Jesenske gobe

Jesen je čas, ko se na našem krožniku znova znajdejo gobe – eden najslastnejših sadežev, ki jih ponuja gozd. Gobe ali glive so rastline brez klorofila. Hranijo se zajedavsko ali pa so gniloživke. Telo gob imenujemo micelij. Sestavljajo ga nitke, imenovane hife. Poznamo preko 70.000 vrst gob.

Gobe in zdravje

Gobe so koristne za organizem, saj vsebujejo številne vitamine, tudi riboflavin, tiamin in niacin, ki koristijo koži in živčevju. Poleg vitaminov skupine B (zlasti B1, B2 in B3) vsebujejo gobe vitamina C in D, gobe izrazitih barv pa tudi betakaroten oziroma vitamin A. Minerali v gobah, železo, baker, kalij, kalcij, magnezij natrij, cink in selen in fosfati skupaj z obilico vode (80 odstotkov), vlaknin in rastlinskih beljakovin, nekaj sladkorja (osem odstotkov) ter minimalno količino maščob (en odstotek) skrbijo za to, da so gobe zdrav in uravnotežen obrok. Kljub temu da so tudi zdrave, da omamno dišijo in da je njihov okus naravnost božanski, velja tako pri nabiranju kot tudi pri uživanju gob previdnost. Gobe so težko prebavljive, zato jih je bolje uporabljati za prilogo kot za glavno jed. Če jih pripravljate kot osnovo obroka, bodite zmerni pri količini (odrasla oseba lahko v enem obroku zaužije največ 1/2 kg gob) ter ne jejte obroka pozno popoldan ali zvečer. Preden ponudite novo vrsto gobe, ki jo slabo poznate, vsej družini, jo najprej poskusite sami. Še posebej otrokom naj gob ne bi ponujali vsevprek in v prevelikih količinah. Okus in aromo bodo ohranile le gobe, ki so dovolj sveže. Skladiščimo jih na hladnem, največ do 5 dni. Mnogih gob pred pripravo ne peremo. Namesto tega jih skrtačimo z mehko kuhinjsko krtačko ali pa jih previdno obrišemo z vlažno kuhinjsko krpo. Pri čiščenju užitnih gob odstranimo vse luskice, kožice, vse trde in olesenele dele.

Jesenske užitne gobe

Navadna lisička (Cantharellus edulis)

Je ena najbolj priljubljenih znanih užitnih gob, ki rastejo pri nas. Značilna trobentasta oblika in zlata barva poskrbita za to, da je ni lahko zamešati s katero od strupenih vrst gob. Lisička je redko črviva, v hladilniku pa zdrži dlje kot druge gozdne (negojene) gobe. Lisičke rade rastejo na tleh, pokritih z mahom. Za sušenje niso primerne.

Užitni goban (Boletus edulis)

Užitni goban ali jesenski jurček je ena najbolj iskanih užitnih gob. Na spodnji strani, pod klobukom, nima lističev, ampak cevke, v katerih se razvijajo spore. Starejše gobe so pogosto črvive. Mlade jurčke lahko uživamo tudi surove. Užitni goban je lahko zamenjati z žolčastim gobanom (Boletus felleus). Razlikujemo ju po betu – bet žolčastega gobana je manj trebušast. Žolčasti goban se razlikuje tudi po okusu, ki je zelo grenek.

Orjaški dežnik (Lepiota procera)

Širok je tudi do 40 cm, zato orjaški dežnik velja za eno največjih gob pri nas. Ko goba poganja iz zemlje, je podobna paličici za boben. Kasneje se klobuk odpre. Orjaški dežnik je zelo okusna goba, še posebej prija pečen. Da ga ob nabiranju ne bomo zamenjali z neužitnimi ali strupenimi vrstami, ga, preden ga utrgamo, rahlo ranimo. V primeru, da meso pordeči, je goba strupena. Orjaški dežnik raste na jasah in gozdnih obronkih.

Velika tintnica (Coprinus comatus)

Velika tintnica ali bela črnivka je okusna užitna goba, vendar le, ko je mlada. Pri nabiranju moramo paziti, saj se hitro razlije v črnilu podobno tekočino, polno trosov. Najdemo jo na kompostnih kupih in na grobljah.

Strupene gobe

Med jesenskimi gobami so pogoste strupene gobe:  pegasta mušnica, obročkana govnarica, grenki goban in še mnoge druge. Ker je zaužitje strupenih gob lahko usodno, je treba biti pri nabiranju še posebej previden. Učinki zaužitja strupenih gob se pri nekaterih vrstah gob ne pokažejo takoj po zaužitju. Včasih se bljuvanje in driska pojavita šele po več dnevih, kar pomeni, da je bil strup dolgo v telesu, zaradi česar so njegovi učinki še bolj pogubni. Najbolje je, da uživate le tiste gobe, ki jih tudi sami dobro poznate. Goba je lahko strupena tudi zato, ker je zrasla v kontaminiranem okolju. Gobe so namreč nagnjene k temu, da iz prsti skrbno srkajo vse sestavine, tudi tiste, ki so človeškemu organizmu lahko nevarne. Uživajte le gobe, ki so zrasle v neokrnjenem naravnem okolju. Nosečnice naj gobe v celoti črtajo z jedilnika.

Vlaganje in sušenje gob

Za dolgotrajno uporabnost lahko gobe sušimo ali pa jih vlagamo. Gobe sušimo na lesu ali na rešetu. Med sušenjem jih večkrat obračajmo. Gobe vlagamo tako, da v 1 kg jesenskih gob vlijemo 2,5 dcl kisa in dodamo 1 čajno žličko soli. Kuhamo, dokler vsa tekočina ne povre. Gobe skupaj s 4 lovorovimi listi in1 žlico nemletega črnega popra naložimo v kozarec, zalijemo z olivnim oljem in postavimo v temen in hladen prostor. Vložene gobe so užitne od pet do šest mesecev po vlaganju. Pri polnjenju kozarcev z gobami moramo paziti, da med vsebino ne ostanejo zračni mehurčki in da je vsa vsebina prekrita s tekočino.

