Organska hrana

Ali veste kaj vse je v vaši hrani ko jo pojeste? Se morda zavedate, da je v enem navadnem jabolku lahko tudi do 30 pesticidov, čeprav ste ga pred tem oprali? Morda je čas, da res preklopite na bolj zdravo, organsko pridelano hrano.

Današnjemu svetu se izredno mudi, pa še sami ne vemo kam. Zato so proizvajalci vedno pod stresom, da morajo pridelati vedno več hrane v vedno krajšem času, da bi lahko zadovoljili kupce. To pa seveda pomeni, da so primorani uporabljati nevarne ‘koktejle’ pesticidov, da lahko nadzorujejo bolezni ter napade insektov na pridelke.

Seveda je to dobra stvar za proizvajalčev bančni račun, vendar pa nikakor ni dobro za vaše zdravje. Kvaliteta hrane je po drugi svetovni vojni upadla. Za primer lahko vzamemo količino vitamina C v sadju, katera je danes dosti nižja, kot pa je ta bila pred drugo svetovno vojno.

To pomeni, da bi morali danes pojesti več, da bi lahko nadoknadili, vendar pa to pomeni tudi, da ob enem zaužijemo več pesticidov ter ostalih stvari, ki jih dodajajo.

Ti pesticidi pa so že bili povezani z nekatermi boleznimi, kot so na primer:

• Rakava obolenja
• Debelost
• Altzheimerjeva bolezen
• Prirojene okvare

Organska hrana pa zato v nasprotju z komercialno pridelano, vsebuje 50% več hranilnih sredstev, mineralov ter vitaminov.  Zato se lahko vprašamo, kaj se dejansko zgodi z vsemi temi kemikalijami po tem, ko žival umre. Vse te kemikalije in umetni hormoni na koncu pristanejo v naših telesih, ko zaužijemo to meso.

Živali vzrejene na organski način poleg dejstva, da niso hranjene z vsemi temi kemikalijami, tudi živijo v manj stresnem prostoru, kar je vsekakor veliko bolj humano.

Organska hrana ima zaradi vsega naštetega zato veliko boljši okus oziroma okus, kakršnega bi dejansko jabolko moralo imeti. Res je, da je za enkrat organska hrana malce dražja, vendar pa je definitivno bolj zdrava za vas, okolje ter živali.

Vitamin C

Biti zdrav je želja vsakogar izmed nas, športniki pa si poleg zdravja želijo tudi dobrih rezultatov.

Pogoj za dobre rezultate pa je, poleg redne in kakovostne vadbe, odpornost organizma na bolezni ter sposobnost hitrega obnavljanja tkiv po poškodbah. Še posebej v zimskih mesecih lahko nahod, prehlad ali gripa povzročijo daljši izpad treninga, kar negativno vpliva na športne dosežke.

Oglejte si sledeči dve vprašanji in odgovorite nanju:

1. Ali pojeste dnevno vsaj dva obroka sadja?
(1 obrok = kos sadja ali ½ skodelice narezanega, kuhanega ali vloženega sadja ali ¾ kozarca sadnega soka)
2. Ali pojeste dnevno vsaj tri obroke zelenjave?
(1 obrok = ½ skodelice narezane ali kuhane zelenjave ali 1skodelica surove listnate zelenjave ali ¾ kozarca zelenjavnega soka)

Če ste normalno aktivna oseba in ste na obe vprašanji odgovorili pritrdilno, načeloma dobro skrbite za odpornost organizma, saj dnevno vnesete v telo zadosti vitamina C, ki je najbolj znan zaščitnik organizma pred infekcijami in prehladi ter pomočnik pri celjenju ran in poškodb. Večina sesalcev, razen izjem, kamor spadamo tudi ljudje, je sposobna v telesu sama sintetizirati Vitamin C. Organizem primatov namreč ne vsebuje jetrnega encima L-gulonolakton oksidaze, ki je eden od treh encimov, ki sodelujejo v telesu pri pretvorbi glukoronske kisline v askorbinsko kislino ali Vitamin C. Uporaba dodatkov z vitaminom C ni skoraj nikoli zares potrebna, saj z vsakdanjo uravnoteženo prehrano vnesemo v telo zadosti vitamina C.

Kaj pa, če ste aktivni športnik in so vaše potrebe po vitaminih večje, kot jih imajo normalno aktivni ljudje, še posebej če se prehranjujete pretežno z ogljikovimi hidrati in se lahko vaše potrebe po vseh vitaminih, se pravi tudi po vitaminu C, povečajo za 30 do 50 %? Ali pa se nahajate ekstremnih razmerah (npr.gorah) in nimate možnosti s hrano zaužiti dnevno priporočene doze vitaminov? Takrat posežete po dodatkih k prehrani z vitamini.

Police trgovin, lekarn, prodajaln z zdravo hrano ponujajo številne dodatke k hrani. Seveda jih lahko naročimo tudi prek spletnih trgovin ali TV prodaje ali pa nam jih na domu ponujajo prodajalci mrežnih prodaj.

