smo zapisani dobesedno vsak dan, da bi le stopili na eno ali drugo stran. Zaradi tega vedno pogosteje tudi izgubljamo niti, zgodbe, spoznanja, neka druga dejstva, ki bi na vojno okoli nas morda vrgla še drugo luč in bi problematiko lahko bolje razumeli. Ali imajo tisti, ki se borijo za prevlado na trgu, interes, da potrošniki dobro poznajo tematiko, ali ne, verjetno ni prevelika dilema. Zato število informacij samo narašča.

Le občudovana umetnost

Nekdaj so si ljudje hrano sladili na različne načine, na primer s sladili kot so med, sok sladkornega trsa in javorjev sirup črnega javorja, sladkor je v zgodovino prišel šele kasneje. Nekako 300 let pred našim štetjem so namreč Indijci s pomočjo neke precej skrivnostne tehnologije že znali izdelati pravi sladkor. Prava proizvodnja sladkorja datira v deseto stoletje in v Egipt, nekoliko kasneje so ga pridobivali tudi na Cipru. V arabski kulinariki in starih kuharskih knjigah lahko najdemo številne recepte za pripravo sladkarij in jedi s sladkorjem, zato ne čudi, da so bili njihovi gostje iz Evrope vedno znova fascinirani nad raznolikostjo ponudbe in široko paleto idej. Še posebej so občudovanje plenile slastne pijače s sadjem in sladkorjem, ohlajene z ledom z bližnjih gora … in to v času, ko je Evropa sladkor uporabljala predvsem za medicinske namene!

Arabci so sladkor prinesli v Bizanc, pa tudi naprej. Priložnosti, da bi sladkorni trs, divja rastlina z obal bengalskega zaliva, prodrl v Evropo, sta bili vsaj dve: najprej je vojska Aleksandra Velikega ob svoji vrnitvi iz Indije prinesla s seboj tudi sladkorni trs, vendar ni zbudil nobenega interesa, potem pa so v 13. stoletju trs s seboj s pohodov prinesli tudi križarji. Kljub temu je glavno sredstvo za slajenje živil skozi celoten srednji vek v Evropi ostal med.

Selitev čez lužo

Po odkritju Amerike koncem 15. stoletja je Evropa spoznala veliko rastlin, ki so bila za ameriška tla običajna, na primer tobak, koruza, krompir in druge, manj pa je znano, da so isti popotniki neko pomembno rastlino odnesli tudi v Novi svet – ameriška celina je spoznala sladkorni trs. Najbolj se je prijel v Braziliji, kjer so se pogoji najbolj ujeli, tako klima in prst kot tudi cenena delovna sila, sužnji, ki so jih kmalu zatem pričeli dovažati iz Afrike. Sladkor je hitro omrežil vse.

Njegova proizvodnja je bila težavna: najprej je bilo treba trsje posekati, nato narezati, drobiti (in za vse to so potrebovali izredno močne roke), potem pa so sok dolgo kuhali v velikih bakrenih posodah ter ga na koncu ohladili v glinenih vrčih do kristalizacije. Tak neprečiščeni sladkor so potem rafinirali, čistili kar tam ali pa so ga na čiščenje vozili v Evropo (London, Pariz, Benetke, Antwerpen itd.), kar mu je seveda zviševalo ceno. Kolonialni sladkor in rum – kot stranski produkt proizvodnje sladkorja – so najprej uvažali iz Brazilije, kasneje pa s Kube, Antilov in Portorika. V nasprotno smer je potovala nasoljena govedina in drug živež, trgovina se je ustalila.

To je bila prava trgovska idila: proizvajalci in trgovci so nekaj stoletij dobro služili, proizvodnja je rasla, cvetele so tudi državne blagajne. Vse pa je leta 1878 porušilo neko novo odkritje: kemik Fahlberg je odkril snov, ki je bila 300-krat slajša od sladkorja, pa sploh ni bila sladkor!

Saharinska vojna

Novemu “sladkorju” se je reklo “saharin” in mu je takoj uspelo javnost razdeliti na tiste, ki so bili “za”, in tiste “proti”. Jasno je, da so bili najglasnejši nasprotniki prav proizvajalci sladkorja, ki so takoj zaslutili, kaj novo odkritje pomeni. Pridružili so se jim še različni tradicionalisti, ki nimajo radi sprememb, govoreč, da gre za zdravju nevarno “hudičevo delo”, saharinu nasprotna pa je bila tudi nemška vlada, ker se je bala, da bo izgubila lep dela pritoka davkov. Da bi dokazal, da je saharin neškodljiv, je Fahlberg vsakodnevno pogoltnil po 10 gramov saharina, kar se tudi danes smatra za zelo pretirano količino, celo za živali.
Seveda so se najbolj iskreno veselili sladkorni bolniki širom sveta – o sladkorju dotlej niso smeli niti sanjati, sedaj pa so jim bile naenkrat na dosegu rok jedila in sladice s prej prepovedanega seznama. Podporniki saharina so bili tudi logično tudi zdravniki, ki so ga imeli kar za zdravilo.