Gobov prašek

Gobov prašek uporabljamo kot začimbo ali kot sestavino za pripravo gobovih juh in omak. Jurčke ali kako drugo vrsto užitnih gob očistite in razrežite na debele liske. Sušite na leseni podlagi na zraku, nato pa še v pečici. Zmeljite suhe gobe v mlinčku. Prašek hranite in ga dodajajte jedem po okusu ali pa z njim pripravite domačo gobovo juho.

Poskrbite za ravnovesje črevesne flore

Ravnovesje črevesne flore je izredno pomembno za naše zdravje. Tudi zaradi neravnovesja v prebavilih lahko ljudje zbolimo, saj s v črevesju nahajajo tako dobre kot tudi slabe bakterije, ki morajo biti v ravnovesju, da lahko naša prebavila in telo normalno delujejo. In kako lahko vzpostavite pravilno ravnovesje, in ga tudi ohranjajte?

Črevesna flora

Črevesno floro sestavljajo koristne bakterije, ki so stalni prebivalci prebavil in ki so tudi nujno potrebne za normalno in redno prebavo. Bakterije so tiste, s pomočjo katerih se hrana v prebavilih razgrajuje pravilno, pri tem pa nastajajo tudi za organizem škodljive snovi. Ravno zaradi tega moramo biti pozorni, kadar imamo težave s prebavili, da pozorno preberemo embalažo prehrambenega izdelka. Kaj pa je tisto najpomembnejše, kar vam bo pomagalo pri vzpostavitvi ravnovesja črevesne flore?

Priporočljivo je, da izdelki vsebujejo probiotične bakterije in glukooligosaharide, saj le-ti pomagajo pri delovanju probiotičnih bakterij. Glukooligosaharid spada v skupino enostavnih sladkorjev in skozi prebavila prehaja v nespremenjeni obliki, spodbuja encimske procese pri prebavi škroba in vlaknin ter preprečuje njihovo zastajanje v prebavilih. Ključnega pomena so poleg naštetega tudi vitamini skupine B, ki so nujno potrebni za splošno zdravje človekovega organizma, pomaga pa tudi pa probiotični sev Bacillus coagulans, ki se ne deaktivira v želodcu, kar omogoča hitrejše in bolj učinkovito izboljšuje stanje bakterijske flore.

Lubenica in njene zdravilne lastnosti

Lubenica je poleti izvrstna osvežitev za vsakogar. Sladki, vodeni rdeči sredici se lahko le malokdo upre v teh vročih dneh, še posebej če je ohlajena.

Poleg tega je lubenica izvrsten vir vitaminov kot so vitamin A, ki pomaga vzdrževati zdrav vid in je hkrati tudi odličen antioksidant, vitamin C, ki pomaga okrepiti imunski sistem, pospešuje celjenje ran, preprečuje poškodbe celic in igra pomembno vlogo pri ohranjanju zdravih zob in dlesni. Vsebuje tudi vitamin B6, ki je dober za naše možgane in pa pomaga pri pretvorbi proteinov v energijo.

Lubenica vsebuje tudi visoko vrednost likopena, ki je močan antioksidant, ki pomaga preprečevati srčne bolezni in nekaj tipov raka, še posebej raka na prostati.

Če vaši otroci ne marajo špinače ali katerega od dobriv virov kalija, jim lahko ponudite lubenico. Kalij je pomemben za pravilno delovanje mišic in živčnega sistema, pomaga pri ravnovesju elektrolitov in kislosti v telesu in pomaga uravnavati krvni tlak.

Lubenica je torej sladki del vaše zdrave prehrane, lahko jo pripravite tudi v sadni kupi, solati ali pa napravite sok iz nje.

Folna kislina je pomembna za naše telo

Folna kislina je imenovana tudi vitamin B9 ali folacin, katerega potrebuje naše telo, da lahko proizvaja nove celice. Zato vsi potrebujemo folno kislino. Ime izhaja iz latinske besede folium, kar pomeni list. Listnata zelenjava je tudi glavni vir folne kisline v prehrani. Pomembna pa je tudi zato, ker pomaga preprečevati večje prirojene okvare v možganih in hrbtenici otrok. To pa seveda pomeni, da je nujno za nosečnice, da dnevno zaužijejo dovolj folne kisline (400 mikrogramov na dan). Raziskovlaci pravijo, da folna kislina lahko tudi zniža tveganje srčne kapi in ostalih srčnih bolezni.

Kot že omenjeno, folna kislina pomaga pri preprečevanju napak na možganih zarodkov, zato je priporočljivo za nosešnice, da začnejo redno jemati vitamin B vsaj en mesec pred začetkom nosečnosti ter s tem nadaljevati skozi vso obdobje nosečnosti. Prehranska dopolnila, ki jih ponavadi jemljejo noseče ženske, so pokazala, da zmanjšujejo stopnjo aminokislin, ki so povezane s kardiovaskularnimi boleznimi.

Homocistein je amino kislina v krvi. Epidemiološke raziskave so potrdile, da se prevelika količina homocisteina v krvi navezuje na povečano tveganje za koronarno bolezen srca, možgansko kap in bolezen perifernega ožilja. Na ravni homocisteina v krvni plazmi močno vpliva prehrana, kot tudi genetski dejavniki. Prehrambene učinkovine z najmočnejšim vplivom so folna kislina in vitamina B6 in B12. Folna kislina in drugi vitamini skupine B pomagajo pri razgradnji homocisteina v telesu. Več študij je potrdilo, da so višje ravni vitaminov skupine B povezane, vsaj deloma, z nižjimi koncentracijami homocisteina.

