Žitarice v prehrani

Žitarice so idealen obrok, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov in skoraj nič kalorij. En sam obrok iz žitaric na dan pokrije dnevno potrebo po vlakninah, magneziju in vitaminu B 6.

Vrste in oblike žitaric

Žitarice (Cerealiae) so osnova človeške prehrane. Za žitarice označujemo zrnata semena in plodove. Žitarice v prehrani uporabljamo neobdelane, v zrnati obliki, predelane, v obliki pekarskih izdelkov, kot so kruh, peciva ali testenine. Hranilno vrednost žitaric sestavljajo kalčki, otrobi, moka in škrob. Žitarice, ki vsebujejo gluten, so pšenica (Triticum), ječmen (Hordeum sativum), rž (Secale cereale) in oves (Avena sativa), med brezglutenske žitarice pa sodijo koruza (Zea mays), riž (Oryza sativa), divlji riž (Zizania plauspra, Z. aquatica), proso (Panicum milliaceum), ajda (Fagopyrum sagittaium), kvinoja (Chenopodium quinoa), tapioka, indijska prosenka (Eleusine coracana), tef in kitajski sladkorni trs. Žitarice sodijo med najbolj zdravo hrano, vendar le, če jih uživamo nepredelane.

Kaj vsebujejo žitarice?

Ena od osnovnih sestavin žitaric so ogljikovi hidrati. Kljub razmahu diet brez ogljikovih hidratov, ki so postale priljubljene v zadnjih desetletjih, se večina nutricionistov strinja, da je uživanje ogljikovih hidratov osnova zdrave prehrane. Pri tem pa imajo v mislih kompleksne ogljikove hidrate, kakršne najdemo tudi v žitaricah in ne preproste ogljikove hidrate, kakršne najdemo na primer v izdelkih iz bele moke. Ogljikovi hidrati nam dajejo energijo, so pa tudi najpomembnejši vir energije za živčevje. Druga pomembna snov v žitaricah so vlaknine. Vlaknine so del ogljikovih hidratov in so večinoma sestavljene iz OH molekul, ki se nahajajo v celičnih stenah rastlin. Različne vrste žitaric vsebujejo različna vlakna.

Žitarice v zrnu, integralna moka in otrobi vsebujejo celulozo in hemiceluloz, pšenični, otrobi, ovseni in koruzni kosmiči vsebujejo lignin. Vlaknine povečajo količino blata in omogočajo lažje izločanje črevesne sluzi, kar ima za posledico lažje izločanje, vežejo žolčne kisline in omogočajo boljšo absorpcijo maščob, pospešujejo delovanje prebavnih encimov, zaustavijo prehitro presnavljanje, pomagajo izločati strupe in odpadne snovi, ki zastanejo v črevesju in lahko vplivajo na nastanek različnih črevesnih bolezni – tudi raka na črevesju –, znižujejo energijsko gostoto hrane, upočasnijo prebavo hranil, dajo občutek večje sitosti, upočasnijo pra¬znjenje želodca in znižujejo raven glukoze in inzulina v krvi. Priporočljiv dnevni vnos vlaknin v telo znaša 40 g. Žitarice vsebujejo tudi vitamine in minerale. Katere in koliko se razlikuje glede na vrsto žitarice. Večina žitaric vsebuje vitamin E in katerega od vitaminov iz skupine B. Z B vitamini sta še posebej bogata ajda in ječmen. Pšenica vsebuje pomembne minerale fosfor, magnezij, kalcij, železo in vitamine provitamin A, vitamine B kompleksa, E, D in K.

Nekatere žitarice vsebujejo fitinsko kislino, ki preprečuje absorpcijo kalcija, magnezija, bakra, železa in cinka v prebavnem traktu. Pri prehrani, (pre)bogati z žitaricami, je zato treba biti pozoren na to, da v telo vnašamo dovolj teh mineralov. Fitinsko kislino lahko nevtralizirate z namakanjem žitaric v vodi. Namakajte jih najmanj sedem in največ 24 ur pred uporabo.

Zdravilne lastnosti žitaric

Zgoraj naštete koristne sestavine niso prisotne v vseh žitaricah – najdemo jih zgolj v polnovrednih izdelkih. Mnoge žitarice imajo zdravilne lastnosti. Pšenica pospešuje rast in dobro počutje, ohranja črevesno floro, krepi odpornost pri vnetjih kože in ureja prebavo. Proso krepi nohte in lase, deluje kot naravni antibiotik, pomaga pri zakisanosti telesa. Ajda pomaga krepiti žile, zavira krvavitve, blaži težave s previsokim krvnim pritiskom, pomaga pa tudi pri nekaterih kožnih boleznih. Koruza pomaga pri izločanju ledvičnih kamnov in blaži sečno kislino, vitamin E, ki ga vsebuje, pa med drugim zavira procese staranja. Procese staranja zavira tudi ječmen, ki pomaga tudi pri lajšanju revme in išiasa. Oves pomaga pri boleznih ledvic, mehurja, mokrilnih poti, žolča in jeter. Rž pomaga preprečevati razvoj sladkorne bolezni, riž pa ugodno vpliva pri želodčnih težavah. Harvardska raziskava je potrdila že davno znano babičino modrost, da uživanje nepredelanih žitaric ugodno vpliva na vitko postavo. Vlaknine v žitaricah zmanjšujejo absorpcijo nevtralnih maščob (trigliceridov) in holesterola, vežejo žolčno kislino in upočasnijo absorpcijo sladkorja iz črevesja. Nepredelane žitarice se po zaslugi vlaknin počasi prebavljajo in zaradi tega dajejo telesu občutek sitosti, ki traja. Raziskava School Public Health je pokazala, da imajo ženske, ki uživajo nepredelane žitarice, manjšo telesno maso in obseg trebuha kot tiste, ki uživajo predelane žitarice.

