Domača pomoč pri zastrupitvi

Ko pride do zastrupitve, je priporočljiva uporaba medicinskega oglja, ki nase veže strupe in pline iz prebavil. Ob diareji ali bruhanju lahko hitro pride do dehidracije. Poleg zadostne količine vode je ključnega pomena tudi rehidracijska sol, ki poskrbi za vnos potrebnih mineralov v telo. Če težave trajajo dalj časa ali pa so precej močne, je nujno poiskati zdravniško pomoč.

Doma pripravljena rehidracijska sol:

• liter ustekleničene vode
• 5 jedilnih žlic sladkorja
• čajna žlička kuhinjske soli
• sok dveh pomaranč ali grenivke

 

Ogljikov monoksid – ne pustimo se presenetiti

S prihodom jeseni in zime bomo začeli kuriti in žal bo tudi to zimo veliko Slovencev presenetil ogljikov monoksid. Na žalost v Sloveniji kljub opozorilom vsako leto zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom umre več deset ljudi. Z ogljikovim monoksidom se lahko zastrupimo vsi, od dojenčkov do starostnikov, prav nihče namreč ne more biti popolnoma varen pred ogljikovim monoksidom, saj ga s čutili ne moremo zaznati. Ogljikov monoksid je plin brez barve, vonja in okusa, ki nastaja pri nepopolnem gorenju plina, kurilnega olja, drv, premoga ipd. V bivalnih prostorih lahko nivo ogljikovega monoksida naraste zaradi nepravilne namestitve, vgradnje, delovanja ali vzdrževanja peči na drva in premog, kaminov ter plinskih gorilnikov za ogrevanje prostorov in vode. Nivo ogljikovega monoksida lahko naraste v stanovanju tudi pri nepravilno zgrajenem ali pokvarjenem dimniku ali ventilacijskem sistemu, poleg tega pa lahko prodre v stanovanje tudi iz kleti s pečjo, iz garaže s prižganim avtomobilskim motorjem ali iz sosednjega stanovanja skozi ventilacijski sistem.

Na zastrupitev z ogljikovim monoksidom redko pomislimo, saj so znaki pogosto podobni znakom nekaterih bolezni, zlasti znakom viroze. Na prisotnost ogljikovega monoksida v stanovanju tako največkrat pomislimo šele takrat, ko nekdo izgubi zavest.  Tako je 62 letna gospa poletje preživela na vikendu, septembra pa se je nekajkrat vrnila v stanovanje v mesto, kjer je vsakič le prespala preko noči. Po treh takšnih nočitvah v mestnem stanovanju je opazila, da ima vsakič po vrnitvi na vikend glavobol, ji je slabo ter je popolnoma brez moči. Po četrtem spanju v stanovanju je zjutraj za krajši čas celo izgubila zavest. Na pomoč je poklicala sina, ki je posumil na zastrupitev z ogljikovim monoksidom iz plinske peči za ogrevanje stanovanja. Zastrupitev z ogljikovim monoksidom so potrdili serviserji plinske peči, ki so izmerili visoko koncentracijo ogljikovega monoksida v zraku stanovanja.

Z ogljikovim monoksidom se lahko zastrupijo tudi cele družine, kar je izkusila mlajša družina iz okolice Ljubljane. Starša in njuna triletna hči so se po večerji počutili slabo, hčerka je jokala in bruhala, starša pa sta imela glavobol, postala sta tudi omotična. Mati je posumila na zastrupitev s hrano, vendar niso vsi jedli enake hrane. Oče pa se je spomnil, da je imel popoldne težave s kurjenjem peči na drva v kleti hiše in da se je zelo kadilo. Zapustili so hišo in odšli na svež zrak ter poklicali pomoč. V bolnišnici so pri vseh treh potrdili zastrupitev z ogljikovim monoksidom, čeprav je bil v kurilnici le oče. Serviserji peči so pri pregledu hiše ugotovili neustrezno prezračevanje peči in uhajanje ogljikovega monoksida iz kleti v stanovanje.

Alarmna naprava za ogljikov monoksid naj bo v vsakem stanovanju z gorilno napravo.

