Gomoljne begonije

S pomladjo je prišel tudi čas saditve in setve okrasnih rastlin v korita, na gredice in vrtove. S setvijo, saditvijo na prosto ne gre hiteti. Nekatere okrasne rastline je pa prav sedaj potrebno saditi v korita in podobne posode. Mednje sodijo tudi gomoljne begonije. Tiste, ki so nam od lanskega leta prezimile dobro pregledamo in sadimo samo zdrave in čvrste gomolje. Pri nakupu novih gomoljev pa smo ravno tako pozorni na to, da so zdravi in niso puhli, torej čvrsti. Če sami izbiramo gomolje, ki jih nekje po vrtnarijah najdemo v razsutem stanju izberemo gomolje srednje debeline.

V marcu začnemo z nakaljevanjem gomoljnih begonij, za ta namen uporabimo manjše zabojčke, ki jih postavimo na svetlo mesto in temperaturo okoli 20 0C. Gomolje begonije posadimo 20 do 25 centimetrov narazen ter tako, da zgornji, rahlo vdolbeni del ni pokrit z zemljo.

Ko odženejo prvi listi približno 6 cm, rastline presadimo v večje lonce ali korita in postavimo na svetlo (ne sončno) in toplo mesto. Gomoljnim begonijam ugaja mešanica gozdne prsti, listovke, šote, komposta in mivke. Zemlja naj bo rahlo kisla (to dosežemo že tako, da je del gozdne zemlje iz iglastega gozda). Na terase, balkone ali okenske police pa jih bomo prenesli v mesecu aprilu oziroma, ko bo ne varnost pozeb minila.  Če je le mogoče, je najbolje da rastejo na severni ali severovzhodni strani hiše.

Lega, oskrba

Ustrezajo ji polsenčne do senčni prostori. Za tiste z manjšimi cvetovi pa pridejo v poštev tudi sončne lege, vendar ne vetrovne lege. Zalivati jih moramo redno, da imajo precej vlažno zemljo, vendar če smo jih posadili v posode ali korita moramo paziti, da ne zastaja voda, saj nam sicer lahko zgnijejo.
Odcvetele cvetove redno odstranjujemo. Če smo jih sadili v posode jih, ko nam odcvetijo posadimo na vrt, da si gomolji opomorejo in jih v jeseni izkopljemo ter shranimo v hladnejšem prostoru. Razmnožimo jih lahko z deljenjem gomoljev takoj, ko nam poženejo novi poganjki.

Preberite si tudi, katere rastline varujejo vaš vrt pred škodljivci!

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Otroci – mali vrtnarji

Ko načrtujemo novo sezono vrtnarjenja, v načrtih upoštevajmo tudi prostor, kjer bodo otroci imeli svoj kotiček. Ni pomembno, kako velik je njihov vrtiček, in  če nimamo vrta, je to lahko samo lonec na okenski polici.

Otroci radi ustvarjajo, še posebej če vedo, da je nekaj prav njihovega. Med delom, ki je za njih lahko prava igra in sprostitev, spoznavajo razlike med semeni, razlike v načinu setve, spoznavajo pripomočke. In seveda, prebivalci vrta so tudi druge prosto živeče rastline in seveda živali, ki jih tudi lahko spoznavajo in opazujejo razlike in podobnosti.  Tako otroci dobijo tudi občutek za delo in kaj vse je potrebno, da vrtnine zrastejo, da te niso samoumevne. Otroci radi opravljajo vsa opravila na vrtu, od setve, zalivanja, redčenja pregostih rastlinic, odstranjevanja neželenih rastlinic na vrtu-plevela, pobiranje pridelka.

Tudi za nas je vrtnarjenje z otroki pravo doživetje in sprostitev, če le dovolimo otroku,  da pod našim vodstvom vseeno dela na svoj način. Otroke narava zelo navdušuje in se čudijo novim stvarem, na katere mi niti pozorni nismo več in z njihovo pomočjo jih ponovno na nov način odkrivamo in raziskujemo. Prvi so, ki opazijo listne uši, pajke, mravlje, deževnike, polže in druge živali.  Spoznavajo vonj različnih zelišč, cvetove različnih cvetlic, liste različnih dreves …

Otroška gredica ne sme biti na nekem odrinjenem koncu vrta, temveč naj ima dobro lego in normalno pripravljena tla. Biti pa mora res prilagojena starosti, velikosti in sposobnostim lastnika. Priporočljivo velikost gredice določimo tako: če je gredica bolj na sredi, naj bo široka največ, kolikor je dvojna dolžina njegove iztegnjene roke. Če pa bo ob robu, pa le za eno dolžino rokice. Tako bo lahko res dosegel celotno površino, brez da bi hodil po rastlinah.