Izbira dodatkov k prehrani je torej raznovrstna, še preden pa se zapodimo v nakup, si na kratko poglejmo, za kakšne prehranske dodatke se je priporočljivo odločiti:

• kupujte samo dodatke priznanih proizvajalcev, ki so izdelani pod strogo kontrolo,
• vedno pozorno preberite deklaracijo, držite se navodil in upoštevajte vsa opozorila proizvajalca,
• ne nasedajte na besede ‘detoksično’, ‘očiščevalno’, ‘temelječe na najnovejših raziskavah’ (v kolikor ni poleg ustreznih referenc o raziskavah).

Podatki, ki jih mora vsebovati deklaracija na prehranskem dodatku

• ime izdelka (običajno vsebuje ime glavne aktivne sestavine, npr. Vitamin C),
• podatek o vsebini (število kapsul oziroma tablet, količina praška ali napitka),
• navodilo za uporabo (koliko dodatka naj dnevno zaužijemo),
• podatki o količini aktivne sestavine (na enoto oziroma celotno količino dodatka),
• podatki o ostalih sestavinah (od najbolj zastopane do najmanj zastopane),
• ime in naslov proizvajalca ali distributerja (da se lahko obrnete nanj z morebitnimi vprašanji ali zahtevate dodatne informacije).

Sedaj, ko ste seznanjeni, na kaj morate biti pozorni pri nakupu dodatkov k hrani, si podrobneje oglejmo dodatke z vitaminom C.

V kakšni obliki lahko kupimo dodatke z vitaminom C?

• V obliki praškov, ki jih raztopimo v vodi,
• v obliki že pripravljenih napitkov,
• v obliki tablet, ki jih pogoltnemo,
• v obliki žvečilnih tablet,
• v obliki kapsul (vegetarijanci naj namesto kapsul raje izberejo praške, ker vsebujejo kapsule 25% želatine živalskega izvora).

Pri jemanju dodatkov z vitaminom C v obliki že pripravljenih napitkov je treba prebrati, koliko odstotkov dnevno priporočene količine vitamina C zaužijemo, ko popijemo eno stekleničko. Če na primer na deklaraciji stekleničke piše, da napitek vsebuje 30 % dnevno priporočene količine, morate telesu zagotoviti še ostalih 70 % (torej popiti še vsaj dve steklenički napitka).

Najpogostejši naravni viri vitamina C v prehranskih dodatkih

• sadje (pomaranče, tangerine, limone, grenivke, jagode, maline),
• zelenjava (brokoli, paradižnik, rdeča in zelena paprika, krompir),
• šipek.

Kdaj dodatkov z vitaminom C ne smete jemati brez predhodnega posveta z zdravnikom?

• če imate ledvične kamne,
• če imate anemijo ali motnje pri skladiščenju železa v organizmu (hemokromatozo).

Kakšen pomen ima Vitamin C za naš organizem?

Vitamin C je bil prvič izoliran leta 1928. Je primaren antioksidant v človeškem telesu, komponenta encimov vključenih v sintezi mišičnih tkiv (kolagena, karnitina) in igra bistveno vlogo pri vzdrževanju zdravega imunskega sistema, niža krvni tlak in nivo holesterola v krvi, pomaga pri strjevanju krvi, utrjuje stene arterij, preprečuje vezavo belih krvnih telesc na stene poškodovanih arterij, varuje pred kapjo in srčnim infarktom.

V kakšni obliki se nahaja Vitamin C v prehranskih dodatkih?

Če je naravni vir vitamina C v prehranskem dodatku sadje, se nahaja čisti Vitamin C v obliki askorbinske kisline. V tem primeru se kot ena od sestavin dietnega dodatka z vitaminom C uporabljajo tudi pufri (npr. kalcijev karbonat, rutin, natrijev hidroksid, soda). Pufri pretvorijo askorbinsko kislino, ki ima pH vrednost 3,5, kar je za organizem prekislo, v askorbat in tako preprečujejo želodčne težave ob zaužitju prehranskega dodatka z vitaminom C.
Če je naravni vir vitamina C zelenjava, se Vitamin C že nahaja v obliki askorbata, ki v čisti obliki deluje že sam po sebi kot pufer, zato jih proizvajalcem v tem primeru ni potrebno dodajati v prehranski dodatek.

