Celiakija – alergija na gluten

Celiakija ali netoleranca glutena je dandanes pravzaprav že nekaj povsem običajnega. Žal. Bolezen je v porastu tako med otroci kot med odraslimi, in čeprav je bilo pred časom še precej težko živeti z njo, nam je njeno širjenje prineslo eno pozitivno stvar. Na voljo je namreč vedno več izdelkov, kuharskih receptov in prigrizkov brez glutena. K sreči jo je tudi veliko lažje odkriti kot pa pred leti, ko je bila tako neznana težava, da so si starši pulili lase ob ugotavljanju, kaj se je zgodilo z njihovim otrokom.

In čeprav so jo najprej odkrivali predvsem v mladih telescih, je danes znano, da lahko za celiakijo zboli vsakdo in da nihče ni izvzet, saj se lahko pojavi v katerem koli obdobju življenja. Prav zato vsem toplo priporočamo, da se seznanijo s posledicami in situacijami, ki jih prinaša alergija na gluten.

Težave pri celiakiji

Alergija na gluten ali celiakija je kronično vnetno obolenje prebavnega trakta. Najbolj trpi tanko črevo, ki ne prenese glutena. Rezultat vnetja je malabsorpcijski sindrom, ki je kriv, da se hranila iz črevesa ne morejo pravilno absorbirati. Glutensko intoleranco lahko opazite kar takoj po zaužitju hrane, ki vsebuje gluten, vendar zna biti tudi potuhnjena in se pojaviti nekaj dni ali celo tednov pozneje. Pojavi se lahko tudi pri ljudeh, ki imajo oslabel imunski sistem, sproži pa jo lahko veliko dejavnikov, med katerimi so tudi stres, različne zdravstvene težave, infekcije ali operacije ter tudi zdravila.

Simptomi, ki najavljajo celiakijo, so precej neprijetni. Pogosto se namreč težava kaže v obliki bolečin v želodcu, krčev, napihnjenosti, vetrov, driske, hujšanja in slabokrvnosti ter celo izgube menstruacije. Poročali so celo o bolečinah v sklepih in odrevenelosti nog zaradi okvare živcev, vedno prisotno pa je tudi slabo počutje. Simptomi, ki jih čutijo otroci, so v bolj blagi obliki in navadno le kot neprijeten občutek v trebuščku. Bolezen je lahko nevarna, saj ima moč zaviranja rasti otroka in ukrivljanja dolgih kosti (zaradi pomanjkanja kalcija) ter zadrževanja tekočine, torej otekanje (pomanjkanje beljakovin).

Kaj je celiakija in kako si pomagati?

Gluten je beljakovina, ki jo najdemo v žitih, kot so pšenica, rž in ječmen, včasih celo v ovsu. Celiakije ne zamenjujte z alergijo na pšenico, saj sta to dve različni stvari. Gluten je elastičen in zaradi njega lahko iz žita delamo testo. Če imate prej naštete simptome, je to že velik razlog za sum na celiakijo. Navadno najprej posumijo na to alergijo, kadar človek hujša, kljub temu da se normalno prehranjuje. Če občutite bolečino in napihnjenost v trebuhu, ne bi bilo slabo, da bi svoj sum tudi preverili. Otroci so navadno tudi razdražljivi in trpijo za drisko.
Če preiskave in testiranja pokažejo, da gre res za celiakijo, vam zdravnik predpiše dieto brez glutena, ki (v primeru, da težave v tem času izginejo) odločno pokaže, da je težava res v glutenu. Po šestih mesecih sledi ponovna preiskava, da nadzorujejo izboljševanje stanja. Celiakije se namreč ne da odpraviti ali se ji izogniti. Izognemo se lahko le težavam, ki jih prinese, vendar se moramo strogo držati predpisane diete.

Dovoljena živila

•  riž, koruza, proso, ajda, žita brez glutena,
•  krompir in kostanj,
• zelenjavna juha,
• šunka, meso, ribe in školjke,
• sir, jajca, mleko, smetana,
•  zelenjava, stročnice, sadje,
• maslo, ekstra deviško in navadno oljčno olje,
• sol in zelišča,
• gobe in olive,
• kava, čaj, gazirane brezalkoholne pijače,
• vino, voda
• sladkor in med.

Prepovedana živila

• pšenica, rž, ječmen, oves, pira,
• kruhove drobtinice in vsa živila, ki so narejena iz moke (razen če so narejena iz posebne moke, ki ne vsebuje glutena), torej kruh, pica, krekerji in vse drugo, vključno s pecivom, piškoti in tortami,
• majoneza, gorčica,
• vse testenine, razen riževih in koruznih,
• pudingi, pecilni prašek, sladkor v prahu, sladila, kavni nadomestki,
• umetna sladila, sojine omake, omake v restavracijah, ker v veliki meri vsebujejo jušne kocke in/ali so industrijsko narejene,
• pivo, viski, vodka, gin in žgane pijače ter grenčice.

Izpoved staršev otroka s celiakijo

“Kot mlada starša štiriletne hčerkice Laure sva se prestrašila do kosti, ko je postajala driska vedno pogosteje prisotna, Laura pa je hitro hujšala, čeprav ji apetita ni primanjkovalo,” pravi Miha, ki sprva na celiakijo ni niti pomislil. “Trebušček se ji je napenjal, bila pa je tudi izredno razdražljiva. Glede na to, da je bila po navadi izjemno priden otrok, sva bila najprej zbegana.” Po nekaj obiskih pri zdravnikih in pregledih, ki niso pokazali nobenega črvička v želodčku, sta se z ženo Ano odločila, da prisluhneta namigu Mihovega sodelavca, ki je imel s celiakijo bližnjo izkušnjo pri dvaintridesetih. “Zdelo se nama je čudno, kako lahko nekdo razvije bolezen tako pozno, najina Laura pa tako zgodaj,” pravi Ana. A vseeno sta se odločila za teste, ki so kaj hitro pokazali, da je bil namig sodelavca ključen.