Za njihov vrtiček ali pa samo lonček predlagamo primerne rastline, ki so enostavne za vzgojo in katerih setev skoraj vedno popolnoma uspe. To so še posebej sončnice ali buče, saj imajo hitro rast in za neučakane male vrtnarje kot naročeno, saj komaj čakajo spremembe na vrtu. V lonček lahko sejejo ravno tako sončnice, vendar izberemo mini sončnice, lahko še žametovko in nekatere vrste fižola. Na gredici pa lahko sejejo malo več vrst vrtnin in rož, tako bodo lahko spoznali tudi različno rast (pokončno, plazečo …), opazovali višino, košatost, barvo in ostale karakteristike rastlin. Dobrodošli so tudi korenčki, da se otroci lahko posladkajo z njimi kar na vrtu.
V njihovem kotičku jim pustimo, da sejejo po vrstnem redu, kot sami hočejo, poskušamo jih usmerjati, vendar ne silimo. Tudi ko bo otrok stresel celo vrečico semena na en sam kup in ne lepo enakomerno v vrsti, kot smo si sami zamislili, se ne razburjajmo, saj tudi mi nismo vsega takoj znali. Otroku lepo pojasnimo, zakaj je potrebna enakomerna setev, in mu z nasveti poskušamo pomagati, kako naj razporedi kupček semena. Bolj kot to, da je seme enakomerno posajeno, pazimo, da ne bo pregloboko, sicer bo razočaranje veliko, ko ne bo mladih rastlinic. Po setvi naj seme zalijejo in skupaj z njimi hodimo na gredico opazovat mlade razvijajoče se rastlinice.

Da bo mali vrtnar še raje zahajal na vrt, mu lahko uredimo še poseben kotiček, ki ne vzame veliko prostora, ta bo poleg za rastline namenjen tudi igri. Otroci se radi tudi skrivajo, tako jim na vrtu postavimo dolge tanke palice (ki jih imamo sicer tudi za oporo visokemu fižolu), ki jih oblikujemo kot ogrodje za indijanski šotor. Ob palicah posejemo nekaj semen visokega fižola. Mi bomo imeli pridelek, fižol, otroci pa zanimivo skrivališče in prostor za igro, saj bo fižol hitro zastrl palice in prostor med njimi.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr., foto: Damjana Benec, Dreamstime

Kompostiranje za naravi prijaznejši vrt

»Prav v kmetijstvu se pokaže, da se morajo potegniti iz duhovnosti sile, ki so danes povsem neznane in nimajo svojega pomena le v tem, da postane kmetijstvo na primer malo boljše, temveč imajo pomen v tem, kako se bo življenje ljudi na Zemlji v fizičnem smislu sploh lahko nadaljevalo.« »Zdrava kmetija bi morala tisto, kar sama potrebuje, tudi iz sebe pridelati.«

Rudolf Steiner; Temelji uspešnega kmetovanja v očeh duhovne znanosti

Odredba, ki jo v nekaterih evropskih državah poznajo že leta, določa, da morajo vsa gospodinjstva biološko razgradljive odpadke zbirati ločeno. V primeru, da imate vrt, lahko biološke odpadke kompostirate kar sami in tako prihranite pri stroških za zbiranje in odvoz odpadkov v kompostarne. Kompostiranje je najbolj naraven način bogatenja prsti. Kompost, ki je pravilno pripravljen, vsebuje or¬gan¬ske sno¬vi, hu¬mu¬s, ma¬kro- in mi¬krohra¬nila, vi¬ta¬mi¬ne in hor¬mo¬ne. Kompost so poznali že v času zgodnjih Rimljanov, danes pa je nujen pripomoček ekoloških kmetovalcev. Tudi tako imenovano biodinamično poljedelstvo, ki ga je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razvil Rudolf Steiner, temelji na kompostiranju. Steinerjeva metoda kmetovanja temelji na misli, da je treba kmetijstvo razumeti kot avtonomen organizem. Kmetijstvo mora biti uravnovešeno v različnih funkcijah ter hkrati delovati v sožitju z okoljem. Zdrava rastlina je namreč rezultat ravnovesja med silami ozračja in vesolja iz okolice ter zemeljskimi silami, ki prihajajo iz tal.