Koledar uživanja različnih žitaric

Za zdravo uživanje žitaric je pomembno, da jih uživamo v skladu s sezono. Prehranjevanje v skladu z letnimi časi (velja tudi za drugo prehrano, ne le za žitarice) je v skladu z biološkim ritmom organizma in zato bolj zdravo. Seveda pa je sezonsko prehranjevanje vezano tudi na kraj, v katerem živimo. Če živite v Sloveniji, vam spomladi priporočamo uživanje riža, kar bo koristilo pljučem in debelemu črevesju. Poleti je v prvi polovici dobro uživati riž in koruzo, kar je dobro za srce in za zdravje tankega črevesa, v drugi polovici pa proso, ki koristi želodcu in žlezi slinavki. Jeseni je zopet zdravo uživati riž, prav tako pozimi, ko je zdravju ugodno tudi uživanje ajde. Uživanje ajde pozimi ugodno deluje na mehur in ledvice.

Superžitarica kvinoja

V zadnjem času na popularnosti pridobiva kvinoja, žitarica, ki izvira iz južnoameriških Andov. Prehranski strokovnjaki so to rastlino, ki so jo za prehrano uporabljali že starodavni Inki, znova odkrili po zaslugi njenih izjemnih lastnosti. Kvinoja vsebuje veliko beljakovin, tudi čez 20 odstotkov (riž jih ima 7,5) kar je veliko več, kot jih ima katera koli druga žitarica. Poleg tega so beljakovine v kvinoji zelo kakovostne, saj imajo mnogo aminokislin lizina, metionina in cisteina. Kvinoja vsebuje tudi škrob, sladkorje, olje (pomembno linolno kislino), vlaknine, minerale in vitamine. Je lahko prebavljiva in ima odličen okus. Kvinoja v zrnih je skuhana v 15 minutah. Primerna je tudi kot prehrana za majhne otroke in dojenčke. Kvinojo lahko pripravite tako kot rižoto ali pa jo zgolj skuhate v slani vodi.

Kuhanje žitaric

Za kuhanje žitaric ne uporabljajte aluminijastih ali teflonskih posod, saj lahko pri mešanju delci posode pridejo v hrano. Najboljše za pripravo žitaric so posode iz nerjavečega jekla ter bakrene in glinene posode. Pri slednji pazite – nekatere glinene posode so barvane z neužitnimi in celo strupenimi barvami. Preverite varnost glinene posode že ob nakupu. Žitarice v zrnju pred uporabo namočite, če nimate časa, pa jih vsaj temeljito sperite z vodo. Žitarice kuhamo v vodi, čas kuhanja pa je odvisen od posamezne vrste. Vode, v kateri se kuhajo žitarice, ne solimo, dokler ne zavre. Po vretju znižamo temperaturo in napol pokrijemo posodo, v kateri kuhamo. Preden postrežemo, žitarice pustimo stati nekaj minut.

Žitarice in zdrava prehrana

Žitarice so idealen obrok, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov in skoraj nič kalorij. En sam obrok iz žitaric na dan pokrije dnevno potrebo po vlakninah, magneziju in vitaminu B 6.

Vrste in oblike žitaric

Žitarice (Cerealiae) so osnova človeške prehrane. Za žitarice označujemo zrnata semena in plodove. Žitarice v prehrani uporabljamo neobdelane, v zrnati obliki, predelane, v obliki pekarskih izdelkov, kot so kruh, peciva ali testenine. Hranilno vrednost žitaric sestavljajo kalčki, otrobi, moka in škrob. Žitarice, ki vsebujejo gluten, so pšenica (Triticum), ječmen (Hordeum sativum), rž (Secale cereale) in oves (Avena sativa), med brezglutenske žitarice pa sodijo koruza (Zea mays), riž (Oryza sativa), divlji riž (Zizania plauspra, Z. aquatica), proso (Panicum milliaceum), ajda (Fagopyrum sagittaium), kvinoja (Chenopodium quinoa), tapioka, indijska prosenka (Eleusine coracana), tef in kitajski sladkorni trs. Žitarice sodijo med najbolj zdravo hrano, vendar le, če jih uživamo nepredelane.

Kaj vsebujejo žitarice?

Ena od osnovnih sestavin žitaric so ogljikovi hidrati. Kljub razmahu diet brez ogljikovih hidratov, ki so postale priljubljene v zadnjih desetletjih, se večina nutricionistov strinja, da je uživanje ogljikovih hidratov osnova zdrave prehrane. Pri tem pa imajo v mislih kompleksne ogljikove hidrate, kakršne najdemo tudi v žitaricah in ne preproste ogljikove hidrate, kakršne najdemo na primer v izdelkih iz bele moke. Ogljikovi hidrati nam dajejo energijo, so pa tudi najpomembnejši vir energije za živčevje. Druga pomembna snov v žitaricah so vlaknine. Vlaknine so del ogljikovih hidratov in so večinoma sestavljene iz OH molekul, ki se nahajajo v celičnih stenah rastlin. Različne vrste žitaric vsebujejo različna vlakna. Žitarice v zrnu, integralna moka in otrobi vsebujejo celulozo in hemiceluloz, pšenični, otrobi, ovseni in koruzni kosmiči vsebujejo lignin.

Vlaknine povečajo količino blata in omogočajo lažje izločanje črevesne sluzi, kar ima za posledico lažje izločanje, vežejo žolčne kisline in omogočajo boljšo absorpcijo maščob, pospešujejo delovanje prebavnih encimov, zaustavijo prehitro presnavljanje, pomagajo izločati strupe in odpadne snovi, ki zastanejo v črevesju in lahko vplivajo na nastanek različnih črevesnih bolezni – tudi raka na črevesju –, znižujejo energijsko gostoto hrane, upočasnijo prebavo hranil, dajo občutek večje sitosti, upočasnijo pra¬znjenje želodca in znižujejo raven glukoze in inzulina v krvi. Priporočljiv dnevni vnos vlaknin v telo znaša 40 g. Žitarice vsebujejo tudi vitamine in minerale. Katere in koliko se razlikuje glede na vrsto žitarice. Večina žitaric vsebuje vitamin E in katerega od vitaminov iz skupine B. Z B vitamini sta še posebej bogata ajda in ječmen. Pšenica vsebuje pomembne minerale fosfor, magnezij, kalcij, železo in vitamine provitamin A, vitamine B kompleksa, E, D in K. Nekatere žitarice vsebujejo fitinsko kislino, ki preprečuje absorpcijo kalcija, magnezija, bakra, železa in cinka v prebavnem traktu. Pri prehrani, (pre)bogati z žitaricami, je zato treba biti pozoren na to, da v telo vnašamo dovolj teh mineralov. Fitinsko kislino lahko nevtralizirate z namakanjem žitaric v vodi. Namakajte jih najmanj sedem in največ 24 ur pred uporabo.

