Jeseni je čas za organsko gnojenje

Jesen prinaša veliko veselja v spravilu pridelkov. Pomembno opravilo pred zimo je osvežitev in priprava tal. V zelenjavnem vrtu, sadovnjaku in vinogradu je tako skrb za zemljo najvažnejše opravilo, ki ga v tem času ne smemo zamuditi.

Organsko gnojenje je vse bolj pomembno pri pripravi in preskrbi zdravih, živih in rodovitnih tal. Potrebno je razumeti, da se vsi bistveni procesi v vrtu dogajajo v tleh. Mogoče vas bo presenetilo, da pest zdravih vrtnih tal vsebuje toliko živih bitij kot je ljudi na zemlji. Organska masa v tej pesti predstavlja le manjši del skupne mase, je pa ključnega pomena za vsa živa bitja, ki se nahajajo v njej. Z dodajanjem povsem organskih gnojil ohranjamo zdrava, živa in rodovitna tla. Prav živi svet v tleh omogoča, da se organsko gnojilo naknadno razgrajuje v rastlinam dostopno obliko.

Kakšno korist lahko pričakujemo

Z redno uporabo organskih gnojil se oblikujejo pore, ki  so pomembne pri preskrbi tal z vodo in zrakom, hkrati pa so to tudi skladišča hranil. Zaradi tega pravimo, da je površinski sloj tal do globine 20 do 30 cm aktivni, živi sloj in zahteva redno oskrbo oziroma dodajanje organskih gnojil. Organska komponenta v gnojilu izboljša lastnosti in zračnost tal, hkrati pa poveča tudi njihovo sposobnost za zadrževanje vode. Tako oskrbovana tla bodo v poletnih mesecih bistveno manj občutljiva za sušo in stresne razmere. Dodatek organske snovi peščenim tlom omogoči boljšo vodno kapaciteto, peščeni delci pa skupaj z organsko snovjo ustvarjajo grudičasti zlog. V glinenih ali bolj zbitih tleh z organskim gnojilom povečujemo medtalne prostore, skozi katere odteče del odvečne vode. Na ta način koreninam omogočimo dostop do kisika ter življenjski prostor za normalno rast in razvoj rastlin. Z dodajanjem se količina organske mase, humusa povečuje, hkrati so tla tudi bolj biološko aktivna, kar povečuje plodnost. Rastline, oskrbovane z organskimi gnojili, imajo zdrav in gosto razvejan koreninski sistem. Rezultati na poskusnih poljih so pokazali, da imajo rastline tudi več zdravih listov, so bolj odporne proti boleznim, povečana je tudi kakovost pridelka.

Katero gnojilo izbrati

Vse več ljubiteljskih vrtnarjev se zaveda pomena organskega gnojenja, zato se odločajo za gnojenje s sodobnim dolgodelujočim organskim gnojilom v obliki pelet ali granul.
Ker pa niso vsa organska gnojila na trgu enako kakovostna, bodimo pri izboru previdni. Najprej preverimo, če je gnojilo dolgodelujoče in 100% organsko, brez mineralne komponente. Bistven je tudi velik delež suhe snovi in organske snovi, da ne bomo kupovali pretežno vode. Pa tudi, da ta delež ne varira, saj tako ne bomo vedeli, kolikšen del je gnojila v vreči, ki smo jo kupili, in kako ga primerno razporediti. Pametno je preveriti tudi, če je gnojilo termično obdelano, kar pomeni, da zaradi posebne toplotne obdelave ne vsebuje klic bolezni in semen plevelov. Z uporabo kakovostnega, povsem organskega gnojila lahko pridelamo dovolj zdrave hrane za domače potrebe, izboljšamo oziroma ohranjamo pa tudi kakovost bivalnega okolja.

Kje je organsko gnojilo najbolj uporabno

Sodobno organsko gnojilo v obliki pelet ali granul uporabimo na zelenjavnem vrtu, kjer ga pred lopatenjem potresemo kar po površini tal. Uporabno je tudi pri jesenskem ali spomladanskem dognojevanju ali sajenju sadnega drevja. Ne pozabimo tudi na organsko gnojenje pri vinski trti. V jesenskem času ga opravimo od meseca oktobra naprej do obdobja pred sneženjem oz. globokim zmrzovanjem tal.

