Svetloba in barve – izvor in lepota življenja

Svetloba in barve vplivajo na nas, če se tega zavedamo ali ne. Najmočneje deluje čista bela svetloba, MAVRICA pa ima s svojimi bleščečimi barvami še dodatno čarobno moč. Barve delujejo preko oči, kože in energijskih središč, ki jih v indijski filozofiji imenujejo čakre.

Vsaka čakra ima na telesu svoj položaj in barvo. Sedem glavnih čaker si sledi ob hrbtenici od spodaj navzgor v tem vrstnem redu: rdeča, oranžna, rumena, zelena, svetlo modra, indigo in vijolična. Vibrirajo v barvah mavrice in bolj ko so barve čiste, svetle in intenzivne, bolj smo zdravi, usklajeni s sabo in s svetom.

Iz odgovorov na vprašanji, katere barve nas privlačijo in katerih ne maramo, lahko odkrijemo svoje najgloblje skrivnosti, vrline in pomanjkljivosti ter prepoznamo svoje notranje nagibe.
Zavedanje, da lahko sprejemamo in izžarevamo svetlobo, pa lahko izzove velik preskok v razumevanju življenja. Ko začnemo gledati na lastno stvaritev, na kvalitete in vsebine življenja kot na dogajanje v naravi, se nam odprejo drugačne poti. Lepoto in milost življenja tako začutimo v sebi.

Celice telesa se različno odzivajo na različne barve svetlobnega spektra. Vsaka barva ima posebno kvaliteto energije in deluje na svoj način. Pomanjkanje svetlobe pa lahko povzroči različne bolezni, kar je že znanstveno dokazano – recimo depresijo in rahitis.

RDEČA podpre vitalnost in spodbuja k aktivnemu življenju. Spodbudi delovanje srca in krvnega obtok ter dihanje. Uporabimo jo pri pomanjkanju energije, kronični utrujenosti, slabi cirkulaciji, malodušju in negativnih mislih, pa tudi kadar imamo težave z denarjem. Ni pa primerna za visok krvni tlak,vnetja, jezo, razdražljivost in nestrpnost.

ORANŽNA je barva optimizma, veselja, zavedanja lastnih potreb in njihovega izpolnjevanja ter družabnosti. Pozitivno deluje na brezvoljnost, slabo razpoloženje, samopomilovanje in pomanjkanje samospoštovanja. Poživi telo in duha ter vrača vero v življenje. Krepi vranico, pljuča, trebušno slinavko in povečuje odpornost telesa.

RUMENA podpira intelektualno delo, notranjo moč, samozavest in navdušenje nad življenjem. Podpre budnost in zrelo presojo, da stvari in dogodke jasneje vidimo, smo bolj organizirani in odločni. Lahko pa postanemo “žrtev” intelekta, trmasti in zaprti do okolice in se varneje počutimo v obstoječem stanju – nočemo sprememb, ker se ne zavedamo potreb lastne duše. Rumena krepi živčni in limfni sistem ter prebavila (jetra, žolčnik, želodec in trebušno slinavko).

ZELENA sprošča, umirja, mehča, raztaplja in obnavlja, podpre zdravljenje in ustvarja ravnotežje. Blagodejno vpliva na srce in odpira srčno čakro, da “vdihujemo” več energije.

MODRA je barva miru, sprostitve, vdanosti, svobodnega izražanja čustev, sebe, svojih idej in kreiranja lastnega življenja. Blaži in hladi (“vroče”dnevne aktivnosti), pomaga pri tesnobi, nespečnosti, nervozi, nemiru. Umirja vegetativni živčni sistem in s tem tudi krvni tlak. Povezana je z grlom in ščitnico.

INDIGO je barva navdiha, individualnosti, domišljije in ustvarjalnih rešitev – poveča zbranost in pomaga najti pravo smer, ker umiri podeče se misli in pomaga odkriti ovirajoče miselne vzorce. Primerna je, ko smo razdvojeni in se ne veselimo prihodnosti, ko smo raztreseni in nočemo prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Blaži in umirja bolečine ter blagodejno vpliva na okostje, zlasti na kostni mozeg.

VIJOLIČNA je barva meditacije, krepi intuicijo in prinaša mir, da laže prodremo v notranji svet. Vodi nas do razumevanja še nedojemljivega abstraktnega sveta. Očiščuje in razkužuje, ker raztaplja zastale energije v telesu. Na telesni ravni deluje na vranico in limfo, na holesterol, pomirja in blaži vročinske izpuščaje in opekline. Zmanjšuje občutek lakote in uravnoveša prebavo.

Z zavestno uporabo barv lahko na različne načine poskrbimo za dušo in telo. Najbolj učinkovita je seveda neposredna moč svetlobe in njenih barvnih valovanj v naravi, med meditacijo ali pri gledanju barvanih sveč. Učinkujejo pa tudi čaji, pijača in hrana določene barve, izvlečki in olja rastlin, ki jih vonjamo ali uporabimo pri masaži in v kopeli. Posredno deluje svetloba preko obarvanih sten, okrasnih in uporabnih predmetov, slik, oblačil (spodnje perilo ali modni dodatki) ali pa enostavno gledamo določeno barvo na listu papirja ali na ekranu. Lahko se poigramo in si predstavljamo barvno mavrico, ki z rdečo obarva noge, oranžna gre do popka, rumena nad popkom, zelena v predelu prsnega koša, modra v področju grla, indigo čez obraz in vijolična nad glavo. Ali pa “postanemo” določena barva za nekaj minut. Življenje je barvito – obarvajmo si ga!

Milena Plut Podvršič

Zdravila iz narave

Obstaja kar nekaj zdravilnih pripravkov iz ljudske medicine, ki jih kljub neštetim alternativam v obliki raznih tablet ljudje uporabljajo še danes. Včasih smo se ljudje najprej zatekli k ljudski medicini, in šele nato k tabletam, zadnja leta pa kaže, da je stvar ravno obratna.

Zdravilni čaj

Čaj rooibos ne vsebuje nobenega kofeina ali kakršnih koli drugih dražil. Zato je kot nalašč za ljudi z občutljivim želodcem, nikakor pa ni primeren za tiste, ki so potrebni poživila. Zaradi svojega pomirjevalnega in sproščujočega delovanja pomaga, kadar nikakor ne morete zaspati, kadar ste napeti ali kadar vas muči glavobol. Imate alergijo? Cvetni in hišni prah, živalske dlake – same neškodljive snovi, ki pa mnoge spravljajo v obup. Zamašen nos ali izcedek iz nosu, srbenje v očeh, žgečkanje v nosu ali grlu ali kožni izpuščaji so zelo neprijetne nadloge. Snovem, ki jih povzročajo, se skoraj ni mogoče izogniti. Rooibos pomaga ublažiti alergične pretirane odzive telesa. Zadovoljive uspehe prinaša zlasti pri pogostih alergijah na živila.

Nizek krvni sladkor

Med simptomi nizkega krvnega sladkorja oziroma hipoglikemije so utrujenost, razdražljivost, glavobol, vrtoglavica, slabost in zbeganost. Simptomi se navadno pojavijo dve ali tri ure po obroku, zlasti če smo jedli sladkor ali prečiščene ogljikove hidrate. Spremembe v prehrani in zelišča ohranjajo stabilno raven krvnega sladkorja in energije. Naš prehrambeni nasvet je, da z jedilnika črtate sladkor, prečiščene ogljikove hidrate in kofein in tako uravnavate krvni sladkor. Pri vsakem obroku uživamo beljakovine in maščobe. Izbiramo zdrave maščobe, ki jih najdemo v oreščkih, avokadu, olivnem olju in ribah. Vsake tri ure si privoščimo manjši obrok, ki vsebuje beljakovine, saj s tem dobimo dovolj energije.

Holesterol znižujemo s česnom

Česen znižuje raven škodljivega holesterola (lipoproteina nizke gostote oziroma LDL) in zvišuje raven zdravega, koristnega holesterola (zaščitnega holesterola oziroma HDL). Že strok česna na dan je navadno dovolj za uravnavanje ravni holesterola, seveda pa velja, da več kot ga pojemo, bolje je.

Limonin sok proti zapeki

Glavni vzrok zapeke so pomanjkanje vlaknin, tekočine in telesne vadbe. Lenemu črevesju najbolj pomaga uživanje polnovrednih žit, zelenjave in sadja, veliko vode in vsakodnevna telovadba. Uživanje odvajal, tudi zeliščnih, naj bo le občasno, da ne oslabimo prebavnega trakta. Blago zapeko lahko odpravimo tako, da zjutraj popijemo kozarec tople vode s sokom pol limone. Če zapeka traja več dni, prehrani dodamo še več vlaknin, na primer lupine indijskega trpotca.

Banane in rožiči

Banane in rožiči vsebujejo veliko pektina, ki učvrsti mehko blato. Banano pretlačimo in jo potresemo z žlico ali dvema rožičeve moke. Včasih zadostuje ena banana, včasih je treba pojesti še eno. To zdravilo je še zlasti dobro za otroke.

Vir: L. Vuković, 1001 zdravilo iz narave, MKZ, 2005

Kako okrepiti imunski sistem?

Imunski sistem je naš obrambni mehanizem. Ljudje so se vedno, skozi tisočletja zdravili na različne načine. Medicina in farmacija resda nista bili razviti, zato pa je človek, tedaj neprimerno bolj vpet v naravo, poznal nekatere tehnike zdravljenja, ki niso bile le priljubljene, temveč tudi učinkovite. Skoraj vse pretekle civilizacije so imele svoj izbor zdravilnih praks.

