Lanena semena za srečo in zdravje

Na območju današnje Slovenije so pokrajino svoj čas krasila polja z modrimi cvetovi. Lan, eno najstarejših kulturnih rastlin na svetu (Linum usitatissimum), so v naših krajih gojili predvsem za izdelavo platna, žakljevine, vrvi itd. O pridelovanju lanu in njegovi uporabi pišejo že najstarejši urbarji na slovenskih tleh od 12. stoletja dalje. Konec 19. stoletja je ta kulturna rastlina pri nas postopoma začela izginjati iz jo danes le redko zasledimo.

Lan je, tako kot marsikatera stara rastlinska kultura, vsestransko uporabna rastlina – poleg omenjenega platna, vrvi in žakljevine, se iz nje dela tudi olja za zaščito lesa in oljne barve, uporablja se ga pri izdelavi linoleja idr. Medtem ko so izdelki iz lanu postali vse redkejši, pa je pri nas in po svetu v zadnjem času ‘zaslovelo’ laneno seme in iz njega pridelano jedilno laneno olje, ki jima pripisujejo številne zdravilne in blagodejne učinke za telo in zdravje. Tako zelo, da so se na lan spravili tudi inženirji za gensko modifikacijo rastlin in v laboratoriju ustvarili gensko spremenjen lan. Vrsta Triffid, ki so jo od 1996 do 2001 gojili v Kanadi  in  jo marsikje po svetu prepovedali, je kljub temu našla pot na številne police nakupovalnih centrov in trgovin. Zato marsikje še danes ne kupujejo kanadskih lanenih semen. Kanada se je zato z EU, kot največjim odjemalcem, dogovorila obvezne teste za njihove proizvode, saj je proizvajalcem grozil propad. Problem gensko spremenjenega lanu je tudi v tem, da lanena semena in olje vse bolj množično dodajajo v hrano (žitarice, kruhe itd.), kjer se sled za njegovim gensko spremenjenimi izvorom pogosto zabriše. Nemški Greenpeace je o tej temi pripravil obširno poročilo.

Poznamo rumeno oz. zlato ter rjavo laneno seme. Ima rahel okus po oreščkih in vsebuje približno 40 % maščob (laneno olje), od tega okoli 50 % nenasičene maščobne kisline omega 3 in približno 17 % omega 6. To je najvišja koncentracija nenasičene alfalinolenske kisline (Omega 3) med vsemi znanimi rastlinskimi olji. Druge pomembne sestavine so sluzi, linamarin, beljakovine, lecitin, kot tudi steroli, vitamini B1, B2, B6, F in E, nikotinska, folna in pantotenska kislina.

Telo je sicer sposobno samo narediti maščobne kisline, razen dveh esencialnih, to sta linolna in alfalinolenska, zato so lanena semena oz. olje idealno dopolnilo k prehrani. Alfalinolenska kislina je namreč osnova za nastanek omega 3 maščobnih kislin, ki dokazano prispeva k preprečujejo nastajanje bolezni srca in ožilja (učinkovito zmanjšajo raven trigliceridov v krvi in nevarnost nastajanja krvnih strdkov), zmerno zniža krvni tlak, in pomaga pri razvoju možganov novorojenčka. Omega 3 maščobne kisline zavira tudi nastajanje snovi v telesu, ki povzročajo vnetja. Različne študije so pokazale, da je pri bolezenskih vnetjih sklepov, kot je na primer artritis, zabeleženo nazadovanje občutljivosti sklepov in jutranje otrdelosti. Omega 3 maščobne kisline naj bi igrale pomembno vlogo pri delovanju centralnega živčnega sistema. Pri pacientih z Alzheimerjevo boleznijo pogosto beležijo pomanjkanje teh esencialnih maščobnih kislin. Laneno olje deluje tudi antidepresivno. Zvišuje namreč proizvodnjo hormona sreče serotonina. Raziskave, ki so jih izvedli na harvardski univerzi, so pokazale, da nizek nivo omega 3 maščobnih kislin v krvi vodi k pomanjkanju serotonina.