Davor Špehar
Strokovnjak Kluba Gaia

Sajenje vrtnic v novembru

V novembru, ko zemlja ni zmrznjena je primeren čas za sajenje vrtnic. Prvi korak je seveda izbor primerne vrste in barve vrtnice. Izberemo vrtnico glede na barvo fasade, glede na velikost gredice in prostora, ki smo ga namenili za vrtnice. Upoštevati moramo, da  vrtnice vzpenjavke sadimo ob zidu ali primerni opori, ker imajo drugačno razrast kot pa grmaste vrtnice ali stebelne vrtnice in zato potrebujemo precej več prostora.

Vrtnice, ki jih kupimo vsajene v loncih lahko sadimo skozi celo leto. Če jih bomo vsadili v vrtna tla jih sadimo v jeseni. V jeseni imajo namreč korenine še dovolj časa, da se razvijejo in kot pogovorno rečemo primejo. S sajenjem v jeseni tako pridobimo to, da bodo spomladi vrtnice pričele z optimalno rastjo.

Vrtnice uspevajo na sončnih mestih, vendar ne na pripeki, zato so južne strani včasih neprimerni prostori za saditev vrtnic. Če pa imajo vsaj nekaj sence čez dan na južni strani potem pa le izberemo to mesto. Ne ustrezajo jim vetrovne lege, ampak zračen, zaščiten prostor. Potrebujejo lahko ilovnato zemljo. Peščena tla izboljšamo, tako da dodamo obilo zrelega hlevskega gnoja ali komposta. Preveč ilovnato zemljo pa izboljšamo z dodajanjem peska in komposta. Lahko pa enostavno izkopljete veliko luknjo v katero nasujete namensko zemljo za vrtnice.

Pred sajenjem je potrebno vrtnico dobro namočiti v vodi, da se zemlja dobro prepoji. Izkopljemo dovolj veliko sadilno jamo, da bomo lahko vse korenine razprostrli po dnu jame. Vrtnice vzpenjavke, sadimo vsaj 30 cm od zidu. Pozorni smo pri globini saditve, cepilno mesto, naj bo 5 cm globoko v zemlji, to velja za vse vrste  razen za debelne vrtnice. Če ne bomo uporabili namenske zemlje za vrtnice, vrtni zemlji primešamo zrelega komposta ali hlevskega gnoja. Nekaj mešanice nasujemo v sadilno jamo, nato položimo sadiko, kateri enakomerno razporedimo korenine po dnu jame. Z mešanico zasujemo sadilno jamo. Zemljo okrog sadike dobro potlačimo, da izboljšamo stik med korenino in zemljo.

Po saditvi dobro zalijemo. Če nam oblika grma ni všeč ali se nam zdi, da bi kakšno vejo odrezali pa tega sedaj ne počnemo. Rezna mesta so občutljiva na mraz in na vdor škodljivcev in bolezni.

Sadike vrtnice kot tudi starejše grme vrtnic in druge trajnice je priporočljivo vsaj malo zaščititi pred mrazom. Po gredici nasujemo listje, lubje ali položimo smrekove veje. Starejše grme vrtnice je dovolj, da okopljemo in ogrnemo z zemljo ter okrog rastline nasujemo hlevski gnoj.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Okrasne rastline v novembru

Do prve zmrzali lahko večino okrasnih rastlin pustimo še zunaj na balkonih, okenskih policah. Začnemo pa s pripravami za lažji in hitrejši potek prenosa rastlin v notranje prostore.
Vse rastline dobro pregledamo, če imamo dovolj prostora na razpolago prenesemo v prostor skoraj vse balkonske rastline, sicer se moramo odločiti katere bomo ohranili in katere podarili ali zavrgli.

Gomoljne begonije pripravimo na prezimovanje tako, da jih 10 cm nad zemljo porežemo. iz posode odstranimo vse suho in odpadlo listje ter jih ne zalivamo več. Nadzemni deli, ki smo jih pustili se bodo posušili. Ko so nadzemni deli suhi, vzamemo gomolje iz posode ter shranimo v papirnati vrečki v suhem prostoru, da jim omogočimo popoln počitek. Shranjujemo jih med 8 in 10 oC, pri nižjih stopinjah Celzija raje ne, ker gomolji hitro pomrznejo, na pretoplih mestih pa tudi ne, da ne prične gomolj s ponovno rastjo.