“Sprva sva se zbala, kako bo, saj je bila Laura velika ljubiteljica kruha,” se Miha kislo nasmehne. “Zdravnik nama je povedal, da sta dva vrha pojavnosti te bolezni prav med prvim in petim letom starosti in pa med tridesetim in štiridesetim letom.” V slednjo skupino je spadal tudi njegov sodelavec. “Ko sva dobila dieto in seznam prepovedanih živil, sva se najprej ustrašila, a ko je bil v enem mesecu učinek skoraj takojšen, sva bila presrečna.” Tako je Laura danes zdrava enajstletnica, ki morda ne jé čisto enakih malic kot njeni vrstniki, a se ne počuti prav nič izobčeno. “Vsi skupaj smo se s tem navadili živeti in glede na to, da s preprosto dieto uravnavamo nekaj, kar nam je prej povzročalo takšne težave, nimamo nobenih pripomb.”

Petra Žigon, foto: Dreamstime

Goji jagode – eden najbogatejših virov antioksidantov

Že poznate goji jagode? Vsaj veste, kaj so? Če je odgovor negativen, vam polagamo na srce, da jih čim prej skušate spoznati, saj so njihovi zdravilni učinki izjemni, njihova pomoč organizmu nenadomestljiva in kvaliteta, ki jo doprinesejo, preprosto neverjetna. Majhni rdeči sadeži, ki prinašajo veliko več, kot se zdi na prvi pogled, bodo kmalu postali sestavni del vaše vsakodnevne prehrane.

Prelepo drevesce z nežno vijoličastimi cvetovi, ki raste v visokem hribovju na Kitajskem, je krivo za svetovno norijo. Majhne jagode, ki preko poletja prav počasi dozorijo iz ljubkih cvetov, še najbolj spominjajo na šipek, v sebi pa skrivajo učinkovine, antioksidante in vitamine, ki presenečajo celo znanstvenike, ki jih raziskujejo.

Zgodovina goji jagod

Prebivalci severne Kitajske seveda bolj malo vedo o znanstvenih dognanjih glede njihovih jagod, vendar pa jih sami že več stoletij uživajo. Sprva so jih žvečili kar tako, med obiranjem in sprehajanjem, začeli iz njih kuhati čaj, potem pa so jih začeli dodajati tudi v jedi, najprej v juhe in potem še ostale pripravke. Ker zdrži tako sušo kot mraz in je dvospolna rastlina, se tudi zelo hitro razmnožuje. Kitajci so jo v svojih medicinskih spisih opisovali kot sadež s super močjo. Z njim so zdravili kralje in ga dajali bojevnikom, preden so šli v boj.

Goji jagode so eden najbogatejših virov antioksidantov in v sebi skrivajo tudi 18 vrst aminokislin, vključno z vsemi osmimi esencialnimi, ki jih telo samo ne more tvoriti. Ker pa to seveda niti najmanj ni dovolj, v sebi skrivajo še šest vitaminov, 11 mineralov in 5 nenasičenih maščobnih kislin ter številne druge učinkovine. Sadovi trajne rastline, ki zraste v grm, velik do tri metre, se uvrščajo v družino razhudnikov, med katerimi so tudi paradižnik, krompir, paprika in jajčevci.

Vzgoja goji jagod

Znanstvena odkritja so pripomogla k hitremu povečanju zanimanja za te čudežne jagode, kar je seveda vodilo k zadovoljevanju povpraševanja in plantažnem sajenju grmovja. S tem se je sprožila nova industrija in za “zdravje” grmičevja na plantažah seveda skrbijo z izdatno uporabo pesticidov, zato ni odveč, če dodobra preverite, od kod prihajajo goji jagode, ki jih kupujete.

Kitajci jim pravijo volčje jagode, najboljše pa prihajajo s področja Ningxia, saj so tam tla bogata z minerali in vitamini in tako omogočajo še bolj zdrave jagode. Goji jagode, ki pravzaprav ‘pomlajujejo’ celotno telo, so zelo dobre za raznoliko uporabo, saj si lahko s samo pestjo ali dvema na soncu sušenih goji jagod na dan posladkamo smoothie ali iz njih naredimo čaj ter se tako napolnimo z energijo.

Velike prednosti goji jagod

• Krepijo imunski sistem.
• Krepijo telo po bolezni in med okrevanjem.
• Preprečujejo razvoj rakavih obolenj, nekatere raziskave pa trdijo, da celo zdravijo že razvita obolenja.
• Dajejo energijo in za vas poskrbijo tudi v stresnih obdobjih.
• Povečajo proizvajanje rastnega hormona, ki se s starostjo manjša.
• Izboljšujejo vid.
• Zdravijo bolečine v sklepih.
• Uravnavajo krvni pritisk.
• Zmanjšujejo nivo holesterola v krvi.
• Čistijo kožo in izboljšujejo splošno stanje kože.
• Zmanjšujejo telesno težo, uravnavajo prebavo in raven sladkorja v krvi ter celo pomagajo pri zdravljenju sladkorne bolezni.
• Razstrupljajo jetra.
• Zdravijo nespečnost in povečujejo spolno slo, zdravijo impotenco in neplodnost.

P. Ž., foto: Dreamstime

Na izlet v Tunjice

V naročju Kamniško-Savinjskih Alp – med Kamnikom, Komendo in Cerkljami na Gorenjskem – ležijo Tunjice. Ljubko mestece ne slovi le po naravnih lepotah, temveč tudi po bogatem najdišču fosilov, zdravilnem gaju, očarljivi baročni cerkvi in observatoriju.

Tunjice oziroma vas, ki je tedaj stala na tem območju, je prvič omenjena v zapisih iz leta 1397. Vasica je zrasla okoli cerkve, ki je že v zgodnjem srednjem veku stala na istem mestu kot današnja cerkev sv. Ane. Naseljenost Tunjic sega dlje od srednjega veka. V bližini Tunjiške cerkve so našli rimske zlatnike iz 5. stoletja, ki pričajo o tem, da je bilo Tunjiško področje naseljeno že veliko prej.