Laneno olje je zato idealno za vse, ki ne jedo rib oz. prehranskih dodatkov z maščobami omega 3, ki so večinoma narejeni iz ribjega olja, saj je glede omega 3 maščobnih kislin popolnoma enakovredno uživanju rib. Za kritje potreb po maščobah omega 3 dnevno zadostuje 2–6 gramov lanenega semena na osebo. Semen naj ne bi segrevali, saj s tem dragocene maščobne kisline pretvorimo v nasičene. Če uživamo olje, moramo biti le-to hladno stisnjeno, shranjevati pa ga moramo v hladnem in temnem prostoru. Olje se rado hitro pokvari, zato je najbolje, da ga kupujemo v majhnih stekleničkah in ga porabimo v nekaj tednih. Ni primerno za kuhanje. Tudi zmleta lanena semena hitro oksidirajo in v nekaj dnevih postanejo žarka. Zato je najbolje, da lanena semena meljemo pred uporabo. Če uživamo cela lanena semena, jih prehodno namočimo v vodi ali drugi tekočini, razen v mleku. Po nekaterih receptih pa jih tudi prekuhamo – na primer za čaj ali za obkladke.

Zdravilno vrednost lanenih semen in olja so poznali že v antični Grčiji. Priporočali so ga za različne zdravstvene težave. Poleg omenjenih koristi maščob omega 3, lanenim semenom in olju pripisujejo številne druge koristi za dobro počutje in zdravje. Najbolj odmevno je odkritje dr. Johhane Budwig, diplomirane farmacevtke, kemičarke ter doktorice znanosti na področju kemije in fizike, da so lanena semena odlično sredstvo za zdravljenje rakavih celic. Njena dieta je danes sestavni del celostnega zdravljenja na številnih klinikah, ki so zelo uspešne pri zdravljenju raka. Znanstveno poročilo Nemškega centra za raziskave raka iz Helderberga iz leta 2004, priporoča uživanje lanenega olja in lanenih semen kot preventivo proti raku na prsih in črevesju.

Laneno seme je cenjeno kot blago odvajalno sredstvo, pri čemer je pomembno, da obenem uživamo veliko tekočine. Zdravilo naj bi tudi ledvična obolenja. Sveta Hildegarda ga priporoča pri opeklinah, oparinah, sončnih opekline ter drugih poškodbah na koži. Pater Ašič laneno olje priporoča za rane in pri tuberkulozi, ki je na srečo bolj redka bolezen. Laneno olje naj bi pomagalo ohranjati dober vid pri težavah z mrežnico in drugih starostnih težavah z vidom.

Za vsako bolezen rožica raste, pravi ljudska modrost. Prišel je čas, da to modrost čim bolj ozavestimo, negujemo in si prizadevamo za ohranitev lekarne, ki nam jo je podarila narava.

Sabina Podjed

Čebele so koristne žuželke

Čebele so nerangirane žuželke, katere uvrščamo med tako imenovane kožokrilce. Na svetu je znanih že več kot 2000 različnih vrst čebel, njihova glavna značilnost pa je prilagodljivost za hranjenje z nektarjem in cvetnim prahom.  S slednjima se hranijo tudi ličinke čebel. Ravno zaradi omenjenega hranjenja imajo čebele na telesu posebno oblikov ane dlačice, s pomočjo katerih lahko vse to prenašajo in shranjujejo pelod.

Čebele so koristne žuželke tako za ljudi, kot tudi za ekosistem, saj opravljajo zelo pomembno vlogo opraševalcev.  V Sloveniji je najbolj poznana vrsta čebel, tako imenovana domača čebela s svojo avtohtono podvrsto kranjska čebela.