To pa ne pomeni, da ostalim ni potrebno zaužiti dovolj te kisline na dan, saj je ta nujno potrebna za rzvijanje novih celic, ki jih telo proizvede vsak dan. Kako torej dobiti zadostno količino vitamina B?

Folna kislina v zelenjavi

Vsekakor jejte veliko listnate zelenjave, saj je odličen vir folne kisline. Človeški organizem ne more sam proizvajati folne kisline, zato jo mora pridobiti s hrano. Bogat vir folata je zelena zelenjava, na primer zelena solata, špinača, brokoli, brstični ohrovt. Večje količine se nahajajo tudi v cvetači, fižolu, grahu, repi, sončničnih semenih in sadju (banane, jagode, grenivke, maline, pomaranče). Veliko ga vsebujejo še jetra in kvas.

Vitaminski nadomestki

Veliko multivitaminov, katere lahko kupimo v vsaki lekarni, vsebuje zadostno količino folne kisline. Pri tem se vseeno prej prepričajte, da ti vitamini vsebujejo 100% priporočljive dnevne doze vitamina B.

Pojejte skledo žitaric

Folna kislina se nahaja tudi v  žitaricah in kosmičih, vendar pa se je tudi tu potrebno o tem najprej prepričati. Zato enostavno poglejte na deklaracijo na škatli žitaric, in se prepričjte o tem, ali ta vrsta vsebuje folno kislino.

Stanja in bolezni, pri katerih so povečane potrebe po folni kislini:

• nosečnost in dojenje
• obdobje rasti
• alkoholizem
• malabsorpcija
• jetrne bolezni
• določene vrste anemij

Koliko folne kisline je preveč?

Če se odločite, da boste skušali zanositi in prekinete jemanje kontracepcijskih tablet, začnite ta vitamin jemati takoj, ko opustite oralno kontracepcijo, saj je vaša raven folne kisline takrat še posebej nizka. Med prekinitvijo in zanositvijo naj bodo vsaj trije meseci, zato se v tem času poslužujte drugačne zaščite. Sladkorne bolnice, ženske z epilepsijo, revmatoidnim artritisom, boleznimi jeter in ledvic ali vnetnimi črevesnimi boleznimi naj obiščejo ginekologa, ki jim bo prepisal zdravilo na recept, saj potrebujejo veliko večji odmerek.

Kot vsake dobre stvari pa je lahko tudi folne kisline preveč. Sicer je nemogoče, da bi je dobili preveč iz hrane, ki jo uživate, pač pa je lahko preveč vnesete z dodatki. Zato bodite previdni, da je ne vnesete več kot 1000 mikrogramov (oziroma 1 miligram) na dan, razen če vam vaš zdravnik to predpiše. Če je namreč pojeste preveč, lahko zakrije dejstvo, da vam primanjkuje vitamina B12, kar lahko povzroči poškodbo živcev. A kar mirno, pomanjkanje tega vitamina ni pogosto pri ženskah, ki so v rodni dobi, pač pa je bolj pogosto pri ljudeh nad petdesetimi leti. Sledite seznamom in podatkom, ki so zapisani na škatlici. Če piše 400 mcg ali 100 %, ste popolnoma varni.

Nosečnost in folna kislina

Vnos folne kisline je posebej pomemben za ženske, ki zanosijo. Raven folata v krvi nosečnice pade posebej v prvem trimesečju nosečnosti, ko zaradi povečane sinteze rdečih krvnih celic zaradi zahtev ploda, dovolj potrebujejo pa jo vso nosečnost. V prvih štirih tednih nosečnosti je folat potreben za pravilen razvoj možganov, lobanje in hrbtenjače. Ob pomanjkanju folne kisline se zarodkova nevralna cev ne zapre pravilno. Znanstveniki so dokazali, da jemanje 400 – 600 mikrogramov folne kisline dnevno od časa tik pred zanositvijo do tretjega meseca nosečnosti zmanjša tveganje za nastanek omenjene nepravilnosti razvoja.

Študije prav tako dokazujejo, da zadosten vnos folne kisline v zgodnji nosečnosti zmanjšuje tveganje za srčno-žilne okvare, zajčjo ustnico, malformacije udov in nepravilnosti urinarnega trakta.

Koliko folne kisline potrebujem?

• Če ste noseči ali se trudite zanositi.

Nosečnice potrebujejo od 400 do 800 mcg folne kisline v zelo zgodnjem obdobju nosečnosti, pogosto celo preden sploh vedo, da so že noseče. Čeprav najbolj deluje v prvem tromesečju, pa jo jemljite skozi vso nosečnost in se o njej pogovorite tudi s svojim zdravnikom ali ginekologom. Če bo potrebno, vam bo predpisal prenatalne vitamine, ki vsebujejo več folne kisline.

• Če dojite.

Doječe matere potrebujejo 500 mcg. Nekateri zdravniki priporočajo, da še vedno jemljejo prenatalne vitamine, da dobijo dovolj folne kisline.

• Rodili ste otroka s prirojeno napako v možganih ali hrbtenici in si želite ponovno zanositi.

Zdravnik vam bo morda predpisal 4000 mcg folne kisline, kar je desetkratna normalna doza. To lahko zmanjša tveganje, da bi imel vaš drugi otrok podobne prirojene napake.

• Imate člana v družini, ki trpi za spino bifido (stanje, v katerem se vretenca ne razvijejo popolno) ali za njo trpite sami, pa si želite zanositi.