Tunjice so idealna izletniška točka

Čeprav so majhne, so Tunjice pravi zaklad za izletnike, ki si lahko tu ogledujejo krajevne zanimivosti ali pa zgolj uživajo v sprehodih po lepi, neokrnjeni naravi. V Tunjicah si lahko privoščite dobro kosilo v domačih gostilnah Za Tunco in Slanovec in se razvajate z zdravilnim energetskim wellnessom, ki ga ponuja sloviti Tunjiški naravni zdravilni gaj. Ljubiteljski in profesionalni geologi Tunjice zagotovo poznajo, saj prav tu leži eno največjih slovenskih fosilnih najdišč. V Tunjiških najdiščih so našli številne izjemno redke fosile, med njimi najstarejše fosilne morske konjičke na svetu. Ko se boste sprehajali po lepi Tunjiški naravi, pozorno poglejte kamenčke, ki vam pridejo na pot – kdo ve, morda boste tudi vi postali ponosni najditelj odtisa katere od živali, ki je v pradavnini živela na tem področju.

Na izletu v Tunjice vsekakor ne smete izpustiti ogleda poznobaročne župnijske cerkve sv. Ane, ki stoji na griču Vinski Vrh. Njene posebnosti so živahno okrašena fasada in dva zvonika. Cerkev je današnjo obliko dobila med leti 1762 in 1766. Postavljena je bila po zaslugi znamenitega župnika Petra Pavla Glavarja, ki je z gradnjo cerkve počastil spomin svoje matere. Večino sredstev za gradnjo cerkve je župnik zagotovil kar iz lastnega žepa. Cerkev je posvetil sv. Ani, ki je zavetnica nezakonskih mater, kakršna je bila njegova. Ta cerkev je postala spomenik sinovske ljubezni in materinstva in je še danes priljubljena romarska točka. V skrinji pod oltarjem so shranjene relikvije mučenke Peregrine, ki prihajajo iz katakomb sv. Priscile v Rimu. Tunjice je najlepše raziskovati peš, tisti bolj športni pa boste uživali tudi v izzivih, ki jih ponuja kolesarjenje po Tunjiških gričih. Lepo pot boste naredili, če boste s hojo ali kolesarjenjem pričeli v Križu pri Komendi, nadaljevali do Tunjic in pot nato znova končali v Križu. Če se boste na pot odpravili peš, boste hodili nekaj več kot dve uri.

Naravni zdravilni Gaj Tunjice

Na približno 10 kvadratnih metrih se v Tunjicah razprostira eden najbolj znanih centrov za samozdravljenje. Naravni zdravilni Gaj Tunjice ponuja revitalizacijo telesa, sprostitev in krepitev fizičnega in duhovnega telesa, na izletu tja pa se boste lahko naužili tudi Žive vode iz tamkajšnjega izvira. Gaj Tunjice leži na energetskih centrih, za katere velja, da zdravijo tako težave telesa kot tudi težave duha. Prvo energetsko točko je leta 1998 po naključju odkril lastnik zemljišča Drago Vrhovnik. Opazil je, da je rana na roki, ki se pred tem dolgo ni hotela zaceliti, izginila, ko se je pri kopanju mivke mimogrede pomazal z blatom. Danes center Gaja poleg zdravljenja z energijo tamkajšnjih energetskih centrov (tudi z vodnikom) ponuja terapevtske masaže, analize energetskega telesa (AURE) s Kirlianovo kamero in svetovanje, duhovni wellness center in vadbeni poligon. Terapija v zdravilnem Gaju traja približno eno uro. Obiskovalci v tem času obiščejo devet energetskih centrov. Posamezen center ima različno moč delovanja in je še posebej učinkovit, kadar ob njem izvajamo posebne vaje, ki odprejo pretok energij in sprožijo samozdravljenje.

Energetskim centrom v Tunjicah pripisujejo zdravilne učinke pri:

• migrenah in glavobolih,
• vnetjih mehurja in ledvic,
• težavah s prostato,
• težavah z jajčniki, ginekoloških obolenjih, bolečih menstruacijah,
• težavah z neplodnostjo,
• pomanjkanju koncentracije,
• težavah, ki spremljajo kemoterapijo in obsevanje,
• bolečinah želodca in težavah s črevesjem,
• alergijah,
• zlomih in posledicah poškodb.

Pri težjih zdravstvenih težavah je priporočljivo, če se pred obhodom energetskih točk odločite za energijski pregled. Cena takšnega pregleda je 10,00 evrov. Preden se boste odpravili na izlet po energijski zakladnici v Tunjicah, jih pokličite po telefonu na 01 831 70 85, saj vam lahko, le če ste napovedani, zagotovijo popolno doživetje. V Zdravilnem Gaju v Tunjicah izvira Živa voda. Voda iz Tunjic vsebuje kar 75 za telo pomembnih elementov. Na izletu ne pozabite preizkusiti njihove Žive vode, katere energijsko moč so potrdili na Inštitutu za elektrofotoniko v Berlinu. Pitje 2 dcl Žive vode na dan ohranja posameznikovo energijo na primerni ravni, krepi imunski sistem, pomaga pri odpravljanju alergij in ekcemov ter blaži želodčne in druge prebavne težave.

A. J., foto: arhiv zdravilni gaj tunjice

Zdravilne snovi v rastlinah

Že ime pove, da imajo zdravilne rastline v svojih delih razne zdravilne snovi, zaradi katerih jih uporabljamo v zdravilstvu.

Te snovi so seveda različne. Predvsem so to snovi, ki jih je ustvarila rastlina v svojih organih in jih uporablja pri razvoju. Razen ogljikovih hidratov in rastlinskih maščob vsebujejo rastline tudi razne kisline, tanin, smole, prijetno dišeča hlapna olja, razne sadne kisline, soli, listno zelenilo, antocij ane (barvila), celulozo, gume, sluz, glikozide, alkaloide, saponine, vitamine, kvasine (fermente) in druge snovi.

Vrednost zdravilne rastline cenimo po tem, koliko snovi, ki jih imamo za koristne in uporabne, ima rastlina v svojih delih, posebno ko je posušena. Čim več je teh snovi, večjo vrednost ima. Le pri pravilnem nabiranju, sušenju in shranjevanju se te snovi kolikor toliko ohranijo, in prav od pravilnega nabiranja, sušenja in shranjevanja je odvisen uspeh.