Pregled zgodovine čebelarstva

Čebelarstvo je dejavnsot, katera sega že v daljno preteklost – razvilo naj bi se v času takoj po ledeni dobi.  V tistem času so se razvile prve podvrste, medonosne čebele.  Dokazi, da so v tistih časih resnično že obstajale čebele in z njimi povezano čebelarstvo, se nahajajo v obliki slik v jamah, katere naj bi izhajala iz časa 10.000 let pred našim štetjem. Na samem začetku, ko človek ni poznal drugega načina kako priti do slastnega medu, so čebele dobesedno uničevali. Sčasoma pa so se stvari obrnile in tudi človek je spoznal, da obstajajo še drugačni načini odvzemanja medu in tako se je ta način ohranil vse do danes.  Čebelarstvo se je v preteklosti dejansko razvilo tako, da je človek čebele prenašal iz gozda in njihovega bivališča, v bližino svojega domovanja. Na ta ančin so kmalu čebele postale stalen spremljevalec ljudi.

Čebelarstvo je šlo v korak s časom in se je razvijalo tako kot nekatere napredne civilizacije. Začasa Egita in starega Rima, so nastali tudi prvi panji, ki jih je izdelal človek. Veste kako so bili izdelani? Osnovni sestavni material panjev je bilo kar blato, občasno tudi glina – neverjetno, kajne? Na našem območju pa so se panji nekoliko razlikovali od omenjenih, saj so Slovani panje ustvarili kar v drevesnih duplih in tam naselili čebele.  V preteklosti je bilo čebelarstvo zelo razvito in cenjeno, prav tako pa je bila močno razvita tudi trgovina s čebelami. A takšno stanje je vladalo samo do konca prve svetovne vojne, v malce manjšem obsegu pa se je nato nadaljevala v drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni pa je vse skupaj zamrlo. Danes še vidimo posamezne čebelje panje in ljudi, ki se ukvarjajo s čebelarstvom, vendar je razlika med preteklostjo in sodobnim časom predvsem v intenzivnosti čebelarstva. Danes se namreč ljudje s tem v večini ukvarjajo za svojo dušo, ker jih to veseli – prodaja medu je v drugem planu.

Čebele so izredno koristne žuželke

Ali ste vedeli, da so čebele koristne tako za cvetje, kot tudi za sadeže? Res je, da je na naših vrtovih in v sadovnjakih vse več žuželk, ki so škodljive in uničujejo naš pridelek, vendar pa obstjajo tudi koristne žuželke, take brez katerih na vrtu ali v sadovnjaku enostavno ne moremo. Problem je samo v tem, ker večina ljudi še dejansko ne pozna oziroma ne loči med škodljivimi in koristnimi živalicami. Kar se tiče čebel, je problem predvsem ta, da  ljudje ne poznajo čebel dovolj dobro in njihovega pomena za cvetje in ostale rastline. Rastline predstavljajo čebelam dnevni vir hrane, ki ga čebele potrebujejo za vsakodnevne potrebe.  V sodobnih časih imajo čebele na razpolago dovolj cvetlic za nabiranje nektarja in svetnega prahu, saj vse rastlinice, ki vsebujejo te stvari s pomočjo barv in dišav pošiljajo »signale« naokoli.

Pravi čebelar bi rekel, da včasih vse to izgleda kot nekakšno tekmovanje med cvetlicami – katera bo bolj pisana in bo bolj dišala. Kako pa je sama rastlina odvisna od čebel? V kolikor neka cvetlica ali kaka druga rastlina za čebele ni zanimiva, je te ne bodo oprašile in sčasoma bo ta poginila. Največkrat se takšen problem pojavi na območjih, kjer so slabše življenjske razmere – npr. onesnaženo okolje, ipd. V takih primerih rastlina ne dobi vsega potrebnega in tudi čebelam ne nudi toliko hrane, zaradi česar je avtomatsko nezanimiva za oprašitev. Zato se tudi nemalokrat zgodi, da sadjarji ne prepuščajo stvari naključju in zaradi večje verjetnosti dobre oprašitve, le te pogosto pri čebelarjih najamejo čebele in čebelje družine. Na ta način si zagotovijo uspeh pri pridelku. Na sam pridelek pa seveda vplivajo še drugi faktorji, kot na primer vreme, in podobno. Tako, da se ne zanašajte samo na čebele in njihovo opraševanje!

