Čaji iz začimb in dišavnic za dobro prebavo

Dišavnice in zelišča na enostaven način odlično skrbijo za dobro prebavo. Dobro prebavljena hrana ne pušča lepljivih in škodljivih ostankov v organizmu. V primeru slabe prebave se škodljive in neprebavljene snovi nalagajo v tkivo in ga oslabijo, na ta mesta pa se vsidrajo neravnotežja naravnih načel in povzročajo bolezni.

Okuse začimb in dišavnic najbolje spoznamo tako, da si iz njih pripravljamo napitke. V skladu s potrebami lahko pripravimo lastno mešanico čajev, ki jih pijemo namesto pravega čaja ali kave.

Napitki lahko telo segrevajo ali hladijo. Imajo izredne učinke pri izboljšanju prebave in čiščenju organizma, odlični so za dobro zdravje in počutje. Nekateri so nekoliko pikantni, a izvrstnega okusa, organizmu pa se zelo priležejo. Blagodejno delujejo na uravnotežanje naravnih načel v organizmu.

Ogrevalni napitek je sestavljen iz kardamoma, cimeta, klinčkov, ingverja in minimalne količine popra. Četrt čajne žličke mešanice začimb prelijemo s skodelico vroče vode in pustimo nekaj minut. Sladimo ga z medom ali rjavim sladkorjem. Po želji lahko običajnemu čaju dodamo ščepec te zeliščne mešanice.

Hladilni čaj pripravimo iz kumine, koriandra in janeža. Kljub temu, da pijemo čaj topel, organizem globinsko hladi in mu znižuje temperaturo. Eno čajno žličko mešanice prelijemo s skodelico vroče vode, pustimo nekaj minut, precedimo in spijemo.

Prijetno pa lahko začinimo tudi mleko. Uporabimo ingver, kardamom, cimet in majhen ščepec muškatnega oreščka. Začimbe prelijemo z vročim mlekom in ko se nekoliko ohladi, dodamo med. Ta napitek je zelo koristen pred spanjem, pomirja živce in celoten organizem, da laže zaspimo. Namesto cimeta lahko uporabimo klinčke ali druge začimbe.

Odličen napitek za boljšo prebavo je tudi mešanica jogurta in vode 1:1, ki ji dodamo cimet, kardamom ali pa jo po želji začinimo kako drugače. Sam jogurt je pretežek in ovira prebavo, v napitku s cimetom ali drugimi začimbami pa je blagodejen in neverjetno dobrega okusa.

Kako količinsko ocenimo obrok hrane?

Obrok hrane moramo količinsko oceniti, če je naša dieta shujševalna.

Če nas pot zanese v restavracijo ali smo povabljeni na kosilo k prijatelju, moramo ponujeni obrok hrane količinsko oceniti, da lahko odvečne kalorije pustimo na servirnem krožniku. Količina posameznega živila je izražena dvojno: z utežno ali volumsko mero, ki je seveda točna in jo lahko odmerimo s tehtanjem ali v domačih merah. Količine domačih mer so:

1 LONČEK = 1 jogurtov lonček, napolnjen do zareze = 2 dl
1 SKODELICA = 2 dl
1 VELIKA ŽLICA = 1 jedilna žlica = 15 g
1 MALA ŽLIČKA = 1 čajna žlička = 5 g

Kako se NE zrediti na počitnicah

Počitnice po navadi pomenijo čas, ko se sprostimo in malce pozabimo na pravila, ki se jih morda držimo doma.

Vendar pa je morda za koga kar malce šokantno, ko vidi, da je prinesel s počitnic ‘dodatno prtljago’ za katero se še zavedal ni. Kalorije v pijačah in prigrizkih se kar hitro naberejo, zato  je tukaj nekaj nasvetov, kako brezskrbno uživati na počitnicah.

Pijte vodo med vožnjo

Potovanje z avtom naredi človeka kar hitro žejnega, kar pa lahko hitro zamenjate za občutek lakote. Dolga, vroča in morda dolgočasna potovanja avtomatsko povzročijo občutek lakote. Vendar pa se ne smemo pustiti preslepiti, zato raje med vožnjo pijte vodo.

Poiščite svežo in ne hitro hrano

Res je, da je najbolj priročno med potovanjem skočiti v restavracijo s hitro prehrano in se kar najhitreje odpraviti spet na pot, vendar pa je to nekaj najslabšega. S seboj imejte rajši kakšno jabolko, jogurt ali pa polnozrnati kruh.