Zdravnik vam bo morda predpisal 4000 mcg folne kisline, vendar se prej vsekakor pogovorite z njim.

Kako preprečiti ‘mačka’

Glede na to, da je vikend pred vrati in da bo morda kateri izmed nas pogledal malce ‘globlje’ v kozarec, je dobro vedeti tudi, kako se izogniti nevšečnostim, ki nas po navadi čakajo naslednji dan.

Verjetno nikomur ni ravno v veselje preležati naslednji dan v postelji, pa čeprav ste na zabavi še tako pazili, da se kaj takega ne bi zgodilo. Zato je tu nekaj preprostih nasvetov, ki vam bodo morda odgnali mačka še preden ta sploh nastane:

Jejte pred pitjem

Verjetno ste to že velikokrat slišali in se zato morda sliši sil preprosto. Vendar pa vedno hitrejši tempo življenja velikokrat povzroči ravno to, da ne utegnemo jesti takrat, ko bi morali. Vendar pa bo že manjši prigrizek naredil čudeže.

Izogibajte se ogljikovih hidratov

Ogljikovi hidrati namreč pospešujejo absorptcijo alkohola v kri.

Pijte vodo med alkoholnimi pijačami

To so nam velikokrat svetovale mame, vendar pa jih marsikdo ni poslušal. Vendar so zopet imele prav. Mačka po navadi povzroči dehidracija, zato popijte vsaj kozarec vode, čeprav se vam morda zdi, da ga po vsej verjetnosti ne boste mogli zadržati v sebi. Vsekakor pa poskusite že med samim pitjem alkohola zaužiti čim več vode.

Vzemite vitamine

Zzaužijte kakšne vitamine ali koncentrate, kot na primer koncentrat iz zdravilnih rastlin kot je pegasti badelj, ki bo pomagal prečistiti jetra, ali pa Vitamin B, ki bo pospešil prebavo.

Paradižnikov sok, limeta in kajenski poper

Z mešanico teh treh boste nivo vašega sladkorja spravili nazaj v akcijo, poleg tega pa se boste napolnili z elektroliti.

Med in sadni sok

Oba vsebujeta večje količine fruktoze, ki je v tem primeru dejansko koristna, saj bo spravila vaš metabolizem nazaj v gibanje.

Metin ali ingverjev čaj

Oba pomagata pri pomiritvi želodca in črevesnih motnjah.

Hrana proti stresu

Ste pod stresom? Vas kakšna stvar spravlja ob živce? Ste vedeli, da vam lahko določena hrana olajša vaše težave s stresom?

Špinača

Tri skodelice špinače vsebujejo 40% dnevne potrebe po magneziju – mineralu, ki odganja napetost tako, da preprečuje visok pritisk. Špinačo zato jejte čim večkrat – v sendvičih, omletah, solati, … tako se boste znebili napetosti.

Pomaranče

Po navadi zdravi ljudje, ki so bili izpostavljeni kakšnemu virusu, prej zbolijo, če so pod kakšnim pritiskom ali stresom. Že manjša napetost zaradi stresa lahko vpliva na vaš imunski sistem. Zato je priporočljivo zaužiti v takšnih dnevih veliko vitamina C – naravna ‘barikada’ proti raznim virusom.

Čokolada

Kakav v čokoladi poviša stopnjo nevrokemikalij v telesu, ki pripravijo možgane do tega, da pomagajo proizvajati notranje zadovoljstvo in srečo. Zato je priporočljivo pojesti nekaj koščkov temne čokolade.

Ribe

Omega-3 je naravna maščoba, ki jo najdemo v ribah kot sta tuna ter losos, pomaga pa pri zmanjševanju občutka tesnobe.

Oves

Vitamin B, je naravni vir serotonina oz. hormona sreče, najdemo pa ga v ovesu. Vendar bodite pozorni na to, da ne pretiravate, saj lahko le na takšen način telo pravilno proizvede serotonin.

Marelice proti raku

Ljudstvo Hunza v Karakorumu v svoji 900 letni zgodovini ne pozna niti enega primera raka. Ugotovljeno je bilo, da je to posledica njihove – prehrane! Hunze se namreč pretežno hranijo z marelicami in njenimi jedrci, le-ta pa vsebujejo snov laetril ali amigdalin, kar je drugo ime za vitamin B17, ki se sprosti ob rakavi celici (če ima na razpolago dovolj encimov) in raka – ubije. Tudi druge strašne bolezni so bile v zgodovini že premagane z enim vitaminom, in sicer skorbut z vitaminom C, pelagra (97%-na smrtnost) z vitaminom B3, perniciozna anemija (99%-na smrtnost) z vitaminom B12 in beriberi z vitaminom B1.

Danes se po svetu na stotisoče ljudi se zdravi z B17. Nekaj dokumentiranih dejstev: v mehiškem mestu Tijuana je 40 klinik, ki zdravijo z Metabolic Therapy, torej s prehrambenimi dodatki: B17, antioksidanti, vitamini (zlasti tudi A), minerali in encimi. Vse te snovi krepijo imunski sistem in istočasno selektivno napadajo rakave celice. Niti enega primera ni, da bi B17 komu škodoval! Danes je že jasno, da je B17 odlična preventiva proti raku, povrhu vsega je to zdravilo zastonj! Nekaj moramo tako ali tako jesti. O ugodnem vplivu vitamina B17, ki so ga naši stvarniki Elohim položili v semena sadežev, predvsem mareličnih (o tem smo podrobneje pisali v prvem delu sestavka v prejšnji številki revije), se pojavlja vsak dan toliko informacij, da jih človek ne more sproti prebrati.
Pri raku ne zadostuje en sam vitamin. B17 namreč deluje samo v primeru, če presnova živalskega mesa ne porabi določenih encimov.