V Sloveniji je veliko zastrupitev z ogljikovim monoksidom v stanovanjskih hišah, zavedati pa se moramo, da so zastrupitve precej pogoste tudi v stanovanjskih blokih, in sicer predvsem v majhnih kopalnicah s plinskimi gorilniki za ogrevanje vode, kar je lani doživela 26 letna študentka Mateja v Ljubljani. Mateja se je po končanem delu zvečer vrnila v najeto stanovanje, ki ga je delila s še dvema študentkama, in se šla tuširat. Po 20 minutah tuširanja sta sostanovalki iz kopalnice zaslišali trušč, Mateja se ni odzivala na klice. S pomočjo soseda sta sostanovalki vdrli v kopalnico. Mateja je ležala nezavestna na tleh in imela krče ter ob tem nehote odvajala vodo. Prenesli so jo na svež zrak in prezračili prostor. Ob prihodu reševalcev se je že pričela prebujati. V bolnišnici so potrdili, da je imela epileptične krče ob hudi zastrupitvi z ogljikovim monoksidom. Serviserji so ugotovili neustrezno prezračevanje majhne kopalnice s plinsko pečjo, zaradi česar je po določenem času gorenja plina začelo zmanjkovati kisika, kar je povzročilo nastajanje oglikovega monoksida. Mateja je imela po zastrupitvi z ogljikovim monoksidom še dolgo časa močne glavobole in težave pri učenju.

Na zastrupitev z ogljikovim monoksidom moramo biti pozorni tudi tam, kjer je sicer ne bi nikoli pričakovali, kar je izkusila skupina upokojencev. Pozno jeseni je društvo upokojencev organiziralo srečanje v zastekljenem gostilniškem vrtu, ki so ga ogrevali z več plinskimi grelci. Med srečanjem je upokojence začela boleti glava, postali so omotični in oslabeli. Po eni uri srečanja je eden izmed starejših upokojencev nenadoma izgubil zavest. Nezavestnega gospoda so hitro z rešilnim avtomobilom odpeljali v urgentno ambulanto, kjer so ugotovili zastrupitev z ogljikovim monoksidom in ga pričeli zdraviti s kisikom. Srečanje upokojencev se je nato »nadaljevalo« na urgenci, kjer so mnogi morali vdihovati kisik.

Predstavljeni primeri jasno kažejo, da ogljikovega monoksida ne moremo zaznati s čutili in ukrepamo šele ob težavah, ki jasno kažejo, da je nekaj narobe. Na srečo pa obstaja rešitev tudi za nevidni in tihi ogljikov monoksid, saj nas na morebitno nastajanje in kopičenje ogljikovega monoksida v stanovanju lahko pravočasno opozori alarmna naprava oziroma javljalec (detektor) ogljikovega monoksida v zraku. Alarmne naprave za ogljikov monoksid nas opozorijo na povišano koncentracijo ogljikovega monoksida v zraku in nam s tem lahko rešijo življenje. Alarmne naprave za ogljikov monoksid stanejo le nekaj deset evrov, pomembno pa je, da imajo oznako evropskega standarda EN50291 in glasen zvočni signal. V številnih državah ZDA je vgradnja alarmnih naprav za ogljikov monoksid v nova stanovanja z gorilnimi napravami obvezna, tako da imajo v ZDA po nekaterih ocenah alarmno napravo za ogljikov monoksid vgrajeno že v 80-90% novogradenj. Glede na to, da je zastrupitev z ogljikovim monoksidom tudi v Sloveniji najpogostejša smrtna zastrupitev, bi bilo tudi pri nas verjetno smiselno uvesti obvezno vgradnjo alarmov za ogljikov monoksid v vsa stanovanja z gorilnimi napravami, zlasti pa v novozgrajena stanovanja. Prav gotovo so najbolj tragične smrti mladih. Tako bi lahko smrt dečka, ki je po nepotrebnem umrl zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom v novozgrajenem bloku v Domžalah, smrt najstnice iz Izole v podobnih razmerah ali pa smrt najstnika s Koroške preprečili z namestitvijo alarmne naprave za ogljikov monoksid v bivalni prostor. Več podatkov o zastrupitvah, preventivi, prvi pomoči in tudi alarmnih napravah za ogljikov monoksid je dosegljivih tudi na spletni strani Centra za zastrupitve (http://www.zastrupitve.net).