Hodite, kolesarite, plavajte!

Če je cilj vaših počitnic mesto, se z njim seznanite kot pešec. Ali pa najemite kolo samo, da se boste gibali. Dneve ob morju ali bazenu pa preživite kar se da aktivno.

Najemite apartma s kuhinjo

Študije kažejo, da prehranjevanje v restavracijah pripomore k pridobivanju dodatnih kilogramov, saj je tam hrana polna kalorij. Zato raje najemite apartma s kuhinjo in si sami kuhajte obroke. Poleg tega pa boste verjetno tudi več prihranili.

Seneni nahod

Alergija na cvetni prah ali drugače rečeno seneni nahod je lahko zelo moteča. Ponavadi ti ljudje še najbolj trpijo spomladi, ko cvetijo trave, rože in drevesa. Glede na to, kaj ga povzroča, lahko sami poskusite z različnimi naravnimi sredstvi, ki ublažijo neugodje. Torej, če vaš otrok trpi za to sezonsko boleznijo dihal, berite dalje.

Kaj je seneni nahod?

To je sezonska oblika alergijskega rinitisa. Simptomi vključujejo srbečico, rdeče boleče oči, pogosto kihanje, sinusno vnetje in neprestano izločanje nosne sluznice. Prav tako lahko povzroči utrujenost in razdražljivost. V primeru da je vaš otrok nahoden, se najprej poskusite izogibati pelodu spomladi. Naj ne hodi na območja kjer je veliko cvetnega prahu, še posebej ne zjutraj in zvečer, ko je zrak najbolj nasičen s pelodom. Pomagalo bo, če si bo splakoval obraz s hladno vodo in oči spiral s čajem.

Kaj lahko poskusite?

Na oči si lahko date (sebi ali bližnjim) aloe vera gel ali pa ohlajene vrečke čaja, ki naj bi omilile srbenje in rdečico. Nekaterim pomaga pitje meda, raztopljenega v vodi, en mesec pred sezonskih cvetenjem. Temu napitku lahko dodate tudi nekaj limoninega soka.

Pomaga lahko tudi primerna prehrana

Veliko simptomov senenega nahoda lahko odpravimo ali vsaj zdravimo s pravilno prehrano. Poskušajte vključiti naslednja živila:

• Česen pomaga zmanjšati izločanje nosne sluznice. Pojejte en surov strok na dan, lahko ga nasekljate in vmešate v že pripravljeno hrano.
• Živila bogata z beta karotenom, kot so rdeče in oranžno sadje in zelenjava.
• Temno zelena živila so koristna, saj pomagajo izločati toksine iz telesa. Morske alge so še posebej koristne zaradi njihove visoke vsebnosti mineralov.

Aromaterapija

Aromaterapija se zadnje čase vse bolj uveljavlja. Preizkusite tradicionalna, pomirjujoča eterična olja, kot so sivka in kamilica. Opazujte otroka, katero olje je mu najbolj pomaga. Olja se lahko uporablja tudi pri masaži, potrebnih je le nekaj kapljic ali pa kanite kapljico ali dve na robec in vdihavajte.

Ajurveda

Kot najstarejša znanost zdravljenja alergij je Ajurveda zagovornica naravnega zdravljenja, z namenom, da bi dosegli fizično, čustveno in duhovno ravnovesje. Ajurveda nam ponuja dosti načinov, da izboljšamo počutje tistih, ki trpijo za senenim nahodom.

Standardno pri zdravljenju alergij je uporaba antihistaminikov in čeprav so zdravila ponavadi učinkovita, imajo tudi veliko neželenih stranskih učinkov kot so zaspanost, slabost in oslabljen imunski sistem. Zdravila lahko ob daljši uporabi postanejo neučinkovita. Ajurveda lahko ponudi naraven način blaženja alergij brez negativnih posledic za telo.

Ajurveda je starodavna znanost o življenju, ki se osredotoča na sožitje z naravo in izvira iz Indije. Torej, kako preživeti alergijske sezona na naraven način?