VITAMIN B 17 IN KRALJICA MARELICA

“Presnojedec ne moreš postati, ker si že presnojedec. Tvoje telo je ustvarjeno, da predela sveže snovi.” (David Wolfe, “Nature’s First Law” – “Prvi zakon Narave”)

Z izrazom vitamin B 17 je označeno veliko število vodotopnih sladkornih povezav, ki so prisotne v nad 800, povečini užitnih, rastlin. Najpogosteje in v največji koncentraciji se nahaja B 17 v mehkih delih jedrc sadja kot so marelice, breskve, nektarine, češnje, češplje in – jabolka. Pri prvih petih je treba streti koščico, da se pride do mehkega jedra. Agrumi (pomaranče, limone, grenivke) ne vsebujejo vitamina B 17. Daleč največ ga je v marelični koščici. Pri večini sort (ki morajo rasti divje) ga je od 2 do 2,5 % teže koščice.
Precej vitamina B 17 vsebujejo tudi proso, ajda, makadamski orehi, bambusovi poganjki, in nekatere vrste soje in graha. Seveda morajo biti biološko pridelani in ne obdelani industrijsko.

Svetovno znani raziskovalec raka dr. Krebs je dal svoja spoznanja v javnost 1974 med predavanjem pred Second Annual Cancer Convention v Los Angelesu: “Za preventiven odmerek vitamina B 17 že vemo. Ljudstvo Hunza ni imelo v svoji 900 letni zgodovini niti enega primera raka. To pleme se prehranjuje z naravnimi živili, ki vsebujejo vsaj 50 do 75 miligramov vitamina B 17 na dan. Deželo Hunzov opisujejo kot deželo, kjer je marelica kraljica. Tri mesece jo jedo svežo, ostali čas pa posušeno. Nikdar ne jedo marelic brez jedra koščice. Ko tujec koščico vrže na tla, jo domačin pobere in mu jo da nazaj, češ da je to najboljše pri marelici.” Dr. Krebs je zapisal tudi naslednje: “Ogromna večina zahodnjakov ne pojé v enem letu toliko vitamina B 17 kot človek Hunza v enem dnevu. Posledica te opustitve je strašno pomanjkanje vitamina B 17, oziroma cianogenega glikozida, ki je antineoplastičen (protinovotvorben) vitamin. Ta vitamin ni del naše prehrane; in to dejstvo razloži, zakaj se je rakava bolezen v naši družbi tako razpasla, da je dosegla epidemične razsežnosti, saj objokuje vsaka tretja ameriška družina primer rakavega obolenja.”, in to leta 1974.

Danes ima vsak tretji Američan raka, sredi 21. stoletja pa bo po nekaterih predvidevanjih skoraj vsakdo umrl za rakom. In to je bolezen, ki zelo boli. Ernst Krebs je vedno poudarjal, da gre pri raku za bolezen presnove, ki ni nalezljiva in ki je ne povzročajo virusi ali bakterije. “Bolezen presnove je neposredno v nespremenljivi zvezi z našo prehrano. Rad bi vam dal na pot kategorično, oziroma aksiomatično, temeljno resnico – resnico, kateri se ne da na noben način ugovarjati, ne iz znanstvenega, ne iz zgodovinskega in kaj šele iz kakega drugega vidika. To namreč, da v zgodovini medicine ni mogla biti še nikdar kaka kronična oziroma presnovna bolezen preprečena ali ozdravljena razen preko činiteljev, ki se nahajajo v prehrani ali v presnovi.”

NEKDAJ SMRTNE BOLEZNI

“Bolezen in kuhanje sta nastala istočasno.” (Dr. Howard Howell, Encyme Nutrition)
Dr. Alexander Berglas je v knjigi o raku (izdana v Parizu leta 1957) zapisal: “Civilizacija je za raka nezadržen plaz, uničujoča ujma. Narava in bistvo industrijske družbe je, da je v vsakem pogledu škodljiva. Soočamo se z mračno napovedjo, da se bosta rak in civilizacija razvijala paralelno.” Phillip Day v svoji, že omenjeni knjigi, temu dodaja: “Dva činitelja sta merodajna, da se rak ne pojavi: pomanjkanje škodljivega industrijskega okolja in naravne prehrane, ki bi imela visoko vsebnost mineralov in cianogenih glikozidov.” In prav teh cianogenih glikozidov kričeče manjka v naši zahodni prehrani. Ali se spomnimo starih pripovedi o ladijskih posadkah, ki jih je skorbút (slabokrvnost, krvavitev sluznic) pokosil enostavno zato, ker dalj časa niso užili vitamina C? Preživeli, ki so se za silo privlekli na kopno, so takoj ozdraveli, a od začetka niso vedeli, da samo zato, ker so spet “normalno jedli”. Pozneje so na ladje natovorili sode s kislim zeljem in skorbut se je za vedno poslovil.

Dr. Krebs (zanimivost: beseda Krebs pomeni v nemščini – rak) je ta znani primer skorbuta (ime bolezni izhaja iz holandščine, Holandci so bili nekdaj veliki morjeplovci; skorbut pomeni “velikanska usta”; znaki: utrujenost, nagnjenost k infekcijskim boleznim, krvaveče razjede dlesni, ki povzročijo izpadanje zob) opisal takole: “Kot se gotovo spominjate iz šolskih časov, je Velika Britanija dosegla oblast nad svetovnimi morji, potem ko je bilo ugotovljeno, da je treba britanskim mornarjem pri hrani dodati limone ali druge agrume in je na ta način britanski morski velesili bilo odvzeto prekletstvo skorbuta. Preden so dodajali hrani vitamin C ni bilo prav nič nenavadno, da je bilo ¾ moštva na koncu potovanja zelo bolnih. Tistim pa, ki niso umrli, je šlo na skrivnosten način takoj na bolje, ko so prišli na kopno, ker so jedli sveže sadje in zelenjavo, bogato na vitaminu C.”