Gnojenje

Rastline za zdravo rast potrebujejo pravo ravnovesje hranilnih snovi. Da bi jim jih priskrbeli, moramo zanje izbrati pravo gnojilo. Gnojilo dodajte rastlini takrat, ko jo sadite, potresite ga po gredicah kot sezonski dodatek ali pa z redko raztopino gnojila pognojite mlade sadike. Z raztopino lahko tudi pospešite rast rastlin med sezono rasti. Kadar rastlini primanjkuje hranilnih snovi, se to pokaže na njeni zunanjosti. Znaki pomanjkanja so pokvečena in zakrnela rast, rumeni ali lisasti listi, ožgani robovi listov, prezgodnje dozorevanje, venenje ali slaba rast korenin. Idealna zemlja za rastline je ilovica, ki vsebuje razpadle organske snovi ali humus. Zdrava zemlja je ravno prav kisla ali bazična – raven Ph se mora gibati med 5 in 7. Pravilno pripravljen kompost je idealno gnojilo, če ga pripravimo sami, pa imamo tudi popoln nadzor nad njegovo sestavo. Eko pridelki namreč zahtevajo eko kompost.

Kemični elementi v prsti

Primarni elementi:
Dušik
Pomemben je za rast listov, stebel in sadežev. Zelišča, ki jih gojite zaradi listov, potrebujejo dodatno mero dušika v zemlji.

Fosfor
Sodeluje pri oblikovanju celic in kemičnih reakcijah, ki potekajo pri rasti in razmnoževanju. Spodbuja rast in razvoj korenin, semen, cvetov in sadežev.

Kalij
Izboljšuje kakovost svetov in sadežev. Krepi zdravje rastline, steblo in debelino celic ter pomaga pri gibanju vode skozi rastlino, zaradi česar je rastlina odpornejša proti škodljivcem, bolezni, suši in vročini.

Sekundarni elementi:

• - kalcij
• - magnezij
• - žveplo

Dodatni elementi:
železo, mangan, bor, baker, cink, molibden.

Kako kompostirati?

Trgovine ponujajo različne vrste kompostnikov. Večinoma so narejeni iz plastičnih materialov. Sami si lahko kompostnik naredite iz lesa. Pri izdelavi kompostnika imejte v mislih, da boste morali nekako doseči spodnje plasti v posodi. Ta problem lahko rešite z vratci ali z loputo. Na dno kompostnika naložite plast prodnikov. Idealen prostor za kompostnik je na senčnem in vlažnem mestu vrta, saj biološki odpadki za razkrajanje potrebujejo vlago. Dobro je, da stoji kompostnik na mestu, iz katerega boste z lahkoto dostopali iz kuhinje (večina odpadkov, primernih za kompostiranje, bo nastala prav tu), hkrati pa je dovolj daleč od točk, na katerih se zadržujete, da vas neprijeten vonj, ki nastaja pri razkrajanju, ne doseže.

