Želja po koščku svojega vrta

Vse bolj se ljudje nagibajo k ideji o večji samooskrbi, lokalno pridelani hrani, ekološki pridelavi, vse skupaj je že koga premamilo, da bi si omislil svoj lastni vrt.

Kje začeti in kako pripraviti tla, pravzaprav najprej, kje dobiti obdelovalno zemljo. Morda starejši sosedje ne zmorejo več obdelovati vrta, pa vam ga bodo odstopili. Primerno parcelo lahko poiščemo pri kmetu, če se odloči, da bo del parcele oddal v najem, ali povprašamo za najem na Skladu kmetijskih zemljišč, kjer imajo za najem sicer prednost kmetje s statusom, ampak kakšna parcela pa se bo le našla. Parcele, ki so naprodaj, pa so objavljene na portalih upravnih enot, skratka, možnosti je več.

Ko dobimo košček za naš vrt, pa lahko, če sodimo med bolj natančne ljudi, vzamemo vzorec zemlje in ga odnesemo na analizo, kjer nam bodo točno zapisali, kakšna prehranjenost je na naših tleh. Lahko pa se prepustimo toku ter eno leto poskušamo pridelati in se sproti učiti, kako in kaj.

Vsak košček zemlje ni primeren za pridelovanje vrtnin. Priporočljivo je, da ima naš košček južnejšo lego, tako bo ves dan obsijan s sončno svetlobo in bomo imeli lahko dolgo vrtnarsko sezono.
Na močvirnatem zemljišču nam tudi ne bo prav veliko uspevalo, prav tako na peščenih tleh ne. Na glinenih tleh imajo seveda dovolj vode, pa vendar to ni dobro v deževnih dneh, ko voda zastaja in se rastline zaradi pomanjkanja kisika v tleh praktično zadušijo in propadejo. Primerno je nekje vmes, med peščenimi in glinenimi. Kako ugotovimo, kakšna tla so, je precej preprosto: mokro zemljo stisnemo v pest in če ko pest razklenemo, ostane ena sama kepa, pomeni, da je zemlja preveč glinasta, če povsem razpade, da je preveč peščena, če pa od kepe samo posamezni deli odpadejo, je ravno pravšnja. Idealno je, da so tla od 30 do 40 centimetrov globoka, tako imajo korenine optimalen prostor za rast in razvoj ter z lahkoto absorbirajo vodo in hranila. Tudi na plitvejši zemlji imamo lahko vrt, saj se rastline do neke mere prilagodijo rastnim razmeram. Tla morajo biti še humusna, z optimalno vsebnostjo dušika, kalija in fosforja, makroelementov, ne smejo pa izostati niti drugi elementi.

Tla v slabem stanju (z malo hranili in z malo humusa) ali težka tla lahko izboljšamo. Tu imamo v mislih povsem naravne postopke, ki so bili in so še vedno osnova dobre kmetijske prakse, velikih in malih kmetov. Izboljšanje tal oziroma ohranjanje rodovitnosti tal lahko izvedemo na več načinov: z dodajanem zrelega komposta, z dodajanjem zrelega uležanega hlevskega gnoja, kasneje še z zelenim gnojenjem (gnojenjem s pomočjo rastlin, ki jih pustimo na vrtnih tleh, kjer zrastejo).

V jesensko zimskem času je ravno pravi trenutek, da poiščemo primerno parcelo, košček svojega vrta. Ko ga najdemo, ga ali prekopljemo z vilami ali posujemo z obilico zrelega komposta ali preperelega hlevskega gnoja. Preostali čas zime pa naredimo plan setve in saditve rastlin.

Ali ste vedeli, da si lahko sami pridelate sočne lubenice kar na domačem vrtu?

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Topli in hladni kompostni kupi

Kompostiranje je eden izmed najbolj naravnih in ekoloških načinov gnojenja na vrtu, zato se ga poslužuje vse več domačih vrtičkarjev.

Hladni kompostni kup

Najbolj preprosta metoda za pripravo komposta je hladni kompostni kup. V kompostnik le dodajajte odpadke in sproti pršite z vodo, če je treba, da je vsebina kompostnika vseskozi vlažna, vendar ne preveč.