Čebele pa so tako kot za rastline, koristne tudi za živalski svet. Živalim namreč posredno ali neposredno dajejo hrano. Medved vemo, da obožuje med, medtem, ko imajo od čebel koristi tudi ptiči. Med letenjem se zgodi, da čebele po nesreči oprašijo cvetje, zaradi česar nastanejo semena, jagode ali drugi sadeži s katerimi se prehranjujejo ptice. Teh pa velik del poberemo in pojemo tudi ljudje sami. Vse omenjeno zgoraj kaže na to, da je čebela pomemben člen v naravi in to drži kot pribito. Kako ločiti spol med čebelami? Tako kot pri vseh ostalih živih bitjih, se tudi čebele ločijo po spolu. Spol čebele se na zunaj loči po številu členov tipalnic – teh imajo samci 13, samičke pa samo 12.  Sicer pa imajo čebele dobro razvit, dolg in koničast jeziček, s katerim srkajo nektar. Čebele lahko delimo tudi po dolžini jezička, in sicer na kratkojezičaste in dolgojezičaste. Poleg jezička, čebele vsebujejo tudi tako imenovano grizalo, katerega uporabljajo za gradnjo gnezda. Zelo znan telesni del čebele je tudi želo, ki predstavlja njihovo obrambo in je povezano s strupno žlezo. Zaradi tega čebelji pik tudi nekaj časa boli.

Po vsem napisanem sodeč so čebele resnično koristne žuželke, brez katerih bi bile stvari bistveno drugačne, saj predstavljajo eno najpomembnejših skupin živali tako za kmetijstvo, kot tudi za ekologijo.  Na njihovo pomembnost kaže že dejstvo, da bi v primeru iztrebljenja ali uničenja medonosnih vrst čebel, na določenem območju nastale večje okoljske spremembe, kar pa ni mačji kašelj. Morda so čebelice nadležne in marsikomu predstavljajo najhujšo nočno moro, vendar ni tako. Čebele se dejansko bojijo ljudi in se jim, če je le mogoče izognejo. Seveda pa se v primeru, ko se počutijo ogrožene branijo tako kot vsako drugo živo bitje in zato v takih primerih pičijo. Če ste bili eden tistih, ki ste spretno ubili vsako čebelo, ki vam je brenčala okoli ušes, potem se velja zamisliti in v prihodnje ravnati drugače.

Taljenje ledu na Mount Everestu

Šokantni posnetki so pokazali, da tudi Everest ni imun na klimatske spremembe. Razlika med dvema fotografijama – posnetima pred 80 leti in sedaj pa to dejstvo še toliko bolj nazorno prikazuje.

Prva fotografija je bila posneta leta 1921, druga pa leta 2007 na severni strani Mount Everesta pri Tibetu. Novejša fotografija kaže, da se je ledenik skrčil in usahnil. Oblasti na podlagi tega trdijo, da je slika dokaz, da se led tanjša zaradi klimatskih sprememb, kar ogroža vir potne vode v gosto naseljenih krajih v Indiji in na Kitajskme.

Fotograf, ki je posnel novejšo sliko je tako šel po stopinjah fotografa iz leta 1921. Seriha fotografij je sedaj na razstavi v New Yorku, prikazuje pa dejstvo kako lahko spremembe v tepmeraturi vplivajo na divjino.

New York nekoč in danes

Iz česa je nastalo eno največjih svetovnih mest New York? Kako je izgledala pokrajina preden so jo zabetonirali? Strokovnjaki so pogledali daleč v zgodovino odkritja Amerike in preučili med drugim tudi ekologijo in raznolikost vrst tega predela.

Oglejte si zanimivo video predstavitev.

Vpogled v suho preteklost Afrike

Raziskava dreves v severozahodnem delu Afrike je pokazala, da so ta doživela večja obdobja suše v 13, 16 in sedaj v 20 stoletju.

Skupina znanstvenikov iz različnih držav je uporabila informacije pridobljene z drevesnih letnic starih dreves v Afriki in tako dobila vpogled do leta 1179. Eno od dreves, ki so ga našli v Maroku, pa datira celo v leto 883!

Večina  severne Afrike spremlja vremenske informacije že 50 let, vendar pa so takšne analize seveda prekratke, da bi lahko razkrile kaj se je dejansko dogajalo v preteklosti v tej klimatski regiji.