Zdravilne lastnosti žitaric

Zgoraj naštete koristne sestavine niso prisotne v vseh žitaricah – najdemo jih zgolj v polnovrednih izdelkih. Mnoge žitarice imajo zdravilne lastnosti. Pšenica pospešuje rast in dobro počutje, ohranja črevesno floro, krepi odpornost pri vnetjih kože in ureja prebavo. Proso krepi nohte in lase, deluje kot naravni antibiotik, pomaga pri zakisanosti telesa. Ajda pomaga krepiti žile, zavira krvavitve, blaži težave s previsokim krvnim pritiskom, pomaga pa tudi pri nekaterih kožnih boleznih. Koruza pomaga pri izločanju ledvičnih kamnov in blaži sečno kislino, vitamin E, ki ga vsebuje, pa med drugim zavira procese staranja. Procese staranja zavira tudi ječmen, ki pomaga tudi pri lajšanju revme in išiasa.

Oves pomaga pri boleznih ledvic, mehurja, mokrilnih poti, žolča in jeter. Rž pomaga preprečevati razvoj sladkorne bolezni, riž pa ugodno vpliva pri želodčnih težavah. Harvardska raziskava je potrdila že davno znano babičino modrost, da uživanje nepredelanih žitaric ugodno vpliva na vitko postavo. Vlaknine v žitaricah zmanjšujejo absorpcijo nevtralnih maščob (trigliceridov) in holesterola, vežejo žolčno kislino in upočasnijo absorpcijo sladkorja iz črevesja. Nepredelane žitarice se po zaslugi vlaknin počasi prebavljajo in zaradi tega dajejo telesu občutek sitosti, ki traja. Raziskava School Public Health je pokazala, da imajo ženske, ki uživajo nepredelane žitarice, manjšo telesno maso in obseg trebuha kot tiste, ki uživajo predelane žitarice.

Koledar uživanja različnih žitaric

Za zdravo uživanje žitaric je pomembno, da jih uživamo v skladu s sezono. Prehranjevanje v skladu z letnimi časi (velja tudi za drugo prehrano, ne le za žitarice) je v skladu z biološkim ritmom organizma in zato bolj zdravo. Seveda pa je sezonsko prehranjevanje vezano tudi na kraj, v katerem živimo. Če živite v Sloveniji, vam spomladi priporočamo uživanje riža, kar bo koristilo pljučem in debelemu črevesju. Poleti je v prvi polovici dobro uživati riž in koruzo, kar je dobro za srce in za zdravje tankega črevesa, v drugi polovici pa proso, ki koristi želodcu in žlezi slinavki. Jeseni je zopet zdravo uživati riž, prav tako pozimi, ko je zdravju ugodno tudi uživanje ajde. Uživanje ajde pozimi ugodno deluje na mehur in ledvice.

Superžitarica kvinoja

V zadnjem času na popularnosti pridobiva kvinoja, žitarica, ki izvira iz južnoameriških Andov. Prehranski strokovnjaki so to rastlino, ki so jo za prehrano uporabljali že starodavni Inki, znova odkrili po zaslugi njenih izjemnih lastnosti. Kvinoja vsebuje veliko beljakovin, tudi čez 20 odstotkov (riž jih ima 7,5) kar je veliko več, kot jih ima katera koli druga žitarica. Poleg tega so beljakovine v kvinoji zelo kakovostne, saj imajo mnogo aminokislin lizina, metionina in cisteina. Kvinoja vsebuje tudi škrob, sladkorje, olje (pomembno linolno kislino), vlaknine, minerale in vitamine. Je lahko prebavljiva in ima odličen okus. Kvinoja v zrnih je skuhana v 15 minutah. Primerna je tudi kot prehrana za majhne otroke in dojenčke. Kvinojo lahko pripravite tako kot rižoto ali pa jo zgolj skuhate v slani vodi.

Kuhanje žitaric

Za kuhanje žitaric ne uporabljajte aluminijastih ali teflonskih posod, saj lahko pri mešanju delci posode pridejo v hrano. Najboljše za pripravo žitaric so posode iz nerjavečega jekla ter bakrene in glinene posode. Pri slednji pazite – nekatere glinene posode so barvane z neužitnimi in celo strupenimi barvami. Preverite varnost glinene posode že ob nakupu. Žitarice v zrnju pred uporabo namočite, če nimate časa, pa jih vsaj temeljito sperite z vodo. Žitarice kuhamo v vodi, čas kuhanja pa je odvisen od posamezne vrste. Vode, v kateri se kuhajo žitarice, ne solimo, dokler ne zavre. Po vretju znižamo temperaturo in napol pokrijemo posodo, v kateri kuhamo. Preden postrežemo, žitarice pustimo stati nekaj minut.

Jesenske gobe

Jesen je čas, ko se na našem krožniku znova znajdejo gobe – eden najslastnejših sadežev, ki jih ponuja gozd. Gobe ali glive so rastline brez klorofila. Hranijo se zajedavsko ali pa so gniloživke. Telo gob imenujemo micelij. Sestavljajo ga nitke, imenovane hife. Poznamo preko 70.000 vrst gob.