Če kompostu dodate tudi kaktšno dejavno snov, pospešite gnitje. To je lahko svež gnoj, sredstvo za pospešitev kompostiranja — dobi se v vrtnih centrih ali majhna količina (25 g) amonijevega sulfata.

To količino dodajte 15-20 cm debelemu sloju, ki ga prekrijte z drugim slojem in vse skupaj potresite z naravnim apnom. Tako pospešite razpadanje. Sredstva za pospešitev kompostiranja ne smete neposredno mešati z apnom, ker pride do škodijive reakcije, zaradi katere sredstvo ne deluje tako, kot je treba.

Odpadki prej ali slej zgnijejo. Dobro zgniti kompost z dna kompostnika pomešajte z manj zgnitim na sredini in na vrhu kompostnika, saj tako pospešite gnitje. Slabi strani hladnega kompostnega kupa sta premajhna toplota, ki pogosto ne zadostuje za uničenje semen plevela, in dolžina kompostiranja, ki lahko traja eno leto.

Topli kompostni kup

Tega je težje narediti, vendar v njem kompostiranje poteka mnogo hitreje, poleti tudi le šest tednov, kup pa se tudi močno segreje in uniči vsa semena plevela. Ker je boljša tudi kakovost tako pripravijenega komposta, je to metoda bolj priljubljena kot hladno kompostiranje.

Zberite dovolj odpadkov, da bo kompostnik poln, in jih zdrobite ali razrežite na manjše kose. Na dno dajte nekaj lesnih odpadkov, stebel sladke koruze itn., da bo spodnji del kompostnika bolje prezračen.

V kompostnik dajte najprej 15-30 cm debel sloj odpadkov, nato dodajte enega izmer bioloških dodatkov za pospeševanje kompostiranja, nato nov sloj odpadkov — tokrat ga potresite z apnom nato sloj odpadkov, potresen s sredstvom za pospešitev kompostiranja, in tako naprej, dokler kompostnik ne bo poln. Odpadke sproti pršite z vodo, tako da bodo vlažni, vendar ne preveč.

V nekaj dneh kup postane topel ali celo vroč na dotik, kar pomeni, da za vas pridno deiajo milijoni bakterij. Čez teden ali dva se začne kup ohlajati in takrat ga je treba preložiti.

Seveda lahko uporabite tudi kompostiranje z deževniki, ki je najbolj eko in naravno, imenovano vermikultura.

Vir: Zelenjava – gojenje iz meseca v mesec,
založba Mladinska knjiga 2008

Za cvetočo in vedro zimo

V dolgih večerih, ko vladata mraz in gledamo drevje brez listov ter rastline brez cvetov se nam hitro stoži po barvnih, pisanih in dišečih cvetovih. Prebujeni cvetovi poživijo vzdušje v prostoru in v nas samih. Silimo lahko različne vrste čebulnic, lahko so to hijacinte, amarilis ali katere druge. Med najpogostejšimi, ki jih tudi v tem času zasledimo v razno raznih trgovinah sodita prav gotovo amarilis in hijacinte.

Siljenje čebulic prinaša v naše prostore pomlad pred svojo naravno sezono. Če hočemo čebulice spodbuditi k zgodnejšemu cvetenju moramo posnemati pogoje, ki bi bili v naravi v poznejših mesecih. Zakaj bi ali pa ne bi to počeli je več razlogov, odločitev pa prepuščamo vam samim.

Pri nakupu čebulice bodite pazljivi, da  izberete čebulico, ki ni nagubana, je velika tako kot večina in ne manjša, ni plesniva in podobno, skratka na videz zdrava. Kajti edino tako bo siljenje uspelo. Koliko jih kupimo je odvisno kakšen rezultat želimo, če izbiramo hijacinte so skupine treh do petih videti najbolje, če izbiramo amarilis pa je ena povsem dovolj, saj poznamo tudi več stebelne amarilise in več čebulic v enem loncu bi ob več cvetovih bilo prav kičasto. Če se odločimo za skupine pazimo, da bo lonec dovolj velik, tako da se nobena izmed čebulic, ki jih posadimo ne dotika roba posode. Siljenje poteka pri vseh čebulicah podobno, opisali bomo siljenje amarilisa.