Poleg vode, ki jo je v rastlinah 60 do 90 odstotkov — v vodnih rastlinah celo do 98 odstotkov — imajo rastline največ ogljikovih hidratov in beljakovin. Beljakovine so sestavni del žive snovi, protoplazme. Sestavljene so iz aminskih kislin, le-te pa iz ogljika, dušika, vodika, kisika, v nekaterih je tudi žveplo.

Naše telo potrebuje za rast in razvoj hrano, ki je v glavnem sestavljena iz maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov. Pravilno sestavljena hrana naj bi vsebovala v kalorijah:

• 15 do 20 odstotkov kalorij v beljakovinah,
• 20 odstotkov kalorij v maščobah in
• 60 do 65 odstotkov kalorij v ogljikovih hidratih.

Če je hrana sestavljena v tem razmerju, potem pravimo, da ima pravilno biološko vrednost. Potrebne sestavine so tu v pravilnem ravnotežju, v skladu s potrebami.

Pri prehrani so prav beljakovine najvažnejše, ker sodelujejo ne samo kot hrana pri notranjem izgorevanju, kakor pravimo, ampak predvsem pri obnavljanju krvne in celične plazme, celičnega jedra, nadalje pri obnavljanju kože in njenih izrastkov (dlak, nohtov, las) in podobno. Beljakovine so tudi sestavni del najrazličnejših kvasin, fermentov in hormonov, ki so za življenje nujni. Sodelujejo pri sestavi obrambnih teles, ki nas varujejo pred nalezljivimi boleznimi. Beljakovine so torej bistvene važnosti za človeško telo in pomanjkanje beljakovin v prehrani se bridko maščuje.

Pomanjkanje beljakovin se kaže večkrat tudi z zunanjimi znamenji, ki jih opažamo kot pomanjkljivosti: zastoj v rasti, pomanjkanje krvi, to se kaže v bledici, slab razvoj mišičastih delov telesa. Ovirano je tudi delovanje prebave, pojavljajo se menstrualne nerednosti, pozabljivost, apatičnost, hitra izčrpanost, zmanjšanje spolne sle in podobno. Tudi nekatere bolezni so v zvezi s pomanjkanjem beljakovin.

Naše telo beljakovin ne more sestavljati, zato mu jih moramo dovajati s hrano, in sicer v natanko odmerjenih količinah. Tako potrebuje odrasel človek približno 70 gramov beljakovin na dan. Otroci seveda manj, nosečnice in doječe žene pa več. Vendar s pretiranim uživanjem beljakovin ne bi dosegli posebnega uspeha in bi bilo tudi brez pomena, ker presežek beljakovin ne sodeluje več pri gradnji organizma, ampak ga le-ta porabi pri notranjem izgorevanju. Hrana, pri kateri bi beljakovine zadostovale dnevnim potrebam, naj bi praviloma imela v sebi 15 do 20 odstotkov beljakovin. Toliko sestavin ima v svoji sestavi kravje mleko. Tako imenovana beljakovinska števila nam povedo, koliko beljakovin lahko telo sprejme iz sto delov beljakovinske hrane. Tako imajo npr. jajca beljakovinsko število 94, gjvedina 67, sir 57, pšenični lepek 43 (škrob sam nima beljakovin) itd.

Beljakovine so po svoji sestavi zelo zapletene. Značilno zanje je, da vsebujejo poleg kisika, vodika, ogljika tudi dušik in dostikrat še fosfor in žveplo. Beljakovine sestavlja okoli trideset aminskih kislin, od katerih jih je za telo nujnih le osem. Br’ez teh telo ne more biti. Teaminske kisline so: valin, izolevcin, tireoin, fenilamin, metionin, triptogan in lizin. Zelo veliko teh snovi je v rastlinah.

Beljakovine dobimo tako v živalski kot v rastlinski hrani. Vendar pa telo zahteva več rastlinskih beljakovin; živalske beljakovine so sicer biološko pomembnejše, zato pa jih je potrebno manj.

Ker so beljakovine sestavni del celic bodisi živalskega bodisi rastlinskega izvora, so torej povsod v hrani. Najbolj znani viri beljakovin so jajca, pusto meso, ribe, mleko, gobe, razne rastlinske maščobe, razna zrna, plodovi (lešniki, orehi, stročnice: fižol, grah, soja, leča) itd.

Če vemo za pomen beljakovin v prehrani, nam bodo dostikrat bolj jasna in razumljiva navodila zdravnika, npr. pri dietni prehrani, kjer naj bo med beljakovinami in maščobami potrebno razmerje. Razumljivo bo torej, zakaj priporočajo zdravniki prebolevnikom, bolnikom, starim ljudem uživanje pustega mesa, kot je npr. perutnina, zajčje meso, konjsko meso, ker pač potrebujejo več beljakovin, ki sodelujejo pri obnavljanju, kot pa maščob, ki pri tem prav nič ne sodelujejo.

Ogljikovi hidrati, razne vrste sladkorjev, so osnovne snovi v gradnji rastline. Ogljikovi hidrati so skoraj v vseh rastlinskih celicah v obliki lahko topljivih sladkorjev (glukoza, fruktoza, saharoza). Dosti ogljikovih hidratov je v celici tudi v obliki težje topljivih snovi. Te snovi so npr. škrob, inulin, celuloza, hemiceluloza. Škrob pomeni rastlini zalogo, mladi rastlini pa rabi za prvo hrano. Največ škroba je v semenih, plodovih, koreninah, korenikah in gomoljih. Velik del naše hrane je sestavljen prav iz škroba v obliki moke.

V posebno vrsto ogljikovih hidratov spadajo gume in sluz. Gume so največkrat posledica bolezenskih sprememb v ranjenem celičju. Guma, kot jo poznamo v vsakdanjem življenju, je izcedek iz poškodovanega debla, kot npr. dobivamo pri nas smrekovo ali borovo smolo.

