Grozdje za lepoto

Že pred več kot 15 leti so v Franciji odkrili, da grozdje vsebuje vrsto zdravilnih sestavin, med drugim tudi take, ki pomagajo pri uničevanju prostih radikalov (le-ti med drugim tudi pospešujejo staranje kože). Od takrat je postala uporaba grozdja v kozmetične namene zopet zanimiva in se uporablja tudi v naravni kozmetiki.

Grozdje vsebuje veliko mineralov, kot so natrij, fosfor, kalcij, kalij, železo, magnezij in flor, prav tako vsebuje obilico vitaminov A, B, C in E ter jabolčno, vinsko in citronsko kislino. Združene zdravilne sestavine grozdja delujejo kot nekakšen ščit, saj lahko ob pravilni uporabi opazno upočasnijo proces staranja in kožo poleg tega tudi varujejo pred škodljivimi zunanjimi vplivi.

V grozdju se nahaja tudi polifenoli, ki v kombinaciji z drugimi sestavinami ugodno deluje na vse vrste kože, pomaga pri izboljšanju prekrvavitve, ohranja njeno vlažnost in elastičnost ter poskrbi, da je naša koža bolj nežna in sveža. Črno grozdje vsebuje tudi aktivno snov imenovano bioflavonoid kvercinin, ki je močan antioksidant in zavira procese staranja.

Tudi rozine so zelo zdrave v vsakdanji prehrani, saj imajo pozitiven vpliv na dihalne organe in nam dajejo energijo. Zanimivo je tudi to, da so uporabne tudi grozdne peške iz katerih lahko pripravite domači piling obraz. Zmečkajte 7 grozdnih pešk z žlico pšeničnega zdroba in nekaj grozdnega soka, nato pa maso s krožnimi gibi nanesete na obraz.

Iz grozdja izdelujejo tudi pripravek proti zastajanju vode v telesu, ki je narejen iz sestavin grozdja, ki poleg odvajanja vode tudi pospešuje izločanje strupov iz telesa.

Jesenske gobe

Jesen je čas, ko se na našem krožniku znova znajdejo gobe – eden najslastnejših sadežev, ki jih ponuja gozd. Gobe ali glive so rastline brez klorofila. Hranijo se zajedavsko ali pa so gniloživke. Telo gob imenujemo micelij. Sestavljajo ga nitke, imenovane hife. Poznamo preko 70.000 vrst gob.

Gobe in zdravje

Gobe so koristne za organizem, saj vsebujejo številne vitamine, tudi riboflavin, tiamin in niacin, ki koristijo koži in živčevju. Poleg vitaminov skupine B (zlasti B1, B2 in B3) vsebujejo gobe vitamina C in D, gobe izrazitih barv pa tudi betakaroten oziroma vitamin A. Minerali v gobah, železo, baker, kalij, kalcij, magnezij natrij, cink in selen in fosfati skupaj z obilico vode (80 odstotkov), vlaknin in rastlinskih beljakovin, nekaj sladkorja (osem odstotkov) ter minimalno količino maščob (en odstotek) skrbijo za to, da so gobe zdrav in uravnotežen obrok. Kljub temu da so tudi zdrave, da omamno dišijo in da je njihov okus naravnost božanski, velja tako pri nabiranju kot tudi pri uživanju gob previdnost. Gobe so težko prebavljive, zato jih je bolje uporabljati za prilogo kot za glavno jed. Če jih pripravljate kot osnovo obroka, bodite zmerni pri količini (odrasla oseba lahko v enem obroku zaužije največ 1/2 kg gob) ter ne jejte obroka pozno popoldan ali zvečer. Preden ponudite novo vrsto gobe, ki jo slabo poznate, vsej družini, jo najprej poskusite sami. Še posebej otrokom naj gob ne bi ponujali vsevprek in v prevelikih količinah. Okus in aromo bodo ohranile le gobe, ki so dovolj sveže. Skladiščimo jih na hladnem, največ do 5 dni. Mnogih gob pred pripravo ne peremo. Namesto tega jih skrtačimo z mehko kuhinjsko krtačko ali pa jih previdno obrišemo z vlažno kuhinjsko krpo. Pri čiščenju užitnih gob odstranimo vse luskice, kožice, vse trde in olesenele dele.

