IKAROS uspešno razprl svoja krila

IKAROS je vesoljsko plovilo, ki ga poganja sončna energija, in ga je uspešno lansiralo japonsko podjetje JAXA.

Po uspešnem lansiranju IKAROSA, 21. maja, so skoraj kvadratni kilometer velika krila plovila uspešno ‘zaplapolala’ v vesolju. Plovilo je tako že začelo uporabljati sončno energijo za poganjanje generatorjev. Ekipa znanstvenikov na Zemlji pa bo upravljala s  hitrostjo plovila ter kotom, pod katerim bodo krila zbirala sončno energijo, s čimer bodo lahko optimalno izkoriščali količino svetlobe, ki se bo ujela v krila. Tudi navor pogona je izpolnil vsa pričakovanja in znaša 1,12 mN.

Kako daleč pa bo plovilo poletelo, pa bomo izvedeli v prihodnosti.

Planckov teleskop posnel našo galaksijo

Pred nedavnim je bila objavlena prva fotografija galaksije, kot ga je posnel Planckov teleskop.
Omenjeni satelit stane 600 milijonov evrov, v vesolje pa so ga izstrelili lani in sicer preko Evropske vesoljske agencije. Na misijo so ga poslali več kot 1.600.000 kilometrov globoko v vesolje, da bi posnel sam nastanek vesolja.

Septembra prejšnje leto je teleskop začelpošiljati prve posnetke, ki so pokazali tako rekoč trakove starodavne svetlobe, sedaj pa je teleskop razkril še celotno sliko Rimske oziroma Mlečne ceste. Na posnetku dominira osrčje galaksije, svetla horizontala črta je dejansko osrednji disk galaksije na katerem se nahajamo. Vidni pa so tudi veliki izpusti hladnega prahu, ki se nahajajo več tisoč svetlobnih let nad galaktično ploščadjo.

Na fotografiji je tako vidna celotna struktura naše galaksije, plinov in prahu, kar znanstvenikom pove veliko o tem kaj se dogaja tudi v bližini Sonca, prav tako pa bodo sedaj znanstveniki lažje razumeli kako se galaksije formirajo.

Smeti tudi v zemeljski orbiti

Danes obstaja veliko posledic zaradi klimatskih sprememb, med katerimi je nekaj takšnih, ki jih je lahko razumeti, nekaj pa je nekaj takšnih, ki pa na prvi pogled ne izgledajo ničkaj povezane s tem pojavom, pa jih vseeno mečemo v isti koš.

V to kategorijo sodi na primer zmanjšanja hranilna vrednost pridelkov, ki je prej posledica prevelike in prehitre pridelovalne industrije. Sedaj pa v to kategorijo sodi tudi povečanje smeti v vesolju, ki krožijo v naši orbiti.

Znanstveniki z univerze v Southamptonu so preučili premike več kot tridesetih satelitov v preteklih štiridesetih letih. Pri tem so odkrili, da sedaj sateliti porabijo veliko več časa pri padcu nazaj na Zemljo.

Znanstveniki zato menijo, da povečanje CO2 v atmosferi ustvarja le-to hladnejšo ter manj gosto, kar upočasnjuje sam proces razpadanja satelitov ter ostalih plovil, zaradi česar ti ostanki dalj časa krožijo v orbiti.

Več smeti v vesolju vsekakor predstavlja nevarnost za vesoljska plovila. Prav tako pa lahko čez nekaj časa postanejo te smeti nevarne tudi za populacijo na Zemlji, saj lahko začnejo prosto padati z neba.

Most, ki povezuje čas, prostor, čudeže in prepričanja

Ali je mogoče, da nam čudeži, ki jih vidimo v kvantnem svetu, ne prikazujejo naših znanstvenih omejitev, temveč naše največje zmožnosti? Ali je možno, da spontano zdravljenje ali takojšnja povezanost z vsem in vsakomur ali pa celo potovanje skozi čas predstavlja našo pravo dediščino v vesolju?

Ali lahko znanost in duhovnost s skupnimi močmi odgovorita na vprašanja najglobljih skrivnosti naše preteklosti, medtem ko razrešujeta težave, ki ogrožajo našo prihodnost? Čedalje večje število dokazov vodi k prepričanju, da je odgovor na zgornje vprašanje trden »DA!«.

Obstaja kraj, kjer se pričnejo vse stvari; mesto čiste energije, ki preprosto »je«. V tem kvantnem inkubatorju za resničnost so mogoče vse stvari. Od osebnih uspehov, obilja in zdravljenja do naših neuspehov, pomanjkanja in bolezni … vse, od naših največjih strahov do naših najglobljih želja, se prične v tej »juhi« potenciala.