Celuloza in hemiceluloza sta posebni vrsti ogljikovih hidratov; iz nje so zgrajene celične opne. Celuloza sodeluje pri urejanju prebave in omejuje gnilobni razkroj v črevesju.

Celulozi so podobni pektini; njihova posebnost je, da v vodi nabreknejo in delajo žolico. To dobro vedo gospodinje, ko pripravljajo sadne želeje. Pektini so povezani z delovanjem celuloze. Tudi pektini pospešujejo delovanje črevesja, zavirajo gnilobni razkroj v črevesju. Uničujejo, vežejo strupene snovi, ki prodirajo v organizem ali ki nastajajo v njem.

Glikozidi prav tako nastanejo iz ogljikovih hidratov v rastlinah. To so zelo važne zdravilne snovi: amigdalin, digilanidi, arbutin, sinigrin, eskulin, hesperidin, salicin in še cela vrsta drugih. Zaradi delovanja kvasin pa hitro razpadejo v sladkor in ostanke, ki so vezani nanj. Nekateri od teh ostankov so hudi strupi, npr. v šmarnici, naprstcu. Znane rastline z glikozidi so tudi zlatice, ki povzročajo na koži vnetja.

Med glikozide spadajo še saponini, ki se v vodi lahko topijo in penijo kot milo. Saponini so krvni strupi, ker povzročajo hemolizo, razpadanje rdečih krvničk. V majhnih količinah dražijo sluznico golta in prebavil in tako se izloči več sline in poživi gibanje črevesja. Jetra in trebušna slinavka močneje delujejo. V prevelikih količinah zaužiti pa povzročajo bruhanje.

V rastlinah je tudi dosti rastlinskih maščob. Največ jih je v semenih in plodovih. Z delovanjem kvasine lipaze razpadajo maščobe na glicerin in proste maščobne kisline. Rastlinske maščobe so lahko trde, a tudi mehke, tekoče. Znane rastline z mastnimi olji so: oljka, lan, sončnica, oljna repica, mak. Trdo rastlinsko maščobo imajo npr. kakavovec, kokosova palma; rastlinski vosek pa nastaja na površini listov, plodov, stebla.

V posameznih rastlinskih delih je tudi dosti organskih kislin: jabolčna, oksalna, vinska, citronska. Pri raznih vrenjih nastanejo maščobne kisline: mravljinčna, ocetna, maslena, mlečna. Organske kisline osvežujejo, poleg tega pa so potrebne organizmu, ker sodelujejo pri presnovi v organizmu.

Kot končni preostanek pri pretvarjanju bodisi beljakovin ali sladkorja nastanejo v rastlinah razni terpeni. Lahko jih imenujemo tudi rastlinske izločke. Sem štejejo hlapna olja, smole, balzami. To so v vodi netopljive snovi. Smole se na toplem zmehčajo, lepijo in gorijo, če jih zažgemo, s sajastim plamenom. Balzami so tekoče smole. Hlapna olja pa imenujemo tista olja, ki v nasprotju z mastnimi olji hlapijo in ne puščajo madežev. Hlapna olja so v rastlinah zelo razširjena. Zelo rada hlapijo in imajo navadno značilen duh, npr. metino olje, olje baldrijana, pelina, majarona, jelke, smreke. Vse naše dišavnice so rastline s prijetno dišečimi olji. Začimbe povzročajo s svojimi hlapnimi olji, da se bolj izločajo prebavni sokovi. Želodčni sokovi se prično izločati že, ko začinjena hrana razdraži ustno sluznico. Enako kot v ustih slino pospešujejo začimbe v želodcu in črevesju močnejše izločanje prebavnih sokov.

Hlapna olja so tudi strupena, ker pride ob večjih količinah olja do močnejšega pritoka krvi, npr. v črevesno okolico. Ta močnejša prekrvljenost se lahko razširi celo do maternice, kar povzroči močnejšo prekrvavitev, ob nosečnosti pa tudi splav. Hlapna olja, terpeni v njih, delujejo na drobnoživke in jih uničujejo ali pa jim preprečujejo razvoj. Zato nekatera olja uporabljamo za razkuževanje npr. ustne votline (timol, metino olje).

Nekatera hlapna olja povzročajo na koži rdečico, včasih tudi izpuščaje, zato jih uporabljajo za obkladke in vtiranje pri revmatičnih boleznih (gorčica, gorčični obkladki, brinovo olje itd.). Ker dražijo hlapna olja tudi celičje notranjih organov, dajemo rastline s hlapnimi olji za boljše izločanje seča (brinove jagode), žolča (poprova meta), sluzi (janež) itd.

V celičnem soku skoraj vseh rastlin je tudi več ali manj čreslovine; ta je zelo zamotane sestave, značilno za čreslovine pa je, da so trpkega okusa in da krčijo tkivo. Čreslovine zasirjajo beljakovino celic in s tem naredijo na površini prevleko, ki varuje tkivo. Ker čreslovine skrknejo kri, ustavljajo krvavenje. Tudi beljakovina drobnoživk skrkne pod vplivom čreslovine, zato le-ta ubija drobnoživke. Čreslovina zapira; delovanje si razlagamo tako, da skrknejo celice na površini črevesja, ki se zato zmanjša, ne more se več izcejati toliko tekočine v črevo. Čreslovine tudi blažijo vnetja. Celice, ki se je v njih nabralo preveč tekočine, jo prično izgubljati, ker se pod učinkom čreslovine krčijo. Na delovanju čreslovin sloni marsikatero zdravilo v ljudski medicini.

Pri razstavljanju beljakovin nastanejo v rastlini tudi zelo učinkoviti amini, kot npr. trigonelin, teobromin in drugi. Zelo sorodni aminom so alkaloidi, ki jih štejemo med najbolj uporabljane zdravilne snovi v rastlinah. Danes poznamo približno 250 vrst alkaloidov. Kemično so to rastlinske snovi, ki imajo v svoji sestavi tudi dušik. Te snovi močno vplivajo na organizem in so med njimi močni strupi. Dandanes jih uporabljamo največ v izločenem stanju, ker jih le tako lahko pravilno odmerimo, kolikor je potrebno za zdravljenje.