Sestava komposta

Kompost nastane ob razgradnji rastlinskega materiala s pomočjo encimov, ki jih proizvajajo mikroorganizmi. S kompostom bogatimo zemljo in na ta način hranimo rastline, ki tam domujejo. Zemljišče, obogateno s kompostom, je tudi bolj odporno proti eroziji prsti in ima večjo kapaciteto za zadrževanje vlage. Kvaliteta komposta je neločljivo povezana z raznolikostjo sestavin, iz katerih je narejen. Paziti moramo, da so sestavine, iz katerih kompost nastane, ekološko neoporečne. Če uporabljate kompost iz kompostarn komunalnih podjetij, se morate zavedati, da kompostarna ne more popolnoma nadzirati vsebine komposta. To pomeni, da je takšen kompost primeren zgolj za gojenje rastlin, ki jih ne nameravate uživati, oziroma sploh ni primeren, v primeru, da gojite rastline, ki niso za uživanje, in tiste, ki so na isti površini. Dober kompost vsebuje uravnoteženo kombinacijo gradiv, iz katerih nastaja dušik, in tistih, iz katerih nastaja ogljik. Prva so običajno zelene barve ali pisani in mokri, drugi rjave barve in suhi. To pomeni, da mora dober kompost vsebovati količino bioloških odpadkov teh dveh barv v razmerju 25–30 : 1. Kvaliteten kompost lahko nastane le ob primerni zračnosti in vlagi. V pomoč prvi dodajajte kompostu papirnate odpadke, kot so tulci toaletnega papirja. Poleti (ob hudi vročini) kompost polivajte z vodo, da se ne izsuši. Proces prehoda bioloških gradiv v kompost traja približno eno leto.

Kdaj kompost ne nastane?

Proces kompostiranja mora biti pravilen, sicer kompost ne bo nastal. To pomeni, da morate biti vse leto pozorni na to, kaj se dogaja v kompostniku. Kup mora oddajati toploto ob razpadanju. Ker je topel, je zelo pomembno, da dobiva dovolj zraka in vode. Pazite tudi, da zraka ali vode ni preveč, saj boste na ta način upočasnili kompostiranje. Kompostiranje se lahko ustavi, če pridejo v kompostnik povzročitelji bolezni ali neželena semena. Slednjih škodljivcev se znebimo tako, da kompost pokrijemo s folijo ali z dodajanjem manjših količin človeškega urina. Ključni za nastanek komposta so živalski organizmi. Pri nastanku komposta pomagajo mikroorganizmi, kot so bakterije, aktinomicet (razgrajuje papirnate izdelke), glive-plesni in kvasovke, praživali in kotačniki. Bolj ko je prisotnost mikroorganizmov uravnotežena, hitrejše nastaja kompost. Koristni gostje kompostnikov so deževniki, ki zaužijejo in prebavijo delno kompostiran material, zračijo kompost in pomagajo pri odtekanju vode.

Kaj lahko mečete na kompostni kup?

• olupke
• obrezke zelenjave, sadja
• čajne vrečke
• kavno usedlino
• pokošeno travo
• listje
• slamo
• žaganje
• kosti

Česa ne smete metati na kompostni kup?

• živalskih iztrebkov
• ostankov mlečnih izdelkov
• mesa
• kuhane hrane
• kosti
• maščob
• čebule
• citrusov

OPOMBA: Neposredno sajenje v kompost ni priporočljivo. V mešanici z zemljo naj ga bo med 20 in 25 odstotkov.

A. J., foto: Dreamstime

Želja po koščku svojega vrta

Vse bolj se ljudje nagibajo k ideji o večji samooskrbi, lokalno pridelani hrani, ekološki pridelavi, vse skupaj je že koga premamilo, da bi si omislil svoj lastni vrt.

Kje začeti in kako pripraviti tla, pravzaprav najprej, kje dobiti obdelovalno zemljo. Morda starejši sosedje ne zmorejo več obdelovati vrta, pa vam ga bodo odstopili. Primerno parcelo lahko poiščemo pri kmetu, če se odloči, da bo del parcele oddal v najem, ali povprašamo za najem na Skladu kmetijskih zemljišč, kjer imajo za najem sicer prednost kmetje s statusom, ampak kakšna parcela pa se bo le našla. Parcele, ki so naprodaj, pa so objavljene na portalih upravnih enot, skratka, možnosti je več.

Ko dobimo košček za naš vrt, pa lahko, če sodimo med bolj natančne ljudi, vzamemo vzorec zemlje in ga odnesemo na analizo, kjer nam bodo točno zapisali, kakšna prehranjenost je na naših tleh. Lahko pa se prepustimo toku ter eno leto poskušamo pridelati in se sproti učiti, kako in kaj.