En izmed najbolj pomembnih načinov, da bi lahko razumeli klimatsko variabilnost je uporaba t.i. proksi zapisa in ena izmed najbolj zanesljivih metod je prav pregled letnic dreves. Ta zapis je namreč zapis zgodovine, pridobljen preko opazovanja naravnih fenomenov, v tem primeru drevesne letnice.

Omenjena ekipa je torej prva, ki je zbrala celo mrežo kronoloških podatkov preko severne Afrike, pri čemer je analizirala vzorce preteklih suš. Razultat teh raziskav pa je, da trenutna suša 20 stoletja soupada z izsledki, ki so jih izdelali klimatski modeli; na sušo torej definitivno vplivajo tudi novodobne klimatske spremembe.

Preteklost Antarktike razkriva našo prihodnost

Znanstveniki, ki so sodelovali v ekspediciji ‘Wilkes Land Glacial History’, so se pred kratkim vrnili domov z 2000 metrov sedimentov jedra pokrajine Wilkes,  del Antarktike, ki se nahaja južno od Avstralije. Upajo, da jim bodo sedimenti pomagali pri pridobitvi podatkov o globalnih klimatskih spremembah.

Klimatski podatki, ki so jih odbili z sedimentov jim bodo pokazali kakšna je bila preteklost Antarktike. Do sedaj so že ugotovili, da Antarktika pred 53 milioni let ni bila pokrita z ledom, kot je danes, ampak je imela toplo, sub-tropsko podnebje, kjer so nivoji ogljikovega dioksida za kar desetkrat presegli današnje.

Vendar pa je v zadnjih 400.000 letih Antarktika doživela veliko sprememb, ki so jo preoblikovale v masivno ledeno pokrajino kot je danes. Takšna sprememba se je geološko gledano zgodila v relativno kratkem času. Zato se znanstveniki sprašujejo, kako se je to lahko zgodilo in ali lahko iz tega dogodka pridobimo kakšne koristne informacije.

Znanstveniki v zbranih sedimentih namreč vidijo ogromen potencial, saj jih lahko dobesedno berejo kot knjigo. Ta knjiga pa jih pelje 53 milijonov let nazaj v preteklost.

Pokrajina Wilkes je ena izmed klimatsko najbolj občutljivih delov planeta. Zaradi tega so znanstveniki lahko pridobili prvič dobljene podatke o tanjšanju in debelenju snežne oddeje in njen efekt na planetarni nivo vode.

Do sedaj so že ugotovili, da se je dejansko taljenje ledenikov začelo že pred 10.000 leti. To pa je koristen podatek, saj so takšni podatki koristni za nadaljne raziskave o prihodnosti našega planeta. Z njimi lahko bolj učinkovito izdelajo klimatske modele, ki so potrebni za napoved prihodnosti vremena na Zemlji.

Dan Zemlje

Leto 2010 označuje štirideseto obletnico dneva Zemlje – dan, ki je pomagal zanetiti modernejši in bistrejši pogled na okoljske probleme.

Ta praznik našega planeta izvira iz leta 1970, ko je senator Wisconsina Gaylord Nelson predlagal, 22. april za dan Zemlje.

Ste vedeli, da sta prvotno obstajala dva Dneva Zemlje? Prvi svetovni Dan Zemlje smo praznovali 21 marca, kar so potrdili Združeni Narodi, vendar pa je Amerika le-tega potem premaknila na 22 april.

Prav tako je zanimivo, da zelena barva, ki simbolizira okoljevarstveno gibanje, v resnici ni tako ‘zelena’ in ekološka. Sintetična zelena barvila, barve in pigment so narejeni iz strupenega koktejla toksinov, kar je na nek način ironično, das mo si izbrali ravno to barvo.

V naslednjem videu pa si lahko v petih minutah ogledate štiridesetletno zgodovino Dneva Zemlje.