Gobe in zdravje

Gobe so koristne za organizem, saj vsebujejo številne vitamine, tudi riboflavin, tiamin in niacin, ki koristijo koži in živčevju. Poleg vitaminov skupine B (zlasti B1, B2 in B3) vsebujejo gobe vitamina C in D, gobe izrazitih barv pa tudi betakaroten oziroma vitamin A. Minerali v gobah, železo, baker, kalij, kalcij, magnezij natrij, cink in selen in fosfati skupaj z obilico vode (80 odstotkov), vlaknin in rastlinskih beljakovin, nekaj sladkorja (osem odstotkov) ter minimalno količino maščob (en odstotek) skrbijo za to, da so gobe zdrav in uravnotežen obrok. Kljub temu da so tudi zdrave, da omamno dišijo in da je njihov okus naravnost božanski, velja tako pri nabiranju kot tudi pri uživanju gob previdnost. Gobe so težko prebavljive, zato jih je bolje uporabljati za prilogo kot za glavno jed. Če jih pripravljate kot osnovo obroka, bodite zmerni pri količini (odrasla oseba lahko v enem obroku zaužije največ 1/2 kg gob) ter ne jejte obroka pozno popoldan ali zvečer. Preden ponudite novo vrsto gobe, ki jo slabo poznate, vsej družini, jo najprej poskusite sami. Še posebej otrokom naj gob ne bi ponujali vsevprek in v prevelikih količinah. Okus in aromo bodo ohranile le gobe, ki so dovolj sveže. Skladiščimo jih na hladnem, največ do 5 dni. Mnogih gob pred pripravo ne peremo. Namesto tega jih skrtačimo z mehko kuhinjsko krtačko ali pa jih previdno obrišemo z vlažno kuhinjsko krpo. Pri čiščenju užitnih gob odstranimo vse luskice, kožice, vse trde in olesenele dele.

Jesenske užitne gobe

Navadna lisička (Cantharellus edulis)

Je ena najbolj priljubljenih znanih užitnih gob, ki rastejo pri nas. Značilna trobentasta oblika in zlata barva poskrbita za to, da je ni lahko zamešati s katero od strupenih vrst gob. Lisička je redko črviva, v hladilniku pa zdrži dlje kot druge gozdne (negojene) gobe. Lisičke rade rastejo na tleh, pokritih z mahom. Za sušenje niso primerne.

Užitni goban (Boletus edulis)

Užitni goban ali jesenski jurček je ena najbolj iskanih užitnih gob. Na spodnji strani, pod klobukom, nima lističev, ampak cevke, v katerih se razvijajo spore. Starejše gobe so pogosto črvive. Mlade jurčke lahko uživamo tudi surove. Užitni goban je lahko zamenjati z žolčastim gobanom (Boletus felleus). Razlikujemo ju po betu – bet žolčastega gobana je manj trebušast. Žolčasti goban se razlikuje tudi po okusu, ki je zelo grenek.

Orjaški dežnik (Lepiota procera)

Širok je tudi do 40 cm, zato orjaški dežnik velja za eno največjih gob pri nas. Ko goba poganja iz zemlje, je podobna paličici za boben. Kasneje se klobuk odpre. Orjaški dežnik je zelo okusna goba, še posebej prija pečen. Da ga ob nabiranju ne bomo zamenjali z neužitnimi ali strupenimi vrstami, ga, preden ga utrgamo, rahlo ranimo. V primeru, da meso pordeči, je goba strupena. Orjaški dežnik raste na jasah in gozdnih obronkih.

Velika tintnica (Coprinus comatus)

Velika tintnica ali bela črnivka je okusna užitna goba, vendar le, ko je mlada. Pri nabiranju moramo paziti, saj se hitro razlije v črnilu podobno tekočino, polno trosov. Najdemo jo na kompostnih kupih in na grobljah.

Strupene gobe

Med jesenskimi gobami so pogoste strupene gobe:  pegasta mušnica, obročkana govnarica, grenki goban in še mnoge druge. Ker je zaužitje strupenih gob lahko usodno, je treba biti pri nabiranju še posebej previden. Učinki zaužitja strupenih gob se pri nekaterih vrstah gob ne pokažejo takoj po zaužitju. Včasih se bljuvanje in driska pojavita šele po več dnevih, kar pomeni, da je bil strup dolgo v telesu, zaradi česar so njegovi učinki še bolj pogubni. Najbolje je, da uživate le tiste gobe, ki jih tudi sami dobro poznate. Goba je lahko strupena tudi zato, ker je zrasla v kontaminiranem okolju. Gobe so namreč nagnjene k temu, da iz prsti skrbno srkajo vse sestavine, tudi tiste, ki so človeškemu organizmu lahko nevarne. Uživajte le gobe, ki so zrasle v neokrnjenem naravnem okolju. Nosečnice naj gobe v celoti črtajo z jedilnika.

Vlaganje in sušenje gob

Za dolgotrajno uporabnost lahko gobe sušimo ali pa jih vlagamo. Gobe sušimo na lesu ali na rešetu. Med sušenjem jih večkrat obračajmo. Gobe vlagamo tako, da v 1 kg jesenskih gob vlijemo 2,5 dcl kisa in dodamo 1 čajno žličko soli. Kuhamo, dokler vsa tekočina ne povre. Gobe skupaj s 4 lovorovimi listi in1 žlico nemletega črnega popra naložimo v kozarec, zalijemo z olivnim oljem in postavimo v temen in hladen prostor. Vložene gobe so užitne od pet do šest mesecev po vlaganju. Pri polnjenju kozarcev z gobami moramo paziti, da med vsebino ne ostanejo zračni mehurčki in da je vsa vsebina prekrita s tekočino.

Gobov prašek

Gobov prašek uporabljamo kot začimbo ali kot sestavino za pripravo gobovih juh in omak. Jurčke ali kako drugo vrsto užitnih gob očistite in razrežite na debele liske. Sušite na leseni podlagi na zraku, nato pa še v pečici. Zmeljite suhe gobe v mlinčku. Prašek hranite in ga dodajajte jedem po okusu ali pa z njim pripravite domačo gobovo juho.

Nevarnosti, ki se skrivajo v kozmetičnih proizvodih

V kozmetičnih izdelkih se lahko skriva veliko kemičnih snovi, ki jih niti ne opazimo na embalaži, če nanje nismo pozorni. Osnovne sestavine naravne kozmetike so olja in rastlinski vosek. Aktivne snovi, ki so bogate z vitamini in minerali, so naravnega izvora in predelane na okolju prijazne načine. Te snovi v zadostnih količinah in brez nepotrebne predelave in kemičnih dodatkov prodrejo v kožo, ki jih odlično sprejema. Kemične snovi namreč sploh nimajo tako dobrega učinka, zato je brez konzervansov in umetnih barvil učinek aktivnih snovi največji.

Kemične sestavine kozmetike

Kakšne kemične substance se nahajajo v kozmetičnih proizvodih? Poglejte si v tabeli spodaj:

Mineralna olja

• sintetični glicerin
• petrolejsko olje
• tekoči parafin

Uporaba:

• pogosto uporabljen ekscipient
• olje

Negativni učinki:
Mineralna olja pridobivajo z destilacijo nafte, zato so brez hranilnih snovi, mašijo pore in preprečujejo absorpcijo vitaminov A in E, ki so topni v maščobah.