V času vrenja javnega mnenja so spretni tovarnarji hitro večali proizvodnjo saharina, ki je že leta 1901 znašala neverjetnih 175.000 kilogramov! Seveda je tako agresiven prodor na trg že omenjene strasti samo še razplamtel. Morda zveni neverjetno, toda v nemškem parlamentu so se prav o saharinu zelo žolčno kregali en cel dan! Socialisti in liberalci so skupni napadali Bismarckovo vlado, da širokim množicam ne dovoli za majhne denarje uživati sladke hrane. No, vlada je kljub vsemu saharin prepovedala in tako končala spor. Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega – proizvodnja saharina je prešla v ilegalo in ustvarila črni trg; prodaja je postala še večja kot prej, le da po novem vlada od vsega primeta ni imela niti marke dohodka! Tihotapci so imeli pri iskanju poti saharina do kupcev veliko navdiha – prenašali so ga v vrečkah, všitih pod krila, vstavljenih v zračnice koles ali v dvojna dna kovčkov, saharin se je znal vsuti celo iz steklenic, v katerih bi moral biti šampanjec! Nekateri so pri tem bajno zaslužili, nekateri manj spretni pa so zaradi te prepovedane trgovine končali v zaporu.

Dragocena molzna krava

Vlada je tako morala popustiti in dovoliti proizvodnjo ter prodajo saharina. Mačehovski odnos države se je – zavoljo profitov, jasno – spremenil v zaščitniškega, letna proizvodnja skoraj petsto ton saharina je bil dovolj velik razlog za to. Saharin je našel svoje mesto na mizah, za časa druge svetovne vojne, ko je bila dobava sladkorja motena, je za kratek čas celo prevzel primat sladkorju.

Povedati je treba, da je bil tedanji saharin nekoliko grenak (neprimerno slabši od današnjega), vendar je bilo pomembno to, da je bil poceni in da je sploh bil. In če bi hudič spal, bi bilo zgodbe o saharinu in sladkorju tukaj konec. A ni bilo tako. Ravnotežje med sladiloma se je spet porušilo po letu 1945. gospodarstvo se je povsod po Evropi po vojni razcvetelo, v Nemčiji še najbolj. “Poljedelski čudež” v 50-tih letih je prinesel hitro rast življenjskega standarda in poplavo hrane. Med vsem tem je enormno zrasla prav poraba sladkorja, ki so ga z veliko žlico vmešavali v pecivo, torte, sladolede, kreme, marmelade itd. Umetna sladila – ne samo saharin, ampak tudi druga novo odkrita sladila, ki so se pojavila v vmesnem času – se navkljub odličnim lastnostim niso mogla uveljaviti zaradi diktature sladkorja oziroma “sladkornega lobija”. Pred propadom so jih rešili samo zdravniki in strokovnjaki za prehrano.

Vse manj zaželeni sladkor

V tem času so se stvari namreč korenito spremenile. “Napačno sestavljena” hrana je skupaj s pretirano uporabo alkohola doprinesla k vse večjemu številu ljudi, ki trpijo, bolehajo in umirajo zaradi bolezni ožilja in srca, možganske kapi, sladkorne bolezni in drugih. Prav vse te težave pa imajo skupen imenovalec prav v napačni prehrani. V družbi hranil, ki so sestavljala “listo nezaželenih”, se je na častnem mestu znašel tudi sladkor. “Obtožen” je bil za okvare zob, debelost, kronično utrujenost, sladkorno bolezen, celo shizofrenijo, pa tudi za delinkventno obnašanje mladine! Nizale so se študije, katerih cilj je bil ukiniti ali pa vsaj močno zmanjšati porabo sladkorja. Za proizvajalce so bili to seveda čisto nemogoči argumenti, tisto pa, kar jih je prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da so zdravstvene avtoritete in organizacije svetovale ljudem ne le to, naj se sladkorju v čim večji meri izogibajo, ampak naj si hrano sladijo prav z umetnimi sladili, ki nimajo energetske vrednosti, s smrtnim sovražnikom sladkorja torej! Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tudi priporočilo, da bi se veljalo izogibati sladkorju zaradi ohranitve in izboljšanja zdravja. Sladkorni imperij je bil pred razpadom.

Udarci pod pasom

Za čakanje ni bilo več časa in proizvajalci sladkorja so se za novo vojno pripravili precej bolj premeteno kot prej – namesto prepričevanja preko medijev je vojna dobila dimenzije znanstvenih razprav. Hlastno so iskali vse mogoče možnosti, da bi dokazali škodljivost umetnih sladil in jih tako odstranili za vse čase. Pojavile so se tovrstne razprave in znanstvena dela, prvi vrhunec tega boja pa je bila neka kanadska “znanstvena” študija, ki je – v obliki novinarske zgodbe – obšla cel svet in precej prestrašila proizvajalce umetnih sladil, saj je v njej črno na belem pisalo, da so poskusne podgane zaradi dolgotrajnega uživanja saharina dobili raka na mehurju!

Ko je prišlo že do precejšnje škode, so se vendarle pojavili nekateri znanstveniki, ki so menili, da mora javnost kljub vsemu izvedeti resnico, in so pojasnili zahrbtnost tega napada – podgane so v tej študiji prejemale tako velike količine saharina, da se škodljivim pojavom ni bilo mogoče izogniti. Doza, uporabljena v tem eksperimentu, je bila naravnost pošastna, primerljivo enaka 10.000 tabletam, ki bi jih dnevno zaužil človek!