Pelargonijam, ki jih bomo prezimili prikrajšamo poganjke, očistimo jih ovenelih in suhih listov ter odstranimo odcvetele cvetove v kolikor tega nismo počeli sproti. S sprotnim odstranjevanje suhih listov in cvetov preprečujemo pojav plesni in zadrževanje različnih škodljivcev v neposredni bližini rastline.
V tem času pa je še čas za saditev jesenskih zasaditev ter spomladi cvetočih čebulnic. Z jesenskimi zasaditvami nadomestimo pelargonije in ostale okrasne rastline, ki ne bi preživele zime na okenskih policah. V različne cvetlične posode posadimo prezimno trdne rastline kot sta mačeha in resa.
Na okrasnih gredicah pa odstranimo suhe ostanke enoletnic in sadimo vrtnice. Ostankov ne puščamo z namenom, da bodo pred mrazom ščitili novo posajene čebulice ali katere druge rastline, saj se v teh ostankih pogosto skrivajo živalce, ki nam na okrasni gredi predstavljajo škodljivce, prav tako so ti ostanki lahko vir različnih bolezni.

Pri sajenju vrtnic smo pozorni, da cepljeno mesto na sadiki ne posadimo pregloboko in niti ne preplitvo. Cepljeno mesto naj bo 5 cm globoko pod zemljo, izjema so seveda debelne vrtnice.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Poznejše setve korenja

Setev korenčka nam je v navadi oziroma najbolj poznana predvsem spomladi. Brez večjih težav pa ga lahko sejemo večkrat v razmakih, tako imamo vedno mlad korenček pri roki. S setvijo v avgustu pa se bomo izognili napadu najhujšega škodljivca korenčka – korenjevi muhi. Pridelujemo ga največkrat samo zaradi korena, vendar pa so užitni tudi njegovi listi, ki jih lahko pripravimo kot kremno špinačo. Zakaj bi torej zavrgli večino rastline, če pa jo lahko pojemo.

Rastne zahteve in setev

Za setev korenčka morajo biti tla rahla, globoka, strukturna in s hranilnimi snovmi dobro založena. Če vrtna tla ne ustrezajo opisanim tlom, lahko to popravimo tako, da vrtni zemlji primešamo obilo dobro zrelega komposta. Čeprav je na vrtu še pestro in imamo večino gredic zasedenih, vseeno poskušajmo najti najprimernejši prostor za setev korenčka. Dobri zelenjavni sosedje so mu grah, česen, por, solata, drobnjak, paradižnik, čebula, koper in mangold.
Za pozne setve izberemo zgodne sorte (npr. amsterdamski), saj korenček lahko kali tudi 20 dni in več, do prvih 13–16 cm velikih korenčkov pridemo v 85 dneh. Pri poznejših korenčkih tvegamo, da bomo v primeru, da bo hladna jesen, imeli drobne in kratke korenčke. Sejemo ga v vrste, zaradi lažjega odstranjevanja plevela. Med vrstami naj bo 15 cm razmaka, seme sejemo od 1 do 2 cm globoko.

Oskrba posevka

Če bo po setvi nekaj dni brez padavin oziroma sušno obdobje, moramo računati na to, da bo potrebno posevek redno zalivati. V nasprotnem primeru se nam lahko kaleče seme ali mlade rastlinice posušijo.
Sočnost korenčkov dosežemo s primernimi razmerami za hitro rast, kar pomeni, da ga zalivamo, dognojujemo in še najpomembnejše, da pravočasno spravimo pridelek. Če korenček spravljamo prepozno, se poveča vlaknasta sredica korena, kar gre na škodo sočnosti, saj se zmanjša mesnati del korena. Tehnološko dozorelost dosežejo rastline, ko začnejo rumeneti zunanji listi, takrat poberemo ves pridelek. Pri poznejših setvah je korenček namenjen sprotni porabi in ga tudi pustimo v zemlji kolikor dolgo nam vremenske razmere dopuščajo.

Korenjeva muha

Še nekaj besed o zgoraj omenjeni korenjevi muhi. Ličinka muhe vrta rove in odlaga svoje iztrebke v korenje, zeleno, peteršilj, pastinak, kumino in koprc. Zaradi njene prisotnosti so korenčki in druge napadene rastline neprivlačni na pogled, slabše kvalitete zaradi grenkega okusa. Korenje začne gniti, hkrati pa zaradi napada ostane majhno in se ne debeli.