Koliko vitamina C dnevno potrebujete, na kaj je treba biti pozoren pri jemanju dodatkov z vitaminom C in kakšni so lahko stranski učinki?
Do osemnajstega leta starosti jemanje kakršnih koli dodatkov, se pravi tudi vitamina C, ni priporočljivo. Trenutno veljavna priporočena dnevna količina C vitamina je za ženske stare 19 let in več 75 mg, za moške pa 90 mg. Optimalna količina pa je med 100 do 200 mg/dan. Ob tem je potrebno pripomniti, da podatek velja, če dnevno potrebujete okoli 2000 kalorij. Priporočena dnevna količina C vitamina se skladno poveča, če potrebujete več kalorij oziroma zmanjša, če potrebujete manj kalorij (slednje velja za športe, kjer morajo športniki vzdrževati nizko telesno težo). Če se odločite za jemanje vitaminskih dodatkov k prehrani, je priporočljivo, da ne jemljete več kot 100 % dnevno priporočene količine vitamina. Jemanje prevelikih doz dodatkov z vitaminom C (od 300 mg do 2000 mg/dan) povzroči blago diarejo.

Bistveno preveliki odmerki vitamina C (od 2000 do 4000 mg/dan) po splošnem prepričanju naj ne bi bili toksični za telo, ker se presežki izločijo iz telesa z urinom. Vendar pa so raziskave, pri katerih so testne osebe jemale 2000 mg vitamina C v obliki prehranskega dodatka pokazale, da se je koncentracija vitamina C v nekaterih tkivih (npr.očesnih lečah) zvišala za 22 do 32 %. S tem je bila ovržena trditev, da je dosežena točka nasičenosti z vitaminom C v krvnem serumu pri 240 mg in je torej jemanje dodatnih količin vitamina C brez učinka, saj se samo izločijo iz telesa z urinom.

Preveliki vnosi vitamina C v telo lahko povzročijo zdravstvene težave

• toksično sproščanje anorganskega železa,
• tvorbo ledvičnih kamnov,
• diarejo,
• skorbut ob nenadnem prenehanju jemanja visokih doz vitamina C,
• poškodbo sklenine (če jemljemo dodatke z vitaminom C v obliki žvečilnih tablet),
• motnje srčnega ritma.

Vitamin C je torej pomemben v zdravi prehrani, vendar pa je lahko uživanje prevelikih količin tudi zdravju škodljivo. Nasprotno pa lahko v primeru, da se vas loteva prehlad, vnos velikih, sicer nepriporočljivih količin vitamina C v telo, znatno ublaži resnost prehlada in učinkovito varuje pred sekundarnimi virusnimi in bakterijskimi zdravstvenimi komplikacijami. Vitamin C stimulira imunski sistem in varuje telo pred poškodbami, ki jih povzročajo prosti radikali, ki se v telesu sproščajo med borbo proti infekciji.

Priporočene dnevne količine vitamina C niso hkrati tudi optimalne količine za ohranitev zdravja. Z vnosom priporočene dnevne količine vitamina C v telo se bomo zagotovo zavarovali samo pred skorbutom, zato nekateri raziskovalci priporočajo dvig te količine iz 90 mg na 200 mg/dan, kar pa naj bi zadoščalo samo za mlade in zdrave ljudi, ne pa tudi za starejše in bolnike, ki naj bi dnevno vnesli v telo od 250 do 1000 mg vitamina C.

Dieta bogata s sadjem in zelenjavo (kar pomeni, da bi dnevno zaužili vsaj 5 obrokov svežega sadja in zelenjave) varuje pred rakom in boleznimi srca. Ali uživanje dodatkov z vitaminom C poveča ta učinek? Raziskave kažejo, da ga lahko poveča tudi za 50 %, vendar je potrebno dodatke uživati več let.

Vir: www.diva.si

Hrana proti stresu

Ste pod stresom? Vas kakšna stvar spravlja ob živce? Ste vedeli, da vam lahko določena hrana olajša vaše težave s stresom?

Špinača

Tri skodelice špinače vsebujejo 40% dnevne potrebe po magneziju – mineralu, ki odganja napetost tako, da preprečuje visok pritisk. Špinačo zato jejte čim večkrat – v sendvičih, omletah, solati, … tako se boste znebili napetosti.

Pomaranče

Po navadi zdravi ljudje, ki so bili izpostavljeni kakšnemu virusu, prej zbolijo, če so pod kakšnim pritiskom ali stresom. Že manjša napetost zaradi stresa lahko vpliva na vaš imunski sistem. Zato je priporočljivo zaužiti v takšnih dnevih veliko vitamina C – naravna ‘barikada’ proti raznim virusom.

Čokolada

Kakav v čokoladi poviša stopnjo nevrokemikalij v telesu, ki pripravijo možgane do tega, da pomagajo proizvajati notranje zadovoljstvo in srečo. Zato je priporočljivo pojesti nekaj koščkov temne čokolade.

Ribe

Omega-3 je naravna maščoba, ki jo najdemo v ribah kot sta tuna ter losos, pomaga pa pri zmanjševanju občutka tesnobe.

Oves

Vitamin B, je naravni vir serotonina oz. hormona sreče, najdemo pa ga v ovesu. Vendar bodite pozorni na to, da ne pretiravate, saj lahko le na takšen način telo pravilno proizvede serotonin.