Čeprav je o tem ostalo zapisanega razmeroma malo, pa smo dandanes lahko srečni, da se je ohranilo kar nekaj informacij o tem, kako so modrost in znanje mnogih generacij s pridom uporabljali tedanji nadarjeni in razsvetljeni zdravilci. Obenem pa je to znanje lahko svarilo, kako daleč se je današnji svet odmaknil od naravnega načina zdravljenja in zdravega življenja.

Imunski sistem

Pojav aidsa pred dvema desetletjema je opozoril, kako pomembni so obrambni sistemi našega organizma, človek pa je ponovno pomislil tudi na obstoj in pomen mehanizmov samozdravljenja. Prisiljeni smo bili učiti se in raziskovati naravo te notranje obrambe, kako deluje, kaj jo krepi in kaj jo slabi.

Mikroskopska slika kapljice krvi zdravega človeka nam razkrije, da se v njej nahaja nekako 99% rdečih in 1% belih krvnih telesc, povedano bolj učeno – v povprečju okrog pet milijonov rdečih krvničk in sedem tisoč belih krvničk na kubični milimeter krvnega vzorca. Bela krvna telesca so vojaki imunskega sistema oziroma njegovi stražarji, katerih naloga je oprezanje za sovražnikom, ga najdejo in čimprej uničijo. Če se opisa obrambnega sistema lotimo samo zelo rahlo, povejmo, da vsebuje naš imunski sistem tudi limfocite B, limfocite T in makrofage. Limfociti B na primer proizvajajo protitelesa, ki zelo natančno nevtralizirajo posamezne antigene ali tuje celice. Na televiziji je bilo prikazanih že kar nekaj oddaj, ki zelo nazorno prikazujejo, kaj se v primeru vdora mikrobov ali pa poškodbe natančno dogaja. Ta obrambni sistem, ki ga pravzaprav sploh ne poznamo, je naravnost fantastičen.

Prekoračil bi okvir tega poenostavljenega pregleda delovanja imunskega sistema, če bi našteval še druge funkcije in pomembne dejavnike ter na primer opisal delovanje sekundarnih imunskih organov, kot so limfne žleze, vranica, mandlji, slepič in posebne bezgavke v črevesnih membranah. Raje zapišem nekaj besed o povsem drugem zornem kotu zdravljenja in samozdravljenja, ki izhaja iz spoznanj marsikaterega znanstvenika, ki je tej tematiki morda posvetil celo svoje življenje, pa tudi iz moje lastne dolgoletne prakse. Kot zdravnik in zdravitelj sem namreč prišel do spoznanja, da niso daleč od resnice tisti, ki pravijo, da srečen človek ne zboli za hujšimi boleznimi. Ravno nasprotno pa imajo hude težave z organizmom tisti ljudje, ki so po naravi tihi, sramežljivi, zadržani in zaprti vase, ki ne pokažejo svojih čustev in – kar je najbolj škodljivo – vsa svoja razburjenja in vznemirjenja potlačijo globoko v sebi.

Delovanje imunskega sistema

Imunski sistem nas varuje pred vdorom neželenih vsiljivcev, kakršni so bakterije, virusi in glivice ter različne strupene snovi, hkrati pa skrbi za odstranjevanje strupov, ki nastajajo med naravnimi presnovnimi procesi v telesu. Kadar je imunski sistem oslabljen, se telo neželenih snovi ali vsiljivcev ne more znebiti, zaradi česar zbolimo. Oslabljenost imunskega sistema lahko prepoznamo ne le po okužbi, ampak tudi po občutkih utrujenosti, izčrpanosti. Pogosto se pojavi ob menjavi letnih časov s toplejših na hladnejše, ko temperaturna nihanja, pomanjkanje gibanja na svežem zraku in pogosto tudi manj pogosto uživanje vitaminov oslabijo naravne obrambne sposobnosti našega telesa. Temu se deloma lahko izognemo z dovolj gibanja na svežem zraku, temperaturam primernim oblačenjem in uživanju veliko svežega sadja in zelenjave, še posebej tistih vrst, ki so bogate z vitaminom C. Ker pa vse to pogosto vseeno ni dovolj, je dobro, da za svoj imunski sistem poskrbimo še z dodatnimi krepčili. Narava nam ponuja celo paleto rastlin, s pomočjo katerih bo naš imunski sistem ohranil svojo moč.

Kaj je imunski sistem?

Ruski fiziolog Ilja Mečenikov je prvi odkril, da ima človek v krvi poleg rdečih krvničk tudi bele krvne celice – levkocite, ki požirajo in tako uničujejo mikrobe. Kasneje so znanstveniki odkrili, da je levkocitov, ki jim pravimo tudi obrambne ali imunske celice, več vrst in da so organizirani v imunski sistem. Imunski sistem se razpreda po vsem telesu. Sestavljen je iz imunskih organov in tkiv, npr. limfne žleze, bezgavk, vranice, mandeljnov…, skupki imunskih celic pa se nahajajo v sluznici dihal in črevesja. Če je izogibanje okužbam prva obramba pred škodljivimi mikrobi, druga pa so pregrade v telesu, na primer koža in sluznice, lahko rečemo, da je imunski sistem naša tretja obrambna linija.

Nasprotniki imunskega sistema

Nasprotniki imunskega sistema so mikrobi. Glede na biološke lastnosti delimo mikrobe na bakterije, glive, viruse in parazite. Nekateri mikrobi, na primer tisti, ki naseljujejo prebavila, zgornja dihala, sluznice spolovil in sečnice, so neškodljivi oziroma nam njihova prisotnost celo koristi. Te mikrobi, ki jih s skupnim imenom imenujemo mikrobna flora, z naselitvijo jemljejo življenjski prostor škodljivim bolezenskim mikrobom. Bolezenski mikrobi so tisti mikrobi, ki s svojo naselitvijo v človeku in z dejavnostjo v njem povzročijo, da zbolimo.

Kako ohraniti zdravje

Kdor je odločen za svoje zdravje in počutje napraviti kaj konkretnega, ni obsojen na samo zoprne stvari. Ravno nasprotno je čisto mogoče, da svoj imunski sistem krepimo na naraven način. Na ta način nam lahko uspe medsebojno povezati ljubezen, spoštovanje samega sebe, smeh, užitek, rekreacijo, sprostitev in svobodno samoizražanje. S tem se poti do zdravja že močno prepletajo s ciljem samim – zdravljenjem in zdravim življenjem. Če naj bi se počutili dobro in pri tem ostali zdravi, se moramo odločiti, da bomo na življenje gledali pozitivno, predvsem seveda zaradi tega, ker je naš pogled na svet, ljudi in situacije, v katerih se znajdemo na svoji poti, vedno stvar naše lastne izbire. Če se ne držimo tega, si sami povzročamo izgubo energije, stresne in drugačno negativne situacije, vse to pa sčasoma ali pa ob posebnih pogojih privede do slabšanja imunskega sistema ter s tem do pojava bolezni.

Zdravila rastejo v naravi

V času, ko se vedno bolj oddaljujemo od naravnega načina življenja in se širijo ter množijo bolezni, izhajajoče iz nepravilnega odnosa do zdravja in življenja, človeštvo išče načine, kako se ubraniti boleznim in ohraniti zdravje, za kar danes porabi ogromne denarje. Pri tem pa pozabljamo na zdravila in zdravilne rastline, ki jih lahko najdemo kar na travniku. Ne smemo namreč pozabiti, da so se ljudje znali pozdraviti že v starih časih in da si živali tudi danes same najdejo zel, ki jim koristi v primeru rane ali bolezni. Znanje o zdravilnih močeh rastlin je zelo staro, danes pa lahko zaradi izboljšanih tehničnih možnosti in spoznanj sodobne znanosti natančno določimo učinke zdravilnih rastlin. Glavni namen teh rastlin je vzpodbuditi lastno telesno in naravno zdravilno sposobnost tako, da telo uravnovesijo in očistijo. Približno polovica moderno izdelanih zdravil ni nič drugega kot umetna različica rastlinskih sestavin in učinkovin. Tudi “čudežna” tabletka aspirin je v principu izdelana iz izvlečkov tradicionalnih zdravilnih zelišč.

Ne glede na to, da je lista zdravilnih zelišč izredno obširna in je o njej mogoče najti veliko priročne in uporabne literature, predstavljam samo za ponazoritev nekaj “zdravil”, ki so nekdaj pomenila okostje zdravilske prakse, danes pa o njihovem pomenu in zmožnostih vemo bore malo ali pa nič. “Saj ni res … pa je, “ bi lahko imenovali spoznanje, ki nas spreleti, ko uvidimo, da nekaj, kar poznamo iz vsakdanje prakse, deluje zdravilno.

Če naribano jabolko in cimet pomešamo skupaj ter počasi žvečimo, naša slina in cimet sestavita “zdravilo”, ki krepi in ogreva telo, ki preprečuje in lajša prehladna obolenja, uravnava visok krvni tlak, preprečuje in zdravi gripo, katar, vročino, akutne infekcije, koliko in vnetje mandljev, pomaga pri driski, vetrovih, nožničnemu vnetju, glivičnih okužbah in še in še. V Indiji so cimetove zdravilne lastnosti odkrili in uporabljali že pred več tisoč leti, njegova uporaba pa se je ohranila vse do danes in se razširila po vsej zemeljski obli.

