Možgani delujejo podobno kot znanstvene metode?

Izkazalo se je, da obstaja podobnost med tem kako človeški možgani zaznvajo kaj se dogaja v ‘zunanjem’ svetu ter delom znanstvenikov.

Znanstvene raziskave namreč vključujejo formulacijo hipotez ter testiranj ali so te hipoteze skladne z opažanjem. To pa je nekaj, kar možgani na svoj način delajo kar sami od sebe ves čas. Možgani naj bi namreč porabili manj truda pri povezovanju predvidljivih in nepredvidljivih dogodkov.

Sedaj pa so znanstveniki prvič  dokazali, da slike povzročijo manjše odzive, če so te slike predvidljive. Možgani zato niso v čistem mirovanju in čakajo na vizualne signale, ampak  aktivno poskušajo predvideti signale, in če so ti pravilni so ‘nagrajeni’ s tem, da se naslednjič odzovejo bolj učinkovito.

Če pa je predvidevanje napačno, pa so potrebni večji odzivi, da lahko možgani ugotovijo, kje je napaka in najdejo drugo pot do rezultata. To kaže, da ta process igra veliko vlogo pri delovanju naših možganov.

Najboljše risanke za otroke z ekološko tematiko

Predvajajte risanke svojim otrokom in jim zraven razložite, da naslednje risanke niso le zabavne, ampak so tudi izredno poučne. Ob njih lahko svojim otrokom razložite tudi osnove ekologije in življenja na našem planetu.

Reševanje malega Nema (Finding Nemo)

Majhno ribico ugrabijo iz njenega idealnega doma, ki je na koralnem grebenu, njen pogumni očka pa se odpravi na nevarno potovanje, da bi jo rešil oz. našel. Pri tem pa je glavno to, da v tem primeru majhno ribico in njenega očka predstavijo otrokom tako, da lahko ti sočustvujejo z njima, kar daje otrokom dobro popotnico v življenju, saj tako morda dobijo večje spoštovanje do živali.

Za živo mejo (Over The Hedge)

Majhni prebivalci gozda se zbudijo iz zimskega spanca, nakar ugotovijo, da je večina njihovega gozda uničenega. Zgodba tako predstavi problem intenzivne sečnje gozdov.

Levji kralj (Lion King)

Ta skoraj da kultna risanka je verjetno najboljši primer življenskega kroga, ki otrokom na kar se da lep način prikaže realnost.

Vesele nogice (Happy Feet)

Ta animirana drama/komedija prikazuje življenje pingvinov na Antarktiki ter tistih, ki so v ujetništvu. In čeprav zgodba začetku ni imela nekega okoljskega sporočila, pa si je s časoma režiser George Miller premislil in ustvaril . In ker je Antarktika sedaj že skoraj znana po tem, da ji “dela“ ozonska luknja kar velike preglavice, se je moral režiser ukloniti in poslati film v to smer.

Duhovnost kot droga

Od vseh vrst odvisnosti je verjetno najtežje govoriti o duhovni oz. religiozni odvisnosti, saj diskusija o tej temi zadeva najgloblje intimne kotičke človekove osebnosti. Mogoče pa je ravno zato duhovnost najbolj dovzetna za zmote in zablode – nikjer drugje namreč ni mogoče najti tako velike izbire izgovorov in opravičil kot tu.

Na ravni duše in Boga je težko določati kategorije ali enote, nekakšen standard, ki bi jasno določil to področje in bi se lahko pripadniki povsem različnih kultur čisto dobro razumeli, tako kot se lahko sporazume fizik ali kemik iz Japonske z znanstvenikom iz Portugalske. Njun strokovni jezik je enak in omogoča jasno komunikacijo. V duhovnosti pa take enotnosti ni in jo je tudi (praktično) nemogoče doseči, vsaj v današnjem svetu; duhovnost namreč sprejemamo intuitivno, skoraj nagonsko od staršev, kulture, prevladujoče religije, duhovnih avtoritet itn. Ko je vtisnjena v podzavest (ali kakorkoli že rečemo človeški intuitivni, duševni plasti), jo je težko izbrisati ali spremeniti.

Kdor je dovolj bister, zlahka ustvari nekakšna »pravila igre«, pojasni delovanje sveta, predstavi tako ali drugačno podobo Boga, določi družbene zakonitosti in vse skupaj ogradi z logičnim miselnim okvirom. Na podlagi izjemno izvirnega modela duhovnosti, ki ga je začrtal prvi učitelj, lahko njegovi nasledniki ustvarijo svoje različice, njihovi nasledniki spet nove itn., dokler se izvorni (in ponavadi pristni) nauk neskončno ne razveja … in razvodeni.

V tem oceanu »duhovnosti« plava večina lačnih ribic, ki hlastajo po duhovni hrani, vmes pa je tudi obilo trnkov, ki so jih nastavili »veliki učitelji«, željni moči, občutka duhovne vzvišenosti in udobja. Ko se tega trojega nabere preveč, se njihova prevzetnost toliko poveča, da prekrije vse sledi začetne duhovne iskre, ki je nekoč dejansko tlela. Tako se lahko celo gibanja, ki so bila nekoč povsem čista, sprevržejo v legla zla – samo zaradi človekove slabosti, ki ga preplavi, ko dobi v roke oblast. Če želite koga zares dobro spoznati, ga postavite na oblast v duhovni skupini – če ni zares vzvišena osebnost, bo takrat pokazal svojo najtemnejšo stran.

Religiozna dediščina prejšnjih stoletij je stkana iz strogega odnosa duhovnih avtoritet do podložnikov. Svečeniki, duhovniki, menihi, zlasti tisti najvišji na hierarhični lestvici, so bili marsikje obredno čaščeni in spoštovani ter so veljali za neoporečne, transcendentne. Pravzaprav je bilo bogokletno gojiti slabe misli o njih, božjih poslancih v tem svetu. Tudi če so bili morilci, posiljevalci, tatovi, ničvredneži. Ne trdim, da so bili vsi taki, vsekakor pa jih ni bilo malo, toda množice so bile pred njimi nemočne, njihova »duhovna« moč je bila prevelika.

Vzorec takega odnosa do religioznih avtoritet se je po mnogih stoletjih razbohotil v skupnem nezavednem zahodne kulture kot velika trdnjava. Zato smo tudi danes, ko religija zavzema le še sekundarno vlogo v družbi, zelo podložni klanjanju verskim voditeljem. Če se nad vsemi razpoložljivimi razočaramo, pa se ne moremo ubraniti hrepenenja po iskanju tistega pravega, ki bi se mu lahko poklonili in tako odrešili svojo dušo. Kakšen oblak prekrije človeka, ko najde »vse odgovore na življenjska vprašanja«, je težko reči, so pa psihološki sociologi pri posameznikih in zlasti skupinah, ki jih življenjska pot zanese v duhovne vode, opazili nekaj podobnih potez. Celoten razvoj so razdelili na tri stopnje: zgodnjo, srednjo in pozno; sili, ki človeka žene v tako nezdravo duhovnost, pa pravijo strupena vera …

Celoten članek Duhovnost kot droga si lahko preberete na spletni strani utrinek.si.