Načeloma je čas, da čebulice posadimo od oktobra pa do aprila. Najprej se moramo odločiti kdaj želimo, da bo amarilis v polnem cvetu. Čebulico posadimo 6-8 tednov pred želenim datumom.  Za sajenje izberemo lonček, ki je le malo večji (2-4 cm) od premera čebulice. Predlagamo, da velikansko čebulico amarilisa postavite v stekleno vazo, napolnjeno z lepimi kamenčki ali školjkami, barvnim peskom, ter tako dobimo zanimivo dekoracijo, ki lahko v zimskem času krasi naš dom.
Lahko pa jo posadimo v povsem običajno, v zemljo, dobro odceden substrat, do polovice ali dveh tretjin njene višine. Pred sajenjem čebulico namočimo za približno 12 ur v mlačno vodo. Pri tem naj bodo v vodi samo korenine, medtem ko mora zgornji del ostati suh.

Ko čebulico v loncu namestimo, jo dobro zalijemo, ter jo postavimo v temo. To lahko storimo tudi tako, da čez lonec poveznemo kakšno kartonasto škatlo ali s praznim lončkom, pomembno je le, da je rastlina v popolni temi. Le tako se lahko razvije cvetni nastavek. Vedeti moramo namreč, da na svetlobi rastejo listi, v temi pa cvetni nastavek.  Ko cvetni nastavek doseže višino 8 do 12 cm, rastlino odkrijemo, ko pa je steblo visoko 15 cm jo že lahko prestavimo na svetlo in začnemo zalivati.
Tudi pri zalivanju pazimo, da ne bo prišlo do zastajanja vode, saj lahko le-ta povzroči gnitje čebulice. Razvijajoč amarilis zalijemo takrat, ko je substrat na otip suh.

Amarilis zacveti po šestih do osmih tednih, nato pa cveti nekaj tednov. Za podaljšanje cvetenja lahko rastlino, ki je v polnem cvetu ponoči prenesemo v hladnejši prostor (12-18°C).
Rastlino zalivamo tudi še potem, ko odcveti. Ko porumenijo listi jih nekaj centimetrov nad tlemi odrežemo in čebulo izkopljemo, očistimo in shranimo v temen hladen prostor. Nato sledi obdobje mirovanja, ki lahko traja od dva do tri mesece. Po končanem obdobju pa lahko ciklus ponovimo.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Jeseni je čas za organsko gnojenje

Jesen prinaša veliko veselja v spravilu pridelkov. Pomembno opravilo pred zimo je osvežitev in priprava tal. V zelenjavnem vrtu, sadovnjaku in vinogradu je tako skrb za zemljo najvažnejše opravilo, ki ga v tem času ne smemo zamuditi.

Organsko gnojenje je vse bolj pomembno pri pripravi in preskrbi zdravih, živih in rodovitnih tal. Potrebno je razumeti, da se vsi bistveni procesi v vrtu dogajajo v tleh. Mogoče vas bo presenetilo, da pest zdravih vrtnih tal vsebuje toliko živih bitij kot je ljudi na zemlji. Organska masa v tej pesti predstavlja le manjši del skupne mase, je pa ključnega pomena za vsa živa bitja, ki se nahajajo v njej. Z dodajanjem povsem organskih gnojil ohranjamo zdrava, živa in rodovitna tla. Prav živi svet v tleh omogoča, da se organsko gnojilo naknadno razgrajuje v rastlinam dostopno obliko.