Skupina uglednih znanstvenikov je kmalu zatem objavila sklep, da je “saharin v priporočljivih količinah popolnoma neškodljiv”. Kaj pomeni “v priporočljivih količinah”, je jasno že od Paracelsusove trditve iz 16. stoletja: “Vse je strup in vse je zdravilo. Kaj pa je zdravilo in kaj strup, odreja samo količina.”

Danes

Seveda tovrstne kalvarije ni preživel samo saharin, tudi drugim umetnim sladilom nihče ni pripravil slavnostnega sprejema, kljub temu pa so si našla svoj prostor pod soncem. Dandanes za red na tem segmentu trga skrbi mnogo organizacij in znanstvenih teles po svetu. Ena od posledic strogega nadzora je nekakšno “miroljubno sožitje” proizvajalcev sladkorja, nadomestkov sladkorja in umetnih sladil, pri čemer pa vojna seveda ne miruje, le preoblikovala se je – danes gre za težnjo po učinkovitosti, kvaliteti in prepričevanju kupcev, kje je boljše, cenejše in predvsem bolj zdravo.

Aleš Petrič

Od kod prostozidarji?

Veliko črnila je že bilo prelitega in prenekatera vroča debata se je brezuspešno končala, ko so bolj ali manj učene glave tega planeta poskušale dognati, od kod pravzaprav izvira skrivnostna druščina, ki dandanašnji vedri in oblači v sodobnem svetu, pa čeprav so nekateri sveto prepričani, da jim pripisujemo le prevelik vpliv.

Med najbolj glasnimi zanikovalci pomembnosti te organizacije so prav prostozidarji sami, saj na ta način preprečujejo, da bi si jih za tarčo vzela “civilna družba”, s katero – vsaj doslej – še kar uspešno manipulirajo, ko iz ozadja vlečejo nevidne niti naključnih idej, kaj in predvsem koga bi bilo dobro javno križati. Pa tudi kakšen bankovec se najde, da razgretim bojevnikom za demokracijo tu in tam – seveda “čisto po naključju” – ogreje želodce s kakšnim golažem in od glasnih gesel razgreta grla ohladi s požirkom piva.

Pa vendar ti skrivnostneži niso tako nedolžni, kot se slikajo, in čeprav hočejo dokazovati, da jim gre predvsem za povsem filozofsko delo pri raziskovanju dela starih arhitektonskih mojstrov, vse do Hirama Abifa, graditelja Salomonovega templja, pa tja do ustvarjalcev egipčanskih piramid, jih imajo za ušesi precej več, kot smo jim pripravljeni pripisati. Je pa nedvomno res, da pri svojem zelo konkretnem delu uporabljajo skrivno znanje tajnopisov in simbolike, ki izvira iz teh časov.

Iz davnih korenin

Če pa hočemo malo podrobneje pokukati v njihovo pravo področje delovanja, bo verjetno najbolj smiselno, če si za začetek ogledamo sam nastanek prostozidarske bratovščine.

Leto 1717 se je pisalo, ko so se na god sv. Janeza Krstnika, 24. junija, v londonski gostilni Pri jablani zbrali člani štirih dotedanjih lož in ustanovili Veliko ložo, ki še dandanašnji “drži roko” nad vsemi “pravimi” prostozidarskimi ložami širom sveta. Datum je bil izbran zelo pazljivo, da je imel svojo težo tudi kot skrito sporočilo. Spekulativni prostozidarji sami sebe namreč imenujejo “sinovi vdove”, pri čemer cikajo na staroegipčansko izročilo o boginji Iziz, ki je kot vdova po Ozirisu vzgajala Horusa, katerega hočejo ti novodobni skrivnostneži po vsej sili imeti za svojega “brata nad brati”. In prav zaradi Iziz so počakali na leto 1717, da so se formalno ustanovili. Vsa skrivnost in alegorično sporočilo je v zapisu letnice s starogrškimi števili:
1 7     1 7
I Z     I Z
Prav od tu verjetno izvira tudi njihovo spoštovanje števila 17 kot svetega števila, saj njegov podvojen zapis da ime njihove “matere”.

Izbira Janeza Krstnika sama ima vsaj dvojen pomen. Prvič – njegov god je ob poletnem solsticiju, ko je naš planet najdlje stran od Sonca, s čimer poudarjajo povezavo naše davne, še vedno zamolčane zgodovine, s planetom, ki je najbolj oddaljen od Sonca; drugi razlog pa je v tem, da so Janezu Krstniku odrezali glavo, ki je bojda še na krožnik položena govorila. In prav “staro glavo”, ki ureja ta planet, še vedno častijo bratje prostozidarji. Vse to skrivno znanje naj bi masonska druščina podedovala po vitezih templjarjih, pa čeprav skušajo nekateri sodobni raziskovalci dokazati, da gre le za napihovanje dejstev, da bi pač ta združba pridobila na veljavi in si zagotovila pedigre. Toda če si stvari ogledamo malo pobliže, lahko najdemo kar nekaj dokazov, da bo ta rdeča nit res držala.