Jesenske užitne gobe

Navadna lisička (Cantharellus edulis)

Je ena najbolj priljubljenih znanih užitnih gob, ki rastejo pri nas. Značilna trobentasta oblika in zlata barva poskrbita za to, da je ni lahko zamešati s katero od strupenih vrst gob. Lisička je redko črviva, v hladilniku pa zdrži dlje kot druge gozdne (negojene) gobe. Lisičke rade rastejo na tleh, pokritih z mahom. Za sušenje niso primerne.

Užitni goban (Boletus edulis)

Užitni goban ali jesenski jurček je ena najbolj iskanih užitnih gob. Na spodnji strani, pod klobukom, nima lističev, ampak cevke, v katerih se razvijajo spore. Starejše gobe so pogosto črvive. Mlade jurčke lahko uživamo tudi surove. Užitni goban je lahko zamenjati z žolčastim gobanom (Boletus felleus). Razlikujemo ju po betu – bet žolčastega gobana je manj trebušast. Žolčasti goban se razlikuje tudi po okusu, ki je zelo grenek.

Orjaški dežnik (Lepiota procera)

Širok je tudi do 40 cm, zato orjaški dežnik velja za eno največjih gob pri nas. Ko goba poganja iz zemlje, je podobna paličici za boben. Kasneje se klobuk odpre. Orjaški dežnik je zelo okusna goba, še posebej prija pečen. Da ga ob nabiranju ne bomo zamenjali z neužitnimi ali strupenimi vrstami, ga, preden ga utrgamo, rahlo ranimo. V primeru, da meso pordeči, je goba strupena. Orjaški dežnik raste na jasah in gozdnih obronkih.

Velika tintnica (Coprinus comatus)

Velika tintnica ali bela črnivka je okusna užitna goba, vendar le, ko je mlada. Pri nabiranju moramo paziti, saj se hitro razlije v črnilu podobno tekočino, polno trosov. Najdemo jo na kompostnih kupih in na grobljah.

Strupene gobe

Med jesenskimi gobami so pogoste strupene gobe:  pegasta mušnica, obročkana govnarica, grenki goban in še mnoge druge. Ker je zaužitje strupenih gob lahko usodno, je treba biti pri nabiranju še posebej previden. Učinki zaužitja strupenih gob se pri nekaterih vrstah gob ne pokažejo takoj po zaužitju. Včasih se bljuvanje in driska pojavita šele po več dnevih, kar pomeni, da je bil strup dolgo v telesu, zaradi česar so njegovi učinki še bolj pogubni. Najbolje je, da uživate le tiste gobe, ki jih tudi sami dobro poznate. Goba je lahko strupena tudi zato, ker je zrasla v kontaminiranem okolju. Gobe so namreč nagnjene k temu, da iz prsti skrbno srkajo vse sestavine, tudi tiste, ki so človeškemu organizmu lahko nevarne. Uživajte le gobe, ki so zrasle v neokrnjenem naravnem okolju. Nosečnice naj gobe v celoti črtajo z jedilnika.

Vlaganje in sušenje gob

Za dolgotrajno uporabnost lahko gobe sušimo ali pa jih vlagamo. Gobe sušimo na lesu ali na rešetu. Med sušenjem jih večkrat obračajmo. Gobe vlagamo tako, da v 1 kg jesenskih gob vlijemo 2,5 dcl kisa in dodamo 1 čajno žličko soli. Kuhamo, dokler vsa tekočina ne povre. Gobe skupaj s 4 lovorovimi listi in1 žlico nemletega črnega popra naložimo v kozarec, zalijemo z olivnim oljem in postavimo v temen in hladen prostor. Vložene gobe so užitne od pet do šest mesecev po vlaganju. Pri polnjenju kozarcev z gobami moramo paziti, da med vsebino ne ostanejo zračni mehurčki in da je vsa vsebina prekrita s tekočino.