Podoben scenarij je nudila perniciozna, smrtonosna anemija, ki je požela 98 % žrtev in proti kateri niso vedeli nobenega zdravila. Preskusili so arzen in njegove soli, strihnin, železo in sto drugih sredstev – vse skupaj pa brez uspeha. Tako je bilo vse dotlej, dokler niso nekega dne zdravniki dr. Murphy, dr. Shipple in dr. Minot začeli s klasičnimi preiskavami, ki so pokazale, da gre pri perniciozni anemiji za prehrambeni deficit. Svojim anemičnim bolnikom so preprosto svetovali, naj pri mesarju kupijo 10 dag svežih jeter, jih zmiksajo in na lahko opraženo jedo tri dni po eno žlico na dan. Tisti, ki so se navodil držali, so popolnoma ozdraveli. Odveč je omenjati, da je medicinska stroka tiste tri zdravnike oštevala, zasmehovala in ožigosala kot mazače. Medicina je bila razumljivo ogorčena ob dejstvu, da njihova zdravila niso bila za nobeno rabo, zahrbtno bolezen anemije pa je ozdravilo redno uživanje jeter! Jetra vsebujejo vitamin B 12 in folno kislino, ki sta danes sestavni del zdrave prehrane.

Podobno se je godilo s pelagro, ki se pojavlja pri ljudstvih, ki se hranijo skoraj izključno s koruzo, pri alkoholikih ali po dolgotrajnem jemanju antibiotikov. Znaki: dermatitis, pigmentacije (obarvanje kože) na vratu, hrbtišču roke in na nartu (del noge pod gležnjem), gastroenteritis, anemija, strah in vznemirjenje. Na začetku 20. stoletja je slavni zdravnik sir William Osler obiskal zavod za slaboumne v North Carolini. Ugotovil je, da je 75 % slaboumnih imelo bolezen pelagro. Mislili so, da gre za neki virus. Kirurg dr. Goldberger pa je ugotovil, da gre za pomanjkanje sveže zelenjave. Pozneje so odkrili, da je v pivskem kvasu, ki zdravi pelagro, prisoten niacin (nikotinska kislina), to je vitamin B3. Dr. Krebs je poudaril, da je bila tako z ustrezno prehrano spet premagana smrtonosna bolezen.

Isto velja brez pridržkov tudi za raka. Kroničnim presnovnim boleznim ni mogoče priti do živega s kemičnimi snovmi, ki so telesu tuje. Spet dr. Krebs: “Domneva, da so telesu tuje snovi za organizem neškodljive, je zmotna; česa takega sploh ni. Ne obstaja prav nobena kemična snov ali zdravilo, ki ga ponuja medicinska znanost, s katero bi se dalo izboljšati občutje, ki bi nas naredilo bolj uravnovešene ali pametnejše ali ki bi nam celo podaljšalo življenje. V naravi ne obstaja niti eno zdravilo niti ena molekula, ki bi sprožila take procese, razen če je tista molekula sestavni del naravne prehrane. Verjetno zato naleti laetril – B 17 na tak odpor in zavračanje.” .

PRAVLJICI ŠE NI VIDETI SREČNEGA KONCA

“Vsakdo mora vedeti, da je vojna proti raku v glavnem prevara” (Dr. Linus Pauling, 1901-1994, dvojni nobelovec, predsednik Ameriškega kemičnega združenja)

… kajti pojavila se je hudobna čarovnica. Seznam agresivnih napadalcev, ki govorijo o mazaštvu, gre v nedogled. Najbolj vplivne so velike ustanove: FDA – Food and Drug Administration (Uprava hrane in drog), ACS – American Cancer Society in NCI – National Cancer Institute (nacionalni inštitut za raka). V igri je seveda 11 milijard dolarjev, ki jih letno navrže običajno zdravljenje raka. Nasprotniki laetrila so bili zelo uspešni: v ZDA je proizvajanje in trženje z B 17 prepovedano! Obstajajo Američani, ki so si raka pozdravili v Mehiki in ker so potem hoteli v ZDA uživati ta vitamin, a so bili zapleteni v procese in nekateri so bili celo zaprti. Ko je kakšna stvar tako preganjana, jo je treba natančno proučiti. S civilizacijo se širi rak, s širjenjem interneta pa se širi tudi prepovedano védenje o zdravljenju raka.