Vsak košček zemlje ni primeren za pridelovanje vrtnin. Priporočljivo je, da ima naš košček južnejšo lego, tako bo ves dan obsijan s sončno svetlobo in bomo imeli lahko dolgo vrtnarsko sezono.
Na močvirnatem zemljišču nam tudi ne bo prav veliko uspevalo, prav tako na peščenih tleh ne. Na glinenih tleh imajo seveda dovolj vode, pa vendar to ni dobro v deževnih dneh, ko voda zastaja in se rastline zaradi pomanjkanja kisika v tleh praktično zadušijo in propadejo. Primerno je nekje vmes, med peščenimi in glinenimi. Kako ugotovimo, kakšna tla so, je precej preprosto: mokro zemljo stisnemo v pest in če ko pest razklenemo, ostane ena sama kepa, pomeni, da je zemlja preveč glinasta, če povsem razpade, da je preveč peščena, če pa od kepe samo posamezni deli odpadejo, je ravno pravšnja. Idealno je, da so tla od 30 do 40 centimetrov globoka, tako imajo korenine optimalen prostor za rast in razvoj ter z lahkoto absorbirajo vodo in hranila. Tudi na plitvejši zemlji imamo lahko vrt, saj se rastline do neke mere prilagodijo rastnim razmeram. Tla morajo biti še humusna, z optimalno vsebnostjo dušika, kalija in fosforja, makroelementov, ne smejo pa izostati niti drugi elementi.

Tla v slabem stanju (z malo hranili in z malo humusa) ali težka tla lahko izboljšamo. Tu imamo v mislih povsem naravne postopke, ki so bili in so še vedno osnova dobre kmetijske prakse, velikih in malih kmetov. Izboljšanje tal oziroma ohranjanje rodovitnosti tal lahko izvedemo na več načinov: z dodajanem zrelega komposta, z dodajanjem zrelega uležanega hlevskega gnoja, kasneje še z zelenim gnojenjem (gnojenjem s pomočjo rastlin, ki jih pustimo na vrtnih tleh, kjer zrastejo).

V jesensko zimskem času je ravno pravi trenutek, da poiščemo primerno parcelo, košček svojega vrta. Ko ga najdemo, ga ali prekopljemo z vilami ali posujemo z obilico zrelega komposta ali preperelega hlevskega gnoja. Preostali čas zime pa naredimo plan setve in saditve rastlin.

Ali ste vedeli, da si lahko sami pridelate sočne lubenice kar na domačem vrtu?

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Topli in hladni kompostni kupi

Kompostiranje je eden izmed najbolj naravnih in ekoloških načinov gnojenja na vrtu, zato se ga poslužuje vse več domačih vrtičkarjev.

Hladni kompostni kup

Najbolj preprosta metoda za pripravo komposta je hladni kompostni kup. V kompostnik le dodajajte odpadke in sproti pršite z vodo, če je treba, da je vsebina kompostnika vseskozi vlažna, vendar ne preveč.

Če kompostu dodate tudi kaktšno dejavno snov, pospešite gnitje. To je lahko svež gnoj, sredstvo za pospešitev kompostiranja — dobi se v vrtnih centrih ali majhna količina (25 g) amonijevega sulfata.

To količino dodajte 15-20 cm debelemu sloju, ki ga prekrijte z drugim slojem in vse skupaj potresite z naravnim apnom. Tako pospešite razpadanje. Sredstva za pospešitev kompostiranja ne smete neposredno mešati z apnom, ker pride do škodijive reakcije, zaradi katere sredstvo ne deluje tako, kot je treba.

Odpadki prej ali slej zgnijejo. Dobro zgniti kompost z dna kompostnika pomešajte z manj zgnitim na sredini in na vrhu kompostnika, saj tako pospešite gnitje. Slabi strani hladnega kompostnega kupa sta premajhna toplota, ki pogosto ne zadostuje za uničenje semen plevela, in dolžina kompostiranja, ki lahko traja eno leto.

Topli kompostni kup

Tega je težje narediti, vendar v njem kompostiranje poteka mnogo hitreje, poleti tudi le šest tednov, kup pa se tudi močno segreje in uniči vsa semena plevela. Ker je boljša tudi kakovost tako pripravijenega komposta, je to metoda bolj priljubljena kot hladno kompostiranje.

Zberite dovolj odpadkov, da bo kompostnik poln, in jih zdrobite ali razrežite na manjše kose. Na dno dajte nekaj lesnih odpadkov, stebel sladke koruze itn., da bo spodnji del kompostnika bolje prezračen.