Leta 1944 je Max Planck, oče kvantne teorije, presunil svet s trditvijo, da je ta »matrika« kraj, kjer se rodijo zvezde, DNA in vse, kar je vmes. Nedavna odkritja so postregla z dramatičnimi dokazi, da je matrika, kot si jo je zamislil Planck – božanska matrika –, resnična. Prav ta manjkajoči člen v našem razumevanju predstavlja zbiralnik za vesolje, most med našo domišljijo in našo resničnostjo in odsev tistih stvari našega sveta, ki jih ustvarimo v svojih prepričanjih. Da bi lahko uporabljali silo omenjene matrice, moramo najprej dognati, kako deluje in se naučiti jezika, ki ga razume.

Več kot dvajset let si je Gregg Braden, nekdanji višji oblikovalec letalskih in vesoljskih računalniških sistemov, prizadeval prav za to razumevanje. Od odmaknjenih samostanov v Egiptu, Peruju in Tibetu, vse do pozabljenih besedil, katere je redigirala zgodnja krščanska cerkev, je skrivnost božanske matrice ostala zakodirana v jeziku naših najbolj dragocenih tradicij, potrjuje pa jo tudi moderna znanost.

V pričujoči knjigi, ki razbija nekdanje znanstvene paradigme, nam Gregg Braden posreduje svoja spoznanja in prečka tradicionalne meje znanosti, zgodovine in religije ter ponudi svež vpogled v starodavne misterije. S tem tudi preoblikuje naše razmerje z našim notranjim in zunanjim svetom ter z nami deli sporočilo o ljubezni do življenja, ki spodbuja upanje.

S pomočjo dvajsetih ključev za zavestno ustvarjanje nam Braden pokaže, kako lahko čudeže svoje domišljije pretvorimo v živo resničnost. Znanstvena dognanja pojasnjuje v nadvse razumljivem jeziku in si pri tem pomaga z zgodbami iz resničnega življenja ter nam pokaže, da nas omejujejo zgolj naša prepričanja. To, kar smo verjeli nekoč, bo kmalu podvrženo spremembi!

Več o knjigi  Božanska matrika si lahko preberete tukaj.

O Avtorju

Gregg Braden, svetovno priznani avtor številnih prodajnih uspešnic po izboru eminentnega ameriškega časnika The New York Times, je pogost gost na mednarodnih konferencah o vlogi duhovnosti v tehnologiji. Tako v svojem knjižnem prvencu Prebujanje v točki nič (Awakening to Zero Point) kot tudi v pionirskem delu Hoja med svetovi (Walking Between the Worlds) in v kontroverznih mojstrovinah Učinek Izaije (The Isaiah Effect) in Božja šifra (The God Code) se Gregg Braden tudi tokrat odpravi onkraj tradicionalnih mej znanosti in duhovnosti, da bi na ta način odprl vrata našim največjim zmožnostim. Spoznajte, zakaj nas največje obdobje miru, sodelovanja in zdravljenja še čaka!

Primerjava neviht na Zemlji in Jupitru

Za razliko od neviht, ki divjajo po Jupitru, so nevihte na Zemlji posledica oceanov ter gorovja.

Znanost kot navadno podatke, pridobljene na Zemlji primerja s podatki, ki jih dobi drugod po vesolju. Skupina znanstvenikov pa se je osredotočila na primerjavo neviht, ki se odvijajo na Zemlji in tistih, ki so na Jupitru.

Računalniška simulacija, ki je upodobila Zemljine nevihte v različnih formacijah je pripeljala znanstvenike do tega, da so odkrili, da obstaja primerljiv efekt na nevihtah, ki jih povzročijo oceani ter gore.

Do tega so prišli z računalniškimi poskusi, kjer so najprej upodobili Zemljo s statičnimi oceani, ki so shranjevali in oddajali toploto, vendar pa je niso prenašali. Potem pa so temu modeli dodali druge elemente, dokler niso dobili realistične podobe Zemlje. Na podlagi tega so lahko raziskali individualne posledice dinamike oceanov ter orografije na potek neviht. Nevihte naj bi se tako držale tistih območji, kjer so vrtinci, ki posledično povzročajo ekstra-tropične ciklone. Vendar pa takšnega pojava ne najdemo na Jupitru. Tam nevihte sledijo planetu simetrično na zemljepisnih širinah.