Veliki pokol in umik

Templjarjem pripisujejo mnogokaj, med drugim tudi to, da so hoteli Evropo iztrgati iz papeških rok in ustvariti posvetno kraljestvo, ki bi obsegalo celo Evropo. Pa se tega projekta niso lotili z mečem, temveč z denarjem. Radodarno so posojali denar kraljem, ki praviloma niso imeli pojma, kako bi ga vrnili. Prav na to karto finančne podreditve pa so templjarji igrali. Vendar pa so se ušteli, ker niso predvideli krutega scenarija, ki jim ga je pripravil njihov največji dolžnik, francoski kralj Filip Lepi. Poglejmo, kaj se da o tem prebrati v knjigi “Sveta kri in sveti gral”.

Filip si je moral najprej zagotoviti papeževo podporo, zakaj samo papežu so bili templjarji formalno dolžni zvestobo in pokorščino. V letih od 1303 do 1305 je francoski kralj s pomočjo svojih ministrov dal skrivoma ugrabiti in usmrtiti papeža Bonifacija VIII. in po vsej verjetnosti je bil tudi tisti, ki je dal zastrupiti papeža Benedikta XI. Na izpraznjeno mesto je nato dal postaviti svojega človeka, bordojskega nadškofa. Novi škof si je nadel ime Klement V., in ker je bil toliko dolžan Filipovemu vplivu, mu prav gotovo ni mogel odreči, ko je kralj od njega zahteval tudi nekoliko bolj nenavadne stvari. Ena izmed njih je bila zadušitev templjarskih vitezov.

Filip je previdno načrtoval poteze. Napravili so seznam obtožb. Te so deloma prinesli kraljevi vohuni, ki jih je kralj poslal med templjarje, deloma pa jih je pomagal sestaviti neki odpadniški templjar. Filip se je, oborožen s temi obtožbami, nazadnje zganil; in ko je to storil, je bil njegov udarec nenaden, hiter, učinkovit, smrten. Njegovi uradniki po vsej deželi so vsi dobili zapečatena navodila, ki so jih smeli odpreti in prebrati vsi ob natanko določeni uri, vsi ob istem času. Ob zori 13. oktobra 1307 je treba poloviti vse templjarje po vsej Franciji in jih strpati v kraljeve ječe, zaseči je treba njihove preceptorije in zaseči vse njihovo premoženje.

Tako se je tudi zgodilo. A naj je bil Filipov napad še tako nepričakovan in presenetljiv, se mu je neizmerno bogastvo templjarjev izmaknilo. Njihovega zaklada nikoli ni več nihče našel in vse do danes se nikomur ni posrečilo ugotoviti, kam je izginil pravljični templjarski zaklad. Neke govorice pripovedujejo, da so tik pred napadom templjarji pretihotapili zaklad iz pariškega preceptorija. Po teh naj bi ga bili z vozovi prepeljali do obale – najbrž do morskega oporišča križarjev La Rochelle – in ga naložili na osemnajst galej, za katere nikoli nihče ni več slišal. Ali je bilo res tako ali ne, vsekakor se zdi, da se je križarsko ladjevje iztrgalo kraljevim krempljem, ker ni nobenih poročil o tem, da bi bili kdajkoli zaplenili kakšno izmed križarskih ladij. Nasprotno, zdi se, kot da so te ladje popolnoma izginile. In z njimi tisto, kar so nosile.

Anglež George T. Sassoon pa je našel sledove ubežnih templjarjev. Po njegovih ugotovitvah naj bi se umaknili na Irsko in od tam na otok Mull zahodno od Škotske. Prav tu so stopili v stik z Robertom Brucem in mu celo pomagali pripraviti ter izpeljati slovito bitko pri Bannockburnu, kjer so Škoti porazili Angleže in si izborili neodvisnost. Kraljevska rodbina Stuartov je torej večni dolžnik tem vitezom in seveda tudi njihovim naslednikom.

V podporo svoji trditvi Sassoon navaja precej dokazov, od katerih so izredno zanimivi prav tisti, ki potrjujejo povezavo med templjarji in prostozidarji. Kar nekaj njihovih skrivnih gesel namreč izvira prav iz tega obdobja. Oglejmo si za primer samo dve.

Eno od gesel se glasi MACHENACH. Prostozidarska legenda ve povedati, da to pomeni Meso je pokvarjeno (slabo), vendar nimajo niti najmanjšega pojma, iz katerega jezika izvira. Toda ta ista beseda v keltskem dialektu z otoka Mull pomeni Sin visoke gore.Vodja ubežnih templjarjev je bil Pierre d’ Aumont, kar se v slovenščino lahko prevede kot Kamen z visoke gore. Kamen pa je sin gore!

Drugo masonsko geslo se prav tako nanaša na goro, ki naj bi se imenovala HEREDOM. A naj kdo še tako vztrajno išče po vseh svetovnih zemljevidih, gore s tem imenom ne bo našel. Je pa res, da so se templjarji na otoku Mull najprej naselili v bližini gore Sgurr Dearg, kar po naše pomeni Rdeča gora, prevedeno v hebrejščino pa se glasi Hor Adom!