Odrasla muha je črne barve z rjavo glavo, dolga 4–5 mm. Jajčeca so umazano bele barve. Ličinka je bela, dolga od 6 do 8 mm, v zadnjem delu telesa nekoliko širša. Napadeno rastlino prepoznamo po listju, ki na začetku postane vijoličasto, kasneje porumeni in se posuši. Muha odloži okoli 100 jajčec, najraje na vlažnih, zaraščenih tleh, ki pa so primerno rahla.
Ker bube prezimijo v tleh, je za učinkovito zatiranje pomemben kolobar, ki predvideva korenje na isti površini vsako četrto leto. Priporoča se tudi zelo zgodnja ali zelo pozna setev korenčka in izkop konec avgusta pri zgodnjih setvah. Zemljo je dobro povaljati in tako preprečiti razpoke, kamor muha odlaga jajčeca. Priporočljivo je tudi med korenček sejati čebulo, ki s svojim vonjem odbija korenčkovo muho.

Napadene rastline je potrebno populiti in uničiti. Korenček ima izrazito sposobnost, da vpija insekticide iz tal, zato se kemično zatiranje pri pridelavi korenčka za otroško hrano ne priporoča. Na manjši površini lahko zaščitimo posevek korenčka s prekrivkami, s čimer preprečimo, da muha ne prileti in odloži jajčeca na koreninski vrat.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Mačja meta

Veliko mačk, ki naletijo na mačjo meto, to žametasto trajnico z nenavadnim vonjem, se odzove tako, da se povaljajo v njej, kot da se ne morejo upreti njenemu vonju. Mačjo meto uporabljamo pri majhnih otrocih za blažitev vročine, krčev in bolečin zaradi rasti zob.

Navadna mačja meta je trajnica, ki ne živi dolgo. Doma je v Evropi in je podobna sorodnici meti. Ima mehke, dlakave, aromatične sivo zelene liste in majhne kljunaste cvetove. Kemijske sestavine, ki povzročajo presenetljive odzive mačk so nepetalaktoni. Vse mačke se na rastlino ne ozivajo enako; mlade in starejše mačke se zanjo skoraj ne zmenijo. Obstaja okoli 250 vrst mačje mete, med katerimi številne vsebujejo nepetalaktone, ki privlačijo mačke.

Mačjo meto je kosristno imeti tudi v stanovanju kot lončnico, saj odganja komarje in ščurke.

Mačja meta na vrtu

Mačja meta potrebuje zemljo, ki dobro odvaja vodo in sončno lego. Če je mogoče, mačjo meto gojite iz semen, zlahka pa jo razmnožite tudi s podtaknjenci in delitvijo korenine spomladi. Mlade rastline, ki ste jih presadili, prekrijte s kovinsko mrežo, da jih zavarujete pred mačkami. Poleti rastline hitro rastejo in se oblikujejo v precej velike in ohlapne grme, zato jih je potrebno podpreti z oporniki. Redno jih zalivajte.

Nepetalaktoni učinkovito odganjajo škodljivce, zato največje težave lahko povzroča listna pegavost, zaradi katere zreli listi porumenijo.

Ko grm dovolj zraste, mačjo meto lahko nabirate ob katerem koli času, potem ko se posuši rosa na njih. Povežite jo v majhne šopke obesite v dobro zračen prostor. Ko so listi popolnoma suhi, jih pretrgajte in shranite v zrakotesno posodo.

Zeliščna raba mačje mete

V zeliščarstvu se uporablja vrsta mačje mete nepeta cataria. Uporabni deli so listi in cvetovi. Mačja meta je odlično zdravilo za otroke, ki pomaga pri vročinskih stanjih. Ker preprečuje krče, pomaga tudi pri krčih in vetrovih. Je tudi blago pomirjevalo, ki lahko zmanjša občutljivost za bolečine, ko rastejo zobje in ublaži razdražljivost.

Mačjo meto lahko uporabljamo tudi za zdravljenje simptomov prehlada, gripe in prebavnih motenj, predvsem napenjanja, slabosti in krčev pri odraslih. Učinkovita je predvsem takrat, ko zdravstvene težave spremlja tudi stres.

O varni uporabi mačje mete v zdravilstvu se posvetujte z zdravstvenim strokovnjakom. Nosečnice in doječe matere naj mačje mete ne uporabljajo.