Parabeni

• paraben
• metilparaben
• propilparaben
• butilparaben

Uporaba:

• kot konzervans

Negativni učinki:
Parabeni so sintetičnega izvora, povzročajo pa alergije z estrogenskim učinkom.

Aluminij

Uporaba:

•  v dezodorantih

Negativni učinki:
Aluminij v nakeaterih primerih lahko povzroči negativne reakcije na koži, dolgoročno pa povzroča tudi nekatere nevrodegenerativne bolezni.

Silikoni in dimetikon

Uporaba:

• ekscipient,
• hidratantno olje

Negativni učinki:
To so sestavine sintetičnega izvora in poleg tega še delno biološko razgradljivi, kar pomeni da so škodljivi tudi okolju.

Robide

Robide so sadež, ki dozori poleti in so zelo koristni za naš organizem. Znano je, da so že njihovi poganjki uporabni proti žeji in vsebujejo ogromne količine vitamina C.  Mogoče so robide komu izmed vas še popolna neznanka in jih še nikoli ni poizkusil.

Nekateri pogovorno robidam rečejo tudi kopine. Trnaste robide so razširjene po celotni Evropi in posebej znane so po visoki vsebnosti vitamina A, mineralov in sadne kisline. Najdete jih na južnih pobočjih ali gozdnih robovih, skratka povsod, kjer je dovolj sonca, saj ga imajo zelo rade in ga potrebujejo za svojo rast.  Prvi plodovi so zreli že julija, sam sadež pa lahko zori vse do septembra. Sadež je primeren za takojšnjo uporabo, po želji pa jih lahko shranite tudi v zamrzovalno skrinjo za v prihodnje oziroma v hladilnik za nekaj dni. Predolgo jih v hladilniku ni priporočljivo puščati, saj bodo sčasoma zgnile. Po želji lahko tudi iz robid izdelate odlično marmelado ali pa jih vložite in naredite kompot.

Sok robid slovi kot odlično zdravilo pri črevesnih ali želodčnih težavah ter tudi pri težavah z mehurjem.  Robide slovijo kot močen antioksidant in krepijo naše zdravje.  Poganjke te rastline nekateri že spomladi malce potrgajo in jih v majhnih količinah narežejo na solato ali pa jih skuhajo v različnih jedeh.  Posušene pa je mogoče uporabljati tudi za čaje.  Robide in njihovi poganjki so izjemno bogati s flavonoidi in polifenoli, kateri slovijo kot odličen antioksidant in vaše telo ščitijo pred raznimi virusi in posledično pred določenimi obolenji.

Paradižnik proti boleznim srca in ožilja

Paradižnik je verjeli ali ne rastlina, ki je zelo sorodna čiliju, tobaku, jajčevcu in krompirju. Izvira iz Južne, Srednje in delno tudi iz juga Severne Amerike. Najbolje uspeva v zmerni klimi in in je enoletna rastlina, za katero je značilno, da se pogosto ovija tudi ololi drugih rastlin. Paradižnik lahko v višino doseže od 1 do 3 metrov.

Paradižnik je danes že povsod zelo priljubljena povrtnina. A ste vedeli, da paradižnik ni zelenjava, ampak vrsta sadja? Veste zakaj ga obravnavajo kot zelenjavo? Zato, ker so v preteklosti v ZDA, z namenom zmanjšanja transportnih stroškov, paradižnik uvrstili med zelenjavo in od tedaj je tako.   Poznamo več vrst paradižnika, katere se med seboj razlikujejo predvsem po barvi in obliki, medtem, ko vse vsebujejo razmeroma enako količino hranilnih vrednosti. Paradižnik tako, kot mnoge ostale povrtnine, vsebuje veliko vode, in sicer okoli 94%, poleg tega pa vsebuje tudi veliko vitamina A in C. V prehrani je zelo cenjen predvsem zaradi svojega prijetnega okusa, vonja in barve, ki jo daje jedem.  Poleg vitaminov je obogaten tudi z minerali, še posebej s kalcijem, železom in magnezijem. Paradižnik je znan kot hrana, ki pogasi žejo, nas osveži in odpre apetit.

Mnogi ljudje so ga poimenovali kar super hrana oziroma super povrtnina, saj je dobesedno nabit z zdravimi snovmi in vitamini. Predvsem pa je znan kot hrana, ki učinkovito zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Vendar pa srce in ožilje varule le tisti naravni, ekološko pridelan paradižnik. Kot že omenjeno, se paradižnik deli v različne skupine, vsem najbolj znan pa je okrogel, rdeč paradižnik. Ta vsebuje veliko sadne kisline, medtem, ko ima tako imenovani mesnati paradižnik v sebi večji delež mesa. Je bolj sladek, saj vsebuje manj sadne kisline. Verjetno vsem dobro poznana vrsta paradižnika je tudi koktajl paradižnik, imenova tudi črešnjevec. Od ostalih se razlikuje po svoji majhnosti in barvi, katera je lahko rdeča, rumena ali oranžna.

Okus koktajl paradižnika je bolj sladek kot pri ostalih vrstah in je zato kot nalašč narejen za dekoracijo drugih jedi ali presno uživanje.  Poznamo pa tudi ovalni paradižnik, katerega plodovi so sijoče rdeče barve in imajo čvrsto meso ter bore malo koščic. Ker so bolj sladkastega okusa so primerni za solate. Poleg vseh omenjenih pa ne smemo pozabiti še na eno vrsto oziroma lahko bi rekli kar na zanimivost v vrstah paradižnika – črni paradižnik. Ta je poln antioksidantov in zelo zdravilen, poleg tega pa naj bi deloval kot afrodiziak. Seveda pa poleg črnega najdemo na tujih trgih tudi več vrst belega in zelenega paradižnika.