Oves

Oves spada med najboljša zdravila za obnavljanje živčnega sistema in nam je lahko v veliko pomoč v obdobju, ko se odvajamo od pomirjevali, raznih zdravil ali drog. Uporaba ovsa v prehrani znižuje raven holesterola in sladkorja v krvi, vzpodbuja delovanje ščitnice, pomaga pri impotenci, predstavlja krepčilo za maternico, uravnava nivo estrogena ter zdravi hemoroide in krčne žile. Oves je čudovito hranljivo živilo, ki vsebuje veliko beljakovin, kalcija, magnezija, silicija, kalija, železa in vitaminov ter nasploh daje organizmu veliko energije in moči. Zelo zdravilna je ovsena voda, ki jo lahko pijemo kot recimo limonado (oves namakamo v vodi 24 ur). Ker izredno dolgo zadržuje temperaturo, ljudje prepraženo zrnje ovsa ponekod še dandanes uporabljajo za pregrevanje. Oves spada med eno od najstarejših krepčil tako za človeka kot tudi za žival.

Zelje

Zelje je eno od najbolj cenjenih zdravil v ljudskem zdravilstvu. Stari Egipčani so ga cenili do te mere, da so v njegovo čast postavili tempelj, v starem Rimu pa je zelje veljalo za vsesplošno zdravilo in krepčilo. Mornarji so zelje skozi stoletja uporabljali za preprečevanje nastajanja skorbuta. Surovo zelje slovi kot eno od najboljših čistil za kri in kožo, pri čemer odpravlja strupe iz jeter in deluje proti slabokrvnosti, poleg tega pa zdravi glavobol (“mačka”), obnavlja moč pri okrevanju ter deluje odvajalno in protivnetno.

Čaj iz svežega zelja (poparek, 10 minut) vsebuje vitamine A, B, C, D in E ter minerale kalcij, žveplo, silicij, magnezij in jod, je pa tudi prava zakladnica železa. Ljudje ga uporabljajo pri zdravljenju vnetja sklepov, glavobolu, pikih žuželk in zdravljenju aken, poleg tega pa zeljni čaj spodbuja imunski sistem in nastajanje protiteles, deluje razkužilno – dihala, celi razjede, čisti kri in koristi jetrom.

V svetu je zelje v uporabi tudi kot zunanja obloga, in sicer pri celjenju ran, opeklinah, turih, podplutbah, razjedah in mozoljih ter kot protivnetno sredstvo za otekle sklepe.

Sir Frank Macfarlane Burnet, Avstralec in dobitnik Nobelove nagrade za medicino leta 1960, ki je deloval predvsem na področju imunologije, je med drugim ugotovil, da utegne v našem telesu vsak dan kar 100.000 celic postati rakavih, vendar pa se to ne zgodi, saj jih naš imunski sistem pravočasno uniči. Poraja se torej vprašanje, zakaj bakterije in virusi, prisotni v naravnem okolju in vsepovsod okoli nas, povzročijo bolezen samo pri nekaterih ljudeh, pri drugih pa ne. Poleg tega jih povzročajo v nekem obdobju ali pa pod določenimi pogoji, sicer pa ne. Od teh znanstvenih dognanj je do razmišljanja o zdravem načinu življenja samo še korak.

In kaj kot zdravnik in zdravitelj priporočam za izboljšanje zdravja in počutja? Sam na prvem mestu meditiram, tistim pa, ki te tehnike še ne obvladajo, pa priporočam, da si vzamejo čas za izklop iz vsakodnevnih aktivnosti in umik od zunanjega sveta, saj sta med najbolj verjetnimi vzroki za pogosta in neobvladljiva obolenja kriva prenaprezanje ter prevelika izpostavljenost stresu, kateremu pa se v vsakodnevnem hitenju vse težje in težje izognemo.

dr. Drago Smiljanić

Prehranska terapija zdravi bolezni

Prehranska terapija  združuje znanost  z naravno medicino in zdravi brez zdravil. Ukvarja se s telesom kot celoto in išče vzroke za težave in ne le simptomov,kot je to pri tradicionalni medicini.

Prehranska terapija temelji ne znanosti, da je bolezen posledica prehranskih nepravilnosti v naši prehrani, ki se kopičijo v daljšem časovnem obdobju. Telo ima prirojeno inteligenco in sposobnost, da se pozdravi samo, če mu damo primerno hrano. Mnogi od nas smo prehranske nepravilnosti podedovali od naših staršev, ne da bi se tega zavedali.

Prehranska terapija je rastoči del področja alternativne medicine, tako kot akupunktura, naturopatija in kiropraktika. Telo se želi pozdraviti celostno – telo, kot celoten sistem, ne pa kot vsota njegovih delov in ne samo kot zdravljenje simptomov. Osnovna filozofija prehranske terapije je preprosta: nešteto zdravstvenih težav, ki danes pestijo sodobni svet je rezultat slabih temeljev fiziološkega telesa. To je predvsem posledica slabe prehrane in kroničnega stresa. Naloga prehranskega terapevta je spremeniti slabe navade. Pomembna je izbira hrane, njena priprava, pa tudi dodajanje ustreznih prehranskih dopolnil. Naloga prehranskega terapevta je tudi izobraževanje ljudi na tem področju. Pomembno je obveščanje in pravilno usmirjanje ljudi o novih izsledkih, študijah in raziskavah vodilnih svetovnih prehranskih organizacij in inštitucij.

Prehranski terapevt (NTP), ne samo izobražuje svoje stranke o prehrani in prehranjevanju, temveč natančno oceni vsakega posameznika. Niti dva človeka si  nista podobna. Ocena vsakega posameznika temelji na biokemični individualnosti in to nam omogoča individualen pristop in individualno terapijo.

Naravna prehranska terapija (NPT) upošteva celotno sliko telesa in ne le simptomov bolezni. Dejanski problem ni le v simptomu bolezni. Dejansko iščemo korenine, osnovni vzrok za težave. Na primer, menimo, da debelost ni toliko bolezen, kot je vrsta hormonskih neravnovesij. Ustvariti je potrebno ravnotežje v telesu na naraven način in različen za vsakega posameznika. Takoj ne bomo posegli po zdravilih, vendar je potrebno razumeti, da je včasih lahko tudi zdravilo nujen ukrep. Velikokrat se lahko telo samo pozdravi, če smo potrpežljivi in če se stranka in terapevt podpirata ter dopolnjujeta. Priporočamo uravnoteženo prehrano z nepredelano hrano brez umetnih dodatkov. Paziti je treba na prebavo, krvni sladkor, ravnovesje mineralov in maščobnih kislin. Ne smemo pozabiti na vnos zadostne količine tekočin.

Pri odpravljanju stresa se lahko vključuje joga, fizično delo, meditacija, vedenjska terapija ali katero koli druga metoda, ki pomirja psiho in izboljšuje splošno zdravje.

Kdo ima lahko koristi od prehranske terapije?

Žalostno je dejstvo, da je zdaj skoraj nemogoče dobiti vse potrebne hranilne snovi iz hrane. Naša zemlja je izčrpana, naša hrana je zelo predelana in naše okolje je polno strupov. Večino bolezni je mogoče preprečiti. Naš zdravstveni sistem je drag in naši zdravniki nimajo dovolj časa ali energije, da bi nam pomagali. Veliko časa, denarja in znanja je potrebnega za to, da iščemo odgovore za svoje težave. Vendar pa obstaja upanje in prehranska terapija je učinkovit naravni pristop v sodelovanju z zdravnikom, ki mu lahko zaupamo. Konec koncev smo sami odgovorni za lastno zdravje in veliko bomo naredili že s tem, da bomo dovolj ozaveščeni in bomo sledili najnovejšim prehranskim raziskavam.

Veliko strank  trpi zaradi depresije, nihanja razpoloženja, slabe prebave. Nekateri celo povedo, da je to normalen proces staranja, vendar temu ni tako in večino težav lahko odpravimo. Prehranski terapevt lahko pomaga odkriti dejanski vzrok za osnovni problem in s prehransko terapijo lahko uredimo ravnotežje telesa, prebavno neravnovesje, uredimo krvni sladkor, diabetes, odpornost na inzulin, alergije, težo,depresijo, bolečine v sklepih, PMS in splošna razstrupljanja, da naštejemo samo nekatere .

Še ena prednost: To je cenovno veliko bolj ugoden način zbiranja informacij o svojem telesu, saj je preventiva vsakomur bistveno bolj dostopna .

Prehranska terapija je bistveni sestavni del celovite zdravstvene oskrbe zahodnega sveta, vedno bolj uveljavljena pa je tudi pri nas. Z upoštevanjem individualne prehranske terapije se lahko bistveno izboljša zdravje in kakovost življenja posameznika. Poleg prehranske terapije poteka tudi svetovanje strankam o spremembi življenjskega sloga, ki je potreben za dolgoročno ureditev prehranskih navad.

Kaj prehranska terapija vključuje?