Sladka kriminalna zgodba

Sladkor in njegova zgodovina je dolga kakih 2300 let, trgovina je cvetela in z njim so obogateli tisoči ljudi. Potem pa se je nenadoma pojavil saharin, tista hudičeva zadeva, ki je tristokrat bolj sladka, pa sploh ni sladkor! Zgodba o vojni med sladkorjem in saharinom je prepolna spletk, podtikanj in strasti. In ta zgodba je prava pravcata kriminalka!

V dandanašnjih neizprosnih bitkah za tržni delež so vse pomembnejši argumenti, raziskave, sporočila za javnost, pričevanja in dejstva, z vedno novimi in vse bolj argumentiranimi informacijami smo zapisani dobesedno vsak dan, da bi le stopili na eno ali drugo stran. Zaradi tega vedno pogosteje tudi izgubljamo niti, zgodbe, spoznanja, neka druga dejstva, ki bi na vojno okoli nas morda vrgla še drugo luč in bi problematiko lahko bolje razumeli. Ali imajo tisti, ki se borijo za prevlado na trgu, interes, da potrošniki dobro poznajo tematiko, ali ne, verjetno ni prevelika dilema. Zato število informacij samo narašča.

Le občudovana umetnost

Nekdaj so si ljudje hrano sladili na različne načine, na primer s sladili kot so med, sok sladkornega trsa in javorjev sirup črnega javorja, sladkor je v zgodovino prišel šele kasneje. Nekako 300 let pred našim štetjem so namreč Indijci s pomočjo neke precej skrivnostne tehnologije že znali izdelati pravi sladkor. Prava proizvodnja sladkorja datira v deseto stoletje in v Egipt, nekoliko kasneje so ga pridobivali tudi na Cipru. V arabski kulinariki in starih kuharskih knjigah lahko najdemo številne recepte za pripravo sladkarij in jedi s sladkorjem, zato ne čudi, da so bili njihovi gostje iz Evrope vedno znova fascinirani nad raznolikostjo ponudbe in široko paleto idej. Še posebej so občudovanje plenile slastne pijače s sadjem in sladkorjem, ohlajene z ledom z bližnjih gora … in to v času, ko je Evropa sladkor uporabljala predvsem za medicinske namene!

Arabci so sladkor prinesli v Bizanc, pa tudi naprej. Priložnosti, da bi sladkorni trs, divja rastlina z obal bengalskega zaliva, prodrl v Evropo, sta bili vsaj dve: najprej je vojska Aleksandra Velikega ob svoji vrnitvi iz Indije prinesla s seboj tudi sladkorni trs, vendar ni zbudil nobenega interesa, potem pa so v 13. stoletju trs s seboj s pohodov prinesli tudi križarji. Kljub temu je glavno sredstvo za slajenje živil skozi celoten srednji vek v Evropi ostal med.

Selitev čez lužo

Po odkritju Amerike koncem 15. stoletja je Evropa spoznala veliko rastlin, ki so bila za ameriška tla običajna, na primer tobak, koruza, krompir in druge, manj pa je znano, da so isti popotniki neko pomembno rastlino odnesli tudi v Novi svet – ameriška celina je spoznala sladkorni trs. Najbolj se je prijel v Braziliji, kjer so se pogoji najbolj ujeli, tako klima in prst kot tudi cenena delovna sila, sužnji, ki so jih kmalu zatem pričeli dovažati iz Afrike. Sladkor je hitro omrežil vse.

Njegova proizvodnja je bila težavna: najprej je bilo treba trsje posekati, nato narezati, drobiti (in za vse to so potrebovali izredno močne roke), potem pa so sok dolgo kuhali v velikih bakrenih posodah ter ga na koncu ohladili v glinenih vrčih do kristalizacije. Tak neprečiščeni sladkor so potem rafinirali, čistili kar tam ali pa so ga na čiščenje vozili v Evropo (London, Pariz, Benetke, Antwerpen itd.), kar mu je seveda zviševalo ceno. Kolonialni sladkor in rum – kot stranski produkt proizvodnje sladkorja – so najprej uvažali iz Brazilije, kasneje pa s Kube, Antilov in Portorika. V nasprotno smer je potovala nasoljena govedina in drug živež, trgovina se je ustalila.