Gobov prašek

Gobov prašek uporabljamo kot začimbo ali kot sestavino za pripravo gobovih juh in omak. Jurčke ali kako drugo vrsto užitnih gob očistite in razrežite na debele liske. Sušite na leseni podlagi na zraku, nato pa še v pečici. Zmeljite suhe gobe v mlinčku. Prašek hranite in ga dodajajte jedem po okusu ali pa z njim pripravite domačo gobovo juho.

Čaj proti slabokrvnosti

Raziskave so pokazale, da med najpogostejše vzroke utrujenosti spada slabokrvnost. Slabokrvnost je stanje, ko ima kri zmanjšano sposobnost prenosa kisika do celic. Rastline, iz katerih čaj pomaga premagati slabokrvnost so:

• kopriva
• navadna plahtica
• lakota
• gladišnik

Priprava čaja

V enakih delih zmešamo vse rastline. Odmerjamo 1-2 žlici na 1/4 litra vode, poparimo in počakamo. Poleg tega čaja obvezno še uživamo čaj iz KOLMEŽA, ki ga namakamo čez noč v hladni vodi, zjutraj ga segrejemo in precedimo. Pijemo le 6 požirkov na dan, enega pred obrokom, drugega po obroku. Torej skupaj 6 požirkov in nič več!
Poleg omenjenih čajev pa uživamo še 3 x dnevno Švedsko grenčico, ki jo razredčimo v čaju.

Kalcij, železo in magnezij iz narave

Če vam primanjkuje kalcija, železa in magnezija, si naredite svežujočo limonado z žličko melase, saj vitamin C pomaga pri hitrejši resorbciji železa in kalcija. Dve žlički melase na dan pokrijeta dnevne potrebe po glavnih rudninskih snoveh.

Kaj je melasa?

Prava, črna, Applefordova melasa, se pridobiva s stiskanjem sladkornega trsa. Rezultat stiskanja je sok, bogat z mineralnimi snovmi. Ta sok ni rafiniran in ne vsebuje dodatkov ali konzervansov. Melasa je bogata s kalijem, kalcijem, magnezijem in železom, poleg tega pa vsebuje tudi organski fosfor, baker in krom.

Melaso uporabljamo kot nadomestek kakava ali čokolade, saj se po okusu odlično ujema s sladicami, ki temeljijo na njih. Odlično se obnese tudi kot nadomestek sladkorja v kakavovih napitkih še bolje če so le-ti iz eko kakava in napitkih iz soje. Z melaso lahko sladkate zdrob, žitne kaše (ovseni kosmiči), kislo sadje, čaje ali žitno kavo.

Vsebnost rudnin v 25g (2 polni čajni žlički):

• Kalcij 671 mg
• Magnezij 214mg
• Železo 22,3mg
• Kalij 2421mg

Sladkajmo se bolj zdravo

Zakaj se ne bi sladkali s proseno kašo, kaljeno piro z oreščki, sladicami na osnovi suhega sadja in oreščkov? Naši predniki so takšne recepture preizkušali skozi tisočletja.
Kako se lahko sladkamo bolj zdravo?