Uživanje nekaterih nasladil, ki poživljajo — učinek pripisujemo delovanju alkaloidov — je lahko zelo nevarno. Sem spada nikotin v tobaku, uživanje narkotikov (opij, morfij, marihuana indijska konoplja) in drugih. Za narkotike je nevarno prav to, da se jih telo navadi, potem pa jih je potrebno vedno več, če hočemo doseči želeno delovanje; tako se telo počasi zastrupi, uživalec počasi shira in končno klavrno umre. Nasledek prvih prijetnih občutkov omame je žalosten konec.

Grenke snovi v rastlinah so navadno preostanek pri razgradnji glikozidov. Grenke snovi, amara, delujejo podobno kot začimbe: prebavila izločajo več prebavnih sokov. Želodčni sok se izloča že, ko je grenka snov še v ustih in tu razdraži okusne organčke. Izločanje prebavnega soka v prazen želodec občutimo kot glad. Tako grenčice vzbujajo tek. Pod njihovim vplivom prihaja več levkocitov iz limfnega in črevesnega ožilja v krvni obtok kot drugače. Ti levkociti so vsrkali vase redilne snovi, ki jih potem dovajajo telesu. Ker torej vzbujajo tek in ker pospešujejo vsrkavanje hrane, so grenčice tudi krepčila, toniki.

Rudninske snovi. Za trdnost okostja in zob, za pravilno kroženje vode med telesnimi celicami in pa za uravnovešenje vseh življenjskih dogajanj, potrebuje telo tudi celo vrsto rudninskih snovi, ki jih moramo dobiti v vsakdanji hrani. Največ teh snovi dobimo v zelenjavi, nekaj več pa jih je še v mleku in mesu.

Rudninske snovi nimajo nobene hranilne vrednosti, pač pa povečujejo izkoriščanje beljakovin v organizmu. Glavna njihova naloga je, da v telesu vežejo nekatere spojine, ki jih telo nujno potrebuje. Najvažnejše rudninske snovi so železo, kalcij, natrij, baker, fosfor, fluor, magnezij, mangan, jod, klor, kalij in žveplo.

Rudninske snovi so v hrani v obliki raznih soli, raztopljenih v vodi, ki jih izluži iz posameznih živil. S pretiranim namakanjem in izpiranjem živil odplaknemo iz njih vedno tudi nekaj rudninskih snovi, ki bi jih moralo dobiti telo. Zato živil ne puščamo in ne namakamo predolgo v vodi. Zelenjavo kuhamo vedno le v majhnih količinah vode, pa še to vodo potem porabimo, da z njo zalijemo druge jedi.

Kalcij telo nujno potrebuje za tvorbo kosti in zob, za pravilno strjevanje krvi; ugodno vpliva na delovanje živcev in mišic. Otrok in nosečnica ga potrebujeta več kot odrasli. Mleko, mlečni izdelki in ribe so najbolj bogati s kalcijem.

Železo je telesu nujno potrebno. Pomanjkanje železa se kaže v slabokrvnosti. Največ ga je v jetrih, ledvicah, jajcih, ribah, marelicah, orehih, fižolu, grahu, špinači in sploh v zelenjavi.

Jod je nepogrešljiv za pravilno delovanje ščitne žleze. Ljudje, ki jim manjka joda, so slabo duševno razviti, na vratu se jim naredi golša. Dosti joda imajo ribe. Dandanes dodajajo jod soli, da s tem preprečujejo bolezni, ki jih povzroča pomanjkanje joda.

S kuhinjsko soljo dobimo v telo natrij. Morski soli je vedno primešano tudi nekaj magnezija in joda.

Kalij pomaga odstranjevati vodo iz telesa, medtem ko jo natrij veže.

Rudninske snovi, čeprav jih telo potrebuje tudi v zelo majhnih količinah, so nepogrešljive; če jih telo ne dobi, kolikor jih potrebuje, zboli.

Vir: Zdravilne rastline, Pomurska založba, 1973

Ko primanjkuje cinka

Cink je element, ki ga potrebujejo vse naše celice in ga imamo v telesu nekje 2 grama, od tega se ga  70 % nahaja v kosteh, koži, laseh, mišicah, ledvicah, jetrih, trebušni slinavki, očeh in v prostati.

Presnova cinka je počasna, saj telo ne vsebuje velike zaloge, ki bi jo lahko uporabilo ob pomanjkanju, zato je potreben stalen zadosten vnos s hrano. Raziskave v kažejo, da 43 % moških in pa 45 % žensk, starih med 19. in 50. letom starosti, s hrano ne dobi dovolj cinka. Pri otrocih, je bil odstotek še večji – kar 89 %. Med starejšimi osebami pa cinka primanjkuje 62 % populacije.

Z zelo majhnim dodajanjem cinkovih dopolnil k prehrani ali z uživanjem živil, ki so bogata s cinkom lahko zelo zmanjšamo bolezni kot so driska, pljučnica ali malarija v deželah v razvoju. Cink lahko okrepi imunski sistem in s tem prepreči kar do 38 odstotkov napadov driske in za 45 odstotkov zmanjša število akutnih respiratornih okužb in za 35 odstotkov malarije.

Vključite cink v svoj jedilnik

Ko iščete živila, bogata s cinkom, se osredotočite živila, bogata z beljakovinami. Živila z visoko vsebnostjo cinka so tudi stročnice (fižol), oreščki ali pšenični kalčki.

Zajtrk:
mleko, kruh iz polnovredne moke, pečeno ali kuhano jajce, čaj z medom, ržen kruh, paradižnik, sirni namaz

Malica:
sestavljena solata: fižol, zelena solata, pšenični kalčki, brazilski orešček, sir, košček kruha iz polnovredne moke, potica z oreščki, jogurt

Kosilo:
kremna juha iz stročnic, govedina na zelenjavni posteljici, dušen riž (neoluščeni in divji riž), solata, mandljeva torta, gobova juha z ajdovo kašo, s sirom, dušeno rdeče zelje, sladoled z lešniki

Popoldanska malica:
jogurt, mešanica kosmičev z lešniki, orehi in suhim sadjem, koruzna žemlja z lešniki, jabolko

Večerja:
krompir v oblicah, motovilec v solati, ajdovi žganci

Recept: Lečina juha

Recept za okusno juho iz leče. Tokrat smo jo pripravili iz rdeče leče.