Kakšno korist lahko pričakujemo

Z redno uporabo organskih gnojil se oblikujejo pore, ki  so pomembne pri preskrbi tal z vodo in zrakom, hkrati pa so to tudi skladišča hranil. Zaradi tega pravimo, da je površinski sloj tal do globine 20 do 30 cm aktivni, živi sloj in zahteva redno oskrbo oziroma dodajanje organskih gnojil. Organska komponenta v gnojilu izboljša lastnosti in zračnost tal, hkrati pa poveča tudi njihovo sposobnost za zadrževanje vode. Tako oskrbovana tla bodo v poletnih mesecih bistveno manj občutljiva za sušo in stresne razmere. Dodatek organske snovi peščenim tlom omogoči boljšo vodno kapaciteto, peščeni delci pa skupaj z organsko snovjo ustvarjajo grudičasti zlog. V glinenih ali bolj zbitih tleh z organskim gnojilom povečujemo medtalne prostore, skozi katere odteče del odvečne vode. Na ta način koreninam omogočimo dostop do kisika ter življenjski prostor za normalno rast in razvoj rastlin. Z dodajanjem se količina organske mase, humusa povečuje, hkrati so tla tudi bolj biološko aktivna, kar povečuje plodnost. Rastline, oskrbovane z organskimi gnojili, imajo zdrav in gosto razvejan koreninski sistem. Rezultati na poskusnih poljih so pokazali, da imajo rastline tudi več zdravih listov, so bolj odporne proti boleznim, povečana je tudi kakovost pridelka.

Katero gnojilo izbrati

Vse več ljubiteljskih vrtnarjev se zaveda pomena organskega gnojenja, zato se odločajo za gnojenje s sodobnim dolgodelujočim organskim gnojilom v obliki pelet ali granul.
Ker pa niso vsa organska gnojila na trgu enako kakovostna, bodimo pri izboru previdni. Najprej preverimo, če je gnojilo dolgodelujoče in 100% organsko, brez mineralne komponente. Bistven je tudi velik delež suhe snovi in organske snovi, da ne bomo kupovali pretežno vode. Pa tudi, da ta delež ne varira, saj tako ne bomo vedeli, kolikšen del je gnojila v vreči, ki smo jo kupili, in kako ga primerno razporediti. Pametno je preveriti tudi, če je gnojilo termično obdelano, kar pomeni, da zaradi posebne toplotne obdelave ne vsebuje klic bolezni in semen plevelov. Z uporabo kakovostnega, povsem organskega gnojila lahko pridelamo dovolj zdrave hrane za domače potrebe, izboljšamo oziroma ohranjamo pa tudi kakovost bivalnega okolja.

Kje je organsko gnojilo najbolj uporabno

Sodobno organsko gnojilo v obliki pelet ali granul uporabimo na zelenjavnem vrtu, kjer ga pred lopatenjem potresemo kar po površini tal. Uporabno je tudi pri jesenskem ali spomladanskem dognojevanju ali sajenju sadnega drevja. Ne pozabimo tudi na organsko gnojenje pri vinski trti. V jesenskem času ga opravimo od meseca oktobra naprej do obdobja pred sneženjem oz. globokim zmrzovanjem tal.

Davor Špehar
Strokovnjak Kluba Gaia

Sajenje vrtnic v novembru

V novembru, ko zemlja ni zmrznjena je primeren čas za sajenje vrtnic. Prvi korak je seveda izbor primerne vrste in barve vrtnice. Izberemo vrtnico glede na barvo fasade, glede na velikost gredice in prostora, ki smo ga namenili za vrtnice. Upoštevati moramo, da  vrtnice vzpenjavke sadimo ob zidu ali primerni opori, ker imajo drugačno razrast kot pa grmaste vrtnice ali stebelne vrtnice in zato potrebujemo precej več prostora.

Vrtnice, ki jih kupimo vsajene v loncih lahko sadimo skozi celo leto. Če jih bomo vsadili v vrtna tla jih sadimo v jeseni. V jeseni imajo namreč korenine še dovolj časa, da se razvijejo in kot pogovorno rečemo primejo. S sajenjem v jeseni tako pridobimo to, da bodo spomladi vrtnice pričele z optimalno rastjo.

Vrtnice uspevajo na sončnih mestih, vendar ne na pripeki, zato so južne strani včasih neprimerni prostori za saditev vrtnic. Če pa imajo vsaj nekaj sence čez dan na južni strani potem pa le izberemo to mesto. Ne ustrezajo jim vetrovne lege, ampak zračen, zaščiten prostor. Potrebujejo lahko ilovnato zemljo. Peščena tla izboljšamo, tako da dodamo obilo zrelega hlevskega gnoja ali komposta. Preveč ilovnato zemljo pa izboljšamo z dodajanjem peska in komposta. Lahko pa enostavno izkopljete veliko luknjo v katero nasujete namensko zemljo za vrtnice.