Igrača za mačke iz mačje mete

Potrebujete:

• tanek karton
• mehak svinčnik
• dva kosa blaga dimenzije 12 cm x 16 cm
• pribor za šivanje
• posušeno navadno mačjo meto
• zvonček

1. Na tanek karton začrtajte obris ribe in izrežite vzorec. Pravokotnika iz blaga staknite s pravo stranjo. Obris ribe prerišite na notrajo stran obeh pravokotnikov in ne pozabite pustiti 6 mm roba za šiv.
2. Oba konca blaga seđijte skupaj in pustite manjšo odprtino za obračanje. Obrežite šiv, zarežite zavoje in ribo obrnite na pravo stran, nato pa jo napolnite s posušeno mačjo meto, na glavo pa prišijte še zvonček.

Vir: Velika knjiga o zeliščih

Kitajski kapus ali kitajsko zelje

Čeprav veliko pridelkov že pobiramo in shranjujemo, pa je zdaj še vedno čas za setev različne zelenjave. Tako je konec julija in v začetku avgusta še čas za setev kitajskega kapusa, ki je sicer bolje poznan pod imenom kitajsko zelje.

Kitajski kapus je sicer soroden zelju, vendar potrebuje drugačne rastne razmere. Čeprav po videzu nekako spominja na zelje, pa je v bližnjem sorodu z repo. Raste hitreje kot zelje. Ima slabo razvit koreninski sistem, listi so nakodrani, svetlo zeleni, glave so podolgovate, ne moremo ga kisati, lahko pa ga precej dolgo skladiščimo. V kuhinji ga pripravimo hitreje kot zelje.

Sejemo ga konec julija in v začetku avgusta, saj v obdobju, ko najhitreje raste, ne prenaša ekstremno visokih temperatur, kasneje pa ga tudi ne sejemo, saj ravno tako ne prenaša nizkih temperatur. Ob visokih temperaturah ne oblikuje glave in gre hitro v cvet. Ko glave dozorijo, prenesejo samo še do –5 ºC, takrat ga je pa tudi priporočljivo pobrati in skladiščiti.

Rastne zahteve

Za rast potrebuje srednje težka tla, ki so dovolj globoka in humusna. Zaradi plitvega koreninskega sistema in velikih listov ne prenaša suše, zato ga je potrebno tja do jeseni redno ali občasno zalivati. Raste tudi v bolj peščeni in skromni zemlji,vendar je takrat potrebno računati na večkratno zalivanje in večkratno gnojenje. Potrebuje tla s pH vrednostjo med 6,0 in 6,5. Končno velikost listov doseže že v 45 dneh po setvi. Do končne zrelosti glav je tako približno še 20 dni, navadno takrat ne potrebuje več zalivanja. Od setve pa do pobiranja pridelka nas loči približno od 60 do 65 dni.

Setev kitajskega kapusa

Zahteva tople jeseni, sejemo ga na stalno mesto in ga kasneje redčimo na razdaljo 30 x 30 cm, presajanje mu ne ugaja, saj to spodbudi predčasno cvetenje. Odkar je tehnologija vzgoje sadik tako napredovala, ni več take bojazni. Kupljene sadike nam bodo prav tako lepo uspevale. Na gredici naj sledi krompirju, korenčku, grahu, nizkemu stročjemu fižolu. Ne sejemo ga za križnicami, saj je še bolj občutljiv na golšavost kapusnic in napade bolhačev. Občutljiv je na pomanjkanje kalcija, ob pomanjkanju tega elementa listni robovi porjavijo.

Za pridobivanje semena pa ga sejemo že spomladi, ta ne bo oblikoval glav, ampak bomo po cvetenju lahko imeli seme.

Shranjevanje

Za shranjevanje pripravimo le dozorele, trde, lepe in zdrave glave. Glave za skladiščenje pobiramo samo v suhem vremenu. Ovojnih listov ne režemo, ampak jih pustimo, da med skladiščenjem ščitijo glavo. Najprimernejša temperatura za skladiščenje kitajskega kapusa je od 0 do 1 ºC, pri tej temperaturi ga lahko skladiščimo tudi do 6 mesecev. Ker pa doma težko zagotovimo konstantno temperaturo, si pomagamo tako, da kitajski kapus hranimo zavitega v časopisni papir v hladnejšem prostoru. V kolikor bomo kitajski kapus hranili v hladilniku, pa ga zavijemo v prozorno folijo. Tu ga lahko hranimo do 14 dni.