• 200 g rdeče leče
• 1/2 pora
• 1 veliko korenje
• 2 – 3 stroke česna
• lovorjevi listi
• bazilika
• majaron
• muškatni orešček
• janeževa zvezda
• 1 skodelica paradižnikove mezge
• 5 žlic olja
• sol
• voda

Por očistimo in narežemo na rezine, korenje olipimo in naribamo na tanko. Česnove stroke olupimo. Na petih žlicah olja popražimo naribano korenje, por in stroke česna. Dodamo paradižnikovo mezgo, lovorjeve liste, zalijemo z vodo in dodamo ostale začimbe. Solimo po okusu in kuhamo kake pol ure, da se leča zmehča. Postrežemo s kruhom, kot samostojno jed. Lahko dodamo parmezanov čips ali pa žlico kisle smetane.

Avtor in foto: Lidija Dornik

Poprova meta – posadimo jo tudi na svojem vrtu

Aprila je pravi čas za sajenje poprove mete. To zelišče bo vaš vrt prijetno odišavilo, izvrstno prekrilo prazne površine in odgnalo nekatere škodljivce, vas pa bo razveseljevalo s svežim začimbnim okusom in zdravilnimi lastnostmi.

Zgodovina

Poprova meta (Mentha x piperita) je znana že iz antičnih časov. Stari Egipčani in Grki so jo gojili v zdravilne namene, saj je bilo že tedaj znano njeno blagodejno delovanje na živce. V grški mitologiji je poprova meta začarana nimfa, Plutonova ljubica, ki jo je iz ljubosumnosti v rastlino, ki jo lahko vsak zmečka, spremenila Plutonova žena Persefona. Pluton, ki ni mogel odčarati ženinega uroka, je rastlino obdaril s privlačnim vonjem, ki zadehti vsakokrat, ko zmečkamo njene liste. Prav po zaslugi privlačnega vonja ter izjemnih zdravilnih učinkov poprova meta vse do danes ostaja zelo priljubljena rastlina. Priljubljenost, kar se tiče gojenja, si je poprova meta pridobila s svojo preprostostjo. Je izjemno nezahtevna rastlina, ki brez posebnega napora gojitelja uspeva tako na vrtovih kot tudi na balkonih in terasah ali pa kar v domači kuhinji.

Uporaba poprove mete

Listi poprove mete so po zaslugi prijetnega vonja zelo priljubljena začimba, zaradi številnih blagodejnih učinkov na zdravje pa se veliko uporabljajo tudi v zdravilstvu in farmaciji. Uživanje poprove mete ali njenega eteričnega olja mentola ureja prebavo tako na globalni kot na celični ravni, kjer pripomore k boljšemu vpijanju kalcija . Ureja težave z vetrovi, izboljšuje tek, pospešuje nastanek in izločanje prebavnih sokov ter izločanje žolča. Priporočljivo jo je uživati ob slabosti, saj umirja želodec. Delovanje na živčne končiče ji omogoča učinkovito blaženje bolečin. V deželah s toplim podnebjem v najbolj vročih dneh pijejo čaj iz poprove mete, saj ta spodbuja potenje. Eterično olje poprove mete (mentol) koristi pri prehladu , mentolovi pripravki blažijo bolečine v grlu pri različnih okužbah. Hladilno-grelni učinek mentola je odličen za zunanjo uporabo pri bolečih mišicah, sklepih ali zobobolu. Vtiranje mentola v prsni koš sprošča sapnice in lajša dihanje. Stranski učinki uživanja poprove mete niso znani, ob zmernem (!) uživanju tudi mentol nima neprijetnih posledic. Pazljivi pri uživanju poprove mete in izdelkov, ki jo vsebujejo, morajo biti le ljudje z žolčnimi kamni, tisti, ki jih rada muči zgaga, ter bolniki, ki jih muči spahovanje. Če ste noseči, se pred uživanjem mentola in mete posvetujte z zdravnikom. Pripravkov iz mentola ne uporabljajte pri zelo majhnih otrocih, saj lahko povzročijo zadušitev.

Razmnoževanje

Če želimo gojiti poprovo meto, je pravi čas za začetek tega koristnega podviga aprila ali maja. Poprova meta se razmnožuje s potaknjenci ali z živicami, semena pa so za vzgojo dokaj neuporabna. Časovno bo hitreje, če boste naredili potaknjence. Priprava potaknjencev je zelo preprosta. Naredite jih tako, da z zdrave rastline odrežete 7‒10 cm dolgo vejico, ki jo daste v vodo in jo pustite tam, dokler se ne ukorenini. Nato jo posadite v lonček. Pri razmnoževanju z živicami odrežite živico (malo rastlino, ki zraste iz iste korenine kot večja rastlina v bližnji okolici slednje) in jo posadite. Tako kot pri večini rastlin tudi pri meti velja, da je treba tik po sajenju zemljo dobro zaliti.

Gojenje na vrtu

Poprova meta najbolj uspeva v vlažnih humusnih tleh v polsenci. Najraje ima zemljo z rahlo kislim pH (6’5 in 7) dobro pa uspeva tudi v srednje kisli zemlji (pH od 6’1 do 6’5), v nevtralni zemlji (pH 6’6–7’5) in srednje bazični zemlji (pH 7’6–7’8). Na tleh, ki niso preveč bogata, sredi sezone rastišče prekrijte z organsko snovjo in uporabite organsko gnojilo. Glede na to, da se razmnožuje z živicami, se poprova meta na vrtu hitro razširi. Zelo je primerna za okrasno prekrivanje tal. Če jo sadite v bližini tlakovanih tal, lahko sčasoma poškoduje tlak. Vrtičkarji bodo za sajenje mete bogato nagrajeni junija, če jim bodo rastline napadli bolhači. Majhni svetleči hroščki, ki imajo še posebej radi kapusnice, se vonja mete izogibajo, zato bodo natrgani metini listi, posuti ob problematičnih delih vrta, učinkovito naravno sredstvo, ki jih bo pregnalo. Poprova meta učinkovito odganja tudi mravlje.