Verjetno zna kdo od zapriseženih strokovnjakov ob takem dokazovanju korenin prostozidarstva zmajati z glavo, vendar pa prav take metode uporabljajo tudi sami, le da z njimi dokazujejo drugačno izhodiščno idejo, pri tem pa pozabljajo, da se tudi masoni sami sklicujejo na povezavo s templjarji. Vsi napori, da bi to vez zabrisali, so le posledica dejstva, da bi tej organizaciji naslikali čimbolj čist svetniški sij, ki bi bil nekakšna idealna zvezda vodnica v bližnji prihodnosti, ko bo eden njihovih stoletnih ciljev počasi uresničen in se bodo tudi javno trkali po prsih za svoje zasluge. O tem pa več kdaj drugič.

Avtor: Ivan Mohorič, vir: www.utrinek.si

Stari trendi še bolj aktualni v letu 2010

Vedno več ljudi spet sprejema stare načine in stil življenja, ki ni bil tako potrošen in okolju škodljiv, kot je trenutni.

Zato se veliko ljudi vrača k starim navadam, katerim dodajo kanček kreativnosti in tako sebi popestrijo dneve in hkrati pomagajo okolju. Zakaj torej ne bi vsi malo spremenili svojega načina življenja na bolje?

Vrt na dvorišču

Michelle Obama je začela s pravim trendom vrtnarjenja doma, ko je množice opozorila na svoj organski vrt v Beli hiši. Vendar pa se vam ni treba ustaviti tukaj. Če imate dovolj veliko dvorišče, si lahko privoščite tudi kakšno kokoš, ki vam bo vsak dan zvalila sveža jajca. Ali pa kozo, ki vam bo dala sveže mleko.

Kompostiranje

Je ena izmed najstarejših navad in prihaja znova v modo. To zeleno navado so nam počasi pod kožo spravili njeni privrženci, kar pa je zelo dobra stvar. Torej, če imate že svoj vrt, napravite nekje prostor tudi za svoj kompost.

Vrv za obešanje perila

Enostavna tehnologija, ki prihaja znova v modo. Vrvica za obešanje perila je veliko bolj okolju prijazna, kot pa cel kup električnih naprav, ki po nepotrebnem trošijo energijo in onesnažujejo okolje.

Kolesa

Kolesa res da nikoli niso šla iz mode, vendar pa smo jih po večini začeli uporabljati le za izlete v naravo, kamor se ponavadi cello odpeljemo z avtomobilom in kolesom na strehi in se šele na željeni destinaciji spravimo na kolo. Sedaj pa se vračajo kolesa v mesta, saj vedno več ljudi hodi v službo s kolesi. Tako je na cestah manj prometa, poleg tega pa bo tudi okolje veliko bolj čisto.

Zgodovina olivnega olja

Olivno olje je znano po svojih zdravilnih učinkih. Pa ste se že kdaj vprašali iz kod izvira?

Olivno olje poznamo že tisočletja

Legendarni Homer ga je imenoval “tekoče zlato“, posode z oljčnim oljem najdemo tudi v Tutankamenovem grobu, skozi tok zgodovine zasledimo mitične ter nadnaravne učinke olivnega olja – oljčna vejica predstavjla mir, zato so velikokrat kronali poglavarje s krono, spleteno iz oljčnih vej, tudi na prapore so narisali oljko … atleti si ga velikokrat vtirajo v telo, spet drugi ga uživajo vsak dan kot zdravilo, …

Uporaba olivnega olja

Uporaba olivnega olja sega daleč v zgodovino. Fosilne ostanke oljke so arheologi našli blizu reke Livorno v Italiji, starost teh ostankov pa sega več kot 20 milijonov let v preteklost.
Oljke so v preteklosti v večini gojili na Mediteranu, na področju im. “rodovitni polmesec“. Med leti 5000 pr.nš. do 1400 let pred našim štetjem, pa oljke zasledimo tudi na Kreti, v Siriji, Palestiniji in Izraelu. V teh letih pa se je zaradi komercialne uporabe vzgoja oljk premaknila tudi na jug Turčije, Ciper, Egipt, jug Italije, v severno Afriko ter kasneje tudi na jug Francije. Od tam pa so se oljke razširile po celem svetu.

Kmalu se je razširila tudi ideja, da olivno olje naredi človeka močnejšega, iz njega pa so proizvajali tudi zdravila ter kozmetiko. Zaradi teh skoraj nadnaravnih lastnosti olivnega olja se je pri Grkih utrdilo prepričanje, da je vsak, ki poseka oljko obsojen na smrt ali izgnanstvo.

Oljka, nesmtrno drevo

Sama oljka je izredno trdoživo drevo, zato so mnogi v preteklosti mislili, da je nesmrtna. Ta drevesa so namreč preživela težke zime, žgoča poletja, močne viharje, … Italjanska folkrora veleva, da so idealni pogoji za rast oljke sonce, kamen, suša, tišina ter samota.

Ekstra deviško olivno olje še danes velja za izredno zdravo vrsto olja. Pomagalo bi naj telesu, da ima le-to zadostno količino vitaminov A, D in K. Prav tako olivno olje daje telesu bistvene kisline, katerih samo telo ne more proizvajati. Med drugim pa bi naj olivno olje tudi upočasnjevalo proces staranja, zdravo pa je tudi za žolč, jetra ter črevesje.