1. Analizo dosedanjega prehranjevanja, analiziranje dosedanjega zdravstvenega stanja z vključujočo analizo zakisanosti, morebitnih težav in bolezni
2. Načrtovanje in izvajanje prehranske terapije prilagojeno posamezniku in njegovim željam, pripravo priporočenih jedi oz. jedilnikov prilagojenih za individualno osebo, glede na starost, spol, težave in želje posameznika, vse priporočene smernice so podprte z najnovejšimi dokazi in študijami vodilnih svetovnih prehranskih organizacij in združenj, ki združujejo priznane zdravnike, farmacevte, naturopate, dietologe, nutriciste, fizike in druge znanstvenike. Indivudualni pristop k vsakemu posamezniku je bistvenega pomena, saj smo si med seboj zelo različni in ni vsaka “zdrava” hrana primerna za vsakogar ter za vsako bolezen.
3. Spremljanje in ocenjevanje napredka posameznika v nadaljnih obiskih

Prehranska terapija in druge prehranske storitve so primerne kot preventiva oz. za že obstoječe različne bolezni, težave in simptome:

• Bolezni srca in ožilja
• Diabetes: tipa 1, tipa 2, med nosečnostjo
• Preprečevanje bolezni: splošno dobro počutje
• Celiakija, ciroza, Crohnova bolezen
• Alergije na hrano, HIV / AIDS
• Onkološki bolniki
• Pljučne bolezni
• Ledvične bolezni
• Težave s težo, motnje prehranjevanja
• Zdravje žensk: nosečnost, osteoporoza, slabokrvnost
• Hormonsko neravnovesje

Prehranska terapija temelji na prepričanju, da hrana, kot jo je predvidela narava, zagotavlja vse potrebne komponente ( maščobe, vitamine, minerale in encime), ki so potrebne za ohranjanje oz. povrnitev optimalnega zdravstvenega stanja. Že Hipokrat je rekel: » Naša hrana je naša medicina in naša medicine je naša hrana.«

Vsekakor posebne zdravstvene težave zahtevajo posebno zdravljenje, pa vendar je ob tem nujno upoštevanje priporočene prehrane in prehranske terapije. Zdravniki in zdravstveni delavci se pomena zdrave prehrane vedno bolj zavedajo tudi pri nas, v tujini pa so prehranske terapije kot preventiva oz. kurativa že ustaljena praksa.

Prehranska terapija je zelo priporočljiva in koristna tudi za vse tiste, ki nimajo posebnih bolezni, vendar si želijo ohraniti dobro zdravje in počutje.

To je varna in priporočena terapija, primerna za vse starosti, predvsem pa brez negativnih stranskih posledic. (razen tega, da se počutite in izgledate bolje J

Prehranska terapija je holistična veja medicine; prehrana kot ključ do dobrega zdravja je temeljno načelo, ki se uporablja od časa znanega grškega zdravnika in ustanovitelja zahodne medicine, Hipokrata, kot pomoč ljudem vseh starosti, da ostanejo na vrhuncu svojega počutja, energije in vitalnosti. Danes igrajo nova znanstvena spoznanja o prehrani pomembno vlogo v praksi prehranske terapije, kot preventivne in kurativne medicine.

Hiter tempo s katerim živimo in delamo  nas potiska v kulturo, kjer je kakovost hrane drugotnega pomena. Prehranjevanje na delovnem mestu, med potjo, pod pritiskom, zanika namen in vlogo hrane. Moderni supermarketi so založeni z veliko v naprej pripravljenimi jedmi, z zelenjavo in sadjem polnim kemikalij in pesticidov, z ogromno ponudbo mlečnih izdelkov, nasičenih maščob, soli, sladkorjev, slaščic, pakiranega mesa in nenazadnje prehranskih dodatkov.

Vse to prinaša velike koristi za gospodarstvo in zelo negativne posledice na naše zdravje.

Življenjski slog in prehrana sta tesno povezana. Naš način življenja se opredeljuje deloma iz tradicije države, v katerem živimo in deloma in iz našega odnosa, kako to sprejemamo. Kako si res želimo živeti? Glede na izbiro, ki jo imamo, si vsi želimo dobro in zdravo jesti, čimpogosteje dihati svež in čist zrak, piti čisto izvirsko vodo in se tako rešiti nakopičenih toksinov v naših telesih.

Izbira je na nas samih, vendar moramo do uresničitve naših sanj najprej razumeti vpliv različnih živil na naše počutje. Spoznati moramo, da vsakomur izmed nas ustreza individualen vzorec prehranjevanja in ko le tega spoznamo, sta zdravje in optimalno počutje neizbežna.

Z eksperimentiranjem učinkov različnih živil na počutje mnogo ljudi ugotovi njen velik pomen in tako spremenijo stara in privzgojena prepričanja o vlogi prehrane v njihovem življenju.

Prehranska terapija ni samo to, da jeste drugo in različno vrste hrane, vendar tudi to, kako jeste, kje jeste, koliko jeste, od kje hrana prihaja, kako hrano pripraviti, o tem, kako dojemate sebe in okolje v katerem živite.

Prednosti prehranske terapije so včasih vidni takoj, včasih postopoma, vendar so posledice dolgoročne in brezčasne, učinki prehranske terapije pa povzročijo dolgotrajne spremembe v našem odnosu do življenja.

Prehranska terapija od nas zahteva, da naše telo, duša, um in čustva delujejo skupaj in v celoti.  Zato vključuje vse te vidike našega življenja, s ciljem ohranitve zdravega uma in duha, pa tudi zdravega telesa, pozitivnega odnosa do sebe in učenje videti vse vzroke stresa v našem življenju kot izziv in ne grožnjo.

Sami sebe moramo vprašati.

• Kakšno je moje fizično zdravje?
• Kakšno je moje počutje?
• Ali se počutim res dobro?
• Ali dobro spim?
• Ali imam dovolj energije?
• Ali se v svojem telesu res dobro počutim?
• Ali se dobro in zdravo prehranjujem?
• Ali so moja pretekla dejanja v vsakdanjem življenju takšna, kot si želim?

Utrujenost je zelo razširjena v današnjih dneh. Zdrava oseba, ki optimalno uporablja svoje celotno telo, zvečer ni utrujena, vendar ima prijeten občutek in potrebuje spanje le kot popolno sprostitev ob koncu dneva.  To ni utrujenost – to je naravna potreba počitka.

Kadar pa smo zvečer utrujeni, takrat potrebujemo mirovanje in okrevanje, da se telo očisti vseh strupov, ki se ustvarijo med dnevno aktivnostjo. Če telesu ne damo priložnosti, da se samo očisti, bo stanje utrujenosti postalo trajno. Ko postane kronično, utrujenost lahko kaže temeljne probleme, kot so okužbe, oslabljen imunski sistem, prebavne težave in slabosti, žlezne in hormonske težave,  limfni zastoji, povečana ali zmanjšana telesna teža…

Bolezen se razvije v štirih fazah:

• Utrujenost, spremembe v utrujenosti– nobena količina spanja nam ni dovolj
• Razdražljivost
• Simptomi bolezni
• Bolezen

Kaj potrebujemo za odpravo težav in bolezni? »ŠTIRI ZDRAVNIKE«

1.  Sončno svetlobo in svež zrak
2. Telesno aktivnost in dovolj počitka
3. Dobro prehrano
4. Čisto vodo

Medtem, ko so naši predniki večinoma živeli na prostem, mi živimo večinoma v zaprtih prostorih s pomanjkanjem dnevne svetlobe. Naše celotno telo pa je odvisno ravno od sprejema svetlobe, saj so od tega odvisne vse naše življenjske funkcije – ureditev apetita, naš vzorce spanja in budnosti, vidiki našega obnašanja in zdravje našega živčnega sistema.

Svež zrak je potreben za izmenjavo toksinov in škodljivih snovi v telesu z vsaj enako količino zraka. Sicer se razvijejo akutne težave z dihanjem. Naša mesta nimajo dovolj dreves, ki bi našemu okolju vračala potrebni kisik, saj drevesa delujejo kot naša pljuča.

Voda je največja poslastica za telo. To je reka, ki nosi vse hranilne snovi po telesu do možganov in do vsake naše celice. Možgani so na prvem mestu, ki trpijo zaradi dehidracije – težave s koncentracijo, razmišljanjem, spominom, utrujenostjo…

Dobra prehrana igra ključno vlogo pri preprečevanju bolezni, je bistveni del uradnega zdravljenja in zdravega načina življenja ter prispeva k splošnemu zdravju in dobremu počutju.

Prehranska terapija se uporablja kot preventivni pristop k zdravju za povprečno osebo, brez kakršnih koli bolezni ali kot način za zdravljenje za ljudi, ki živijo s kroničnimi boleznimi ali drugimi bolezenskimi stanji.

Poudarek prehranske terapije je na uživanju hrane, ki ponuja našemu telesu najvišjo stopnjo hranilne vrednosti z vitamini, minerali, aminokislinami, esencialnimi maščobnimi kislinam in je veliko več, kot le jesti uravnoteženo prehrano.

Prehrana ima velik vpliv na duševno in telesno zdravje. Napačna prehrana in pomanjkanje hranljivih snovi lahko privedejo do številnih psiholoških in fizičnih simptomov ter degenerativnih zdravstvenih pogojev.

Optimalno ravnovesje med hranili, ki jih bomo pojedli, je vodilo v usklajeno delovanje hormonov. Navsezadnje je od tega odvisno naše počutje, zdravje in kakovost življenja.

Danes prehranske terapije igrajo pomembno vlogo v preventivni in kurativni medicini. Če se posvečamo le posledicam, ki se kažejo na našem fizičnem telesu, resnični vzroki ostajajo in se širijo v akutna ter kronična stanja.

Upoštevajmo besede očeta znanstvene medicine, spoštujmo dognanja enega najizjemnejših osebnosti v  medicini vseh časov, Hipokrata.

Danes morajo vsi zdravniki opraviti Hipokratovo prisego, s katero se zavežejo k moralnim in etičnim načelom in ki med drugimi navaja  načelo Primum non nocere (Najprej, ne škodi!).