Marelice proti raku

Ljudstvo Hunza v Karakorumu v svoji 900 letni zgodovini ne pozna niti enega primera raka. Ugotovljeno je bilo, da je to posledica njihove – prehrane! Hunze se namreč pretežno hranijo z marelicami in njenimi jedrci, le-ta pa vsebujejo snov laetril ali amigdalin, kar je drugo ime za vitamin B17, ki se sprosti ob rakavi celici (če ima na razpolago dovolj encimov) in raka – ubije. Tudi druge strašne bolezni so bile v zgodovini že premagane z enim vitaminom, in sicer skorbut z vitaminom C, pelagra (97%-na smrtnost) z vitaminom B3, perniciozna anemija (99%-na smrtnost) z vitaminom B12 in beriberi z vitaminom B1.

Danes se po svetu na stotisoče ljudi se zdravi z B17. Nekaj dokumentiranih dejstev: v mehiškem mestu Tijuana je 40 klinik, ki zdravijo z Metabolic Therapy, torej s prehrambenimi dodatki: B17, antioksidanti, vitamini (zlasti tudi A), minerali in encimi. Vse te snovi krepijo imunski sistem in istočasno selektivno napadajo rakave celice. Niti enega primera ni, da bi B17 komu škodoval! Danes je že jasno, da je B17 odlična preventiva proti raku, povrhu vsega je to zdravilo zastonj! Nekaj moramo tako ali tako jesti. O ugodnem vplivu vitamina B17, ki so ga naši stvarniki Elohim položili v semena sadežev, predvsem mareličnih (o tem smo podrobneje pisali v prvem delu sestavka v prejšnji številki revije), se pojavlja vsak dan toliko informacij, da jih človek ne more sproti prebrati.
Pri raku ne zadostuje en sam vitamin. B17 namreč deluje samo v primeru, če presnova živalskega mesa ne porabi določenih encimov.

VITAMIN B 17 IN KRALJICA MARELICA

“Presnojedec ne moreš postati, ker si že presnojedec. Tvoje telo je ustvarjeno, da predela sveže snovi.” (David Wolfe, “Nature’s First Law” – “Prvi zakon Narave”)

Z izrazom vitamin B 17 je označeno veliko število vodotopnih sladkornih povezav, ki so prisotne v nad 800, povečini užitnih, rastlin. Najpogosteje in v največji koncentraciji se nahaja B 17 v mehkih delih jedrc sadja kot so marelice, breskve, nektarine, češnje, češplje in – jabolka. Pri prvih petih je treba streti koščico, da se pride do mehkega jedra. Agrumi (pomaranče, limone, grenivke) ne vsebujejo vitamina B 17. Daleč največ ga je v marelični koščici. Pri večini sort (ki morajo rasti divje) ga je od 2 do 2,5 % teže koščice.
Precej vitamina B 17 vsebujejo tudi proso, ajda, makadamski orehi, bambusovi poganjki, in nekatere vrste soje in graha. Seveda morajo biti biološko pridelani in ne obdelani industrijsko.

Svetovno znani raziskovalec raka dr. Krebs je dal svoja spoznanja v javnost 1974 med predavanjem pred Second Annual Cancer Convention v Los Angelesu: “Za preventiven odmerek vitamina B 17 že vemo. Ljudstvo Hunza ni imelo v svoji 900 letni zgodovini niti enega primera raka. To pleme se prehranjuje z naravnimi živili, ki vsebujejo vsaj 50 do 75 miligramov vitamina B 17 na dan. Deželo Hunzov opisujejo kot deželo, kjer je marelica kraljica. Tri mesece jo jedo svežo, ostali čas pa posušeno. Nikdar ne jedo marelic brez jedra koščice. Ko tujec koščico vrže na tla, jo domačin pobere in mu jo da nazaj, češ da je to najboljše pri marelici.” Dr. Krebs je zapisal tudi naslednje: “Ogromna večina zahodnjakov ne pojé v enem letu toliko vitamina B 17 kot človek Hunza v enem dnevu. Posledica te opustitve je strašno pomanjkanje vitamina B 17, oziroma cianogenega glikozida, ki je antineoplastičen (protinovotvorben) vitamin. Ta vitamin ni del naše prehrane; in to dejstvo razloži, zakaj se je rakava bolezen v naši družbi tako razpasla, da je dosegla epidemične razsežnosti, saj objokuje vsaka tretja ameriška družina primer rakavega obolenja.”, in to leta 1974.

Danes ima vsak tretji Američan raka, sredi 21. stoletja pa bo po nekaterih predvidevanjih skoraj vsakdo umrl za rakom. In to je bolezen, ki zelo boli. Ernst Krebs je vedno poudarjal, da gre pri raku za bolezen presnove, ki ni nalezljiva in ki je ne povzročajo virusi ali bakterije. “Bolezen presnove je neposredno v nespremenljivi zvezi z našo prehrano. Rad bi vam dal na pot kategorično, oziroma aksiomatično, temeljno resnico – resnico, kateri se ne da na noben način ugovarjati, ne iz znanstvenega, ne iz zgodovinskega in kaj šele iz kakega drugega vidika. To namreč, da v zgodovini medicine ni mogla biti še nikdar kaka kronična oziroma presnovna bolezen preprečena ali ozdravljena razen preko činiteljev, ki se nahajajo v prehrani ali v presnovi.”