Pred sajenjem je potrebno vrtnico dobro namočiti v vodi, da se zemlja dobro prepoji. Izkopljemo dovolj veliko sadilno jamo, da bomo lahko vse korenine razprostrli po dnu jame. Vrtnice vzpenjavke, sadimo vsaj 30 cm od zidu. Pozorni smo pri globini saditve, cepilno mesto, naj bo 5 cm globoko v zemlji, to velja za vse vrste  razen za debelne vrtnice. Če ne bomo uporabili namenske zemlje za vrtnice, vrtni zemlji primešamo zrelega komposta ali hlevskega gnoja. Nekaj mešanice nasujemo v sadilno jamo, nato položimo sadiko, kateri enakomerno razporedimo korenine po dnu jame. Z mešanico zasujemo sadilno jamo. Zemljo okrog sadike dobro potlačimo, da izboljšamo stik med korenino in zemljo.

Po saditvi dobro zalijemo. Če nam oblika grma ni všeč ali se nam zdi, da bi kakšno vejo odrezali pa tega sedaj ne počnemo. Rezna mesta so občutljiva na mraz in na vdor škodljivcev in bolezni.

Sadike vrtnice kot tudi starejše grme vrtnic in druge trajnice je priporočljivo vsaj malo zaščititi pred mrazom. Po gredici nasujemo listje, lubje ali položimo smrekove veje. Starejše grme vrtnice je dovolj, da okopljemo in ogrnemo z zemljo ter okrog rastline nasujemo hlevski gnoj.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Okrasne rastline v novembru

Do prve zmrzali lahko večino okrasnih rastlin pustimo še zunaj na balkonih, okenskih policah. Začnemo pa s pripravami za lažji in hitrejši potek prenosa rastlin v notranje prostore.
Vse rastline dobro pregledamo, če imamo dovolj prostora na razpolago prenesemo v prostor skoraj vse balkonske rastline, sicer se moramo odločiti katere bomo ohranili in katere podarili ali zavrgli.

Gomoljne begonije pripravimo na prezimovanje tako, da jih 10 cm nad zemljo porežemo. iz posode odstranimo vse suho in odpadlo listje ter jih ne zalivamo več. Nadzemni deli, ki smo jih pustili se bodo posušili. Ko so nadzemni deli suhi, vzamemo gomolje iz posode ter shranimo v papirnati vrečki v suhem prostoru, da jim omogočimo popoln počitek. Shranjujemo jih med 8 in 10 oC, pri nižjih stopinjah Celzija raje ne, ker gomolji hitro pomrznejo, na pretoplih mestih pa tudi ne, da ne prične gomolj s ponovno rastjo.

Pelargonijam, ki jih bomo prezimili prikrajšamo poganjke, očistimo jih ovenelih in suhih listov ter odstranimo odcvetele cvetove v kolikor tega nismo počeli sproti. S sprotnim odstranjevanje suhih listov in cvetov preprečujemo pojav plesni in zadrževanje različnih škodljivcev v neposredni bližini rastline.
V tem času pa je še čas za saditev jesenskih zasaditev ter spomladi cvetočih čebulnic. Z jesenskimi zasaditvami nadomestimo pelargonije in ostale okrasne rastline, ki ne bi preživele zime na okenskih policah. V različne cvetlične posode posadimo prezimno trdne rastline kot sta mačeha in resa.
Na okrasnih gredicah pa odstranimo suhe ostanke enoletnic in sadimo vrtnice. Ostankov ne puščamo z namenom, da bodo pred mrazom ščitili novo posajene čebulice ali katere druge rastline, saj se v teh ostankih pogosto skrivajo živalce, ki nam na okrasni gredi predstavljajo škodljivce, prav tako so ti ostanki lahko vir različnih bolezni.