Pri kupovanju alarmne naprave moramo vedeti, da se alarmni napravi za ogljikov monoksid in požar razlikujeta. Alarmne naprave za požar ne zaznavajo ogljikovega monoksida in alarmne naprave za ogljikov monoksid ne zaznajo požara oziroma dima dovolj zgodaj. Prav tako ogljikovega monoksida ne zaznajo alarmne naprave za plin propan-butan, ki je v plinskih napeljavah in jeklenkah. Lansko zimo smo tako zdravili bolnico, ki je med tuširanjem v kopalnici s plinskim grelcem vode izgubila zavest zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom. V kopalnici so sicer imeli vgrajeno alarmno napravo za zaznavanje propan-butana, ki pa se je sprožila prepozno (ko je ogenj ugasnil in se je plin propan-butan razširil po prostoru). Alarmna naprava za ogljikov monoksid s standardom EN 50291 bi bolnico pravočasno opozorila na nastajanje ogljikovega monoksida v kopalnici, tako se ne bi zastrupila in izgubila zavesti.

Po nakupu in namestitvi pokažemo alarmno napravo za ogljikov monoksid ostalim družinskim članom in jih seznanimo z alarmnim signalom in načrtom ukrepov ob njegovi sprožitvi. Ob alarmu za povišan nivo ogljikovega monoksida moramo takoj zapustiti stanovanje in vrata pustiti odprta, da se stanovanje prezrači,  ter poklicati pomoč. O dogodku tudi čimprej obvestimo podjetje, ki nam je prodalo, namestilo ter vzdržuje gorilno napravo, ker ne smemo živeti v stanovanju, dokler izvor ogljikovega monoksida ni odpravljen.

doc. dr. Miran Brvar, dr. med.
Center za zastrupitve, Interna klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana

Amalgamske plombe so tempirane bombe

Vse več slišimo o nevarnosti težkih kovin v našem okolju, kot so svinec, kadmij, krom in arzen, toda živo srebro, edina tekoča kovina, je pri vseh nekje na robu védenja.

Živo srebro (Hg) nam je dobro poznano kvečjemu iz domačega termometra, šolskega barometra, sodobnih baterij ali pa iz zgodovine rudarstva naše Idrije.

Povedati moram, da nam je živo srebro precej pomagalo pri borbi proti postavitvi »off shore« terminalov v Tržaškem zalivu. Tam je v sedimentu varno deponiranih nekaj tisoč ton Hg in ob gradbenih posegih v morsko dno bi se velike količine te nevarne kovine sprostile v vodo ter kontaminirale celotno prehransko verigo akvatorija.

In ne samo to, resuspendirano živo srebro bi izparevalo iz vodnega okolja v zrak ter zastrupilo okoliške prebivalce, da o kopalcih niti ne govorimo. Vir živega srebra na morskem dnu je seveda reka Idrijca, ki ga preko Soče še vedno prinaša v Tržaški zaliv.

Večstoletna dejavnost idrijskega rudnika je prinesla tudi posledice akutnega zastrupljanja rudarjev, ki jih je medicinska stroka razvrstila v devet točk:

1. Že koncentracija 1 ppm (en del na milijon) Hg povzroča motnje v regulatornem delovanju hematoencefalne bariere, tako da ta izgubi svojo osnovno vlogo pri selektivnem prepuščanju biotsko aktivnih snovi v možgane; posledice so hude motnje možganskega metabolizma.
2. Povišane količine sinaptičnih nevrotransmiterjev (dopamin, noradrenalin, serotonin) povzročajo posledice, ki so na las podobne Parkinsonovi bolezni.
3. Vidni znaki zastrupitve s Hg so predvsem tresavica, poslabšanje mišične koordinacije, motnje vida in drugih čutil.
4. Na fizični ravni so avtopsije pokazale težke nepovratne poškodbe živčnih celic in njihovih vlaken.
5. Nefrotični sindrom – poškodbe ledvic z veliko količino proteinov v seču, močnimi edemi in infekcijami.
6. EKG pokaže nepravilnosti v delovanju srca.
7. Porušenje delovanja žlez z notranjim izločanjem, predvsem žleze ščitnice, hipofize in nadledvične žleze.
8. Upad učinkovitosti imunskega sistema in poškodbe kromosomov limfocitov.
9. Motnje v spolnosti in težke poškodbe zarodkov.