NEKDAJ SMRTNE BOLEZNI

“Bolezen in kuhanje sta nastala istočasno.” (Dr. Howard Howell, Encyme Nutrition)
Dr. Alexander Berglas je v knjigi o raku (izdana v Parizu leta 1957) zapisal: “Civilizacija je za raka nezadržen plaz, uničujoča ujma. Narava in bistvo industrijske družbe je, da je v vsakem pogledu škodljiva. Soočamo se z mračno napovedjo, da se bosta rak in civilizacija razvijala paralelno.” Phillip Day v svoji, že omenjeni knjigi, temu dodaja: “Dva činitelja sta merodajna, da se rak ne pojavi: pomanjkanje škodljivega industrijskega okolja in naravne prehrane, ki bi imela visoko vsebnost mineralov in cianogenih glikozidov.” In prav teh cianogenih glikozidov kričeče manjka v naši zahodni prehrani. Ali se spomnimo starih pripovedi o ladijskih posadkah, ki jih je skorbút (slabokrvnost, krvavitev sluznic) pokosil enostavno zato, ker dalj časa niso užili vitamina C? Preživeli, ki so se za silo privlekli na kopno, so takoj ozdraveli, a od začetka niso vedeli, da samo zato, ker so spet “normalno jedli”. Pozneje so na ladje natovorili sode s kislim zeljem in skorbut se je za vedno poslovil.

Dr. Krebs (zanimivost: beseda Krebs pomeni v nemščini – rak) je ta znani primer skorbuta (ime bolezni izhaja iz holandščine, Holandci so bili nekdaj veliki morjeplovci; skorbut pomeni “velikanska usta”; znaki: utrujenost, nagnjenost k infekcijskim boleznim, krvaveče razjede dlesni, ki povzročijo izpadanje zob) opisal takole: “Kot se gotovo spominjate iz šolskih časov, je Velika Britanija dosegla oblast nad svetovnimi morji, potem ko je bilo ugotovljeno, da je treba britanskim mornarjem pri hrani dodati limone ali druge agrume in je na ta način britanski morski velesili bilo odvzeto prekletstvo skorbuta. Preden so dodajali hrani vitamin C ni bilo prav nič nenavadno, da je bilo ¾ moštva na koncu potovanja zelo bolnih. Tistim pa, ki niso umrli, je šlo na skrivnosten način takoj na bolje, ko so prišli na kopno, ker so jedli sveže sadje in zelenjavo, bogato na vitaminu C.”

Podoben scenarij je nudila perniciozna, smrtonosna anemija, ki je požela 98 % žrtev in proti kateri niso vedeli nobenega zdravila. Preskusili so arzen in njegove soli, strihnin, železo in sto drugih sredstev – vse skupaj pa brez uspeha. Tako je bilo vse dotlej, dokler niso nekega dne zdravniki dr. Murphy, dr. Shipple in dr. Minot začeli s klasičnimi preiskavami, ki so pokazale, da gre pri perniciozni anemiji za prehrambeni deficit. Svojim anemičnim bolnikom so preprosto svetovali, naj pri mesarju kupijo 10 dag svežih jeter, jih zmiksajo in na lahko opraženo jedo tri dni po eno žlico na dan. Tisti, ki so se navodil držali, so popolnoma ozdraveli. Odveč je omenjati, da je medicinska stroka tiste tri zdravnike oštevala, zasmehovala in ožigosala kot mazače. Medicina je bila razumljivo ogorčena ob dejstvu, da njihova zdravila niso bila za nobeno rabo, zahrbtno bolezen anemije pa je ozdravilo redno uživanje jeter! Jetra vsebujejo vitamin B 12 in folno kislino, ki sta danes sestavni del zdrave prehrane.

Podobno se je godilo s pelagro, ki se pojavlja pri ljudstvih, ki se hranijo skoraj izključno s koruzo, pri alkoholikih ali po dolgotrajnem jemanju antibiotikov. Znaki: dermatitis, pigmentacije (obarvanje kože) na vratu, hrbtišču roke in na nartu (del noge pod gležnjem), gastroenteritis, anemija, strah in vznemirjenje. Na začetku 20. stoletja je slavni zdravnik sir William Osler obiskal zavod za slaboumne v North Carolini. Ugotovil je, da je 75 % slaboumnih imelo bolezen pelagro. Mislili so, da gre za neki virus. Kirurg dr. Goldberger pa je ugotovil, da gre za pomanjkanje sveže zelenjave. Pozneje so odkrili, da je v pivskem kvasu, ki zdravi pelagro, prisoten niacin (nikotinska kislina), to je vitamin B3. Dr. Krebs je poudaril, da je bila tako z ustrezno prehrano spet premagana smrtonosna bolezen.