Šele v tem stoletju pa smo se odločili biti bolj pametni od narave in to nas zdaj stane zdravja. Če uživamo žita v čim bolj celoviti obliki, se bo telo dalj časa ukvarjalo z njihovo predelavo, zaradi česar bo sladkor prehajal v kri postopoma in v daljšem časovnem obdobju. Zato je zdrob vedno boljši od izdelkov iz moke, cela zrna pa so (pod pogojem, da imamo normalno prebavo) boljša rešitev od zdroba. Zapomnite si, da so tudi kuhane sladice veliko lažje prebavljive od pečenih, saj je v njih že velik delež vode, ki je razredčila koncentracijo škrobov. Zato so kuhane kaše zelo zdrava sladica, ki vam bo omilila potrebo po bolj pregrešnih oblikah.

Ločevalne diete vam želijo olajšati prebavo tako, da beljakovin ne bi zaužili v kombinaciji z ogljikovimi hidrati. Vendar pa v praksi prav beljakovine znižujejo glikemični indeks in upočasnjujejo dvig sladkorja v krvi. Zato sladicam dodajamo kreme na osnovi sojinega deserta, sojino smetano ali v kreme primešamo tofu (sojin sirček).

Kjer koli je to možno, sladkor v sladicah zamenjamo s suhim sadjem. Najbolj primerne in najcenejše so rozine. Vsebujejo pretežno sadni sladkor z nizkim glikemičnim indeksom. Tam, kjer ni primerno, da bi jih dodali v kosu, jih lahko namočite, zmeljete in vmešate v kreme ali z njimi, namesto z marmelado, namažete peciva. Na enak način se v kremah odlično obnese »marmelada« iz suhih sliv ali marelic.

Dodajanje začimb zmanjšuje potrebo po sladkorju. Brbončice so zadovoljne s polnim okusom in še opazijo ne, da ste dodali manj sladkorja kot ponavadi. Začimbe, ki sodijo k zimskim sladicam, so cimet, kardamom, klinčki, muškatni orešček, vanilja in janež. Ne bodo izboljšali le okusa vaših sladic, temveč bodo olajšali tudi delo vaši prebavi.

Sadni sladkor

Fruktoza ali sadni sladkor ima najnižji glikemični indeks, zaradi česar je najmanj obremenilen za našo trebušno slinavko. Mnogi zmotno menijo, da beseda sadni sladkor pomeni, da je fruktoza pridoblsladkor1jena iz sadja. To v večini primerov ne drži. Gre za obliko sladkorja, ki je sicer pogosta v sadju, vendar jo najdemo tudi drugje. Fruktoza, ki jo kupujemo v trgovinah, je praviloma pridobljena iz koruze, zato je pomembno preveriti, da gre za koruzo, ki ni gensko spremenjena.

Sadni sladkor v svoji čisti obliki najdemo v sadju, koncentriranih sadnih sokovih ali naravnih sadnih sirupih (brez dodatkov, seveda).

Okus fruktoze je le malo drugačen od belega sladkorja, vendar nekatere moti vsaka sprememba okusa. Fruktozo lahko neboleče vpeljete v domačo kuhinjo ali pisarno na naslednji način. Prvi teden v skodelico za sladkor zmešajte 1/3 fruktoze in 2/3 belega sladkorja. Naslednji teden dvignite delež fruktoze na 2/3. Tretji teden pa lahko postrežete samo fruktozo in vsi bodo svojo kavo, čaj in napitke sladkali na veliko bolj zdrav način, ne da bi opazili spremembo v okusu. Fruktozo lahko uporabljate pri pripravi sladic skoraj enako kot beli sladkor.

Nekaj navodil si je kljub vsemu treba zapomniti:
Fruktoza je bolj sladka kot beli sladkor. Namesto pet žlic belega sladkorja uporabite štiri žlice fruktoze. Pri kuhanih sladicah ni omejitve (pudingi, premazi, džemi, kompoti itd.). Pri sladicah, ki jih pečemo in pri katerih je v masi več kot 1/3 sladkorja, fruktoza ni primerna. Njena točka taljenja je nižja od točke sladkorja in zato lahko karamelizira (pecivo postane trdo in rjave barve). To pa lahko izkoristite pri peki palačink. Če boste v testo dodali nekaj fruktoze, bodo palačinke bolj hrustljave.