Naštetim devetim posledicam bi lahko popolnoma upravičeno in mirne duše dodali še nadaljnih devet, toda naj bo dovolj.

Toda, verjeli ali ne, živo srebro nosimo s seboj – vsaj večina od nas – trdno vgrajenega v naši ustni votlini, in sicer v zobnih plombah, ali še natančneje, v amalgamskih polnilih naših zob. Ob tem se velja zamisliti, kajti živo srebro iz amalgamskih polnil prav počasi izhaja iz njih in prehaja naravnost v naše možgane, z vsemi posledicami za naše zdravje.

Leta 1819 beležimo prve poizkuse uporabe kovinskih zobnih amalgamov na osnovi živega srebra, ki so postali privlačni zaradi dobre vezave v zobeh in primernih mehaničnih lastnosti. Uporaba amalgamov je hitro prešla v množično uporabo po vsem svetu. Toda že leta 1926 je nemški kemik dr. Alfred Stock opozoril na nevarno izparevanje Hg iz zobnih polnil. Njegove raziskave so pokazale, da se izhajajoči Hg absorbira v nosno sluznico in odtod prehaja v možgane. Povečane količine Hg je dokazal v vonjalnem centru možganov in v češeriki. Toda svet se je vrtel naprej in stroka se ni odzvala. Od leta 1926 je bilo objavljenih vsaj 1.400 znanstvenih člankov o sistematičnih raziskavah glede toksičnih učinkov živega srebra. Poglejmo si rezultate le nekaterih.

Leta 1967 piše dr. L. Magos v »Environmental Research Magazine« (str. 323) o izjemni sposobnosti absorpcije spojin Hg v človeški sluznici in dokazuje, da živosrebrove spojine v možganih oksidirajo v elementarni Hg, ki mu hematoencefalna bariera preprečuje izhod iz možganov. Hg se torej kopiči ujet v možganih.

Od leta 1979 se vse bolj množijo dokazi, da Hg stalno izpareva iz zobnih polnil, predvsem ob žvečenju, umivanju zob in višji temperaturi (npr. savne), torej praktično vsakič, ko si umivamo zobe ali se hranimo.

Leta 1984 so objavljene prve študije avtopsij, ki dokazujejo, da je stopnja koncentracije Hg v možganih umrlih v neposredni povezavi s številom amalgamskih plomb v njihovih zobeh.

Etični del znanosti se je zganil in istega leta ustanovil IAOMT (International Academy of Oral Medecine and Toxicology), ki je vladama ZDA in Kanade predlagal, naj takoj prepovesta uporabo živosrebrnih amalgamov, dokler se zanesljivo ne dokaže njihova neškodljivost. Predlog je ostal brez odmeva.

Leta 1985 sta M. Vimy in F. Lorscheider v »Journal of Dental Research Studies« merila vpliv žvečenja žvečilnega gumija na izločanje Hg iz zobnih plomb in ugotovila, da šele 90 minut po prenehanju zvečenja raven Hg v ustih pade na prvotno vrednost.

Javnost je bila vse bolj vznemirjena, zato je leta 1990 TV mreža CBS predvajala zelo odmevno oddajo, v kateri so vladne zdravstvne službe poskušale ljudi pomiriti. Poglavitni moto zagovornikov nadaljne uporabe je bil, da se zobni amalgam uporablja že vsaj 150 let in je torej neškodljiv. Dokaj neprepričljiv in za lase privlečen argument.

Toda rezultati znanstvenih raziskav so prinašali vse bolj porazne ugotovitve. V poročilu dr. B. Haleya, profesorja biokemije na Univerzi Kentucky, lahko beremo, da so amalgamske plombe prave tempirane bombe v možganih in da so poškodbe nevronov, ki jih povzroča Hg, sila podobne tistim pri Alzheimerjevi bolezni.Najbolj prizadeti področji možganov pa sta Meynertovo jedro (Nucleus basalis Meynerti) in hippocampus, dva od najpomembnejših centrov človekovega spomina.