To je bila prava trgovska idila: proizvajalci in trgovci so nekaj stoletij dobro služili, proizvodnja je rasla, cvetele so tudi državne blagajne. Vse pa je leta 1878 porušilo neko novo odkritje: kemik Fahlberg je odkril snov, ki je bila 300-krat slajša od sladkorja, pa sploh ni bila sladkor!

Saharinska vojna

Novemu “sladkorju” se je reklo “saharin” in mu je takoj uspelo javnost razdeliti na tiste, ki so bili “za”, in tiste “proti”. Jasno je, da so bili najglasnejši nasprotniki prav proizvajalci sladkorja, ki so takoj zaslutili, kaj novo odkritje pomeni. Pridružili so se jim še različni tradicionalisti, ki nimajo radi sprememb, govoreč, da gre za zdravju nevarno “hudičevo delo”, saharinu nasprotna pa je bila tudi nemška vlada, ker se je bala, da bo izgubila lep dela pritoka davkov. Da bi dokazal, da je saharin neškodljiv, je Fahlberg vsakodnevno pogoltnil po 10 gramov saharina, kar se tudi danes smatra za zelo pretirano količino, celo za živali.
Seveda so se najbolj iskreno veselili sladkorni bolniki širom sveta – o sladkorju dotlej niso smeli niti sanjati, sedaj pa so jim bile naenkrat na dosegu rok jedila in sladice s prej prepovedanega seznama. Podporniki saharina so bili tudi logično tudi zdravniki, ki so ga imeli kar za zdravilo.

V času vrenja javnega mnenja so spretni tovarnarji hitro večali proizvodnjo saharina, ki je že leta 1901 znašala neverjetnih 175.000 kilogramov! Seveda je tako agresiven prodor na trg že omenjene strasti samo še razplamtel. Morda zveni neverjetno, toda v nemškem parlamentu so se prav o saharinu zelo žolčno kregali en cel dan! Socialisti in liberalci so skupni napadali Bismarckovo vlado, da širokim množicam ne dovoli za majhne denarje uživati sladke hrane. No, vlada je kljub vsemu saharin prepovedala in tako končala spor. Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega – proizvodnja saharina je prešla v ilegalo in ustvarila črni trg; prodaja je postala še večja kot prej, le da po novem vlada od vsega primeta ni imela niti marke dohodka! Tihotapci so imeli pri iskanju poti saharina do kupcev veliko navdiha – prenašali so ga v vrečkah, všitih pod krila, vstavljenih v zračnice koles ali v dvojna dna kovčkov, saharin se je znal vsuti celo iz steklenic, v katerih bi moral biti šampanjec! Nekateri so pri tem bajno zaslužili, nekateri manj spretni pa so zaradi te prepovedane trgovine končali v zaporu.

Dragocena molzna krava

Vlada je tako morala popustiti in dovoliti proizvodnjo ter prodajo saharina. Mačehovski odnos države se je – zavoljo profitov, jasno – spremenil v zaščitniškega, letna proizvodnja skoraj petsto ton saharina je bil dovolj velik razlog za to. Saharin je našel svoje mesto na mizah, za časa druge svetovne vojne, ko je bila dobava sladkorja motena, je za kratek čas celo prevzel primat sladkorju.

Povedati je treba, da je bil tedanji saharin nekoliko grenak (neprimerno slabši od današnjega), vendar je bilo pomembno to, da je bil poceni in da je sploh bil. In če bi hudič spal, bi bilo zgodbe o saharinu in sladkorju tukaj konec. A ni bilo tako. Ravnotežje med sladiloma se je spet porušilo po letu 1945. gospodarstvo se je povsod po Evropi po vojni razcvetelo, v Nemčiji še najbolj. “Poljedelski čudež” v 50-tih letih je prinesel hitro rast življenjskega standarda in poplavo hrane. Med vsem tem je enormno zrasla prav poraba sladkorja, ki so ga z veliko žlico vmešavali v pecivo, torte, sladolede, kreme, marmelade itd. Umetna sladila – ne samo saharin, ampak tudi druga novo odkrita sladila, ki so se pojavila v vmesnem času – se navkljub odličnim lastnostim niso mogla uveljaviti zaradi diktature sladkorja oziroma “sladkornega lobija”. Pred propadom so jih rešili samo zdravniki in strokovnjaki za prehrano.