NEKOLIKO KEMIJE

Nasprotniki vitamina B 17 imajo dober izgovor: ta snov namreč vsebuje cianid, ki je na slabem glasu kot modra galica (bakrov sulfat s kristalno vodo) in je strupen. A dejstva govorijo drugače: še nikdar ni nihče umrl ob uživanju vitamina B 17. Ta snov je namreč zelo “inteligentna”. Dr. Krebs je ugotovil, da B 17 sestoji iz ene molekule hidrogencianida (modra galica), ene molekule benzaldehida (sredstvo proti bolečinam) in dveh molekul glukoze (grozdni sladkor, monosaharid). Obe prvi snovi sta močna strupa, ki sama lahko povzročita smrt. Njuna kombinacija znotraj vitamina B 17 pa je stabilna, kemično neaktivna in nestrupena. To spojino lahko stre samo encim beta-glukozidaza. Ta encim je sicer prisoten v vsem telesu, na tistih mestih pa, kjer so se stvorile rakave celice, se nahaja v ogromnih količinah. Beta-glukozidaza razpara molekulo B 17 na tistem mestu, kjer se je stvoril rak. Oba strupa se sinergetsko spojita in s tem ustvarita superstrup, ki je nekajkrat močnejši, kot sta obe snovi v izoliranem stanju. Zahvaljujoč selektivni strupenosti molekule B 17 zadane rakavo celico kemična smrt. Encim rhodaneza prevzame pri tem nadzorno funkcijo. V telesu ga je zelo malo po celem telesu, ni ga pa tam, kjer so se naredile rakave celice! Ko B 17 pride v stik z zdravimi celicami, rhodaneza razstrupi cianid (iz modre galice) in oksidira skupino benzaldehidov, kar seveda pomeni, da B 17 postane aktiven z zelo ostro natančnostjo samo na mestih, ki jih je napadel rak, ne pa na zdravem tkivu. Oba stranska produkta, ki nastaneta kot reakcija z rhodanezom – namreč tiocianat in benzojeva kislina -, pa celo obogatita zdrave celice s hranilnimi snovmi. Če pa je teh snovi preveč, se izločajo z urinom.

Še enkrat poudarjamo: v laetrilu ni “prostega” vodikovega cianida. Šele ko pride laetril v stik z encimom beta-glukozidaza, tvori dve molekuli glukoze, grozdnega sladkorja, eno molekulo bezaldehida in eno vodikovega cianida – hidrogenski cianid – HCN. Samo rakava celica vsebuje ta encim. Ključna beseda pri tej zadevi je, da mora HCN šele nastati, saj ne plava prosto v laetrilu in se potem sprosti, ampak mora biti oblikovan. Encim beta-glukosidaza in samo ta encim lahko tvori HCN iz laetrila. Če ni v telesu rakavih celic, potem tudi ni beta-glukosidaze, če te ni, HCN ne more nastati iz laetrila. Benzaldehid, ki se oblikuje ob tej kemični reakciji, je za rakavo celico skrajno strupen.

ZAKAJ O VSEM TEM NIČ NE VEMO?

Ker je tudi najbolj izsušen rakov pacient v očeh industrije tolst zlat osel! John D. Rockefeller je 1928 združil svoj imperij z nemškim kartelom IG Barve (ki je svoj čas z denarjem in svojimi izdelki močno podprl Hitlerja, v Auschwitzu pa je imel svoje zastopnike) – in s tem ustanovil največji in najvplivnejši farmakološki kartel na tem svetu. Zanj je bila največja kriva vera misliti, da ima narava zdravilo za vsako bolezen. Toda isti John Rockefeller nikdar v življenju ni uporabljal kemičnih zdravil, ampak vedno samo naravna, umrl pa je leta 1937 v starosti 99 let!

Takšni Rockefellerji vzbujajo nove potrebe. McDonald’s krmi otroke z umetnimi redilnimi snovmi, potem jim pa farmacevtska industrija prodaja kemična sredstva za hujšanje. Nove kemične snovi zaščitijo z avtorskim pravom. Dve, od njih odvisni organizaciji, odobrita njihov licenciran zvarek: AMA – American Medical Asociation in FDA – Food and Drug Administration. Obe organizaciji izobražujeta z denarjem Rockefellerjevega koncerna zdravnike, ki spravijo njihova zdravila med ljudi. Ves “napredek” v medicini financira skoraj izključno tisti kartel. Kar je nekoč izgledalo kot napredek za bolne, je končno privedlo do popolne monopolizacije medicinskega sektorja, kjer farmacija vzdržuje raziskave, ki se jih da patentirati, kajti samo te zagotavljajo velik denar. Vse, kar ima na razpolago mati narava, ne pride v poštev, zato po celem svetu onemogočajo ali celo prepovedujejo naravna zdravila ali pa zahtevajo iste pogoje testiranja, kakor si jih privoščijo največji farmacevtski velikani za svoje laboratorijske zvarke. Malim proizvajalcem naravnih zdravil to zlomi finančni tilnik. Vzemimo primer: stevia je sladilo in zdravilo (uporabno tudi za sladkorne bolnike, ki jih je na milijone po svetu), ki ga pridobivajo iz paragvajske rastline stevia rebaudiana. Na Japonskem s stevio sladijo že več kot polovico sladkih jedi in pijač, v ZDA in EU pa njena uporaba ni dovoljena! Podobno se dogaja konoplji in glogu.

ZVENI KOT PRAVLJICA

Poglejmo tri dokumentirane izjave bolnikov, ki jih je v svojih knjigah in poročilih zapisal ameriški raziskovalec raka, dr. Philip Binzel:
“Joseph Allen je imel raka od 70ih let naprej. Pred kratkim so pri njem ugotovili sesedanje krvi, kar je potrdilo navzočnost raka. Jetrna pega (močan sum za raka) se je nekontrolirano širila. Potem ko je jemal en teden B 17, je pega popolnoma izginila.

George Robinson je poročal, da so njegovega očeta, ki so ga bili odpustili kot neozdravljivega, preiskali, ko se je zdravil tako s kemoterapijo kot z B 17. Tumor se je zmanjšal za 75 % in zdravniki so bili ob sapo. Izjavili so, da se bo očitno izmazal.

Sandy Williams je poročala, da se ji je rak povrnil, ko je nehala jemati marelična jedrca. Ko je pred nekaj meseci začela jesti jedrca, je kožni rak izplahnel v enem do dveh tednih. Ko je prenehala z jedrci, se je rak povrnil.”