Če je olivno olje res tako zdravo, kot priča zgodovina, zakaj ga potem res ne bi uporabljali več?

Kronološki dogodki na Zemlji po letu 1990

Izbrali smo le nekaj večjih dogodkov, kateri so se zvrstili od leta 1990, ko smo se začeli zavedati resnosti problema klimatskih sprememb ter skrbi za okolje.

1990

• Vojna v Kuvajtu in Iraku povzroči naravno nesrečo z izlitji nafte
• “UN Climate Change“ izjavi, da lahko globalne temperature poskočijo tudi do 2ºC.

1991

• V ciklonu, ki je prizadel Bangladeš umre 138000 ljudi
• Izbruh vulkana Mount Pinatubo na Filipinih ubije 300 ljudi
• Vlada ZDA začne uporabljati proizvode, ki so bili reciklirani

1992

• Hurikan Andrew v Floridi in Louisiani ubije 26 ljudi
• EPA začne s Energy Star programom
• Supertanker Braer nasede – izlije se 100 milionov litrov nafte

1993

• Za izbruhom kriptosporid v vodnem omrežju Wisconsin zboli 400.000 ljudi. Od tega jih umre več kot 100.
• Nigerijska ojska uboje več kot 1000 ljudi v demonstracijah proti Shell oil.
• Clinton podpiše zakon, ki prepoveduje posekavanje starih gozdov.

1994

• V Colombii umre na reki Paez v nesreči 1100 ljudi.
• Novinar Ndyakira Amooti iz Ugande razkrije tihotapljenje ogroženih vrst.
• Poročilo o klimatskih spremembah ZN.

1995

• Potres na Japonskem (Kobe) ubije 6.433 ljudi
• Močne poplave v Severni Koreji povzročijo pomanjkanje hrane
• Vročinski udar v Chichagu ubije 739 ljudi
• Svetovna Meteorološka organizacija izjavi, da se ozonska luknja širi hitreje kot pričakovano.
• “Occidental Chemical Corp“ privoli k temu, da plača 129 milionov dolarjev vladi, da bi ta prikrila izlitje strupenih odpadkov in samo čiščenje le-teh v Love Canalu.

1996

• Potres v Yunnan, Kitajska
• Tornado v Indiji
• Poplave v centralni Ameriki, Hurikan Cesar prizadane Nikaragvo in Kostariko.
• Izlitje odpadkov iz bakrenega rudnika ‘ubije’ dve večji reki na Filipinih.

1997

• Japonsko prizadaneta dve večji izlitji nafte
• Hurikan Mitch v centralni Ameriki ubije 18.000 ljudi

1998

• Snežni metež prizadane vzhodni del Ontaria in Novo Škotsko
• Približno 3.000 ton strupenih odpadkov s Taiwanese je bilo odloženih na južno polje Sihanoukville v Kambodži

1999

• Plaz Galtur v Avstriji povzroči ogromno škodo
• V potresu Imitz v Turčiji umre več kot 17.000 ljudi
• V Chi-Chi potresu na Japonskem umre oz je pogrešanih 2.415 ljudi
• Orissa ciklon v Indiji ubije 10.000 ljudi
• Plaz v Venezueli ubije 50.000 ljudi  veliko jih je tudi pogrešanih
• V silovitem neurju v Vietnamu, Južni Koreji, na Kitajskem, Japonskem, Filipinih in Tajskem umre 950 ljudi, več milionov pa je brez domov.
• Plazovi in poplave na JZ Mehike ubijejo 360 ljudi, v Venezueli pa jih je mrtvih ali pogrešanih nad 5.000

2000

• Prepoved sekanja dreves v deževnem gozdu na Novi Zelandiji slavi 30-letnico.
• Več 300 milionov brozge črnega premoga je izlite, ko popusti jez blizu mesta Inez v Kentuckyu. Brozga se izlije v reko Big Sandy River’s Tug Fork in uniči življenje v več kot 16.0000km dolgem rečnem sistemu.

2001

• V potresu Gujarat v Indiji umre 30.000 ljudi
• V Italiji so priča večim demonstracijam glede pomanjkanja okoljevarstvenih standardov

2002

• Plaz Karmadon Gorge  v Rusiji ubije 150 ljudi
• Monsuni in poplave na Kitajskem, Indiji, epalu in Bangladešu terjajo več kot 2.000 žrtev.
• Poplave v osrednji in vzhodni evropi terjajo 108 žrtev.
• Satelitske slike razkrijejo, da je Mehika izgubila več kot 12000km2 gozda in džungle med 1993 in 2000
• Nemčija sprejme načrt o masivnem povečanju vetrnic v naslednjih 25 letih.

2003

• V Evropskem vročinskem valu umre 14.802 ljudi
• Potres v Iranu terja 41.000 žrtev
• Električni izpad prizadane več kot 50 milionov ljudi v Ontariu

2004

• Hurikan Ivan na Karibih terja 25 žrtev
• Hurikan Jeanne v Velikih Antilh zahteva 3.000 žrtev
• Potres in tsunami v Indoneziji, Šrilanki, Indiji in na Tajskem ubije 250.000 ljudi, 42.833 pa je pogrešanih
• Poplave v Dominikanski republiki in Haitih zahtevajo 2.000 življenj

2005

• V indoneziji v potresu umre 1.000 ljudi
• Hurikan Katrina v ZDA terja 2.000 žrtev.
• Hurikan Stan v Mehiki, Centralni Ameriki, Guatemali terja 669 žrtev, prizadetih pa je več 470.000 ljudi
• V Pakistanu v potresu umre 100.000 ljudi
• Eksplozija rafinerije v Jilin Petrochemical Co. Izpusti več 100ton strupa v Songhua reko.