Zdravstveni vidik

Vsebuje veliko balastnih snovi, antioksidante, folno kislino, vitamine: C, A, B1, B2, niacin, beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate, od mineralov pa: kalij in kalcij, fosfor, magnezij, železo, fluor in zelo malo natrija. Za razliko od drugih vrst zelja je kitajsko zelje lahko prebavljivo, manj napenja in je primerno tudi v dietni prehrani. Kitajski kapus je odličen za urejanje prebave. Z rednim uživanjem pripomoremo h krepkejšemu srcu in prožnejšemu ožilju, živahnejši krvi in zdravim žlezam.

Uporaba

Kitajsko zelje lahko uporabimo sveže v solati s fižolom, kot dodatek zelenjavnim juham, posamezne liste lahko polnimo z zelenjavnimi ali mesnimi nadevi. Mlade liste, dokler še kapus ne oblikuje glav, lahko pripravimo kot špinačo. Rebra listov lahko izrežemo in pripravimo kot beluše. Liste lahko kuhamo in jih okisamo ali polijemo s kislo smetano. Lahko ga pripravimo kot prikuho z mlado čebulo, grahom, porom, korenčkom in gobami. Možnosti, kako pripraviti kitajski kapus, je veliko, če le imamo veliko rastlin na voljo.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Nabiranje in shranjevanje semen kapucinke

Kapucinke sicer že celo poletje obilno cvetijo in iz odcevtelih cvetov nastajajo semena. Seme je po velikosti malo debelejše od zrna graha. Sprva so svetlo zelene barve z dozorevanjem pa postajajo vse bolj rjave barve. Če do sedaj niste pobrali semena vas pod grmičkom kapusinke čaka pravo presenečenje v obliki semen. Grmiček privzdignite in dobro poglejte, kajti zaradi barve že dozorelega semena je le taga včasih težko opaziti. Poberemo lahko že odpadla semena in tista, ki so še na rastlini in so rahlo zeleno-rumeno obarvana. Semena kapucink razprostremo po časopisnem papirju ali po leseni posodi ter jih pustimo še na zračnem, senčnem prostoru, da jih dosušimo.
Dovolj dosušena semna prepoznamo po tem, da je ovojnica precej nagubana in ne več tako napeta ter, da so semena rjave barve. Dosušena semna damo v vrečko iz tkanine ali zavijemo v kos tanke tkanine. Vrečko s semeni hranimo v suhem in zračnem prostoru do pomladi, ko bomo lahko ponovno sejali kapucinke in tokrat imeli že veliko gredic “ograjenih” s krasnimi kapucinkami, ki nam pomagajo pri varovanju vrtnin in bodo obenem okras in popestritev vrta.

V kmetijstvu se ustvarjajo priložnosti za zelena delovna mesta

Murska Sobota, včeraj 13. septembra 2011 – je v Centru za zdravo in varno hrano v Murski Soboti potekal posvet o zelenih delovnih mestih v kmetijski panogi. Strokovnjaki so zaključili, da je prihodnost vseh nas odvisna od tega, ali bo lahko Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podalo zahtevek za uveljavljanje boljših pogojev kmetovanja tudi v zelenem kmetijstvu, ali se bodo občine dovolj zavzemale za lokalno oskrbo predelave hrane, ali bomo uspeli dovolj ozavestiti ljudi za večjo potrošnjo lokalno pridelane hrane že v šolah, in ali bomo tudi v konvencionalnem kmetijstvu zagotovili dovolj zelenih delovnih mest.

Posvet je bil namenjen vzpostavitvi konstruktivne izmenjave mnenj o trenutnih stanjih in trendih, ki se kažejo na področju trajnostno naravnanih tematik v kmetijstvu. Sodelovali so predstavniki ministrstva, gospodarskega kmetijskega sektorja, nevladnih organizacij ter medijev, prav tako so se v pogovor vključevali tudi pomembni predstavniki občin  iz publike.

Razpravo je povezovala mag. Tatjana Čop, novinarka in urednica Kmetijske založbe Slovenije. Predstavila je razvoj in izvajanje zastavljene tematike v tujini, s poudarkom na ZDA; predsednik Barack Obama je namreč v predvolilni kampaniji v načrtih za naslednje desetletje obljubil vlaganje v obnovljive vire v višini 15 milijard letno in pet milijonov novih zelenih delovnih mest.