• Uživanje kuhane in lahko prebavljive hrane, mleko pijte le v manjših količinah in se izogibajte pšeničnih jedi.
• Uživanje ekološko pridelanega sadja in zelenjave, predvsem pomaranče, redkev, papriko in česen.
• Ustvarite svoje zeliščne čaje, ki vsebujejo ingver, kumino in cimet in popijte 5-6 skodelic na dan.
• Kozarec tople vode z limoninim sokom in žličko medu je koristna pijača.
• Nanesite tanko plast mandljevega, kokosovega ali sezamovega olja okrog nosu in ga nežno vtrite v kožo.
• Izogibajte se zamrznjeni hrani in ledeno hladnim pijačam, vključno z alkoholom.

Vir: www.bambino.si

Gensko spremenjen krompir prihaja v Evropo

Evropska Unija je pred kratkim dala dovoljenje za kultivacijo gensko spremenjenega kromprja, čeprav obstajajo glede uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO) mnoga nasprotovanja.

Mnogi smo bili verjetno mnenja, da k nam nikakor ne bodo ‘spustili’ takšne hrane, kot jo uživajo v Ameriki, saj bi naj v Evropi podpirali zdravo in osveščeno življenje. Vendar pa lahko na to kar hitro pozabimo, saj bodo začeli gensko spremenjen krompir spuščati skozi evropske meje v že kratkem.

Dovoljenje za to je meseca marca odobrila Evropska komisija, kar je pomenilo prvo avtorizacijo gensko spremenjene hrane v zadnjih dvanajstih letih. Mnogi to odločitev že sedaj strogo obsojajo in seveda imajo za to dober razlog za to.

Nekatere evropske države so namreč vedno bolj proti takšni hrani, ki nikakor ni zdrava za človeka. Zato te države (kot na primer Italija in Avstrija) že iščejo rešitve, kako bi preprečili uvoz takšnega krompirja v državo. Temu pa se je že pridružilo tudi 12 drugih držav.

Problem z gensko spremenjeno prehrano, v tem primeru krompir, je v tem, da takšna hrana zmanjšuje naravno raznolikost ter naravno odpornost na bolezni ter insekte. To pa posledično zvišuje prag odpornosti bakterij, kar pmeni, da bomo morali uporabljati vedno močnejše insekticide in pesticide, da bi uničili nadloge, ki bodo na koncu tako ali tako zmagale, saj nam bo zmanjkalo ‘receptov’ za insekticide ter pesticide. S tem pa unićujejo tudi koristne žuželke.

Seveda pa obstaja tudi ogromna skrb, kako bo z našim zdravjem, saj bomo prav tako potrebovali bolj močne antibiotike proti super-odpornim bakterijam, ki so že sedaj odporne na nekatere antibiotike. To pa bo pripeljalo do tega, da nekoč ne bo več možno pozdraviti nekaterih bolezni, ki se jih sedaj da pozdraviti že z aspirinom in toplim čajem.

Kaj se skriva v gaziranih pijačah?

Verjetno je na svetu le malo ljudi, ki dejansko ne mara gaziranih pijač. Res pa je tudi, da obstajajo na svetu še veliko bolj nevarne stvari, vendar pa še vedno obstaja dejstvo, da gazirana pijača ni zdrava.

Tukaj nekaj dejstev o gazirni pijači, ki vam bodo morda dala malo misliti:

• gazirane pijače povezujejo z večjim tveganjem osteoporoze
• gazirana pijača lahko povzroči ledvične kamne
• gazirana pijača lahko zasvoji
• gazirana pijača škoduje zobem
• gazirana pijača zvišuje potrebo po hrani
• gazirana pijača zmanjšuje nivo kalcija, …

Oglejte si video is se prepričajte, koliko sladkorja je v pločevinki gazirane pijače. Mogoče boste naslednjič malo premislili, preden boste spili kozarec gazirane pijače.

Strožja pravila za ekološko pridelano mleko v Ameriki

Ameriško ministrstvo za kmetijstvo je leta 2002 izdalo pravila za ekološko pridelavo, kjer piše, da morajo krave mlekarice imeti možnost proste paše.

Vendar pa nikjer ni pisalo, da je treba te krave dejansko krmiti na paši. Zato je v tem zakonu med letoma 2002 in 2010 nastala velika luknja, za katero trdijo, da so sedaj končno odpravili, saj je Ministrstvo za kmetijstvo izdalo nova pravila in zakone.

Z junijem dalje bodo morale krave mlekarice biti na paši minimalno 120 dni v letu, pri čemer morajo dobiti vsaj 30 % hrane s paše. Manjše ekološke kmetije naj bi to začele izvajati nemudoma, medtem, ko imajo večje malce več časa, da se prilagodijo zakonu.