… A NE SAMO TO

V znanstvenih krogih pa se je v vsem tem času odvijala prava drama. Zgodbo pričnimo z življenjskim delom dr. Kanematsuja Sugiure, ki je veljal za najuglednejšega specialista za raka v ZDA. 1962 je objavil na stotine znanstvenih poročil v seriji štirih knjig in nihče manj kot dr. C. Chester Stock, vodja testnega oddelka pri Sloan Kettering Memorial Hospital (MSK), torej pri ustanovi, ki proučuje raka, je v predgovoru zapisal: “Težko je naleteti pri proučevanju raka na ime, ki bi bilo povsod tako poznano, kot je ime Kanematsu Sugiura. Najbolje je to izrazil ruski izvedenec za raka, ki nas je obiskal. Rekel je, da če dr. Sugiura nekaj objavi, potem nam ni treba raziskovanja ponoviti, kajti naši zaključki bi bili skladni z njegovimi.” Ta véliki strokovnjak je koncem 70ih let na newyorškem Rockefeller Institute of Sloan Kettering Memorial Hospital izpeljal študijo o laetrilu. Njegovi izsledki so postali prava blamaža za MSK in za finančnike te firme, ki jo s svojimi subvencijami držijo pri življenju. Po petletnih raziskavah so se zaključki dr. Sugiura namreč glasili:

• laetril omejuje rast tumorjev
• pri miših prepreči širjenje raka (metestaziranje)
• omili bolečine, je uspešen kot preventiva raka
• izboljšuje splošno počutje.

Znanstvenika dr. Elisabeth Stockert in dr. Lloyd Schoen (oba delata pri MSK kot biokemika) sta Sugiurove ugotovitve potrdila. Schoen je celo zabeležil 100% ozdravitev pri švicarskih albino miših z dodajanjem Mannersovih protinovotvornih encimov. Pozneje je postal ta postopek standarden pri zdravnikih, ki so uporabljali laetril. tudi mediji so se poželjivo vrgli na senzacionalno novost: “Najuglednejši izvedenec za raka v ZDA je dokazal učinkovitost vitamina B 17!” A zgodilo se je nekaj nezaslišanega: Sugiurovih izsledkov njegov inštitut ni objavil! Dr. Sugiura se je pritožil, v zahvalo pa so ga odpustili! V knjigi “The Anatomy of a Cover-up” (”Anatomija nekega prikrivanja”) je opisana kriminalna zgodovina Sugiurovih raziskovanj, več o tem pa v prihodnji številki revije.

Naravni ali umetni prehrambeni dodatki?

Zdrava pamet nam verjetno narekuje, da je vse, kar je označeno za naravno bolj zdravo, kot pa tisto, kar je proizvedeno v laboratorijih. Na žalost pa je realnost malce bolj zapletena.

Glede na to, da ne obstaja standarda za to, kaj dejansko spada pod naravno, lahko proizvajalci na škatlice z vitamini napišejo kar želijo.

Vitamine narejene v laboratorijih navadno tržijo farmacevtska podjetja in so zaradi tega tudi dosti cenejši kot tisti, ki bi naj bili naravnega izvora. Takšni vitamini so sicer res dosledni ter visoko koncentrirani, čeprav je tableta manjše velikosti.

Tako imenovani naravni vitamini pa mnogokrat niso nič boljši ali bolj varni kot tisti, ki so proizvedeni v laboratoriju. Pri pravih vitaminih šteje to, ali telo uspešno absorbira vitamin ali ne.

Sintetične vitamine so na začetku razvili za bolnike v bolnicah, kateri so po operacijah in boleznih potrebovali zadostno količino vitaminov, da si je telo lahko opomoglo.

Pogosta prehranska dopolnila:
Navadno v lekarnah in specializiranih trgovinah kupimo različne vrste prehranskih dopolnil.  Na koncu pridemo do tega, da je potrebno kupiti več različnih dopolnil, ki vsebujejo različne vitamine.

Vitamin C: Naravni vitmin C najdemo v češnjah, citrusih, zeleni papriki, … Omenjeno sadje in zelenjava pa ne vsebujejo le vitamina C ampak tudi ostale polifenolne spojine, ki koristijo telesu. Sintetični vitamin C je v glavnem askorbinska kislina, ki jo proizvajajo iz glukoze, ta pa ne vsebuje dodatnih vitaminov in mineralov, ki so prav tako koristni in so navadno prisotni v sadju in zelenjavi. In glede na to, da ga proizvajajo iz koruznega škroba, proizvajalcem nič ne narekuje, da ne smejo proizvod tržiti kot ‘naravni’.

Vitamin D: sintetični nadomestek vitamina D je v tem primeru dobra stvar, saj omenjeni vitamin ni tako pogost v hrani, ampak ga dobimo z sončno svetlobo. Zato ga veliko ljudem primanjkuje. Poleg tega pa je naravni vitamin D 25% manj učinkovit kot pa sintetičen.

Vitamin E: najdemo v oreščkih, semenih ter olju in ima drugačen učinek kot pa sintetična različica vitamina E. Telo bo izločilo vsaj polovico sintetičnega vitamina E, vi pa boste še vedno mislili, da dajete vašemu telesu zadostno količino vitamina E.

Magnezij: tudi sintetični nadomestek magnezija nima ravno pozitivnega učinka na vaše telo, saj lahko prevelika količina magnezija povzroči slabost, omotico ter nizek krvni tlak.

Folna kislina: Za nosečnice je priporočljivo, da jemlejo sintetični nadomestek folne kisline, saj so lahko v obratnem primeru možni zapleti. Naravna folna kislina se imenuje folat in ni tako učinkovita kot pa sintetična.

In kaj je najbolje storiti?
Večina strokovnjakov si je pri tem enaka – najbolje je, da se jeste raznoliko hrano, saj boste tako dobili večino vitaminov in mineralov, katere telo potrebuje za normalno delovanje.