Žebljico na glavico je pribila dr. Diana Echeveria, nevrotoksikologinja z Univerze v Washingtonu, z raziskavo, v kateri je dokazala, da zobozdravniki značilno kažejo bolj razvite klasične znake kronične zastrupitve s Hg. Piko na i pa je dodala še švedska raziskava, ki je dokazala, da je koncentracija Hg v češeriki (epifizi) švedskih zobozdravnikov dosegala tudi štiridesetkratno vrednost povprečja pri običajni populaciji.

To pa je pomenilo alarm tudi za stroko! Sledilo je poročilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki navaja, da je izpostavljenost Hg iz zobnih plomb večja kot iz drugih okoljskih virov in da se iz vsake plombe ob žvečenju dnevno izloči od 3,0 do 17,0 mikrogramov Hg! To pa pri povprečnem človeku, ki naj bi imel 8 plomb, pomeni, da je količina prejetega Hg vsaj dvakrat večja od tiste iz kontaminiranih rib.

Leta 1988 je EPA uvrstila ostanke zobnega amalgama med nevarne odpadke, švedska vlada pa je leta 1994 prepovedala uporabo amalgama v zobozdravstvu. Potem so tem zgledom sledile še druge vlade.

Nič ni tako trdovratnega, kot so napake v znanosti. Amalgamske plombe so le en primer trmastega vztrajanja pri tehnologiji, stari dobro stoletje. Zakaj znanost tako težko priznava svoje zmote? Najbolje je, da zamenjamo stare amalgamske plombe s plombami iz nenevarnih snovi, in to čimprej. Živosrebrna ura v vaših ustih, ki tiktaka v ritmu tempirane bombe, ima značaj mrtvaške ure.

Anton Komat,
www.ringaraja.net

Zastrupitev ali toksikoza

Zastrupitev se pojavi, kadar neizločene strupene snovi iz kakršnega koli vira zasitijo kri in tkiva, limfo in medprostorne tekočine – fluide.

Takrat nastane toksikoza ali prenasičenost krvi in limfe s strupi oziroma toksini. Telo seveda takšno stanje prepozna in ga skuša odpraviti, prizadeva si ga očistiti in znova vzpostaviti normalno stanje homeostaze. Začne z izločanjem, splakovanjem teh strupov iz telesa. Zgodita se dve stvari: močneje izražena opozorila v obliki neugodja in vse večji padec energije telesa. Kot funkcionalni organizmi proizvajamo zelo velike količine strupenih produktov.

Tako npr. proizvedemo dovolj CO2, da nas lahko ‘ubije’ v nekaj minutah, toda to je le eden v množici strupenih produktov. Naši organizmi so sestavljeni iz več trilijonov celic in kakšnih 10 milijonov jih izumre vsak dan. Nove celice zamenjajo stare odmrle, ki so nevtralizirane z lisosomi, encimi, ki so v majhnih organelah znotraj samih celic. Po odmrtju celic ti encimi predelajo odmrle celice na manjše delce, imenovane celični odpadki.

Nekateri od teh produktov, kot recimo železo, beljakovine in aminokisline, se reciklirajo v telesu samem in kar kakšnih 95 % potreb po železu ter približno 70 % proteinskih potreb se izoblikuje v postopku, ki ga izvede telo samo, torej z recikliranjem. Drugi komponenti odmrlih celic pa sta RNA – ribonukleinska kislina – in DNA – deoksiribonukleinska kislina (deluje kot genetski material v celicah), ki sta zelo strupeni, dokler sta v sistemu.