Meta v lončkih

Mnogi se zaradi hitrega širjenja rastline rajši odločajo za gojenje v lončkih. Kar se tiče vrste zemlje veljajo v lončku ali koritih enaka pravila kot pri sajenju zunaj. Če boste lonček postavili na prosto, poskrbite, da bo rastlina v vročih dneh dobro zalita, sicer pa ji podnebje pri nas navadno prinaša dovolj vode. Pri meti v lončku, ki ste ga postavili v zaprt prostor, poskrbite, da bo imela ravno prav vlage in svetlobe. Ker se izjemno hitro širi, boste rastlino morali redno redčiti ali obrezovati. Zaradi hitrega razraščanja meta ni primerna za sajenje v korita ali lončke skupaj z drugimi rastlinami, saj se bodo le-te ob njej slej ko prej posušile. Nekateri vrtičkarji meto posadijo na vrt kar z lončki vred in na ta način poskrbijo, da se ne razširi naokrog. Tudi pri takšnem sajenju je pomembno, da lončki niso posajen preblizu drug drugega. Meta ni preveč zahtevna za vzgojo, zato bo dobro uspevala tudi tistim, ki z njo nimate veliko izkušenj.

Vzgoja mete

Ne glede na to, ali raste v lončkih, koritih ali na vrtu, je meto treba obrezovati. Ko opazite, da so postali njeni listi majhni, stebla pa zelo dolga, prirežite rastlino na 1/3 za ½. Iz odrezanih kosov lahko naredite potaknjence ali pa jih shranite za uporabo v gospodinjstvu. Metine liste lahko posušite ali zamrznete, odvisno od tega, kako nameravate rastlino uporabiti. Med tegobami, ki rade pestijo meto, je rja. Rjo boste prepoznali po majhnih oranžnih pikicah, ki se pojavijo na spodnji strani listov. V primeru rje poškropite rastlino z organskim fungicidom. Poskrbite, da se bo zemlja med enim in drugim zalivanjem popolnoma posušila. Da rastline ne bi napadle uši, jo vsake toliko poškropite s prevretkom iz kopriv.

Na kratko o poprovi meti

Poprova meta (Mentha x piperita)
Velikost odrasle rastline: 30 cm in več
Čas rasti: približno 9 mesecev
Lega: polsenčna (čeprav bo zrasla tudi na soncu)
Sajenje: potaknjenci, živice

Recept: Tradicionalni maroški metin čaj

V veliki kovinski posodi zavrite vodo in dodajte zeleni čaj ter nekaj kock sladkorja. Še enkrat zavrite. Odstavite z ognja. Dodajte svežo vejico mete in še enkrat zavrite. Odstranite z ognja. Počakajte, da se ohladi. Postrezite v prozornih skodelicah skupaj z vejico mete.

Ustvarite pa si lahko tudi čajni vrt v stanovanju.

Zeleno je vir klorofila in vlaknin

Kot sem že omenil, so zeleni listi bogati z vlakninami in klorofilom. Vlaknine so zelo pomembne za odstranjevanje odpadkov in strupov. Topne vlaknine pospešujejo gibanje v črevesju, vežejo nase holesterol, nekatere upočasnijo sproščanje sladkorja v hrani, netopne pa odstranjujejo strupene snovi iz telesa.

Klorofil je utekočinjena sončna energija. Klorofil zdravi in čisti notranje organe, uničuje patogene bakterije, glive, rakaste celice, spodbuja prebavo, poleg tega vsebuje kisik, ki je nujen za koristne aerobne bakterije. Poleg tega razkisuje organizem, nevtralizira škodljive snovi, pomaga čistiti jetra, izboljšuje vid, obnavlja ožilje, lajša bolečine itd.

Beljakovine v zelenju, kaj res?

Najbolj me je presenetilo dejstvo, da zeleni listi vsebujejo več beljakovin kot gomolji in celo v zadostni meri, da z njimi zadostimo dnevnim potrebam po esencialnih aminokislinah. Tako npr. (na 100 gramov) v gomolju pese 1,61 grama beljakovin, v pesinih listih pa 2,20 grama. Zelo razširjeni plevel bela metlika vsebuje vseh devet esencialnih aminokislin. A žal so ta spoznanja še vedno premalo razširjena in je večina še vedno prepričana, da zelenjava ne vsebuje beljakovin.

Zakaj imamo gomolje raje od zelenja?

Morda se čudite, kako to, da nam ne prijajo zeleni listi, če pa vsebujejo toliko zdravih snovi. Glavni razlog, da imamo gomolje npr. korenja ali pese raje od zelenih delov istih rastlin, je v tem, da njihovi gomolji vsebujejo več sladkorja kot listi. Sladkor pa je tista “stimulativna” hrana, ki sodobnemu človeku – s porušenim notranjim ravnovesjem – bolj diši.

Čisti sokovi

Ko govorimo o bistrih ali čistih sokovih, imamo v mislih čiste, precejene sokove, ki jih stisnemo s kvalitetnim vijačnim sokovnikom. Čisti sokovi, ki so brez vlaknin, najhitreje in najučinkoviteje nahranijo celice in tkiva, že v samo nekaj minutah, zato so posebej priporočljivi za uživanje zjutraj in pa za razstrupljanje. Priporočljivi so pri osiromašeni prehrani in pa pri postenju, zato da se naše telo ne ukvarja preveč s prebavo. Čisti sok se izjemno hitro prebavi in asimilira, tako da telo lahko posveti razstrupljanju.

Ekološko sadje in zelenjava

Za vsakršne sokove je ključno, kako sta sadje in zelenjava pridelana, saj ekološko sadje in zelenjava vsebujeta več mineralov, vitaminov in manj škodljivih snovi. Poleg tega le ekološka zelenjava vsebuje kobalt, ki je nujen za nastanek vitamina B12 (kobalamin).

Drago Klanšček, foto: Dreamstime

« Previous Page — Next Page »