Pred tem novim zakonom so namreč inštituti za zdravje opozarjali, da takšno početje ni skladno s certifikati, ki naj bi jih ekološko pridelano mleko imelo. Vendar pa je novi zakon pomiril duhove … dokler proizvajalci ne najdejo spet kakšne luknje v zakonu.

V sloveniji za ekološko pridelavo mleka veljajo visoki standardi za dobrobit živali, ki ne smejo biti priklenjene na verigi in imajo v odprtem hlevu 5 m2  prostora, vsaj 180 dni na leto pa se morajo pasti na pašnikih. Ekološke krave morajo hraniti le z ekološko pridelano krmo, prepovedana je uporaba hormonov (za povečanje mlečnosti krav) ter preventivna uporaba antibiotikov in drugih zdravil.

Sladka kriminalna zgodba

Sladkor in njegova zgodovina je dolga kakih 2300 let, trgovina je cvetela in z njim so obogateli tisoči ljudi. Potem pa se je nenadoma pojavil saharin, tista hudičeva zadeva, ki je tristokrat bolj sladka, pa sploh ni sladkor! Zgodba o vojni med sladkorjem in saharinom je prepolna spletk, podtikanj in strasti. In ta zgodba je prava pravcata kriminalka!

V dandanašnjih neizprosnih bitkah za tržni delež so vse pomembnejši argumenti, raziskave, sporočila za javnost, pričevanja in dejstva, z vedno novimi in vse bolj argumentiranimi informacijami smo zapisani dobesedno vsak dan, da bi le stopili na eno ali drugo stran. Zaradi tega vedno pogosteje tudi izgubljamo niti, zgodbe, spoznanja, neka druga dejstva, ki bi na vojno okoli nas morda vrgla še drugo luč in bi problematiko lahko bolje razumeli. Ali imajo tisti, ki se borijo za prevlado na trgu, interes, da potrošniki dobro poznajo tematiko, ali ne, verjetno ni prevelika dilema. Zato število informacij samo narašča.

Le občudovana umetnost

Nekdaj so si ljudje hrano sladili na različne načine, na primer s sladili kot so med, sok sladkornega trsa in javorjev sirup črnega javorja, sladkor je v zgodovino prišel šele kasneje. Nekako 300 let pred našim štetjem so namreč Indijci s pomočjo neke precej skrivnostne tehnologije že znali izdelati pravi sladkor. Prava proizvodnja sladkorja datira v deseto stoletje in v Egipt, nekoliko kasneje so ga pridobivali tudi na Cipru. V arabski kulinariki in starih kuharskih knjigah lahko najdemo številne recepte za pripravo sladkarij in jedi s sladkorjem, zato ne čudi, da so bili njihovi gostje iz Evrope vedno znova fascinirani nad raznolikostjo ponudbe in široko paleto idej. Še posebej so občudovanje plenile slastne pijače s sadjem in sladkorjem, ohlajene z ledom z bližnjih gora … in to v času, ko je Evropa sladkor uporabljala predvsem za medicinske namene!

Arabci so sladkor prinesli v Bizanc, pa tudi naprej. Priložnosti, da bi sladkorni trs, divja rastlina z obal bengalskega zaliva, prodrl v Evropo, sta bili vsaj dve: najprej je vojska Aleksandra Velikega ob svoji vrnitvi iz Indije prinesla s seboj tudi sladkorni trs, vendar ni zbudil nobenega interesa, potem pa so v 13. stoletju trs s seboj s pohodov prinesli tudi križarji. Kljub temu je glavno sredstvo za slajenje živil skozi celoten srednji vek v Evropi ostal med.

Selitev čez lužo

Po odkritju Amerike koncem 15. stoletja je Evropa spoznala veliko rastlin, ki so bila za ameriška tla običajna, na primer tobak, koruza, krompir in druge, manj pa je znano, da so isti popotniki neko pomembno rastlino odnesli tudi v Novi svet – ameriška celina je spoznala sladkorni trs. Najbolj se je prijel v Braziliji, kjer so se pogoji najbolj ujeli, tako klima in prst kot tudi cenena delovna sila, sužnji, ki so jih kmalu zatem pričeli dovažati iz Afrike. Sladkor je hitro omrežil vse.