Najboljši so tekoči sladkorji

Mnoge šole zdrave prehrane učijo, da so edine sprejemljive oblike sladkorja takšne, ki niso kristalizirane. V naravi je sladkor vedno v tekoči obliki (v sadju ali v naravnih sirupih), zato se med najbolj zdrava sladila uvrščajo tista, ki iz narave le prevzamejo ta sladkor v naravni obliki. Takšna sladila so javorjev, palmov in agavin sirup ter zgoščeni jabolčni in hruškov sok. (Pozor: V to skupino nikakor ne sodijo umetna sladila, ki jih prav tako ponujajo v tekoči obliki!)

Javorjev sirup je najboljši dokaz narave, da sladkor ni nujno greh. Je bogat z minerali in očiščujoče deluje na organizem. Slaba novica pri naravnih sirupih je le njihova cena, vendar procesa pridobivanja sirupov nikakor ne moremo primerjati z masovno proizvodnjo sladkorja. Javorjev sirup pridobivajo iz soka javorjevih dreves, ki morajo biti stara med 40 in 80 let. Sezona se začne, ko nočne temperature padejo pod 0 oC, kar je v Kanadi med novembrom in marcem. Iz enega drevesa od štiri do šest tednov črpajo sok, ki vsebuje le 3 % sladkorja. Šele po 72 urah kuhanja dobi sirup želenih 64 % sladkorja. Iz enega drevesa na leto načrpajo okrog 40 litrov soka, kar omogoči pridobivanje le enega litra sirupa.

Po videzu in okusu pa javorjev sirup delimo na štiri kategorije. GRAD AA je najsvetlejše barve in najblažjega okusa. GRAD A, ki ga dobite v naših trgovinah, je temnejši in močnejšega okusa. Grad B je še temnejši in še močnejšega okusa. GRAD C pa je po okusu in videzu podoben temni melasi. To izjemno okusno sladilo je tudi bogat vir magnezija in selena. Zaradi njegove cene je najbolje, da ga dodajate sladicam, kot so palačinke, sadne solate, sladoledi ali kuhane žitne jedi. Odličen je tudi v domačih piškotih. Enako kot agavin sirup ima tretjino manj ogljikovih hidratov in tretjino nižji glikemični indeks od belega sladkorja.

Agavin sirup pridobivajo iz rastlin agave, starih med osem in deset let. To je eno od redkih naravnih sladil, ki v telesu deluje bazično, kar pomeni, da nas ne zakisa. Ena čajna žlica agavinega sirupa je enako sladka kot ena žlica sladkorja. Njegov glikemični indeks je za tretjino manjši od belega sladkorja, obenem pa daje enako sladkost in tretjino manj ogljikovih hidratov. Je zelo dobrega okusa, kot raztopljeni sladkor z nekaj limone, in se zato dobro ujema s skoraj vsemi sladicami brez omejitev. Lahko ga dodate povsod, kjer ste do zdaj uporabljali sladkor. Če delate biskvite z jajci, ga lahko stepete z beljaki. Kljub temu, da »sneg« ne bo tako trd kot ponavadi, bo biskvit enako uspel. Ker vsebuje nekaj kisline, ni uporaben le pri pudingih, ali kavi z mlekom, saj lahko sesiri mleko.

Melasa je temen, gost sirup, po videzu podoben medu, ki je stranski produkt pri pridobivanju sladkorja iz sladkornega trsa. Je prava zakladnica hranilnih snovi (vsebuje magnezij, železo, baker in mangan ter vitamine skupine B). V eni žlici melase je trikrat več železa kot v jajcu in več kalcija kot v kozarcu mleka.