Zdrava prehrana nam zagotovo ne bo škodila, pomaga pa nam lahko zelo veliko in njenega pomena se marsikdo med nami ne zaveda.

Naj bo hrana naše zdravilo in naj ne bodo zdravila naša hrana. HIPOKRAT

Alja Dimic, www.holistic.si

Vzroki bolezni bivajo znotraj duše

Znotraj mnogih duš se zadržujejo napačna razumevanja o krajih njihovega bivanja v univerzumu, dvomi o tem ali si sploh zaslužijo (in smejo zaslužiti) materialno obilje in  celostno zdravje ter mešana občutja o naseljevanju fizičnega telesa nasploh.

Rane in poškodbe duše izvirajo bodisi iz travm, strahu bodisi nezaupanja. Duša se na tovrstne travme odziva na mnoge načine, na primer lahko se zlomi (zdrobi, prelomi), postane šibka, slabotna  ali izčrpana. Duhovni zdravilci starodavnih kultur pravijo, da zlomljeni drobci in delci duše lahko ostanejo znotraj našega fizičnega jaza ali pa se zataknejo, izgubijo. Lahko ostanejo prilepljeni tudi na prejšnja življenja, prejšnje izkušnje in realnosti.

Nerazložljiva privlačnost

Ko ti delci zapustijo naše fizično telo, naš fizični jaz ostane nekako nezavarovan (vsaj počutimo se tako). Če se je dušni delček skrival znotraj določenega telesnega dela, po njegovem »odhodu« tisti del ostane nekako prazen in nenapolnjen, mi pa se v tistem delu telesa počutimo, kot bi bili nezavarovani. Če delci duše ostanejo zataknjeni v drugi časovni periodi ali v drugi osebi in objektu, lahko v našem zdajšnjem življenju čutimo nerazložljivo privlačnost do določene časovne periode v preteklem teku časa, prav tako nas lahko nezavedno pritegnejo določene osebe ali objekti …

Zakaj resnično včasih tako čutimo? Nekateri prostori, objekti, ljudje, države, predeli sveta in obdobja zgodovinske preteklosti se nam zdijo privlačnejši, srce in duša nas vleče k njim z nerazložljivim vzrokom. A kot pravijo duhovni zdravilci starih ljudstev, se v njih zadržujejo delci naše duše.

Vsakršne travme, povzročene duši, se lahko odražajo tudi v tem, da duša delno ali popolnoma zapusti fizično telo. To se mnogokrat zgodi pri osebah, ki so bile kako koli zlorabljene ali pa so preživele druge izjemno težavne travmatične dogodke. Iz tega lahko izvira bolezen kot na primer shizofrenija, nagnjenost k jemanju drog itn. Tako so na primer shizofreniki »videti prazni« od vratu navzdol, njihova duša je včasih prelomljena na dva dela ali celo na več raznolikih oblik. Na takšen način lahko duša ostaja v telesu vse dotlej, dokler ni spet ujeta v določeno izkušnjo, ki je podobna izkušnji, ki je povzročila njeno izvorno travmo. Lahko bi rekli, da gremo tedaj, ko gremo skozi podobno izkušnjo, skozi isto karmo ali da »podelujemo« določeno karmo oziroma karmični vzorec. V času podoživljanja oziroma nekakšnega ponovnega doživljanja enake izkušnje, duša dostikrat popolnoma odplava iz telesa ter se vanj povrne šele tedaj, ko se v njej, skozi duhovno zdravljenje, ponovno vzpostavi mir.

Vnovično vzpostavljanje miru v duši

Če želimo v duši znova vzpostaviti mir, moramo najprej postaviti diagnozo oziroma določiti trenutno stanje duše. Starodavni duhovni zdravilci so včasih osebo in njeno ožjo družino izolirali in pogledali, kako je z dušo, kakšno je njeno stanje in kje se nahaja duša. Določili so, ali je duša zataknjena v določenem predelu telesa ali pa je popolnoma odstranjena iz telesa in morda le še z tanko vezjo pripeta nanj. Morda je duša »sesuta« na delčke, ki leže na različnih mestih, ali pa se skriva v preteklem življenju in morda celo v kakšni travmatični izkušnji iz otroštva. Duša je lahko preveč usmerjena in naravnana tudi na prihodnost, spet druga je morda je le delno povezana s telesom, medtem ko so določene duše popolnoma cele znotraj fizičnega telesa. Stanje duše lahko določimo z zelo senzibilnimi čuti, ki bi jim lahko rekli že kar transcendentalni čuti. Zato moramo pri zdravljenju dušnih ran obvladati gibanje tako v fizičnem kot tudi v duhovnem svetu ali dimenzijah realnosti.

Ko je stanje duše opredeljeno, se lahko začne zdravljenje duše. Kadarkoli so zdravilci starih kultur zdravili bolno ali uročeno dušo, ki ji je bilo onemogočeno delovanje, so se tega lotili z duhovnim zdravljenjem (nekateri za to uporabljajo tudi izraz “zdravljenje duše”). Včasih je bilo treba zdraviti kar celo plemensko skupnost, včasih pa zgolj posameznike znotraj nje. Mnogokrat so določeni bolni posamezniki ozdraveli potem, ko so zdravilci zdravili celo plemensko skupnost. Nekateri izredno duhovno in osebnostno močni zdravilci starih ljudstev (kar jih je pač še ostalo) to počno še dandanes. V tem zdravljenju so posebej izjemni avstralski aborigini ali pa afriški zdravilci plemena Zulu. Mnoga zdravljenja izvajajo z obrednimi plesi, ki so kot nekakšna skupinska molitev – invokacija duhovne zdravilne energije. Njihovi zdravilci vidijo stanje duše, ki ima težave. Za odpravljanje in zdravljenje nekaterih dušnih ran, morajo zdravilci celo zapustiti svoja telesa, da osvobodijo bolno ali blodečo dušo in jo privedejo nazaj tja, kamor spada.

Takšni zdravilci morajo seveda obvladati »hojo« po obeh svetovih, duhovnem in fizičnem. Prav zato, ker se med nekaterimi zdravljenji podajajo v tako oddaljene duhovne dimenzije, so po njih lahko fizično zelo izčrpani in potrebujejo nekaj dni za fizično okrevanje.
Hkrati pa takšen, a povsem drugače izveden način duhovnega zdravljenja ali zdravljenja dušnih ran najdemo na primer tudi na krščanskih ali katerih koli drugih romarskih krajih in svetih mestih (kjer domujejo svete osebe ali guruji). Tudi tam se dogajajo duhovne ozdravitve, ki lahko rezultirajo tudi v ozdravitvi težkih fizičnih ali psihičnih bolezni. Cela paleta takšnih duhovnih ozdravitev, ki so tudi medicinsko preverjene, je popisana na primer v krščanskem romarskem kraju Lurd. Tako kot pri tovrstnih ozdravitvah v prastarih plemenskih skupinah tudi na teh svetih in romarskih mestih ozdravljene osebe dostikrat začutijo pred ozdravitvijo velik strah, med samo ozdravitvijo (v trenutku tik pred ozdravitvijo) pa velikansko bolečino v določenem predelu fizičnega telesa. Nemalokrat ob tej bolečini izpustijo tudi krike ali neznansko jočejo, morda za hip izgubijo zavest in padejo v komo ter podobno.

Bog nas ljubi takšne, kakršni smo

Ranam duše bi lahko bolj znanstveno oziroma z natančno terminološko opredelitvijo rekli “rane v zavesti” oziroma “rane v globokih plasteh naše zavesti”, zdravljenju duše pa “zdravljenje globljih plasti zavesti” (nezavednega, ki je naša karma). Zaradi zelo globokih ran v zavesti, premnogih skritih nezavednih (karmičnih) spominov na zlorabe, se zdravljenci ne počutijo vredne, da bi ozdraveli. Krivdo za zlorabe prelagajo nase, sebi se zdijo grdi in zato nevredni božje ljubezni , ne zavedajoč se, da jih Bog ljubi v vsakem trenutku, takšne, kot so.

Prehod skozi tako globoke travme res ni lahak, še posebno če gre za duše, ki so občutile veliko strahu, negotovosti, frustracij ali težavno otroštvo. Kako naj na primer odreagiramo, če zdravitelj najde delček naše duše (zavedanja) v nekem drugem predelu univerzuma, zgolj z vezjo pripetega na naše zdajšnje fizično obstajanje? Ta delček se zaveda, da bo življenje težavno in zato ne želi priti v fizično telo in obstajanje. Ko se zdravljenec odloči, da ta delček kljub neznanskemu strahu, ki ga ob tem spremlja, vendarle potrebuje in hoče v svojem življenju, se lahko začne odvijati zdravljenje. Zdravljenec se zave, da bo po ozdravitvi bolj celosten in bo njegovo telo bolj povezano z duhom in z njegovo duhovno močjo. Po takšni ozdravitvi (povrnitvi izgubljenega delca zavesti o sebi) se zdravljenec običajno začne učiti, kdo v resnici je. Postaja srečnejši in duhovno, pa tudi nasploh močnejši.