Najbolj pomembna snov v paradižniku je zagotovo, poleg vseh ostalih vitaminov in mineralov, likopen, kateri je glavni krivec za to, da je paradižnik rdeče barve. Ravno likopen pa naj bi paradižniku dal vse zdravilne učinke, še posebej kar se tiče bolezni srca in ožilja. Dokazano je, da je likopen tako učinkvit, saj naj bi ljudje, ki uživajo veliko paradižnika, redkeje umirajo za rakavimi obolenji, kot tisti, ki paradižnik ne uživajo ali pa ga uživajo v majhnih količinah. Zakaj je likopen še pomemben? Je del antioksidacijske obrambne mreže v koži, zaradi česar lahko povsem samostojno ali v kombinaciji z drugimi hranili tudi poveča zaščitni faktor kože. Posredno pa tudi zmanjšuje tveganje za nastanek starostne rumene pega.

Paradižnik in njegov vpliv na srce

Kot že omenjeno ima paradižnik zelo pomembno vlogo pri zmanjševanju tveganja za nastanek oziroma razvoj bolezni srca in ožilja in vse to zaradi visoke vsebnosti likopena, kateri s svojim antioksidacijskim delovanjem v človeškem telesu in organizmu nevtralizira proste radikale. V kolikor tega likopen ne bi počel, bi prosti radikali utegnili poškodovati celične membrane in celice. Zaščita, ki jo nudi likopen pa zmanjšuje tveganje za nastanek vnetij in posledično tudi za nastanek ali napredovanje artioskleroze. Blagodejno pa na srce vpliva tudi vsebnost kalija, niacina, folatov in vitamina B6 v paradižniku. Kako? Hrana bogata s kalijem je znana po tem, da učinkovito dosega uravnotežen oziroma primeren srčni tlak. Sam niacin pa v medicini uporabljajo tudi za zniževanje povišane ravni holesterola v krvi. Medtem, ko kombinacija vitamina B6 in folatov učinkovito zmanjšuje raven homocisteina v krvi, kateri lahko v primeru, da je prisoten v visokih količinah, poveča tvegan je za nastanek bolezni srca.

Paradižnik in rakava obolenja

Res, da je paradižnik v prvi vrsti zelo učinkovit v preprečevanju nastanka bolezni srca in ožilja, poleg tega pa deluje zaščitno tudi pri nastanku rakavih obolenj. Še posebej učinkovito zaščito nudi pri nastanku raka na prostati. Večje količine paradižnika kot zaužijete, bolj se zmanjšuje tveganje za nastanek raka na prostati, za kar 50 odstotkov pa se zmanjša tveganje za nastanek določenih agresivnih tumorjev na istem predelu. Neke nove raziskave pa so dokazale celo, da paradižnik uspešno zmanjšuje tudi tveganje za nastanek raka na dojki, materničnem vratu, prebavilih, mehurju in pljučih.

Poleg vsega omenjenega pa paradižnik pospešuje tudi izločanje vode iz organizma, regulira prebavo in hkrati vzpodbuja delovanje trebušne slinavke. Vitamin K, ki se nahaja v tem zdravilnem sadežu, pomaga vzdrževati kosti zdrave, krom in riboflavin pa sta zelo koristna predvsem za ljudi, ki trpijo za migrenami ali pa imajo sladkorno bolezen oziroma diabetes. Tako kot vsak živ organizem oziroma živo bitje varuje nek ovoj (koža) pred škodljivimi vplivi okolja, tako tudi rastline varujejo olupki oziroma skorja. Zato imajo tudi olupki pri paradižniku velik pomen pri zaščiti pred škodljivimi okoljskimi vplivi. Ravno olupek naj bi vseboval največji del antioksidantov, kateri omogočajo sadežu, da se uspešno bori proti škodljivim vplivom narave.  Vendar pa morate biti tukaj zelo pozorni! Olupki so hkrati del sadeža, kjer se nabirajo škodljive bakterije in pesticidi, zato vsak sadež nujno pred uporabo operite!

Kljub temu, da nek izrek pravi: »Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran«, jabolko ni edini sadež, ki ima blagodejne učinke na vaše telo in organizem, še posebej pa na srce in ožilje. Sedaj ste spoznali še en sadež, paradižnik, ki ima enako blagodejne učinke tako na srce kot tudi na ožilje. Če ste do sedaj paradižnik uživali samo nekajkrat na teden, imate sedaj kar nekaj razlogov več zakaj ga uživati vsakodnevno!

Veganstvo in vegetarijanstvo

Dva pojma, ki marsikomu povzročata preglavice. Številni ljudje ne ločijo razlike med veganstvom in vegetarijanstvom – prepričani so, da gre za pojma, ki pomenita isto.

Veganstvo

Če se sprva malo bolj osredotočimo na veganstvo, ki je zagotovo bolj nepoznan pojem, kakor vegetarijanstvo. Veganstvo ni navada ampak način življenja nekaterih ljudi. Nekateri ga označujejo tudi kot brezpogojno ljubezen do živali, ljudi, narave, okolja in konec koncev tudi do samega sebe. Vegani v svoji prehrani, oblačilih in drugod ne uporabljajo nobenega dela živali ali živalskega proizvoda. Tako njihova prehrana ne vsebuje rib,  morskih plodov, mesa, mleka in mlečnih izdelkov ter jajc. Poleg tega pa vegani ne uživajo niti medu ali vitaminov, ki jih prodajajo v želatinskih kapsulah s stearinsko kislino. Zakaj? Stearinska kislina se pridobiva v klavnicah in zato takšen odpor.

Z oblačili je tako, da izbirajo samo takšne kose oblačila, kjer škode ni utrpela nobena žival. Tako vegani ne osijo svile ali umetne svile, volne, krznja, perja, usnja, koral in podobno. Tudi pri kozmetiki so pazljivi na njeno poreklo in način pridobivanja – uporabljajo namreč samo kozmetiko, ki je naravno pridobljena in katera ni bila preizkušana na živalih in ne vsebuje živalskih sestavin. Večina veganov je usmerjena k domači, ekološki pridelavi hrane, med katero prevladuje sadje in zelenjava. Vendar tudi zelenjava ni vsa ustrezna – skrajni vegani se namreč izogibajo uživanju krompirja, paprike, paradižnika in jajčevcev . Med prepovedanimi živili so tudi alkohol (nekatere vrste), cigarete, kofein in umetna sladila.