Vse manj zaželeni sladkor

V tem času so se stvari namreč korenito spremenile. “Napačno sestavljena” hrana je skupaj s pretirano uporabo alkohola doprinesla k vse večjemu številu ljudi, ki trpijo, bolehajo in umirajo zaradi bolezni ožilja in srca, možganske kapi, sladkorne bolezni in drugih. Prav vse te težave pa imajo skupen imenovalec prav v napačni prehrani. V družbi hranil, ki so sestavljala “listo nezaželenih”, se je na častnem mestu znašel tudi sladkor. “Obtožen” je bil za okvare zob, debelost, kronično utrujenost, sladkorno bolezen, celo shizofrenijo, pa tudi za delinkventno obnašanje mladine! Nizale so se študije, katerih cilj je bil ukiniti ali pa vsaj močno zmanjšati porabo sladkorja. Za proizvajalce so bili to seveda čisto nemogoči argumenti, tisto pa, kar jih je prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da so zdravstvene avtoritete in organizacije svetovale ljudem ne le to, naj se sladkorju v čim večji meri izogibajo, ampak naj si hrano sladijo prav z umetnimi sladili, ki nimajo energetske vrednosti, s smrtnim sovražnikom sladkorja torej! Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tudi priporočilo, da bi se veljalo izogibati sladkorju zaradi ohranitve in izboljšanja zdravja. Sladkorni imperij je bil pred razpadom.

Udarci pod pasom

Za čakanje ni bilo več časa in proizvajalci sladkorja so se za novo vojno pripravili precej bolj premeteno kot prej – namesto prepričevanja preko medijev je vojna dobila dimenzije znanstvenih razprav. Hlastno so iskali vse mogoče možnosti, da bi dokazali škodljivost umetnih sladil in jih tako odstranili za vse čase. Pojavile so se tovrstne razprave in znanstvena dela, prvi vrhunec tega boja pa je bila neka kanadska “znanstvena” študija, ki je – v obliki novinarske zgodbe – obšla cel svet in precej prestrašila proizvajalce umetnih sladil, saj je v njej črno na belem pisalo, da so poskusne podgane zaradi dolgotrajnega uživanja saharina dobili raka na mehurju!

Ko je prišlo že do precejšnje škode, so se vendarle pojavili nekateri znanstveniki, ki so menili, da mora javnost kljub vsemu izvedeti resnico, in so pojasnili zahrbtnost tega napada – podgane so v tej študiji prejemale tako velike količine saharina, da se škodljivim pojavom ni bilo mogoče izogniti. Doza, uporabljena v tem eksperimentu, je bila naravnost pošastna, primerljivo enaka 10.000 tabletam, ki bi jih dnevno zaužil človek!

Skupina uglednih znanstvenikov je kmalu zatem objavila sklep, da je “saharin v priporočljivih količinah popolnoma neškodljiv”. Kaj pomeni “v priporočljivih količinah”, je jasno že od Paracelsusove trditve iz 16. stoletja: “Vse je strup in vse je zdravilo. Kaj pa je zdravilo in kaj strup, odreja samo količina.”

Danes

Seveda tovrstne kalvarije ni preživel samo saharin, tudi drugim umetnim sladilom nihče ni pripravil slavnostnega sprejema, kljub temu pa so si našla svoj prostor pod soncem. Dandanes za red na tem segmentu trga skrbi mnogo organizacij in znanstvenih teles po svetu. Ena od posledic strogega nadzora je nekakšno “miroljubno sožitje” proizvajalcev sladkorja, nadomestkov sladkorja in umetnih sladil, pri čemer pa vojna seveda ne miruje, le preoblikovala se je – danes gre za težnjo po učinkovitosti, kvaliteti in prepričevanju kupcev, kje je boljše, cenejše in predvsem bolj zdravo.

Aleš Petrič

Naprej »