Tovrstno zdravljenje običajno pomaga pri suicidalnih težavah. Zdravljenec s suicidalnimi nagnjenji lahko na primer odkrije, da se njegova duša boji priti v telo in da se skriva čisto blizu božanskega bistva vsega. Ko se zdravljenec odloči, da želi povezanost duše s svojim fizičnim obstajanjem, je trenutek ozdravitve lahko videti zelo poseben, saj zdravljenec lahko izpusti boleč krik, zatrese se mu vrat … Hkrati pa izginejo poprejšnje bolečine in želje po smrti. Tudi v primerih spolne zlorabe je to zdravljenje blagodejno. Osebe, ki so imele izkušnjo spolne zlorabe, lahko ugotovijo, da je duša le delno povezana s telesom ter da je na njej temna pega. Tedaj morda zajočejo, rekoč, da ne verjamejo, da jih tako »umazane« Bog še ljubi … Ko skozi zdravljenje ali več zdravilskih seans spoznajo, da je ideja, da jih Bog ne ljubi in da jih obsoja, povsem napačna – se njihove dušne rane postopno zacelijo. Spet lahko zaživijo normalno življenje.

Zadnji del zdravljenja globokih ran v naši zavesti, je spajanje vseh treh aspektov – telesa, uma in duše. Bolj ko postajajo spojeni, težje jih je oddeliti in razločevati kot posamezne dele, aspekte nas samih. Ko se vsi trije deli nas samih tako spojijo in prepojijo drug z drugim, občutimo moč božanskega vira, ki je tudi naš božanski vir. Tedaj smo bolj in bolj pretočni za ta vir, ki je luč – božanska luč. Tako naše bistvo (sebstvo) vse bolj pronica v naše tukajšnje obstajanje, življenje. Naš primarni božanski jaz se manifestira kot naš jaz. Tedaj nismo več kot razcepljeni na dvoje, ko je naš božanski jaz oddeljen od našega jaza. Naše bistvo se zlije z našim zavedanjem sebe, vemo, da smo mi ta božanski jaz in zato tedaj pravimo, da znova pridemo v enost. In prav tega si tudi želimo.

Izvori duhovne zdravilne energije

Izvori duhovne zdravilne energije so v duhovnih energijskih telesih. Ta energija se pretaka skozi duhovne energijske centre – čakre. Mnogi starodavni duhovni zdravitelji verjamejo, da naša duša oziroma naši duhovni energijski izvori pravzaprav opravljajo celotno duhovno zdravljenje in manifestiranje »čudežev«. Mnoga starodavna ljudstva delajo neposredno z dušo, sklicujoč se na duhovne principe zdravljenja (ki so temelj zdravljenja in življenja nasploh).

Zdravljenje duše se po svetu izvaja skozi raznolike tehnike, vendar so rezultati zdravljenja duše vedno izjemno presenetljivi. Vsekakor je duša najbolj očitno »vozilo« za prevajanje (kanaliziranje) duhovne energije. Duhovno zdravljenje pomeni, da sami sebi pomagamo z duhovnim zdravljenjem – prevajanjem duhovnih energij ter tudi da drugim pomagamo s to sposobnostjo oziroma da jim pomagamo, da tudi sami razvijejo to sposobnost zavedanja in delovanja. V takšnem procesu zdravljenja se kot zdravilci premikamo med fizičnim in duhovnim svetom, da bi pomagali posameznikom ozdraviti fizične in duševne rane, težave in takšne ali drugačne negativne vzroke. V takšnem zdravljenju se moramo vprašati tudi to, česa si želi naša duša, ne da se sprašujemo le to, kaj je narobe z našim fizičnim telesom, njegovo energijo, z našimi čustvi in mislimi …

Neverjetno, a resnično – božanski izvor, Bog (ki je naš osebni božanski izvor in hkrati izvor vsega, kar obstaja) vedno »odgovori« na naša hotenja, vedno se odzove na naše prošnje ne glede na to, kakšno težavo ali bolezen imamo. Zato pravijo, da vera dela čudeže. Mnogi, ki so ozdraveli na romarskih zdravilnih krajih, so verovali v Boga, v božanski vir … in vera je res naredila tisto, kar velja kot čudežno …

Iz duhovnega v fizično

Najboljše dosežke pri takšnem zdravljenju in manifestiranju lahko dosežemo s prinašanjem energije skozi najvišje duhovne čakre v naše telesne, najnižje ležeče čakre. S tem lahko postopno razrešujemo ne le bolezenske težave, temveč tudi težave v odnosih ali v službi in še kje drugje, čisto vsakdanje težave nasploh.

Ko dušo odpremo sebi, se postopno prelije tudi v prostor, v kontakte z drugimi na ravni duše. Ko se to dogajanje odrazi na fizični ravni, lahko »zgradimo mostove«, ki jih preidemo mi sami in potem tudi drugi. Ko v fizično realnost prejemamo energijo ali informacijo neposredno iz božanskega vira, lahko prekrojimo in spremenimo čisto fizične situacije na povsem drugačen način. Tudi sodobni duhovni zdravilci opisujejo dobrodejnost tovrstnega dela v vsakdanjih situacijah, ki so se rešile kot – čudežno.

Toda čudežev ni …

Če se želimo odpreti takšnim – kot pravijo – čudežnim posegom, moramo pravilno opredeliti, kaj sploh so čudeži. Lahko bi rekli, da je tisto, kar mi običajno opredeljujemo kot čudežno, nekaj naravnega, če se odpremo božanskemu viru. Čudež je potemtakem vsak dogodek, ki nas podpira na naši poti duhovne dharme (našega duhovnega smisla) in popolnosti (dovršitve), hkrati pa je energiziran oziroma energijsko podprt prav iz samega božanskega energetskega vira. Že Tomaž Akvinski je dejal, da čudeži niso v nasprotju z naravo, temveč v nasprotju s tistim, kar mi mislimo, da je narava. Če bi človekovo naravo in naravo vsega torej opredeljevali temeljno iz duhovnega vira, bi bili tako imenovani čudeži povsem normalen pojav in delovanje.

Če želimo, da se nam dogajajo čudeži, ne smemo vztrajati pri rešitvah ciljev, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah. Nikakor! Ne smemo na primer vztrajati, da bo naš najboljši, najdražji doživljenjski partner-ka takšen-a, kot smo si ga naslikali v mislih. Ne smemo vztrajati, da bo na primer naša knjiga izdana prav pri tej in tej založbi in da bomo dobili najboljše stanovanje prav v določenem bloku. Zapomnimo si, da imajo drugi ljudje svobodno voljo in da božanski vir – Bog to upošteva. Če želimo delati z energijo božanskega vira, moramo prav to upoštevati tudi mi. Drugače lahko prenehamo razmišljati o tem, da bi delali s tovrstno energijo, ki nikakor ne prenese egoističnega vmešavanja.

Če našega duha blokiramo s svojimi rešitvami zdravljenja ali manifestiranja dogodkov, če mu že vnaprej dajemo napotke, »kako naj nekaj stori«, najbrž ne bomo nikoli prejeli tistega, kar bo najboljše za nas in za vse. Tudi tedaj, ko želimo nekomu pomagati, da bi na primer ozdravel, dobil službo, našel pravega partnerja-ko ali spremenil določene negativne karakterne poteze – žal posegamo v odločitve najvišjega božanskega vira. Čeprav dobronamerni, nismo nevtralni v osebnem mišljenju, zato tudi rešitve težav ne bodo tako izjemne in čudežne kot bi pričakovali. Predati moramo univerzalnemu, kozmičnemu, božanskemu, »kako naj se nekaj reši«, in prava rešitev za nas in za vse bo zagotovo prišla.

Elena Danel

Zdravilna moč narave

Zakaj nas bivanje v naravi tako poživi, po nekaj urah vožnje v avtomobilu ali pa po nekaj dneh zadrževanja zgolj v stanovanjih pa naše energetske zaloge upadejo, postanemo utrujeni, zaspani, bledi in brez volje?

Del narave smo, zato je sožitje z naravo povezano s telesnim in duševnim ravnotežjem. Človek ni ustvarjen tako, da bi lahko dalj časa zapored brez posledic preživel med zidovi v stanovanjih in stavbah ali pa zaprt v vozilih. Ta trditev se je znova potrdila, ko so pred več desetletji pripravljali prve astronavte za polete v vesolje. Ljudje vrhunskih psihofizičnih zmogljivosti so dobili že po nekaj urah bivanja v popolnoma zaprtih vesoljskih plovilih – kljub popolni računalniški simulaciji idealne vlage, temperature, sestave zraka itd. – hujše telesne in duševne simptome: motnje krvnega pritiska, bitja srca, tresavico, nezbranost in dramatičen upad zmogljivosti.

Tekoča voda je najboljši vir poletne svežine.

Iskanje optimalnih pogojev za bivanje v vesoljskih plovilih je že v preteklosti sprožilo številne raziskave vpliva naravnega okolja na človekov organizem. Zemeljska magnetna polja in električni potencial ob Zemljinem površju sta poleg ostalih pogojev ključna za nemoteno delovanje človekovega organizma tako na krajši kot na daljši rok.
Zemeljsko magnetno polje izhaja iz raztaljenega in vrtečega jedra. Zemljo obdaja kot zaščitni plašč, ki jo na splošno varuje pred vdorom uničevalnih sevanj iz vesolja. Ob zunanjih plasteh zemeljskega magnetnega polja se ta sevanja odbijajo nazaj v vesolje. Človekov organizem je zelo prilagojen življenju pod okriljem zemeljskega magnetnega polja. Če bi v njem prišlo do večjih sprememb, življenje v obliki, ki jo poznamo, ne bi bilo možno.