2006

• Na Filipinih v plazu umre 1.000 ljudi
• Potres Java v Indoneziji terja 6.750 žrtev
• Na Salomonovih otokih v potresu umre 50 ljudi, več 40.000 pa ostane brez domov.

2007

• Poplave v Maleziji povzročijo evakuacijo več 110.000 ljudi
• Na Kitajskem zapade rekordno število snega v več kot 56 letih
• V Indiji je prizadetih več kot 25 milionov ljudi zaradi monsuna
• V Argentini prvič po letu 1918 zapade sneg.
• Na trgu je rekordno število avtomobilov na hibridni pogon ter čistilnih proizvodov brez kemikalij
• Al Gore in organizacija ZN (UN’s Intergovernmental Panel on Climate Change) dobita Nobelovo nagrado za mir.

Izginule civilizacije

Arheologi in drugi strokovnjaki po celem svetu vsak dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto poskušajo skoraj nemogoče – prodreti v najskrivnostnejše pore zgodovine človeškega rodu, do najstarejše civilizacije na Zemlji, razgrniti skrivnosti, ki še dandanes burijo domišljijo in nas vznemirjajo. Predstavljamo vam odkritja, ki vam bodo morda zaprla sapo in vas vzpodbudila, da bo vaš pogled na človeka, njegovo zgodovino in prihodnost drugačen.

Knjige in zapisi o zgodovini so najpogosteje končali svojo pot na grmadah, arheološke najdbe pa izginjale s tolpami roparjev. Vsi osvajalci so bili neusmiljeni s kulturnozgodovinskimi spomeniki ter kulturno zapuščino zasužnjenih narodov. Oglejmo si nekaj primerov iz zgodovine.
V tretjem stoletju pred našim štetjem je kitajski cesar dinastije Tsin zažgal vse knjige Konfucija, sirijski cesar Epifan pa v istem času vso židovsko literaturo.
Najhujši udarec pa je zgodovini zadal Julij Cezar, ki je zažgal egipčansko floto v aleksandrijski luki, tako pa je v knjižnici zgorelo 700.000 knjig. Rimski cesar Dioklecijan je uničeval vse, kar je zadevalo magijo.
Tako so s prihodom novih vladarjev izginjale  zlate in srebrne dragocenosti, izginjali so zapisi in sporočila prednikov, njihova opažanja in izkušnje. Kar pa se je ohranilo do današnjih dni, so le bedni odsevi časov, ki si jih danes ne moremo zamišljati niti v najburnejši domišljiji.

Sumerci – naši predniki
Kultura Sumercev velja za najstarejšo razvito kuturo človeštva. Sumerci, ki so živeli v Mezopotamiji in katerih poreklo je neznano, so bili predvsem odlični astronomi. Poznali so revolucijo in konjunkcijo vseh planetov, tudi Urana in Neptuna, dan pa so razdelili na 86.400 sekund, torej 24 ur po 60 minut in te na 60 sekund.

Odkritje “velike konstante”
Arheologi so na pobočju Kuyundjika našli glineno ploščico s številko 195.955.200.000, ki je bila mnogo let  skrivnost. Šele ameriški znanstvenik M. Chatelin je odkril skrivnost tega števila. Ugotovil je, da to število predstavlja neko časovno obdobje, izraženo v sekundah, in sicer je to 2.268 milijonov dni po 86.400 sekund. Teh 2.268 milijonov dni pa je točno 240 ciklusov rotacije letnih časov okrog zodiakalnega kroga. Prav to je torej “velika konstanta” našega planetarnega sistema, ki so jo astronomi poskušali odkriti skoraj 2.000 let, njihovi davni predniki pa so jo odkrili pred 64.800 leti.
Poznano je, da so Sumerci napisali prve “knjige”, poznali so statično elektriko in električno energijo, uporabljali so galvanske baterije in s pomočjo poznavanja optike tudi mikroskop. Možno je, da so poznali in obvladovali gravitacijo in lebdenje v zraku ter uporabljali antigravitacijske instrumente.
Kot smo že omenili, so poznali Uran in Neptun, čeprav teh dveh planetov ne vidimo s prostim očesom. Vedeli so, da ima Zemlja naravni satelit, da se vrti okrog Sonca, da ima Mars dva satelita, Jupiter štiri, Saturn sedem, Uran dva ter da se kometi pojavljajo v pravilnih časovnih razmakih.