V kompostnik dajte najprej 15-30 cm debel sloj odpadkov, nato dodajte enega izmer bioloških dodatkov za pospeševanje kompostiranja, nato nov sloj odpadkov — tokrat ga potresite z apnom nato sloj odpadkov, potresen s sredstvom za pospešitev kompostiranja, in tako naprej, dokler kompostnik ne bo poln. Odpadke sproti pršite z vodo, tako da bodo vlažni, vendar ne preveč.

V nekaj dneh kup postane topel ali celo vroč na dotik, kar pomeni, da za vas pridno deiajo milijoni bakterij. Čez teden ali dva se začne kup ohlajati in takrat ga je treba preložiti.

Seveda lahko uporabite tudi kompostiranje z deževniki, ki je najbolj eko in naravno, imenovano vermikultura.

Vir: Zelenjava – gojenje iz meseca v mesec,
založba Mladinska knjiga 2008

Za cvetočo in vedro zimo

V dolgih večerih, ko vladata mraz in gledamo drevje brez listov ter rastline brez cvetov se nam hitro stoži po barvnih, pisanih in dišečih cvetovih. Prebujeni cvetovi poživijo vzdušje v prostoru in v nas samih. Silimo lahko različne vrste čebulnic, lahko so to hijacinte, amarilis ali katere druge. Med najpogostejšimi, ki jih tudi v tem času zasledimo v razno raznih trgovinah sodita prav gotovo amarilis in hijacinte.

Siljenje čebulic prinaša v naše prostore pomlad pred svojo naravno sezono. Če hočemo čebulice spodbuditi k zgodnejšemu cvetenju moramo posnemati pogoje, ki bi bili v naravi v poznejših mesecih. Zakaj bi ali pa ne bi to počeli je več razlogov, odločitev pa prepuščamo vam samim.

Pri nakupu čebulice bodite pazljivi, da  izberete čebulico, ki ni nagubana, je velika tako kot večina in ne manjša, ni plesniva in podobno, skratka na videz zdrava. Kajti edino tako bo siljenje uspelo. Koliko jih kupimo je odvisno kakšen rezultat želimo, če izbiramo hijacinte so skupine treh do petih videti najbolje, če izbiramo amarilis pa je ena povsem dovolj, saj poznamo tudi več stebelne amarilise in več čebulic v enem loncu bi ob več cvetovih bilo prav kičasto. Če se odločimo za skupine pazimo, da bo lonec dovolj velik, tako da se nobena izmed čebulic, ki jih posadimo ne dotika roba posode. Siljenje poteka pri vseh čebulicah podobno, opisali bomo siljenje amarilisa.

Načeloma je čas, da čebulice posadimo od oktobra pa do aprila. Najprej se moramo odločiti kdaj želimo, da bo amarilis v polnem cvetu. Čebulico posadimo 6-8 tednov pred želenim datumom.  Za sajenje izberemo lonček, ki je le malo večji (2-4 cm) od premera čebulice. Predlagamo, da velikansko čebulico amarilisa postavite v stekleno vazo, napolnjeno z lepimi kamenčki ali školjkami, barvnim peskom, ter tako dobimo zanimivo dekoracijo, ki lahko v zimskem času krasi naš dom.
Lahko pa jo posadimo v povsem običajno, v zemljo, dobro odceden substrat, do polovice ali dveh tretjin njene višine. Pred sajenjem čebulico namočimo za približno 12 ur v mlačno vodo. Pri tem naj bodo v vodi samo korenine, medtem ko mora zgornji del ostati suh.

Ko čebulico v loncu namestimo, jo dobro zalijemo, ter jo postavimo v temo. To lahko storimo tudi tako, da čez lonec poveznemo kakšno kartonasto škatlo ali s praznim lončkom, pomembno je le, da je rastlina v popolni temi. Le tako se lahko razvije cvetni nastavek. Vedeti moramo namreč, da na svetlobi rastejo listi, v temi pa cvetni nastavek.  Ko cvetni nastavek doseže višino 8 do 12 cm, rastlino odkrijemo, ko pa je steblo visoko 15 cm jo že lahko prestavimo na svetlo in začnemo zalivati.
Tudi pri zalivanju pazimo, da ne bo prišlo do zastajanja vode, saj lahko le-ta povzroči gnitje čebulice. Razvijajoč amarilis zalijemo takrat, ko je substrat na otip suh.