Zemeljsko magnetno polje niha s frekvenco med 7,8 in 8 Hz. To nihanje se imenuje Schumannovo valovanje. Na človeka deluje zdravilno, obnavlja njegove moči in ga napolni z energijo. Jedrski fizik dr. Robert Beck je potoval po vsem svetu in meril možganske valove raznih zdravilcev med zdravljenjem. Obiskal je karizmatične zdravilce krščanske vere, havajske kahunase, tiste, ki uporabljajo viko, santerijo, radiestezijo, radioniko, pa tudi vidce z zunajčutnim zaznavanjem in jasnovidce. Ugotovil je, da je vzorec možganskih tokov pri vseh zdravilcih enak, in sicer med 7,8 in 8 Hz, in da je tudi frekvenca in faza možganskih valov usklajena (sinhronizirana) s Schumannovim valovanjem. S to frekvenco nihajo možgani v vsakodnevni meditaciji, navzamemo pa se je tudi, ko se z dlanmi dotikamo skal, dreves ali pa hodimo bosi po travi, skalah ali potoku. Zato je vsak stik z naravo, prizemljitev, počitek ali gibanje v njenem okrilju tako zaželen.

V neskončnosti narave najdemo popolne simbole miru in ravnotežja, po katerem hrepeni naša duša.

Znano je, da votli kovinski objekti preprečujejo vstop zemeljskega magnetnega polja v svojo notranjost. Ustvarjajo tako imenovano Faradayevo kletko, v kateri primanjkuje tudi za zdravje in počutje nujno potrebnih negativnih ionov. Podobno se zgodi v avtomobilu, zato nas vožnja veliko bolj izčrpa (tudi če smo samo sopotnik) kot pa delo zunaj ali pa v prostoru z na stežaj odprtim oknom na vrt ali park. V tem smislu so tudi stavbe, grajene z veliko kovine, na splošno manj ugodne zdravju od tistih, ki so grajene z žgano opeko, iz katere je postavljena večina starejših hiš.

Tudi park je lahko primeren prostor za poglobitev vase in meditacijo.

Kozmični žarki

Zemlja je nenehno bombardirana z energetsko visoko nabitimi kozmičnimi žarki, ki jih deloma zadržijo višje plasti atmosfere, deloma sprožajo ionizacijo zraka v teh plasteh, deloma pa se prebijejo do Zemlje. Žarki, ki prispejo do Zemlje, se odbijejo od trde kamenine v globljih plasteh pod zemeljskim površjem ter se vračajo v našo atmosfero v obliki raznih sevanj. 60 odstotkov teh sevanj je nevtralnih, 20 odstotkov pa je zdravilnih, in od teh najmočnejše točke predstavljajo mesta, kamor hodimo množično nabirat moči in iskat okrevanja (Tunjice, Grad, Dobrovnik, Žička kartuzija itd.). Preostalih 20 odstotkov sevanj pa je škodljivih, zadrževanje na teh mestih neugodno deluje na človekov organizem, še posebej, če tam spimo. Toda ta vpliv je zelo odvisen tudi od posameznika. Neko mesto je lahko za nekoga škodljivo, za drugega pa ne.

Zemlja je prekrita s pravcato mrežo sevanj. Po raziskovalcih se glavni dve imenujeta Hartmannova in Curryjeva mreža. Pri Hartmannovi potujejo pasovi v smeri S-J ter V-Z, široki so od 18-20 centimetrov. Ti pasovi niso ravni, ampak vijugasti. V naših krajih so medsebojno oddaljeni v smeri S-J približno 2 metra, v smeri V-Z pa približno 2,5 metra. Sami po sebi niso niti zdravilni niti škodljivi, ti učinki se lahko pojavijo na križiščih obeh pasov. Ta križišča so različnih energetskih jakosti.

Curryjevo sevanje poteka pod kotom 90 stopinj, to je pravokotno na Hartmannovo mrežo. Žarki prihajajo od zgoraj in prodirajo v Zemljo. Pojavljajo se v pasovih od 8 do 50 centimetrov, razdalja med pasovi pa je približno 3,5 metre.

Obe sevalni mreži sta spremenljivi; glede na številne faktorje, ki vključujejo tudi vremenske razmere in neurja, se lokalno spreminjata njuna jakost in položaj, predvsem pa se pomikata glede na Luno. Luna povzroča gibanje sevalnih mrež, zato bi preiskavo stanovanja morali opraviti v vsakem njenem ciklusu, preden bi dokončno povzeli rezultat. Ob določenih dnevih namreč križišča sevalnih mrež sploh ne sevajo. Dva dobra radiestezista lahko dobita ob različnih dnevih različen rezultat. Sevanja so običajno najmočnejša ponoči, od enih do štirih zjutraj.

Tudi sevanja podzemnih vodnih tokov so v podobnem razmerju nevtralna, zdravilna in škodljiva, v odvisnosti od tega, po kakšni kamnini se pretaka podzemni vodni tok. Sevanje nastaja ob trenju kamnine in vode. Poteka navpično od podzemnega toka navzgor in potuje v smeri proti vesolju. Če z radiestezijo odkrijemo tak podzemni vodni tok, vprašajmo z nihalom, ali je za nas škodljiv, in šele nato premaknimo posteljo na drugo mesto.

Ionizacija zraka pa je generator, ki napaja življenje na Zemlji. Zrak v višjih plasteh atmosfere se pod vplivom kozmičnih žarkov elektrizira, to pomeni, da delno razpade na električno pozitivne in električno negativne delce, imenovane ione. Ker je Zemlja rahlo negativno električno nabita, se ustvari tik ob njej pozitivno nabito električno polje, ki privlači električno negativno nabite ione iz višjih plasti atmosfere v smeri proti Zemlji. Zaradi tega pojava postanejo višje plasti atmosfere električno pozitivno nabite – jang, nižje plasti atmosfere, kjer se odvija življenje, pa so električno negativno nabite – jin.
Zemeljsko električno polje skozi ravnovesje jin-jang skrbi za bioelektrično presnovo celic v živih organizmih. Sproža, napaja in uravnava delovanje tkiv in organov. Človekov organizem je podobno kot Zemlja rahlo električno negativno nabit: to občutimo, ko se udarimo v točko na komolcu, ko nas strese naša lastna bioelektrika. Pri bolečinah v sklepih ali hromitvah udov kot posledica kapi, te dele telesa na fizioterapijah in v zdraviliščih spodbujajo z elektroterapijo. Blazinice s človeku primernimi mikroelektričnimi tokovi namestijo na obolele dele telesa ter jih vitalizirajo po nekaj minut dnevno. Ugodni učinki so prisotni še več mesecev po takšnih terapijah.

V še tako preprostem in majhnem drobcu stvarstva se zrcali celoten univerzum.

Obnavljanje vitalnih moči v naravi

Podoben naravni zdravilni učinek, ki napolni energetske rezervoarje telesa in duha in obnavlja organizem, lahko dosežemo s sistematičnim gibanjem v neokrnjeni naravi, kjer je obilo negativnih ionov. Živi organizmi sprejemajo negativne ione skozi kožo in dihala ter skozi nosne živčne končiče, ki so odgovorni za vonj. Vse naravne aromatizirane vonjave so ionizirane. Globoko dihanje in telesno gibanje v gozdu v bombažnih oblačilih je prava energetska kopel za telo in dušo.

Kadar le lahko, hodimo bosi po travi in skalah. Poleti se sezujmo in stopimo v potok ali pa se ga dotaknimo zgolj z dlanmi. Neposreden stik stopal ali dlani s površjem zemlje razelektri nakopičeno nezdravo statično elektriko, katere se nalezemo od umetnih materialov in tehničnih sevanj v svojem domu. V toplejših dneh je veliko več možnosti za polnjenje z energijo iz naravnega okolja, zato se splača ta čas tudi dobro izkoristiti. V hladnejših dneh smo namreč manj zunaj, bolj smo oblečeni in izpostavljeni suhim ali ogrevanim prostorom, kar ni ravno ugodno za energijo organizma. Zimska energetska kopel pa je sprehod ob sneženju brez dežnika. Snežinke čistijo auro zastalih energij in jo osvežijo. Enako velja za pršenje rahlega dežja.

Za energijo prostora in človeka je najugodnejša oblika ogrevanja na trda goriva. Tako ogrevan prostor je veliko bolj prijeten, v njem se počutimo kot bi imel dušo. V svojem domu si namestimo ionizator, ki obnavlja količino zdravju koristnih negativnih ionov v prostoru. Človekov organizem je kot bioelektrični generator, ki se mora nenehno polniti in obnavljati. Tuširanje ne skrbi le za čistočo telesa, temveč čisti tudi energetsko polje. Voda potegne nase neugodne energije skrbi, žalosti in strahu. Poleg tega je vpliva pršenje vode tudi povečano količino negativnih ionov v ozračju, ki ga vdihavamo. Tik nad morsko gladino je na primer ogromno negativnih ionov, zato je plavanje v morju tako zdravo. Sprehod, izlet, počitek ali dopust ob vodi, ne glede na to ali je to reka, jezero, potok, slap ali morje, ima še toliko močnejši energetski učinek. Ob čistem izviru v planinah se okrepčajmo s požirki vode. Voda iz pipe je tehnična voda, ki je energetsko mrtva. Voda iz potoka pa je živa voda, pravi energetski eliksir. Na splošno si je dobro prinašati vodo za pitje ali kuhanje juhe iz kakšnega bližnjega izvira.

Mističnost narave ponazarja našo večno raziskovano notranjost.