Isto velja brez pridržkov tudi za raka. Kroničnim presnovnim boleznim ni mogoče priti do živega s kemičnimi snovmi, ki so telesu tuje. Spet dr. Krebs: “Domneva, da so telesu tuje snovi za organizem neškodljive, je zmotna; česa takega sploh ni. Ne obstaja prav nobena kemična snov ali zdravilo, ki ga ponuja medicinska znanost, s katero bi se dalo izboljšati občutje, ki bi nas naredilo bolj uravnovešene ali pametnejše ali ki bi nam celo podaljšalo življenje. V naravi ne obstaja niti eno zdravilo niti ena molekula, ki bi sprožila take procese, razen če je tista molekula sestavni del naravne prehrane. Verjetno zato naleti laetril – B 17 na tak odpor in zavračanje.” .

PRAVLJICI ŠE NI VIDETI SREČNEGA KONCA

“Vsakdo mora vedeti, da je vojna proti raku v glavnem prevara” (Dr. Linus Pauling, 1901-1994, dvojni nobelovec, predsednik Ameriškega kemičnega združenja)

… kajti pojavila se je hudobna čarovnica. Seznam agresivnih napadalcev, ki govorijo o mazaštvu, gre v nedogled. Najbolj vplivne so velike ustanove: FDA – Food and Drug Administration (Uprava hrane in drog), ACS – American Cancer Society in NCI – National Cancer Institute (nacionalni inštitut za raka). V igri je seveda 11 milijard dolarjev, ki jih letno navrže običajno zdravljenje raka. Nasprotniki laetrila so bili zelo uspešni: v ZDA je proizvajanje in trženje z B 17 prepovedano! Obstajajo Američani, ki so si raka pozdravili v Mehiki in ker so potem hoteli v ZDA uživati ta vitamin, a so bili zapleteni v procese in nekateri so bili celo zaprti. Ko je kakšna stvar tako preganjana, jo je treba natančno proučiti. S civilizacijo se širi rak, s širjenjem interneta pa se širi tudi prepovedano védenje o zdravljenju raka.

NEKOLIKO KEMIJE

Nasprotniki vitamina B 17 imajo dober izgovor: ta snov namreč vsebuje cianid, ki je na slabem glasu kot modra galica (bakrov sulfat s kristalno vodo) in je strupen. A dejstva govorijo drugače: še nikdar ni nihče umrl ob uživanju vitamina B 17. Ta snov je namreč zelo “inteligentna”. Dr. Krebs je ugotovil, da B 17 sestoji iz ene molekule hidrogencianida (modra galica), ene molekule benzaldehida (sredstvo proti bolečinam) in dveh molekul glukoze (grozdni sladkor, monosaharid). Obe prvi snovi sta močna strupa, ki sama lahko povzročita smrt. Njuna kombinacija znotraj vitamina B 17 pa je stabilna, kemično neaktivna in nestrupena. To spojino lahko stre samo encim beta-glukozidaza. Ta encim je sicer prisoten v vsem telesu, na tistih mestih pa, kjer so se stvorile rakave celice, se nahaja v ogromnih količinah. Beta-glukozidaza razpara molekulo B 17 na tistem mestu, kjer se je stvoril rak. Oba strupa se sinergetsko spojita in s tem ustvarita superstrup, ki je nekajkrat močnejši, kot sta obe snovi v izoliranem stanju. Zahvaljujoč selektivni strupenosti molekule B 17 zadane rakavo celico kemična smrt. Encim rhodaneza prevzame pri tem nadzorno funkcijo. V telesu ga je zelo malo po celem telesu, ni ga pa tam, kjer so se naredile rakave celice! Ko B 17 pride v stik z zdravimi celicami, rhodaneza razstrupi cianid (iz modre galice) in oksidira skupino benzaldehidov, kar seveda pomeni, da B 17 postane aktiven z zelo ostro natančnostjo samo na mestih, ki jih je napadel rak, ne pa na zdravem tkivu. Oba stranska produkta, ki nastaneta kot reakcija z rhodanezom – namreč tiocianat in benzojeva kislina -, pa celo obogatita zdrave celice s hranilnimi snovmi. Če pa je teh snovi preveč, se izločajo z urinom.

Še enkrat poudarjamo: v laetrilu ni “prostega” vodikovega cianida. Šele ko pride laetril v stik z encimom beta-glukozidaza, tvori dve molekuli glukoze, grozdnega sladkorja, eno molekulo bezaldehida in eno vodikovega cianida – hidrogenski cianid – HCN. Samo rakava celica vsebuje ta encim. Ključna beseda pri tej zadevi je, da mora HCN šele nastati, saj ne plava prosto v laetrilu in se potem sprosti, ampak mora biti oblikovan. Encim beta-glukosidaza in samo ta encim lahko tvori HCN iz laetrila. Če ni v telesu rakavih celic, potem tudi ni beta-glukosidaze, če te ni, HCN ne more nastati iz laetrila. Benzaldehid, ki se oblikuje ob tej kemični reakciji, je za rakavo celico skrajno strupen.