Njegova proizvodnja je bila težavna: najprej je bilo treba trsje posekati, nato narezati, drobiti (in za vse to so potrebovali izredno močne roke), potem pa so sok dolgo kuhali v velikih bakrenih posodah ter ga na koncu ohladili v glinenih vrčih do kristalizacije. Tak neprečiščeni sladkor so potem rafinirali, čistili kar tam ali pa so ga na čiščenje vozili v Evropo (London, Pariz, Benetke, Antwerpen itd.), kar mu je seveda zviševalo ceno. Kolonialni sladkor in rum – kot stranski produkt proizvodnje sladkorja – so najprej uvažali iz Brazilije, kasneje pa s Kube, Antilov in Portorika. V nasprotno smer je potovala nasoljena govedina in drug živež, trgovina se je ustalila.

To je bila prava trgovska idila: proizvajalci in trgovci so nekaj stoletij dobro služili, proizvodnja je rasla, cvetele so tudi državne blagajne. Vse pa je leta 1878 porušilo neko novo odkritje: kemik Fahlberg je odkril snov, ki je bila 300-krat slajša od sladkorja, pa sploh ni bila sladkor!

Saharinska vojna

Novemu “sladkorju” se je reklo “saharin” in mu je takoj uspelo javnost razdeliti na tiste, ki so bili “za”, in tiste “proti”. Jasno je, da so bili najglasnejši nasprotniki prav proizvajalci sladkorja, ki so takoj zaslutili, kaj novo odkritje pomeni. Pridružili so se jim še različni tradicionalisti, ki nimajo radi sprememb, govoreč, da gre za zdravju nevarno “hudičevo delo”, saharinu nasprotna pa je bila tudi nemška vlada, ker se je bala, da bo izgubila lep dela pritoka davkov. Da bi dokazal, da je saharin neškodljiv, je Fahlberg vsakodnevno pogoltnil po 10 gramov saharina, kar se tudi danes smatra za zelo pretirano količino, celo za živali.
Seveda so se najbolj iskreno veselili sladkorni bolniki širom sveta – o sladkorju dotlej niso smeli niti sanjati, sedaj pa so jim bile naenkrat na dosegu rok jedila in sladice s prej prepovedanega seznama. Podporniki saharina so bili tudi logično tudi zdravniki, ki so ga imeli kar za zdravilo.

V času vrenja javnega mnenja so spretni tovarnarji hitro večali proizvodnjo saharina, ki je že leta 1901 znašala neverjetnih 175.000 kilogramov! Seveda je tako agresiven prodor na trg že omenjene strasti samo še razplamtel. Morda zveni neverjetno, toda v nemškem parlamentu so se prav o saharinu zelo žolčno kregali en cel dan! Socialisti in liberalci so skupni napadali Bismarckovo vlado, da širokim množicam ne dovoli za majhne denarje uživati sladke hrane. No, vlada je kljub vsemu saharin prepovedala in tako končala spor. Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega – proizvodnja saharina je prešla v ilegalo in ustvarila črni trg; prodaja je postala še večja kot prej, le da po novem vlada od vsega primeta ni imela niti marke dohodka! Tihotapci so imeli pri iskanju poti saharina do kupcev veliko navdiha – prenašali so ga v vrečkah, všitih pod krila, vstavljenih v zračnice koles ali v dvojna dna kovčkov, saharin se je znal vsuti celo iz steklenic, v katerih bi moral biti šampanjec! Nekateri so pri tem bajno zaslužili, nekateri manj spretni pa so zaradi te prepovedane trgovine končali v zaporu.

Dragocena molzna krava

Vlada je tako morala popustiti in dovoliti proizvodnjo ter prodajo saharina. Mačehovski odnos države se je – zavoljo profitov, jasno – spremenil v zaščitniškega, letna proizvodnja skoraj petsto ton saharina je bil dovolj velik razlog za to. Saharin je našel svoje mesto na mizah, za časa druge svetovne vojne, ko je bila dobava sladkorja motena, je za kratek čas celo prevzel primat sladkorju.