Mnogi se ob vsem tem sprašujejo ali je veganstvo dejansko zdrav način življenja ali pa gre za nekakšen trend. Nekateri trdijo celo, da je veganstvo prispodoba za »zajčjo prehrano«, kar nikakor ne drži. Pravilna oblika veganstva posamezniku nudi več, kot si sploh lahko zamislite. Veganska prehrana temelji na žitih, sadju in zelejavi. Od vegetrijanstva se veganstvo razlikuje po tem, da je hrana izključno rastlinskega izvora.

Zakaj se ljudje odločajo za veganstvo?

Razlogov za takšno odločitev je več. Vsak posameznik ima svoje razloge za kaj se je odločit za tovrsten način življenja. Med pogostejšimi razlogi se pojavljajo: etika življenja živali, zaščita naravnega okolja, bolj zdrav način življenja in duhovnost.  Veganska prehrana in način življenja preprečujeta masovno vzgojo in posledično ubijanje živali na živalskih farmah.  Z ekološkega vidika pa naj bi mesna industrija sodelovala v onesnaževanju zraka, vode in zemlje in zato veliko pripomogla k izkoriščanju in krčenju velikih zemljišč ter gozdov, namenjenih za rast rastlinskih kultur in hkrati življenjski prostor številnih živali. V kolikor je hrana vegana dobro organizirana, dobi posameznik vse potrebne hranljive snovi. V primeru slabe organiziranosti pa pogosto pride do pomanjkanja joda, kalcija, železa, maščobnih kislin omega 3, vitamina D in B12.

Vse več žensk je med nosečnostjo primorano opustiti svoj življenjski stil – veganstvo. Zakaj? Zato, ker je hrana na splošno manj nasičena z maščobami in nosečnice tako težje pridobivajo na teži, kar je lahko nevarno za plod. V kolikor se to zgodi tudi vam, vam strokovnjaki na tem področju priporočajo uživanje živil z večjo vsebnostjo maščob in manj vlaknin.

Vegetarijanstvo

Tudi vegetarijanstvo ni navada ampak način življenja posameznika, kjer človek ne je mesa in se izogiba tudi ostalim živalskim proizvodom – med drugim nošenju krzna, svile, usnja. Vegetarijanci se ločijo glede na življenjski slog, izbor hrane in svevne nazora. Vzroki, zakaj se nekdo odloči za vegetarijanstvo, pa so lahko popolnoma različni. Lahko gre za etični, zdravstveni, ekonomski, filozofski ali verski vzrok.

V preteklosti so ljudje postali vegetarijanci predvsem zaradi verskih razlogov, danes pa se za to obliko življenja odločajo predvsem zaradi različnih bolezni, povezanih z mesno prehrano, zaradi neodgovornega načina ravnanja z živalmi, zaradi vse večjo obremenjenostjo okolja in zaradi bolj zdravega načina življenja. Vegetarijanske diete v splošnem vsebujejo veliko količino oreščkov, stročnic, žitaric, sadja, zelenjave. Te diete so bogate z ogljikovimi hidrati, vlakninami, folno kislino, maščobnimi kislinami, magnezijem ter vitaminoma C in E. Dokaj nizka pa je vrednost beljakovin. Res je, da je prehrana večinoma stvar navade a le redko kdo se odloča kaj bo jedel. Večina ljudi je tisto, kar skuhajo tete, babice, mame ali pa kar jim postrežejo v restavracijah. Navade je dokaj težko spremeniti, saj se organizem navadi na določene okuse, kateri mu sčasoma pričnejo manjkati.

Vegetarijanci lahko tako kot vegani, ob organizirani prehrani, v telo prejmejo vse potrebne hranljive snovi. Kako izgleda zdravo vegetarijanstvo:

• Izbira zdrave, okusne in ekološke prehrane naj bo zavestna.
• Stare navade velja postopoma spremeniti – ne naredite preobrata v samo enem dnevu!
• Vsakdanji jedilnik popestrite in obogatite.
• Raziskujte nove okuse, naučite se novih kuharskih veščin.
• Bodite strpni, razumevajoči in spoštujte drugačnost.

Marsikateri ljudje imajo do vegetarijancev ali veganov določene predsodke in jih na nek način obsojajo. Prepričani so namreč, da gre za neko preseravanje, če se lahko tako izrazimo. Pri tem naredijo veliko krivico tistim, ki imajo tehtne razloge zakaj so se odločili za drugačen način življenja. Na takšen odnos vplivajo predvsem tisti ljudje, ki se dejansko za spremembo v življenju odločijo samo zato, ker so siti nekih ustaljenih smernic in se jim nekaj novega zdi sila zanimivo in privlačno. Vendar pa so se razmere v zadnjih nekaj letih močno spremenile na bolje. Zdaj se več ne dogaja toliko, da ljudje vegetarijance obsojajo in venomer sprašujejo zakaj ne meso? Kje dobiš vse potrebne beljakovine, ipd. Pri tem je zanimivo dejstvo, da so dejansko poučeni o vseh možnih tveganjih v povezavi z vegetarijansko prehrano, a kljub temu skoraj nič ne vedo o tveganjih z mesno prehrano.

Pravijo, da si pravi vegetarijanec ali vegan po srcu in to vsekakor drži! Omenjena načina življenja sta vse prej kot lahka, zato je resnično potrebno zavedanje o tem, zakaj se odločiti za takpen način življenja. Sicer pa te ljudje nam niso popolnoma nič različni, različne so le njihove življenjske navade. Je to kaj slabega? Nikakor, ne!

Orehovo olje

Orehovo olje pridobivajo iz plodov oreha in vsebuje nenasičene maščobe, ki so v telesu nujno potrebne, saj jih telo ne zna proizvajati samo. Orehovec se v  Evropi za  kulinarično popestritev  in za kozmetične olepšave uporablja že od rimskih časov.

Te maščobe se imenujejo esencialne maščobne kisline, ki jih delimo v dve vrsti: omega3 maščobne kisline in omega6 maščobne kisline. Telo pridobi nujno potrebne nenasičene maščobe s hrano ali preko kože. Prav tako je orehovo olje bogat vir vitaminov A, C in E. Med rastlinskimi olji je na drugem mestu po vsebnosti omega3 maščobnih kislin. Je blagega okusa in prijetnega vonja.