Marko Slavič, ekološki kmetovalec iz Vile natura, je uvodoma sporočil, kako bogato je ekološko kmetijstvo in je v primerjavi s konvencionalnem več lastnega vložka, več dela in osebnega nazdora nad pridelki.

Z drugega vidika se mu je pridružil mag. Peter Polanič, predsednik uprave Panvita, ki ima okoli 600 zaposlenih. Niso vsa delovna mesta zelena, vendar pa Polanič zatrjuje, da je veliko delovnih mest v Panviti zelenih. Z rednimi izobraževanji namreč osveščajo ljudi o pomembnosti okoljske politike in o načinu delovanja v družbi.  Polanič zatrjuje, da je tudi konvencionalno kmetijstvo še vedno pomembno, hkrati pa nudi možnost tudi drugačnega, ekološko usmerjenega kmetijstva.

Dr. Dušica Majer je povedala, da je z vidika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije vsekakor nekaj potrebno spremeniti na samih delovnih mestih, da bodo postala bolj zelena. Vsekakor pa se sami zavzemajo za okoljsko rešitev problemov, ki nastajajo v kmetijski panogi, še posebej odpadnih folij, kar je potrebno reševati tudi z občinami. Mnogo bo še potrebno storiti, razvoj je trajnostni.

Dr. Boštjan Kos je kot vodja Oddelka za izvajanje Programa razvoja podeželja z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, govoril o tem, da je ozelenitev delovnih mest vsekakor vredno razmisleka, dostikrat pa sami v ministrstvu nimajo te pristojnosti. Sam sicer ocenjuje, da njegovo delovno mesto še vedno ni dovolj zeleno. Hkrati pa se je strinjal, da bi bilo smiselno v razpise uvesti ne le število delovnih mesta ampak tudi kvaliteto delovnih mest. Veliko priložnost vidi v povezovanju različnih vladnih institucij in pozdravlja projekt Lifetyle natural-a, saj so tovrstni »produkti« potrebni za nadaljni razvoj.

Seveda je pomemben tudi nevladni sektor. Katja Mrzel iz Društva Zeleni ponedeljek želi že v vzgojno-izobraževalnih ustanovah pričeti z ozaveščanjem otrok o pomembnosti z vidika prehrane – uvedli so ponedeljke, ko naj bi se v šolah jedla zelenjava in ne meso. Takšen projekt omogoča tudi trajnostni razvoj v kmetijski panogi, saj se bo zmanjševala pridelava mesa, hkrati pa bodo šolarji ozaveščeni, kje se prideluje hrana s projektom uveljavljanja vrtov. Društvu se je letos v projektu zelenih ponedeljkov pridružil tudi neprofitni projekt Lifestyle natural.

V pogovor se je iz publike aktivno vključil tudi župan občine Dobrovnik,  g. Marjan Kardinar, ki je poudaril pomembnost vključevanja občine v samo kmetijstvo, da najdejo skupni dogovor ekološki in konvencionalni kmetje, tako z vidika ekonomskih rešitev, kot okoljskega vidika kmetovanja. Hkrati vidi priložnost v lokalni samooskrbi in s tem povezano povečanje število zelenih delovnih mest.

Organizatorja Lifestyle natural je zastopala Tjaša Cepuš, ki je spregovorila o nadaljnjih ciljih projekta Zelena delovna mesta, ki ga pripravlja njena ekipa. To so aktivno pripravljeni pilotni projekti izobraževanj do konca leta 2011, nato pa pričetek izobraževanj drugih s podelitvijo certifikatov za zelena delovna mesta. Podelili bodo tudi priznanja naj zelenim delovnim mestom, naredili bazo zelenih delovnih mest in v letih 2012 -13 pa pripravljajo zeleni inkubator.

Razpravo so govorniki končali z mislijo, da je potrebno izobraževati in ozaveščati ljudi, naj vzpostavijo zeleno delovno mesto tudi na področju kmetijstva. Izpostavili so pomembnost upoštevati lokalno pridelavo hrane, pomembnost vloge ministrstva, kot ukazovalca za določena potrebna stanja v kmetijstvu in o pomembnosti povezovanja kmetov in podjetij v kmetijstvu z občinami ter zbornicami.

« Previous Page — Next Page »