Amarilis zacveti po šestih do osmih tednih, nato pa cveti nekaj tednov. Za podaljšanje cvetenja lahko rastlino, ki je v polnem cvetu ponoči prenesemo v hladnejši prostor (12-18°C).
Rastlino zalivamo tudi še potem, ko odcveti. Ko porumenijo listi jih nekaj centimetrov nad tlemi odrežemo in čebulo izkopljemo, očistimo in shranimo v temen hladen prostor. Nato sledi obdobje mirovanja, ki lahko traja od dva do tri mesece. Po končanem obdobju pa lahko ciklus ponovimo.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Jeseni je čas za organsko gnojenje

Jesen prinaša veliko veselja v spravilu pridelkov. Pomembno opravilo pred zimo je osvežitev in priprava tal. V zelenjavnem vrtu, sadovnjaku in vinogradu je tako skrb za zemljo najvažnejše opravilo, ki ga v tem času ne smemo zamuditi.

Organsko gnojenje je vse bolj pomembno pri pripravi in preskrbi zdravih, živih in rodovitnih tal. Potrebno je razumeti, da se vsi bistveni procesi v vrtu dogajajo v tleh. Mogoče vas bo presenetilo, da pest zdravih vrtnih tal vsebuje toliko živih bitij kot je ljudi na zemlji. Organska masa v tej pesti predstavlja le manjši del skupne mase, je pa ključnega pomena za vsa živa bitja, ki se nahajajo v njej. Z dodajanjem povsem organskih gnojil ohranjamo zdrava, živa in rodovitna tla. Prav živi svet v tleh omogoča, da se organsko gnojilo naknadno razgrajuje v rastlinam dostopno obliko.

Kakšno korist lahko pričakujemo

Z redno uporabo organskih gnojil se oblikujejo pore, ki  so pomembne pri preskrbi tal z vodo in zrakom, hkrati pa so to tudi skladišča hranil. Zaradi tega pravimo, da je površinski sloj tal do globine 20 do 30 cm aktivni, živi sloj in zahteva redno oskrbo oziroma dodajanje organskih gnojil. Organska komponenta v gnojilu izboljša lastnosti in zračnost tal, hkrati pa poveča tudi njihovo sposobnost za zadrževanje vode. Tako oskrbovana tla bodo v poletnih mesecih bistveno manj občutljiva za sušo in stresne razmere. Dodatek organske snovi peščenim tlom omogoči boljšo vodno kapaciteto, peščeni delci pa skupaj z organsko snovjo ustvarjajo grudičasti zlog. V glinenih ali bolj zbitih tleh z organskim gnojilom povečujemo medtalne prostore, skozi katere odteče del odvečne vode. Na ta način koreninam omogočimo dostop do kisika ter življenjski prostor za normalno rast in razvoj rastlin. Z dodajanjem se količina organske mase, humusa povečuje, hkrati so tla tudi bolj biološko aktivna, kar povečuje plodnost. Rastline, oskrbovane z organskimi gnojili, imajo zdrav in gosto razvejan koreninski sistem. Rezultati na poskusnih poljih so pokazali, da imajo rastline tudi več zdravih listov, so bolj odporne proti boleznim, povečana je tudi kakovost pridelka.

Katero gnojilo izbrati

Vse več ljubiteljskih vrtnarjev se zaveda pomena organskega gnojenja, zato se odločajo za gnojenje s sodobnim dolgodelujočim organskim gnojilom v obliki pelet ali granul.
Ker pa niso vsa organska gnojila na trgu enako kakovostna, bodimo pri izboru previdni. Najprej preverimo, če je gnojilo dolgodelujoče in 100% organsko, brez mineralne komponente. Bistven je tudi velik delež suhe snovi in organske snovi, da ne bomo kupovali pretežno vode. Pa tudi, da ta delež ne varira, saj tako ne bomo vedeli, kolikšen del je gnojila v vreči, ki smo jo kupili, in kako ga primerno razporediti. Pametno je preveriti tudi, če je gnojilo termično obdelano, kar pomeni, da zaradi posebne toplotne obdelave ne vsebuje klic bolezni in semen plevelov. Z uporabo kakovostnega, povsem organskega gnojila lahko pridelamo dovolj zdrave hrane za domače potrebe, izboljšamo oziroma ohranjamo pa tudi kakovost bivalnega okolja.