V vseh letnih časih se lahko dotaknemo dreves z obema rokama in se prizemljimo tako, da si zamislimo navidezne korenine skozi stopala do središča Zemlje, skozi vrh glave pa naj se raztezajo energije visoko v nebo, podobno kot drevesna krošnja. Drevesa imajo na splošno za človeka zelo blagodejno energijo. Na primer pri hudo obolelih ali energetsko zelo šibkih ljudeh, katerih energetsko polje je skrajno oslabljeno, je tudi napajanje z življenjsko energijo iz neposrednih virov narave moteno. Ti ljudje potrebujejo spočetka nekoliko predelano obliko energije, da jo lahko njihov organizem v celoti sprejme. Takšno obliko energije lahko dobijo od ljudi, ki jim v težkih trenutkih stojijo ob strani s svojo telesno bližino ali pa od dreves. Še posebej močno deluje bor.

Objemimo ga z obema rokama, zaprimo oči, se ob njem prizemljimo in ga občutimo. Sprehod med drevesi v parku ali gozdu nas z vseh strani obda z zdravilnimi energijami. Pazimo le, da ne pozabimo globoko izmenjati zraka v pljučih. Pri vdihu potegnimo zrak vase najprej z dvigom ključnic, nato z izdatnim širjenjem reber (gibanje rebrne kletke vpliva na raztezanje vretenc v hrbtenici in jo masira), na kraju pa napolnimo z zrakom še spodnji del trebuha pod popkom. To je ravno nasprotno kot pri znanem jogijskemu dihanju, pri katerem začnemo vdih s potegom zraka najprej v spodnji del trebuha, nato širimo rebra ter na kraju dvignemo še ključnice. Če poskusimo oba načina, ugotovimo, da pride pri prvem, ko začnemo vdih z dvigom ključnic, do večjega širjenja reber in ugodne masaže hrbtenice. Vse oblike razgibavanja hrbtenice namreč delujejo na vretenca v vseh drugih smereh, razen na vzdolžno raztezanje. Da bi hrbtenico vzdolžno raztegnili in osvobodili vretenca, se je treba z rokami prijeti za drog in viseti na njem, obiskati izkušenega terapevta ali pa dihati globoko z izdatnim širjenjem reber ter spodnjim delom trebuha.

V poletnem času nudijo planine prijetno zavetje za sprostitev in počitek.

Izvori zdravilne energije

Izvori zdravilne energije so v duhovnih energijskih telesih. Ta energija se pretaka skozi duhovne energijske centre – čakre.

Mnogi starodavni duhovni zdravitelji verjamejo, da naša duša oziroma naši duhovni energijski izvori pravzaprav opravljajo celotno duhovno zdravljenje in manifestiranje »čudežev«. Mnoga starodavna ljudstva delajo neposredno z dušo, sklicujoč se na duhovne principe zdravljenja (ki so temelj zdravljenja in življenja nasploh).

Zdravljenje duše se po svetu izvaja skozi raznolike tehnike, vendar so rezultati zdravljenja duše vedno izjemno presenetljivi. Vsekakor je duša najbolj očitno »vozilo« za prevajanje (kanaliziranje) duhovne energije. Duhovno zdravljenje pomeni, da sami sebi pomagamo z duhovnim zdravljenjem – prevajanjem duhovnih energij ter tudi da drugim pomagamo s to sposobnostjo oziroma da jim pomagamo, da tudi sami razvijejo to sposobnost zavedanja in delovanja. V takšnem procesu zdravljenja se kot zdravilci premikajo med fizičnim in duhovnim svetom, da bi pomagali posameznikom ozdraviti fizične in duševne rane, težave in takšne ali drugačne negativne vzroke. V takšnem zdravljenju se moramo vprašati tudi to, česa si želi naša duša, ne da se sprašujemo le to, kaj je narobe z našim fizičnim telesom, njegovo energijo, z našimi čustvi in mislimi …

Neverjetno, a resnično – bog ali božanski izvor, (ki je naš osebni izvor energije in hkrati izvor vsega, kar obstaja) zna vedno »odgovori« na naša hotenja in vprašanja, vedno se odzove na naše prošnje ne glede na to, kakšno težavo ali bolezen imamo. Zato pravijo, da vera dela čudeže.

Šentjanževka

Šentjanževka (Hypericum perforatum) je trajna zelika, ki zraste do višine 70 cm. Cvetovi, ki največ cvetijo julija, se uporabljajo za zdravljenje trebušnih krčev in vnetij, opeklin in živčnih bolezni. Klinično je dobro dokazano tudi njeno antidepresivno delovanje. V Nemčiji se zdravila s šentjanževko dobi tudi na recept in so v skupini antidepresivov najpogosteje predpisovana zdravila. Izvleček šentjanževke vsebuje vrsto različnih snovi, kot so: hipericin, psevdohipericin, hiperforin, flavonoidi, fenolne kisline.

Šentjanževka v telesu močno poveča aktivnost encimov, ki so odgovorni za razgradnjo zdravil. Ob sočasnem jemanju šentjanževke in drugih zdravil, je učinek teh zdravil zmanjšan.

Je psihotropno sredstvo, vpliva na duševno dejavnost. Je sedativ, pomirja, anksiolitik, odpravi tesnobo in razblini strah, ter antidepresiv, odžene potrtost, malodušje in brezvoljnost. Odpravlja pa tudi slabo splošno počutje, izgubo teka, nespečnost, duševne težave med meno, preobčutljivost na vremenske spremembe … in je tudi pogosta učinkovina homeopatskih pripravkov.

Šentjanževka pa se od nekdaj uporablja tudi kot dodatek k prehrani. Uvrščajo jo namreč v skupino naravnih začimb, imenovanih N2, kar pomeni, da se sme dodajati živilom v manjših količinah in njena vsebnost ne sme presegati določene količine.  Kot že omenjeno vpliva šentjanževka na duševno dejavnost – je psihotropno sredstvo. Deluje kot:

• Sedativ (pomirja)
• Antiksiolitik (odpravi strah in tesnobo)
• Antidepresiv (odpravi brezvoljnost, malodušje in potrtost)

Ravno zaradi omenjenih zdravilnih učinkov se uporablja za izboljšanje razpoloženja, za povečanje telesne in duševne zmogljivosti in za povečanje volje do dela. Pri ljudeh, ki so občutljivi na vremenske spremembe in ženske z duševnimi težavami med meno pa deluje še posebej zdravilno, saj odpravlja vse spremljajoče pojave, kot je izguba teka, slabo počutje in nespečnost. Tudi ljudem z išiasom, migrenami ali tistim, ki imajo težave z močenjem postelje, bo šentjanževka pomagala. Uporabna pa je tudi za zunanjo rabo, in sicer odlično celi rane in opekline. Za opekline se še posebej uporablja njen proizvod – šentjanževo olje.  Novejša dognjanja oziroma raziskave kažejo tudi na to, da šentjanževka na živalih spodbudi odpornost proti kužnim klicam. Odkrito je, da vsebuje več antibiotikov, med drugim tudi imanin in hiperforin, ki so učinkoviti proti kužnim klicam na koži. Imanin neposredno učinkuje tudi na ožilje, saj znižuje krvni tlak in poveča hitrost, ter globino dihanja.

Po nekih raziskavah, ki so jih naredili na ljudeh je dokazano izboljšanje stanja pri petnajstih duševno utesnjenih in potrtih ljudeh. Dokazano je tudi, da čaj pripravljen iz šentjanževke in baldrijana uspešneje zdravi od uveljavljenega zdravila diazepam. Medtm, ko čaj pripravljen iz mete, kamilice, trpotca, šentjanževke in repike odpravlja plitke in boleče krvaveče razjede na vneti dvanajstni in želodčni sluznici. Vsebnost hipercina v šentjanževki pa dokazano deluje tudi v borbi proti virusom HIV in povzročiteljem hepatitisa C, ter vnetju jeter. Vendar pa morate pri uživanju šentjanževke paziti na odmerek, saj lahko prekomerni odmerki delujejo negativno na vaše zdravje in hkrati zmanjšajo učinke morebitnih zdravil, ki jih uživate.  Uporaba šentjanževke se zaradi vpliva na zvečano maternično napetos in preobčutljivo reakcijo na osvetljeni koži, med dojenjem in tudi samo nosečnostjo odsvetuje. Sicer pa je šentjanževka vsestranska rastlina, ki vam bo pomagala pri marsikaterih omenjenih bolezenskih stanjih in težavah.

Opozorila pri uživanju šentjanževke:

• Tudi izvlečki naravnega izvora imajo stranske učinke, še posebej ob sočasnem uživanju zdravil, zato se je o tem potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom.
• Pripravki iz šentjanževke utegnejo zmanjšati koncentracijo v krvi ob sočasni uporabi ostalih zdravil in s tem zmanjša njihovo delovanje – to velja predvsem za zdravila, ki se presnavljajo preko jetrnega encimskega sistema.
• Zmanjšano delujejo tudi kontracepcijske tabletke ob sočasnem uživanju šentjanževke.
• V primeru uživanja šentjanževke in zdravil za zdravljenje depresivnih stanj, se delovanje teh poveča, hkrati pa se pojavijo tudi neželeni stranski učinki, kot so povišan krvni tlak, znojenje, povišana temperatura in glavobol.
• Nosečnim ali doječim materam se uporaba šentjanževke odsvetuje!
• Vsem, ki ob uživanju šentjanževke uživate še kakršna koli druga zdravila svetujemo, da ste pozorni na primere medsebojnega delovanja.
• V primeru pojava neželenih učinkov, se o tem posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom.

Naprej »