Pri sajenju vrtnic smo pozorni, da cepljeno mesto na sadiki ne posadimo pregloboko in niti ne preplitvo. Cepljeno mesto naj bo 5 cm globoko pod zemljo, izjema so seveda debelne vrtnice.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Poznejše setve korenja

Setev korenčka nam je v navadi oziroma najbolj poznana predvsem spomladi. Brez večjih težav pa ga lahko sejemo večkrat v razmakih, tako imamo vedno mlad korenček pri roki. S setvijo v avgustu pa se bomo izognili napadu najhujšega škodljivca korenčka – korenjevi muhi. Pridelujemo ga največkrat samo zaradi korena, vendar pa so užitni tudi njegovi listi, ki jih lahko pripravimo kot kremno špinačo. Zakaj bi torej zavrgli večino rastline, če pa jo lahko pojemo.

Rastne zahteve in setev

Za setev korenčka morajo biti tla rahla, globoka, strukturna in s hranilnimi snovmi dobro založena. Če vrtna tla ne ustrezajo opisanim tlom, lahko to popravimo tako, da vrtni zemlji primešamo obilo dobro zrelega komposta. Čeprav je na vrtu še pestro in imamo večino gredic zasedenih, vseeno poskušajmo najti najprimernejši prostor za setev korenčka. Dobri zelenjavni sosedje so mu grah, česen, por, solata, drobnjak, paradižnik, čebula, koper in mangold.
Za pozne setve izberemo zgodne sorte (npr. amsterdamski), saj korenček lahko kali tudi 20 dni in več, do prvih 13–16 cm velikih korenčkov pridemo v 85 dneh. Pri poznejših korenčkih tvegamo, da bomo v primeru, da bo hladna jesen, imeli drobne in kratke korenčke. Sejemo ga v vrste, zaradi lažjega odstranjevanja plevela. Med vrstami naj bo 15 cm razmaka, seme sejemo od 1 do 2 cm globoko.

Oskrba posevka

Če bo po setvi nekaj dni brez padavin oziroma sušno obdobje, moramo računati na to, da bo potrebno posevek redno zalivati. V nasprotnem primeru se nam lahko kaleče seme ali mlade rastlinice posušijo.
Sočnost korenčkov dosežemo s primernimi razmerami za hitro rast, kar pomeni, da ga zalivamo, dognojujemo in še najpomembnejše, da pravočasno spravimo pridelek. Če korenček spravljamo prepozno, se poveča vlaknasta sredica korena, kar gre na škodo sočnosti, saj se zmanjša mesnati del korena. Tehnološko dozorelost dosežejo rastline, ko začnejo rumeneti zunanji listi, takrat poberemo ves pridelek. Pri poznejših setvah je korenček namenjen sprotni porabi in ga tudi pustimo v zemlji kolikor dolgo nam vremenske razmere dopuščajo.

Korenjeva muha

Še nekaj besed o zgoraj omenjeni korenjevi muhi. Ličinka muhe vrta rove in odlaga svoje iztrebke v korenje, zeleno, peteršilj, pastinak, kumino in koprc. Zaradi njene prisotnosti so korenčki in druge napadene rastline neprivlačni na pogled, slabše kvalitete zaradi grenkega okusa. Korenje začne gniti, hkrati pa zaradi napada ostane majhno in se ne debeli.

Odrasla muha je črne barve z rjavo glavo, dolga 4–5 mm. Jajčeca so umazano bele barve. Ličinka je bela, dolga od 6 do 8 mm, v zadnjem delu telesa nekoliko širša. Napadeno rastlino prepoznamo po listju, ki na začetku postane vijoličasto, kasneje porumeni in se posuši. Muha odloži okoli 100 jajčec, najraje na vlažnih, zaraščenih tleh, ki pa so primerno rahla.
Ker bube prezimijo v tleh, je za učinkovito zatiranje pomemben kolobar, ki predvideva korenje na isti površini vsako četrto leto. Priporoča se tudi zelo zgodnja ali zelo pozna setev korenčka in izkop konec avgusta pri zgodnjih setvah. Zemljo je dobro povaljati in tako preprečiti razpoke, kamor muha odlaga jajčeca. Priporočljivo je tudi med korenček sejati čebulo, ki s svojim vonjem odbija korenčkovo muho.