ZAKAJ O VSEM TEM NIČ NE VEMO?

Ker je tudi najbolj izsušen rakov pacient v očeh industrije tolst zlat osel! John D. Rockefeller je 1928 združil svoj imperij z nemškim kartelom IG Barve (ki je svoj čas z denarjem in svojimi izdelki močno podprl Hitlerja, v Auschwitzu pa je imel svoje zastopnike) – in s tem ustanovil največji in najvplivnejši farmakološki kartel na tem svetu. Zanj je bila največja kriva vera misliti, da ima narava zdravilo za vsako bolezen. Toda isti John Rockefeller nikdar v življenju ni uporabljal kemičnih zdravil, ampak vedno samo naravna, umrl pa je leta 1937 v starosti 99 let!

Takšni Rockefellerji vzbujajo nove potrebe. McDonald’s krmi otroke z umetnimi redilnimi snovmi, potem jim pa farmacevtska industrija prodaja kemična sredstva za hujšanje. Nove kemične snovi zaščitijo z avtorskim pravom. Dve, od njih odvisni organizaciji, odobrita njihov licenciran zvarek: AMA – American Medical Asociation in FDA – Food and Drug Administration. Obe organizaciji izobražujeta z denarjem Rockefellerjevega koncerna zdravnike, ki spravijo njihova zdravila med ljudi. Ves “napredek” v medicini financira skoraj izključno tisti kartel. Kar je nekoč izgledalo kot napredek za bolne, je končno privedlo do popolne monopolizacije medicinskega sektorja, kjer farmacija vzdržuje raziskave, ki se jih da patentirati, kajti samo te zagotavljajo velik denar. Vse, kar ima na razpolago mati narava, ne pride v poštev, zato po celem svetu onemogočajo ali celo prepovedujejo naravna zdravila ali pa zahtevajo iste pogoje testiranja, kakor si jih privoščijo največji farmacevtski velikani za svoje laboratorijske zvarke. Malim proizvajalcem naravnih zdravil to zlomi finančni tilnik. Vzemimo primer: stevia je sladilo in zdravilo (uporabno tudi za sladkorne bolnike, ki jih je na milijone po svetu), ki ga pridobivajo iz paragvajske rastline stevia rebaudiana. Na Japonskem s stevio sladijo že več kot polovico sladkih jedi in pijač, v ZDA in EU pa njena uporaba ni dovoljena! Podobno se dogaja konoplji in glogu.

ZVENI KOT PRAVLJICA

Poglejmo tri dokumentirane izjave bolnikov, ki jih je v svojih knjigah in poročilih zapisal ameriški raziskovalec raka, dr. Philip Binzel:
“Joseph Allen je imel raka od 70ih let naprej. Pred kratkim so pri njem ugotovili sesedanje krvi, kar je potrdilo navzočnost raka. Jetrna pega (močan sum za raka) se je nekontrolirano širila. Potem ko je jemal en teden B 17, je pega popolnoma izginila.

George Robinson je poročal, da so njegovega očeta, ki so ga bili odpustili kot neozdravljivega, preiskali, ko se je zdravil tako s kemoterapijo kot z B 17. Tumor se je zmanjšal za 75 % in zdravniki so bili ob sapo. Izjavili so, da se bo očitno izmazal.

Sandy Williams je poročala, da se ji je rak povrnil, ko je nehala jemati marelična jedrca. Ko je pred nekaj meseci začela jesti jedrca, je kožni rak izplahnel v enem do dveh tednih. Ko je prenehala z jedrci, se je rak povrnil.”

… A NE SAMO TO

V znanstvenih krogih pa se je v vsem tem času odvijala prava drama. Zgodbo pričnimo z življenjskim delom dr. Kanematsuja Sugiure, ki je veljal za najuglednejšega specialista za raka v ZDA. 1962 je objavil na stotine znanstvenih poročil v seriji štirih knjig in nihče manj kot dr. C. Chester Stock, vodja testnega oddelka pri Sloan Kettering Memorial Hospital (MSK), torej pri ustanovi, ki proučuje raka, je v predgovoru zapisal: “Težko je naleteti pri proučevanju raka na ime, ki bi bilo povsod tako poznano, kot je ime Kanematsu Sugiura. Najbolje je to izrazil ruski izvedenec za raka, ki nas je obiskal. Rekel je, da če dr. Sugiura nekaj objavi, potem nam ni treba raziskovanja ponoviti, kajti naši zaključki bi bili skladni z njegovimi.” Ta véliki strokovnjak je koncem 70ih let na newyorškem Rockefeller Institute of Sloan Kettering Memorial Hospital izpeljal študijo o laetrilu. Njegovi izsledki so postali prava blamaža za MSK in za finančnike te firme, ki jo s svojimi subvencijami držijo pri življenju. Po petletnih raziskavah so se zaključki dr. Sugiura namreč glasili:

• laetril omejuje rast tumorjev
• pri miših prepreči širjenje raka (metestaziranje)
• omili bolečine, je uspešen kot preventiva raka
• izboljšuje splošno počutje.