Kje je organsko gnojilo najbolj uporabno

Sodobno organsko gnojilo v obliki pelet ali granul uporabimo na zelenjavnem vrtu, kjer ga pred lopatenjem potresemo kar po površini tal. Uporabno je tudi pri jesenskem ali spomladanskem dognojevanju ali sajenju sadnega drevja. Ne pozabimo tudi na organsko gnojenje pri vinski trti. V jesenskem času ga opravimo od meseca oktobra naprej do obdobja pred sneženjem oz. globokim zmrzovanjem tal.

Davor Špehar
Strokovnjak Kluba Gaia

Sajenje vrtnic v novembru

V novembru, ko zemlja ni zmrznjena je primeren čas za sajenje vrtnic. Prvi korak je seveda izbor primerne vrste in barve vrtnice. Izberemo vrtnico glede na barvo fasade, glede na velikost gredice in prostora, ki smo ga namenili za vrtnice. Upoštevati moramo, da  vrtnice vzpenjavke sadimo ob zidu ali primerni opori, ker imajo drugačno razrast kot pa grmaste vrtnice ali stebelne vrtnice in zato potrebujemo precej več prostora.

Vrtnice, ki jih kupimo vsajene v loncih lahko sadimo skozi celo leto. Če jih bomo vsadili v vrtna tla jih sadimo v jeseni. V jeseni imajo namreč korenine še dovolj časa, da se razvijejo in kot pogovorno rečemo primejo. S sajenjem v jeseni tako pridobimo to, da bodo spomladi vrtnice pričele z optimalno rastjo.

Vrtnice uspevajo na sončnih mestih, vendar ne na pripeki, zato so južne strani včasih neprimerni prostori za saditev vrtnic. Če pa imajo vsaj nekaj sence čez dan na južni strani potem pa le izberemo to mesto. Ne ustrezajo jim vetrovne lege, ampak zračen, zaščiten prostor. Potrebujejo lahko ilovnato zemljo. Peščena tla izboljšamo, tako da dodamo obilo zrelega hlevskega gnoja ali komposta. Preveč ilovnato zemljo pa izboljšamo z dodajanjem peska in komposta. Lahko pa enostavno izkopljete veliko luknjo v katero nasujete namensko zemljo za vrtnice.

Pred sajenjem je potrebno vrtnico dobro namočiti v vodi, da se zemlja dobro prepoji. Izkopljemo dovolj veliko sadilno jamo, da bomo lahko vse korenine razprostrli po dnu jame. Vrtnice vzpenjavke, sadimo vsaj 30 cm od zidu. Pozorni smo pri globini saditve, cepilno mesto, naj bo 5 cm globoko v zemlji, to velja za vse vrste  razen za debelne vrtnice. Če ne bomo uporabili namenske zemlje za vrtnice, vrtni zemlji primešamo zrelega komposta ali hlevskega gnoja. Nekaj mešanice nasujemo v sadilno jamo, nato položimo sadiko, kateri enakomerno razporedimo korenine po dnu jame. Z mešanico zasujemo sadilno jamo. Zemljo okrog sadike dobro potlačimo, da izboljšamo stik med korenino in zemljo.

Po saditvi dobro zalijemo. Če nam oblika grma ni všeč ali se nam zdi, da bi kakšno vejo odrezali pa tega sedaj ne počnemo. Rezna mesta so občutljiva na mraz in na vdor škodljivcev in bolezni.

Sadike vrtnice kot tudi starejše grme vrtnic in druge trajnice je priporočljivo vsaj malo zaščititi pred mrazom. Po gredici nasujemo listje, lubje ali položimo smrekove veje. Starejše grme vrtnice je dovolj, da okopljemo in ogrnemo z zemljo ter okrog rastline nasujemo hlevski gnoj.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

« Previous Page — Next Page »