Orehovo olje v kozmetiki

Staranje kože
Orehovo olje je pomembna sestavina kozmetičnih izdelkov. Zaradi vsebnosti vitamina E, ki ščiti žile pred staranjem, je odlično za uporabo pri izdelkih proti staranju kože. Olje na koži ustvari zaščitni sloj, ki preprečuje  izgubo vode. Ob stiku kože, na kateri so kisline, z oljem  nastane hladna reakcija in lužina, ki daje koži vlažnost. Olje čisti vse tri plasti kože,  vrhnjico, usnjico in podkožje. Uporablja se lahko tudi na suhi, poškodovani in oboleli koži.

Recept: krema za okoli oči:

• 1 žlička čebeljega voska
• 2 žlički kokosovega olja
• 2 žlički orehovega olja
• 1 žlico rožne ali destilirane vode

Na ogenj pristavite posodo z vodo. V steklenem kozarcu zmešajte vosek in kokosovo olje ter ga postavite v posodo z vodo. Ko se vosek stopi, dodajte orehovo olje. Dobro premešajte, posodo odstavite s štedilnika in dodajte rožno ali destilirano vodo. Mešanico zlijete v lonček in pustite, da se ohladi. Kremo lahko začnete uporabljati.

Celulit
Orehovo olje se uporablja tudi za odpravo celulita. Vsako poletje nas mediji zasujejo z reklamami o kremah, ki zmanjšujejo to nadlogo.  Narava je v orehovem olju ustvarila sredstvo  za boj proti njej. Ta se ob redni uporabi olja skrči in postane alkalen, kar povzroči, da se izloči.

Cirkulacija
Orehovo olje pospešuje cirkulacijo v telesu, kar vpliva tudi na hitrejšo obnavljanje kože.

Recept: olje za povišano cirkulacijo

• 60ml orehovega olja
• 20ml ricinusovega olja
• 15ml sončničnega olja
• 4ml vitamina E
• 10-12 kapljic eteričnega olja (po želji)

Postopek: V stekleničko, ki jo lahko dobro zaprete, zmešajte orehovo, ricinusovo in sončnično olje. Dodajte vitamin E. Mešanico dobro premešajte in olje je pripravljeno.

Lasišče
Orehovo olje ugodno vpliva na poškodovane in suhe lase. Prav tako  obnavlja las in ugodno vpliva na poškodovano lasno korenino. Ob rednem mazanju lasje začnejo ponovno rasti, učinek naj bi bil opazen tudi na  mestih, ki so bila brez las že od rojstva. Uporabo orehovega olja priporočajo tudi ob srbečem lasišču ali ob prhljaju.

Recept:
Orehovo olje nanesite na celotno dolžino las. Dobro ga utrite v lase in ga pustite na njih več ur ali čez noč.

Krema za sončenje
Orehovo olje vsebuje naravni UV filter, zato je odlično sredstvo za sončenje, saj s hlajenjem ščiti vrhnjico kože.

Orehovo olje v zdravstvu

Izboljšuje spomin
Omega3 je pomembna komponenta zunanje membrane možganskih celic, ki skrbijo za prenašanje živčnih signalov, potrebnih za razmišljanje, učenje in spomin. Redno uživanje orehov ali orehovega olja  izboljša sposobnost za učenje in zmanjša pozabljivost.

Nespečnost
Orehovo olje povečuje produkcijo melatonina v krvi. Ta hormon je odgovoren za dober spanec. Orehovo olje preko blagodejnega učinka na spanec pomaga pri zmanjševanju stresa, depresije in anksioznosti.

Slabovidnost
Grgranje orehovega olja v ustih se priporoča ob slabovidnosti in sivi mreni. Olje grgrajte (lahko tudi pogoltnete) trikrat na dan. Po enem mesecu naj bi bila izboljšava vida takšna, da bi se vam spremenila dioptrija. Olje razširi arterije v glavi, ob zaužitju vam bo postalo vroče, vendar bo občutek po nekaj minutah minil.

Srce in ožilje
Orehovo olje vsebuje zdrave maščobe, ki znižujejo holesterol, prav tako kontrolira sladkor v krvi. Omega3 zmanjša LDL holesterol (slabi holesterol) in poviša HDL (zdravi) holesterol. Olje pomaga pri vzdrževanju prožnosti arterij in s tem ščiti pred boleznimi srca in ožilja.

Čistilec strupov v telesu
Ko strupi pridejo v stik z orehovim oljem, se naložijo in se preko urina izločijo iz telesa. Orehovo olje na  kisline učinkuje tako, da jih nevtralizira. S tem preprečuje kislost v tankem črevesu in čisti kri.

Olje za hujšanje
Olje uživamo pred obrokom, ali 1 čajno žličko 3x dnevno, ali pa ga 1x dnevno grgramo v ustih po eno minuto. Daje nam občutek sitosti še dolgo po zaužitju, zavira kisline in s tem prebavo.

Orehovo olje v prehrani
Orehovo olje se v prehrani uporablja hladno, kar pomeni, da se ga ne peče ali cvre, saj je občutljivo za oksidacijo in s kuhanjem dobi rahlo grenak okus. Kljub temu je samo po sebi odličen dodatek za solate, pečen krompir, ribe, zelenjavo, različne žitne jedi na primer za kosmiče za zajtrk. Dodajajo ga tudi k makaronom in sladicam, na primer pečenim breskvam. Hrani da rahel okus po orehih.

Recept: pečen krompirček z orehovim oljem
Za 4 osebe

• 1 kg mladega krompirja
• 2 žlički soli
• 2 žlički (svežega) rožmarina
• Pol skodelice orehovega olja

Krompir posolite, ga dajte v pečico in ga pecite na 200 stopinj približno eno uro, da dobi zlato rjavo skorjico. Zadnjih 20 minut dodajte sveži rožmarin. Ko je krompir pečen, dodajte orehovo olje in pomešajte.

Recept: Kozji sir z orehovim oljem

• Kozji sir
• 2 stroka česna
• Orehovo olje
• Začinite po želji (rožmarin, timijan, bazilika)

Na koščke narezan kozji sir položite v kozarec, v katerega dodajte česen, začimbe  in orehovo olje. Sir naj se marinira vsaj 4 ure.

Eva Žnidar

Naprej »