Tudi pri melasi obstaja več vrst. Najbolj zdrava je tista najtemnejša, ki je rahlo grenkega okusa. Svetla melasa je bolj sladka, vendar manj bogata z vsemi navedenimi vitamini in minerali. Zaradi veliko rudnin je to eno izmed redkih sladil, ki vas ne zakisa. Melasa se odlično ujame s kislimi okusi (npr. pomaranče, limone, šipkov čaj). Če jo dodajate v kuhane kaše, lahko uporabite naslednji trik. Jedi dodajte dve žlički melase in žličko čokolade v prahu (ali ustrezno količino temne čokolade). Melasa in čokolada se dobro ujemata in skupaj dajeta okus po grenki čokoladi. Tako bodo tudi otroci pojedli zdrob ali ovseno kašo s »čokolado«. Ovsene kosmiče lahko skuhate tudi na vodi in jim dodate pomarančni sok ter žlico melase. Ta kombinacija se odlično obnese.

Na policah z zdravo prehrano vse pogosteje najdemo tudi rižev in ječmenov slad. Pridobivajo ju z vrenjem riževih (brez glutena) oziroma ječmenovih zrn. Če ob sladu ne želite uživati še kemije, s katero so žita danes obdelana, izbirajte slad iz ekološke pridelave.

Zgoščeni jabolčni ali hruškov sok je cenovno najbolj ugodna alternativa sladkorju. Ima okus po sadju, iz katerega je pridobljen. Dejansko je to sok, ki mu je odvzet delež vode. Iz osmih litrov jabolčnega soka tako pridobivajo en liter zgoščenega soka. Če ga zmešate z osmimi decilitri vode, boste imeli naravni jabolčni ali hruškov sok. Zgoščenega ga lahko dodajate sladicam namesto sladkorja. Tri žlice zgoščenega soka so po sladkosti enake dvema žlicama sladkorja. Idealno se poda vsem sladicam, v katerih uporabljamo sadje (jabolčni zavitki, pite, sadne rezine itd.).

Sanja Lončar za zlataleta.com

Nove ugotovitve o Zemljinem jedru

Trenutno vemo več o oddaljenih galaksijah kot pa o notranjosti naše Zemlje. Sedaj pa so lahko z opazovanjem oddaljenih potresov raziskovalci z Univerze Calgary razkrili nove podatke o vrhnjem delu Zeljinega jedra.

Znanje o kompoziciji in stanju te cone je ključ do razumevanja vira Zemljinega magnetnega jedra ter nastanka našega planeta. Znanstveniki so imeli seveda že mnoge različne ideje o tem iz česa je jedro sestavljeno, vendar pa je omenjena študija razkrila, da je samo jedro mešanica stopljenega železa, niklja ter ostalih lakih kovin in elementov kot so silicij, žveplo, ogljik ter kisik.

Da bi lahko pomagali določiti materiale, ki sestavljajo jedro Zemlje, ki se nahaja 2891 km pod površjem, so raziskovalci z omenjene univerze izračunali sezmično hitrost valov (oz. hitrost zvoka) na površju jedra.

Opazovanje oddaljenih potresov je namreč eno izmed redkih ‘orodij’, ki ga imajo znanstveniki za odkrivanje globokih delov Zemlje. Takšna metoda je torej osnovana na poslušanju potresov na eni strani planeta z uporabo pristopa, ki je podoben prisluškovanju pogovora preko t.i. šepetalne galerije (kot na primer v večjih kupolah ali katedralah).

Zdravilna rdeča pesa

Surova rdeča pesa pomaga pri krepitvi in čiščenju krvi in ožilja, arteriosklerozi, zatira tumorje in nekatere hujše bolezni, učinkuje pri virusnih obolenjih in prehladih, je preventivna zaščita pred posledicami škodljivega radioaktivnega in drugih sevanj, upočasnjuje staranje, čisti in razstruplja jetra, ledvice ter sečni mehur. Pri zdravljenju z rdečo peso se v razne namene uporabljajo surovi gomolji, sok in listi.