Povedati je treba, da je bil tedanji saharin nekoliko grenak (neprimerno slabši od današnjega), vendar je bilo pomembno to, da je bil poceni in da je sploh bil. In če bi hudič spal, bi bilo zgodbe o saharinu in sladkorju tukaj konec. A ni bilo tako. Ravnotežje med sladiloma se je spet porušilo po letu 1945. gospodarstvo se je povsod po Evropi po vojni razcvetelo, v Nemčiji še najbolj. “Poljedelski čudež” v 50-tih letih je prinesel hitro rast življenjskega standarda in poplavo hrane. Med vsem tem je enormno zrasla prav poraba sladkorja, ki so ga z veliko žlico vmešavali v pecivo, torte, sladolede, kreme, marmelade itd. Umetna sladila – ne samo saharin, ampak tudi druga novo odkrita sladila, ki so se pojavila v vmesnem času – se navkljub odličnim lastnostim niso mogla uveljaviti zaradi diktature sladkorja oziroma “sladkornega lobija”. Pred propadom so jih rešili samo zdravniki in strokovnjaki za prehrano.

Vse manj zaželeni sladkor

V tem času so se stvari namreč korenito spremenile. “Napačno sestavljena” hrana je skupaj s pretirano uporabo alkohola doprinesla k vse večjemu številu ljudi, ki trpijo, bolehajo in umirajo zaradi bolezni ožilja in srca, možganske kapi, sladkorne bolezni in drugih. Prav vse te težave pa imajo skupen imenovalec prav v napačni prehrani. V družbi hranil, ki so sestavljala “listo nezaželenih”, se je na častnem mestu znašel tudi sladkor. “Obtožen” je bil za okvare zob, debelost, kronično utrujenost, sladkorno bolezen, celo shizofrenijo, pa tudi za delinkventno obnašanje mladine! Nizale so se študije, katerih cilj je bil ukiniti ali pa vsaj močno zmanjšati porabo sladkorja. Za proizvajalce so bili to seveda čisto nemogoči argumenti, tisto pa, kar jih je prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da so zdravstvene avtoritete in organizacije svetovale ljudem ne le to, naj se sladkorju v čim večji meri izogibajo, ampak naj si hrano sladijo prav z umetnimi sladili, ki nimajo energetske vrednosti, s smrtnim sovražnikom sladkorja torej! Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tudi priporočilo, da bi se veljalo izogibati sladkorju zaradi ohranitve in izboljšanja zdravja. Sladkorni imperij je bil pred razpadom.

Udarci pod pasom

Za čakanje ni bilo več časa in proizvajalci sladkorja so se za novo vojno pripravili precej bolj premeteno kot prej – namesto prepričevanja preko medijev je vojna dobila dimenzije znanstvenih razprav. Hlastno so iskali vse mogoče možnosti, da bi dokazali škodljivost umetnih sladil in jih tako odstranili za vse čase. Pojavile so se tovrstne razprave in znanstvena dela, prvi vrhunec tega boja pa je bila neka kanadska “znanstvena” študija, ki je – v obliki novinarske zgodbe – obšla cel svet in precej prestrašila proizvajalce umetnih sladil, saj je v njej črno na belem pisalo, da so poskusne podgane zaradi dolgotrajnega uživanja saharina dobili raka na mehurju!

Ko je prišlo že do precejšnje škode, so se vendarle pojavili nekateri znanstveniki, ki so menili, da mora javnost kljub vsemu izvedeti resnico, in so pojasnili zahrbtnost tega napada – podgane so v tej študiji prejemale tako velike količine saharina, da se škodljivim pojavom ni bilo mogoče izogniti. Doza, uporabljena v tem eksperimentu, je bila naravnost pošastna, primerljivo enaka 10.000 tabletam, ki bi jih dnevno zaužil človek!

Skupina uglednih znanstvenikov je kmalu zatem objavila sklep, da je “saharin v priporočljivih količinah popolnoma neškodljiv”. Kaj pomeni “v priporočljivih količinah”, je jasno že od Paracelsusove trditve iz 16. stoletja: “Vse je strup in vse je zdravilo. Kaj pa je zdravilo in kaj strup, odreja samo količina.”

Danes

Seveda tovrstne kalvarije ni preživel samo saharin, tudi drugim umetnim sladilom nihče ni pripravil slavnostnega sprejema, kljub temu pa so si našla svoj prostor pod soncem. Dandanes za red na tem segmentu trga skrbi mnogo organizacij in znanstvenih teles po svetu. Ena od posledic strogega nadzora je nekakšno “miroljubno sožitje” proizvajalcev sladkorja, nadomestkov sladkorja in umetnih sladil, pri čemer pa vojna seveda ne miruje, le preoblikovala se je – danes gre za težnjo po učinkovitosti, kvaliteti in prepričevanju kupcev, kje je boljše, cenejše in predvsem bolj zdravo.

Aleš Petrič

« Previous Page — Next Page »