Asimetrične pojave neviht na Zemlji naj bi zato povzročali oceani ter gorovja oziroma oblika samega gorovja. Strokovnjaki so torej šele sedaj dokazali, da kombinacija obeh dejavnikov vpliva na vreme, ki ga poznamo na Zemlji.

NASA izdeluje novo vesoljsko plovilo, ki bo poletelo na Jupiter

Jupiter je največji planetov našem Sončnem sistemu – to je velikan sestavljen iz plina in še vedno ovit v skrivnost.

Planet je namreč po masi kar dva in polkrat večji od ostalih planetov, verjamejo pa tudi, da skriva informacije o nastanku naše galaksije. Morda bodo znanstveniki prav kmalu razvozlali to velikansko uganko z imenom Jupiter. NASA je namreč začela z izdelavo nove sonde z imenom Juno, ki bo poletela proti Jupitru.

Jupiter naj bi bil po dosedanjih podatkih sestavljen iz vodika, četertina mase pa predstavlja helij. Planet je vseskozi prekrit z oblaki iz amonijaka, vendar pa morda ni ves planet sestavljen le iz plina. Nekateri verjamejo, da ima Jupiter trdo jedro, ki je sestavljeno iz težjih elementov. Vendar pa so to le ugibanja na daljavo.

Sedaj pa se po več kot 20 letih znanstveniki vračajo k Jupitru. Leta 1989 so namreč neuspešno poslali na Jupiter sondo Galileo, ki se je izginila v planetu. Nova misija bo tako izpeljana avgusta 2011, Jupiter pa naj bi nova sonda dosegla leta 2016.

Juno bodo poganjala solarna krila, poleg tega pa bo imela tudi znanstvene instrumente, ki bodo namenjeni raziskavam Jupitrovega domnevno trdnega jedra.

Japonsko vesoljsko plovilo pripravljeno na izstrelitev

Japonska vesoljska jahta, ki jo poganja sončna energija s pomočjo jader, ki so v bistvu sončni kolektorji, bo pripravljena na izstrelitev v vesolje do 18. maja.

Ikaros

Plovilo so poimenovali Ikaros ali “Interplanetary Kite-Craft Accelerated by Radiation of the Sun“ in bo prvo vesoljsko plovilo te vrste, ki bo poskusilo doseči še neraziskana mesta vesolja.

Štirinajst meterska jadra so opremljena z izredno tankimi sončnimi celicami, z njimi pa bodo opravljali z nadzornega centra, od koder bodo skrbeli za nastavitve kotov, s čimer bodo zagotovili plovilu dovolj sončne energije, ki bo plovilo pognala čim globlje v vesolje.

Do sedaj so nekaj plovil s podobnim pogonom že izstrelili v vesolje, vendar pa nobeno ni prišlo dlje od orbite. Eden izmed razlogov za to je verjetno tudi ta, da to nikakor ni poceni investicija in je zato tudi manj testiranj take tehnologije v vesolju.

Ikarosa bodo v vesolje izstrelili s pomočjo rakete, skupaj z satelitom, ki se bo skupaj z raketo ločil od Ikarosa.

Podnebne spremembe povezane tudi z ekscentričnostjo Zemlje

Tokratna študija je pokazala, da je reden premik Zemljine orbite morda neposredno povezan s spremembo podnebja.

V analizi so pregledali sedimente z oceanskega dna na 57 različnih lokacijah, pri čemer so ugotovili, da obstaja več kot 1.2 milijonsko letna povezava med premiki Zemljine obrite ter podnebnimi spremembami.

Splošno priznano znanstveno dejstvo je, da se Zemeljska orbita okoli sonca spreminja vsakih 100,000 let, pri čemer postane ta enkrat bolj okrogla, v naslednjem ciklu pa nekoliko bolj elipsasta.

Prav tako se obdobja polednitve pojavljajo vsakih 100,000 let, kar dokazuje, da sovpadajo podnebne spremembe in ekscentričnost planeta. Znanstvenica Lisecki, ki je sodelovala pri tej raziskavi je prav tako ugotovila, da se največji poledenitveni cikli zvrstijo med bolj šibkimi spremembami ekscentričnosti orbite in obratno – najmanjše poledenitve se zgodijo pri večjih ekscentričnostih.

To bi lahko pomenilo, da je Zemljina klima nestabilna zaradi sprememb v orbiti. Lisecki je tako zaključila, da so klimatske spremembe v preteklih milijonih letih verjetno vsebovale kompleksne interakcije med različnimi vidiki klimatskega sistema našega planeta in delujejo v povezavi z tremi različnimi orbitalnimi sistemi: ekscentričnost, nagib ter precesija.

Naprej »