Z rdečo peso si lahko uspešno pomagamo proti hripavosti. Iztisnemo sok iz gomoljev surove rdeče pese ga pijemo nekaj dni zapored. Proti kašlju pa zmešamo 250 gramov soka surove rdeče pese s 100 grami koprivinega soka ter pijemo mesec dni po požirkih po možnosti vsako uro. Za znižanje telesne temperature uživamo po požirkih mešanico soka iz četrt litra soka rdeče pese ter soka 4 limon.

Pri hujših obolenjih spijemo vsak dan najmanj pol litra soka surove rdeče pese. Ko pride do olajšanja in se stanje organizma začne izboljševati, pa nadaljujemo s četrt litra na dan. Proti boleznim ledvic in mehurja čim pogosteje in v čim večjih količinah pijemo sok surove rdeče pese ali pa uživamo solato iz nje.

V primeru slabokrvnosti in če imamo pomanjkanje železa v krvi pijemo vsako uro ves dan požirek soka surove rdeče pese. Proti slabokrvnosti pa pomaga tudi, če dlje časa uživamo vsak dan pol litra soka iz enakih delov surove rdeče pese in jabolk.

Proti arteriosklerozi in za upočasnitev staranja čim dlje časa preventivno pijemo sok iz drobno naribane pese, ki mu dodamo limonin sok in med. Ko se med raztopi, pijemo po požirkih.
Proti začetku in razvoju raka vsak dan jemo surovo rdečo peso in pijemo njen sok. To deluje preventivno in tudi zaviralno na nadaljnji razvoj bolezni.
Proti celulitu iztisnemo sok iz enega gomolja surove rdeče pese, treh strokov česna ter petih vejic peteršilja. Sok pijemo po malem uro pred glavnimi obroki.

Proti prehladu in virusnim obolenjem vsak dan pijemo sok surove rdeče pese ali jemo solato iz same rdeče pese ali pa z dodatkom peteršilja zelene, nastrganih jabolk, jogurta itd. po želji.

Za krepitev jeter in želodca naribamo surovo rdečo peso in gomolj zelene (dvakrat več rdeče pese kot zelene), osolimo, dodamo malo olivnega olja, jabolčnega kisa, po želji mlete kumine in prav tako po želji malo kisle smetane, jed pa posujemo z nasekljanimi listi peteršilja. Uživamo jo lahko kot solato pri glavnih obrokih ali kot malico med obroki.

Če kuhamo rdečo peso za solato, lahko vodo, v kateri se je kuhala, uporabimo za odstranjevanje kurjih oči. Prizadete dele vsak dan nekajkrat namočimo vanjo nekaj dni zapored in kurja očesa se začnejo sušiti.

Za krepitev in čiščenje krvi narežemo dva šopka mladih pesnih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3-4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na kraju prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.

Za splošno krepitev zdravja in popestritev jedilnika lahko nasekljan gomolj surove rdeče pese vsakodnevno uporabljamo pri dušenju skupaj z drugo zelenjavo, v omakah za prilogo k rižu ali testeninam ter pri pripravi jedi v voku. Enako kot pri vsej drugi zelenjavi zadostuje le nekaj minut dušenja. Rdeča pesa daje jedem vabljivo živo barvo. Že preprosta zelenjavna omaka za špagete je na primer z dodatkom nasekljane rdeče pese prava paša za oči in okus.

Za shranjevanje surove rdeče pese čez zimo lahko olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom.

Zastrupitev ali toksikoza

Zastrupitev se pojavi, kadar neizločene strupene snovi iz kakršnega koli vira zasitijo kri in tkiva, limfo in medprostorne tekočine – fluide.