Če se kopičita – kopičita pa se v večini človeških teles -, nastopi stanje zastrupitve. »To so snovi, ki jim ljudje uradne medicine pravijo virusi in tako zmotno pripisujejo tem mrtvim celičnim odpadkom moč življenja in zlonamernosti,« ugotavlja Thomas C. Fry, dr. med., eden izmed številnih praktikov Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Zastrupitev nastane, kadar prenapolnimo svoje telo s strupenimi snovmi od zunaj (napačna hrana) ali pa pademo na »opazovanju naših zmogljivosti« – preveč dela, premalo počitka, premalo spanja, premalo ali nič telesnih vaj, izpostavljenost močnim stresnim razmeram, čustvenim šokom, ki nas hitro oropajo živčne energije. »To je klasični univerzalni simptom, ki zelo jasno kaže na to, da so strupi dosegli koncentracijo, ki jo mora telo zmanjšati in odstraniti, preden začnejo povzročati škodo,« pravi dr. Diamond.

No, ta klasični simptom je zelo opazen v tej drugi stopnji bolezni in tudi v vseh naslednjih, od katerih zadnja se imenuje rak. V drugi stopnji je najbolj znan in običajno zelo napačno razumljen simptom vročina. Vročina je naša prijateljica in zaveznica. Ni prijetna, vendar je znak dejavnosti telesa s hitrim in edinim namenom, da se zaščiti. Vročina mobilizira vse obrambne sposobnosti telesa, kadar se pojavi nevarnost, kakršno je prekomerno kopičenje strupov v telesu. Takrat se metabolizem pospeši, vročina narašča, kar povečuje zdravljenje. To stanje kontrolira hipotalamus, ki deluje kot nekakšen termostat človeškega telesa.

Dr. med. H. Diamond ugotavlja: »Metabolizem sestavljata absorpcija hranljivih snovi in pa izločanje odpadnih snovi, torej strupov, ki nastanejo ob presnovi hrane in pa odmiranja in obnove celic. Vročina je nujna pri izločanju strupov, ki so se v telesu nakopičili in močno presegli sposobnost telesa, da bi jih toleriralo in izločilo brez te izredne prilagoditve. Vročina deluje kot katalizator, ki omogoča, da se strupi topijo, utekočinijo, preidejo v krvni obtok, kri jih prenese v organe izločanja (črevesje, mehur, pljuča in koža), od koder se izločijo iz telesa.« Ob določeni stopnji toksikoze, ko se telo želi rešiti že omenjenih strupov, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

Kemikalije v vašem telesu

Biomonotoring ali praksa testiranja ljudi o njihovi izpostavljenosti kemikalijam je lahko dobra ideja. Takšne raziskave lahko nudijo pomembne podatke o mnogih medicinskih skrivnostih. In zakaj?

Zato, ker se lahko kemikalije povežejo z našimi geni že v začetku življenja, posledice pa so opazne šele čez nekaj desetletij.

Sprememba hormonov, ki jo je povzročila kemikalija, lahko vpliva na metabolizem, škoduje normalnemu razvoju, ter povzroči rakava obolenja. Tudi jetra niso sposobna očititi vseh strupov, ki jih zaužijemo vsakodnevno.

Zato bo Center za kontrolo in preventivo bolezni izvedel do sedaj najbolj obširno bionadzorovano raziskavo, kamor bodo vključili 500 popkovin, katere bodo testirali za različnimi kemikalijami.

Do sedaj pa so preko raznih raziskav že ugotovili:

• Raziskava iz leta 2005 je pokazala, da odraslo telo nosi v sebi kar 148 različnih kemikalij.
• Novejša raziskava pa je pokazala, da se je nivo teh kemikalij dvignil v teh letih za kar 43%, kar pomeni, da odrasel človek nosi v sebi 212 različnih kemikalij.
• Rezultati neprofitnih organizacij pa so dali podobne rezultate, čeprav je bilo v njihovih raziskavah vključenih manj ljudi. Te raziskave pa so pokazale, da se kemikalije nahajajo tudi v sistemu novorojenčkov in so najverjetneje prišle v njihov sistem preko popkovine.
• Od leta 2005 so znanstveniki odkril, da večina Američanov v sebi nodi razne pesticide, dioksine, poliklotirane bifilene (PCB), Dikloro-Difenil-Trikloroetan (DDT), …

O temah, kot so zdravje, razstrupljanje telesa in nevarne snovi v hrani smo na našem portalu že veliko pisali v naši rubriki zdravje & prehrana, vendar naj vas ponovno opomnimo, da malo pobrskate po starih člankih.