Znanstvenika dr. Elisabeth Stockert in dr. Lloyd Schoen (oba delata pri MSK kot biokemika) sta Sugiurove ugotovitve potrdila. Schoen je celo zabeležil 100% ozdravitev pri švicarskih albino miših z dodajanjem Mannersovih protinovotvornih encimov. Pozneje je postal ta postopek standarden pri zdravnikih, ki so uporabljali laetril. tudi mediji so se poželjivo vrgli na senzacionalno novost: “Najuglednejši izvedenec za raka v ZDA je dokazal učinkovitost vitamina B 17!” A zgodilo se je nekaj nezaslišanega: Sugiurovih izsledkov njegov inštitut ni objavil! Dr. Sugiura se je pritožil, v zahvalo pa so ga odpustili! V knjigi “The Anatomy of a Cover-up” (”Anatomija nekega prikrivanja”) je opisana kriminalna zgodovina Sugiurovih raziskovanj, več o tem pa v prihodnji številki revije.

Naravni ali umetni prehrambeni dodatki?

Zdrava pamet nam verjetno narekuje, da je vse, kar je označeno za naravno bolj zdravo, kot pa tisto, kar je proizvedeno v laboratorijih. Na žalost pa je realnost malce bolj zapletena.

Glede na to, da ne obstaja standarda za to, kaj dejansko spada pod naravno, lahko proizvajalci na škatlice z vitamini napišejo kar želijo.

Vitamine narejene v laboratorijih navadno tržijo farmacevtska podjetja in so zaradi tega tudi dosti cenejši kot tisti, ki bi naj bili naravnega izvora. Takšni vitamini so sicer res dosledni ter visoko koncentrirani, čeprav je tableta manjše velikosti.

Tako imenovani naravni vitamini pa mnogokrat niso nič boljši ali bolj varni kot tisti, ki so proizvedeni v laboratoriju. Pri pravih vitaminih šteje to, ali telo uspešno absorbira vitamin ali ne.

Sintetične vitamine so na začetku razvili za bolnike v bolnicah, kateri so po operacijah in boleznih potrebovali zadostno količino vitaminov, da si je telo lahko opomoglo.

Pogosta prehranska dopolnila:
Navadno v lekarnah in specializiranih trgovinah kupimo različne vrste prehranskih dopolnil.  Na koncu pridemo do tega, da je potrebno kupiti več različnih dopolnil, ki vsebujejo različne vitamine.

Vitamin C: Naravni vitmin C najdemo v češnjah, citrusih, zeleni papriki, … Omenjeno sadje in zelenjava pa ne vsebujejo le vitamina C ampak tudi ostale polifenolne spojine, ki koristijo telesu. Sintetični vitamin C je v glavnem askorbinska kislina, ki jo proizvajajo iz glukoze, ta pa ne vsebuje dodatnih vitaminov in mineralov, ki so prav tako koristni in so navadno prisotni v sadju in zelenjavi. In glede na to, da ga proizvajajo iz koruznega škroba, proizvajalcem nič ne narekuje, da ne smejo proizvod tržiti kot ‘naravni’.

Vitamin D: sintetični nadomestek vitamina D je v tem primeru dobra stvar, saj omenjeni vitamin ni tako pogost v hrani, ampak ga dobimo z sončno svetlobo. Zato ga veliko ljudem primanjkuje. Poleg tega pa je naravni vitamin D 25% manj učinkovit kot pa sintetičen.

Vitamin E: najdemo v oreščkih, semenih ter olju in ima drugačen učinek kot pa sintetična različica vitamina E. Telo bo izločilo vsaj polovico sintetičnega vitamina E, vi pa boste še vedno mislili, da dajete vašemu telesu zadostno količino vitamina E.

Magnezij: tudi sintetični nadomestek magnezija nima ravno pozitivnega učinka na vaše telo, saj lahko prevelika količina magnezija povzroči slabost, omotico ter nizek krvni tlak.

Folna kislina: Za nosečnice je priporočljivo, da jemlejo sintetični nadomestek folne kisline, saj so lahko v obratnem primeru možni zapleti. Naravna folna kislina se imenuje folat in ni tako učinkovita kot pa sintetična.

In kaj je najbolje storiti?
Večina strokovnjakov si je pri tem enaka – najbolje je, da se jeste raznoliko hrano, saj boste tako dobili večino vitaminov in mineralov, katere telo potrebuje za normalno delovanje.

« Previous Page