Napadene rastline je potrebno populiti in uničiti. Korenček ima izrazito sposobnost, da vpija insekticide iz tal, zato se kemično zatiranje pri pridelavi korenčka za otroško hrano ne priporoča. Na manjši površini lahko zaščitimo posevek korenčka s prekrivkami, s čimer preprečimo, da muha ne prileti in odloži jajčeca na koreninski vrat.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Mačja meta

Veliko mačk, ki naletijo na mačjo meto, to žametasto trajnico z nenavadnim vonjem, se odzove tako, da se povaljajo v njej, kot da se ne morejo upreti njenemu vonju. Mačjo meto uporabljamo pri majhnih otrocih za blažitev vročine, krčev in bolečin zaradi rasti zob.

Navadna mačja meta je trajnica, ki ne živi dolgo. Doma je v Evropi in je podobna sorodnici meti. Ima mehke, dlakave, aromatične sivo zelene liste in majhne kljunaste cvetove. Kemijske sestavine, ki povzročajo presenetljive odzive mačk so nepetalaktoni. Vse mačke se na rastlino ne ozivajo enako; mlade in starejše mačke se zanjo skoraj ne zmenijo. Obstaja okoli 250 vrst mačje mete, med katerimi številne vsebujejo nepetalaktone, ki privlačijo mačke.

Mačjo meto je kosristno imeti tudi v stanovanju kot lončnico, saj odganja komarje in ščurke.

Mačja meta na vrtu

Mačja meta potrebuje zemljo, ki dobro odvaja vodo in sončno lego. Če je mogoče, mačjo meto gojite iz semen, zlahka pa jo razmnožite tudi s podtaknjenci in delitvijo korenine spomladi. Mlade rastline, ki ste jih presadili, prekrijte s kovinsko mrežo, da jih zavarujete pred mačkami. Poleti rastline hitro rastejo in se oblikujejo v precej velike in ohlapne grme, zato jih je potrebno podpreti z oporniki. Redno jih zalivajte.

Nepetalaktoni učinkovito odganjajo škodljivce, zato največje težave lahko povzroča listna pegavost, zaradi katere zreli listi porumenijo.

Ko grm dovolj zraste, mačjo meto lahko nabirate ob katerem koli času, potem ko se posuši rosa na njih. Povežite jo v majhne šopke obesite v dobro zračen prostor. Ko so listi popolnoma suhi, jih pretrgajte in shranite v zrakotesno posodo.

Zeliščna raba mačje mete

V zeliščarstvu se uporablja vrsta mačje mete nepeta cataria. Uporabni deli so listi in cvetovi. Mačja meta je odlično zdravilo za otroke, ki pomaga pri vročinskih stanjih. Ker preprečuje krče, pomaga tudi pri krčih in vetrovih. Je tudi blago pomirjevalo, ki lahko zmanjša občutljivost za bolečine, ko rastejo zobje in ublaži razdražljivost.

Mačjo meto lahko uporabljamo tudi za zdravljenje simptomov prehlada, gripe in prebavnih motenj, predvsem napenjanja, slabosti in krčev pri odraslih. Učinkovita je predvsem takrat, ko zdravstvene težave spremlja tudi stres.

O varni uporabi mačje mete v zdravilstvu se posvetujte z zdravstvenim strokovnjakom. Nosečnice in doječe matere naj mačje mete ne uporabljajo.

Igrača za mačke iz mačje mete

Potrebujete:

• tanek karton
• mehak svinčnik
• dva kosa blaga dimenzije 12 cm x 16 cm
• pribor za šivanje
• posušeno navadno mačjo meto
• zvonček

1. Na tanek karton začrtajte obris ribe in izrežite vzorec. Pravokotnika iz blaga staknite s pravo stranjo. Obris ribe prerišite na notrajo stran obeh pravokotnikov in ne pozabite pustiti 6 mm roba za šiv.
2. Oba konca blaga seđijte skupaj in pustite manjšo odprtino za obračanje. Obrežite šiv, zarežite zavoje in ribo obrnite na pravo stran, nato pa jo napolnite s posušeno mačjo meto, na glavo pa prišijte še zvonček.

Vir: Velika knjiga o zeliščih

Naprej »