Takrat nastane toksikoza ali prenasičenost krvi in limfe s strupi oziroma toksini. Telo seveda takšno stanje prepozna in ga skuša odpraviti, prizadeva si ga očistiti in znova vzpostaviti normalno stanje homeostaze. Začne z izločanjem, splakovanjem teh strupov iz telesa. Zgodita se dve stvari: močneje izražena opozorila v obliki neugodja in vse večji padec energije telesa. Kot funkcionalni organizmi proizvajamo zelo velike količine strupenih produktov.

Tako npr. proizvedemo dovolj CO2, da nas lahko ‘ubije’ v nekaj minutah, toda to je le eden v množici strupenih produktov. Naši organizmi so sestavljeni iz več trilijonov celic in kakšnih 10 milijonov jih izumre vsak dan. Nove celice zamenjajo stare odmrle, ki so nevtralizirane z lisosomi, encimi, ki so v majhnih organelah znotraj samih celic. Po odmrtju celic ti encimi predelajo odmrle celice na manjše delce, imenovane celični odpadki.

Nekateri od teh produktov, kot recimo železo, beljakovine in aminokisline, se reciklirajo v telesu samem in kar kakšnih 95 % potreb po železu ter približno 70 % proteinskih potreb se izoblikuje v postopku, ki ga izvede telo samo, torej z recikliranjem. Drugi komponenti odmrlih celic pa sta RNA – ribonukleinska kislina – in DNA – deoksiribonukleinska kislina (deluje kot genetski material v celicah), ki sta zelo strupeni, dokler sta v sistemu.

Če se kopičita – kopičita pa se v večini človeških teles -, nastopi stanje zastrupitve. »To so snovi, ki jim ljudje uradne medicine pravijo virusi in tako zmotno pripisujejo tem mrtvim celičnim odpadkom moč življenja in zlonamernosti,« ugotavlja Thomas C. Fry, dr. med., eden izmed številnih praktikov Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Zastrupitev nastane, kadar prenapolnimo svoje telo s strupenimi snovmi od zunaj (napačna hrana) ali pa pademo na »opazovanju naših zmogljivosti« – preveč dela, premalo počitka, premalo spanja, premalo ali nič telesnih vaj, izpostavljenost močnim stresnim razmeram, čustvenim šokom, ki nas hitro oropajo živčne energije. »To je klasični univerzalni simptom, ki zelo jasno kaže na to, da so strupi dosegli koncentracijo, ki jo mora telo zmanjšati in odstraniti, preden začnejo povzročati škodo,« pravi dr. Diamond.

No, ta klasični simptom je zelo opazen v tej drugi stopnji bolezni in tudi v vseh naslednjih, od katerih zadnja se imenuje rak. V drugi stopnji je najbolj znan in običajno zelo napačno razumljen simptom vročina. Vročina je naša prijateljica in zaveznica. Ni prijetna, vendar je znak dejavnosti telesa s hitrim in edinim namenom, da se zaščiti. Vročina mobilizira vse obrambne sposobnosti telesa, kadar se pojavi nevarnost, kakršno je prekomerno kopičenje strupov v telesu. Takrat se metabolizem pospeši, vročina narašča, kar povečuje zdravljenje. To stanje kontrolira hipotalamus, ki deluje kot nekakšen termostat človeškega telesa.

Dr. med. H. Diamond ugotavlja: »Metabolizem sestavljata absorpcija hranljivih snovi in pa izločanje odpadnih snovi, torej strupov, ki nastanejo ob presnovi hrane in pa odmiranja in obnove celic. Vročina je nujna pri izločanju strupov, ki so se v telesu nakopičili in močno presegli sposobnost telesa, da bi jih toleriralo in izločilo brez te izredne prilagoditve. Vročina deluje kot katalizator, ki omogoča, da se strupi topijo, utekočinijo, preidejo v krvni obtok, kri jih prenese v organe izločanja (črevesje, mehur, pljuča in koža), od koder se izločijo iz telesa.« Ob določeni stopnji toksikoze, ko se telo želi rešiti že omenjenih strupov, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

Naprej »