Skrivnost Siriusa B.
Njihovo znanje astronomije pa je seglo celo preko našega planetarnega sistema do skrivnostne zvezde Sirius B., ki je tako majhna, da je bila “ponovno” odkrita šele 1862. leta in to s teleskopom premera 40 centimetrov. Sodobna astronomija nam pove, da je materija Siriusa B. zelo gosta in težka, saj tehta kubični centimeter tega planeta 50 ton. Sumerci so imeli te podatke, poznali so celo točno trajanje orbite Siriusa B.
Sumersko božje čaščenje Siriusa B. pa je M. Chatelina privedlo do zaključka, da so pred 65.000 leti naše prednike obiskali vesoljci, izboljšali njihovo inteligenco ter jih vpeljali v skrivnosti astronomije, matematike, metalurgije… Kot prvi dokaz služi M. Chatelinu razkritje skrivnostnega petnajstmestnega števila, kot drugi dokaz pa odkritje lobanje homo sapiensa pri San Diegu v Kaliforniji. Z raziskovanjem skrivnosti lobanje z aminokislinami je dr. Rogers ugotovil, da je stara približno 65.000 let in je pripadala človeku z visoko inteligenco. Na žalost pa nikoli ne bomo ugotovili, ali je bil ta človek rojen na Zemlji ali pa je prišel iz vesolja.

Maji, gostje iz vesolja
V mračnih in prostranih džunglah Hondurasa in Gvatemale so razvaline velikih zgradb in piramid, ostankov izginule civilizacije – Majev. Kdo so Maji in od kod prihajajo? Dva ameriška antropologa in arheologa, raziskovalca kulture Majev, brata Eric in Craig Umland uspešno dokazujeta hipotezo, da predniki Majev prihajajo iz Vesolja, in sicer s planeta, ki leži med Zemljo in Venero. Kako brata Umland pojasnjujeta to hipotezo? Medtem ko so ekspedicije vesoljcev iskale hrano in surovine na našem planetu, so na matičnem planetu pričeli vrtati planetno jedro. To pa je bilo usodno. Prišlo je do strahovite eksplozije in uničenja planeta, sledovi te katastrofe pa se še danes opazijo v obliki skrivnostnega pasu asteroidov. Ekspedicije vesoljcev, ki so ostale brez rodnega planeta, so bile prisiljene sprejeti Zemljo kot novo domovino. V začetku so se izogibali primitivnim prebivalcem srednje in južne Amerike, kasneje pa so se počasi pričeli mešati z Zemljani. Iz tega križanja so nastali Maji. Čeprav se vam zdi ta hipoteza kot znanstvenofantastična zgodba, kako drugače razložiti odkritja arheoloških predmetov, ki so krasili templje in druge zgradbe?

Civilizacija Majev nas preseneča z neverjetnim poznavanjem skoraj vseh znanstvenih področij, ne smemo pa pozabiti, da Maji niso poznali niti kolesa niti pluga. Imeli so čudovite observatorije. Izračunali so, da traja leto na Veneri 584 dni, poznali pa so tudi Marsovo leto. Nič manj nas ne preseneča dejstvo, da mesta Majev v srednji Ameriki, mehiškem Yucatanu in Gvatemali niso bila povezana s potmi ali cestami, zgrajena pa so bila v najbolj neprehodnih predelih džungle. Odkod torej nekemu, tako primitivnemu narodu, tako neverjetno poznavanje zakonov v gradbeništvu? Brata Umland nam v svoji hipotetični raziskavi ponujata odgovor. Glede na dejstvo, da Maji niso poznali kolesa, ki bi služila za prevoz več ton težkih kamnov, potrebnih  za zidavo velikih stavb, obstaja možnost, da so poznali neki drug, lažji, nam nepoznan način prevoza – mogoče antigravitacijske naprave ali pa leteče predmete, ki bi brez truda prevažali tovor.
Da bi brata Umland čimbolj prepričljivo dokazala teorijo, da so Maji potomci gostov iz Vesolja, izpostavljata že dokazano dejstvo, da Maji genetsko niso bili podobni niti eni človeški rasi na našem planetu. Pripadniki tega naroda so bili nizki in čokati, med njimi pa ni bilo razlik, kot bi bili serijsko izdelani, ne pa rojeni na človeški način.

Odkritje dveh koledarjev
Maji pa nam ponujajo še nešteto drugih skrivnosti; uporabljali so dva različna koledarja. M. Chatelin pravi, da so Maji uporabljali ciklus 104 let, za daljše obdobje in za astronomske izračune pa so uporabljali  drug koledar, imenovan “Veliki ciklus”, za katerega je znano le to, da se pričenja 3.000 let pred našim štetjem in traja približno 5.000 let. Ko je Chatelin odkril ritem in trajanje koledarja Majev, mu ni bilo težko določiti začetka. Pomislil je, da se je za začetek moral zgoditi neki pomemben, redek astronomski fenomen. Ugotovil je, da so vsakih 4.627 let Neptun, Uran, Saturn in Jupiter v konjunkciji, zadnjič pa se je to zgodilo leta 1484. Iz tega sledi, da je bil pričetek koledarja leta 3.144 pred našim štetjem. Po raznih matematičnih operacijah je dognal, da so Maji prav tako kot Sumerci poznali “veliko konstanto” našega planetarnega sistema, le da so jo izražali v dnevih, Sumerci pa v sekundah. To dejstvo ga je navedlo na misel, da so Maji in Sumerci, čeprav so živeli na povsem različnih straneh Zemlje, imeli medsebojne stike ali pa celo skupno poreklo.

Vir: www.utrinek.si

« Previous Page