Vodni post

Če menite, da ste dovolj samodisciplinirani, se odločite za vodni post. Pitje vode velja za enega najbolj učinkovitih načinov razstrupljevanja telesa. Pri tem je treba vzeti v obzir dejstvo, da ima takšen post pri današnjem načinu prehranjevanja lahko tudi negativne posledice. Ko uživamo zgolj vodo, se v tkiva sproščajo toksini iz vsega telesa, kar ima lahko neprijetne posledice za zdravje, z vodo pa tudi izpiramo nekatere koristne snovi.
Če je teh snovi (npr. mineralov) v telesu zaradi načina prehranjevanja že tako premalo, imamo lahko zaradi pretiranega vnašanja vode v telo stranske učinke, npr. mišične krče. Naštetim neprijetnostim se lahko izognemo tako, da namesto same vode uživamo ob postu vodo z limono, temnim javorjevim sirupom ali kajenskim poprom. Takšen post lahko izvajate dlje časa. V primeru, da želite telo popolnoma očistiti, vztrajajte, dokler zdržite (a le do zdrave mere razumnega). Dodatki vodne strupe, ki se izpustijo v kri, pomagajo izločiti iz telesa in na ta način preprečijo ponovno absorpcijo v telo.

Joga za sklepe

Vsak si želi gibčno in zdravo telo. Ogrodje našega telesa so kosti, ki so med seboj povezane v sklepih, premikajo pa jih mišice, ki so na kosti in sklepe pritrjene z vezmi. Če je poškodovan katerikoli od teh delov, je gibanje boleče ali celo nemogoče. Pri pretiranem ali napačnem gibanju prihaja do poškodb, nekatere pa prizadane tudi artritis.

Če pa se gibljemo premalo, še posebno če dolgo vztrajamo v prisiljenih držah, posamezni deli otrdijo in izgubijo gibčnost. Pomembna je tudi pravilna prehrana, ker se presnovki lahko nalagajo v sklepih in povzročajo obolenja, na primer putiko. Pomemben vzrok težav s sklepi so tudi nekatere kužne bolezni na primer lajmska borelioza, ki jo prenašajo klopi, in avtoimunske bolezni, kot je revma. Prava mera pravilnega gibanja, zdrava prehrana in pravočasen obisk pri zdravniku nam lahko prihranijo veliko težav. Pri jogi se učimo zdravega načina življenja. S primernim razgibavanjem in zdravo prehrano skušamo razviti čilo in gibčno telo in ga takega ohraniti čim dlje. Zdravo telo pripomore k boljšemu počutju, delovni učinkovitosti in večji kakovosti življenja.

Kako delujejo sklepi

Sklepi povezujejo kosti med seboj. Lahko gre za povezavo dveh kosti kot na primer pri sklepih prstov, ali pa za več kosti kot na primer v zapestju ali skočnem sklepu. Sklepne površine so pokrite s hrustancem, ki ga vlaži sklepna tekočina in s tem omogoča gladko gibanje s čim manjšim trenjem. Če sklep veliko miruje, se sčasoma izloča manj te tekočine in se zato po dolgotrajnem vztrajanju v enem položaju počutimo »trdi«, kot bi nam sklepi »zarjaveli«. V takem primeru postopno razgibavanje kmalu pomaga, da se sklepna površina navlaži. Pri obremenitvah se hrustanec lahko poškoduje ali obrabi in površina ni več gladka, kar povzroča bolečine pri gibanju. Počitek bolečino olajša, vendar tudi v teh primerih ne smemo povsem opustiti gibanja. Če so sklepne površine preveč prizadete, pa pomaga le operacija.

Pomembna dela sklepa sta sklepna ovojnica in vezi, ki sklep učvrstijo v pravilnem položaju. Pri zelo obremenjenem sklepu, kot je kolenski, imamo še »amortizer« v obliki diska. Pri napačnem ali pretiranem gibu se lahko sklepna ovojnica nategne in takrat govorimo o zvinu. Sklep hitro oteče in je zelo boleč. Na začetku si pomagamo s hladnimi obkladki, da preprečimo otekanje, in z mirovanjem. Kasneje pa z gretjem ali drgnenjem z ledom, kopelmi in počasnim razgibavanjem (po navodilih zdravnika ali fiziatra!) pospešimo resorbcijo otekline in spet vzpostavimo gibljivost sklepa.

Pri večji sili pa se kosti premaknejo iz pravilnega medsebojnega položaja in takrat govorimo o izpahu. Med najpogosteje izpahnjenimi je ramenski sklep, ker je sklepna jamica, v kateri je glavica nadlahtnice, plitva. To mogoča veliko gibljivost sklepa v več smereh. Zato pa sklep ne more biti močno utrjen z vezmi in glavica hitro skoči iz sklepne jamice.

Od zgradbe sklepa je odvisno, v koliko smereh je sklep gibljiv. Pri prstih na primer lahko enostavne sklepe med prstnicami le upognemo ali iztegnemo, torej lahko sklep premikamo le v eni smeri. V bolj kompleksnih sklepih pa je omogočeno tudi gibanje levo in desno ter kroženje. Pri vajah za sklepe moramo upoštevati anatomske značilnosti in sklep razgibavati v vseh smereh, ki jih dopušča.

Kdaj in kako vadimo

Najbolje je vaditi zjutraj takoj ko vstanemo. Med spanjem se namreč obnavlja vezivo in smo zjutraj zato manj gibljivi. Z gibanjem »povemo« telesu, kje vezivo ni potrebno, zato se odvečno vezivo odstrani. Po počitku smo še sproščeni in nekako poglobljeni vase, zato lažje vadimo zbrano in umirjeno. Poleg tega nam daje dober občutek, da smo že na začetku dneva storili nekaj dobrega zase. Kasneje med dnevnim hitenjem, obveznostmi in vsakdanjim stresom težje najdemo čas za vadbo. Ker vaje za sklepe večinoma delamo sede ali stoje, jih lahko izvajamo skoraj kjerkoli. Zelo primerne so za kratko razgibavanje med odmori, saj nam na primer vaje za dlani in prste, ki jih opisujemo v prvem delu, vzamejo malo časa, lahko pa nam veliko pomagajo k boljšemu počutju.

Za vadbo potrebujemo le malo prostora, za nekatere vaje zadošča že stol. Pomembno je le, da je prostor primerno topel, saj se ne moremo zares sprostiti, če nas zebe, in da nas nihče ne moti. Kadar vadimo doma ali v skupini, bodimo oblečeni v udobno obleko, ki nas nikjer ne veže, na primer v trenerko. Pripročljivo je, da ne jemo vsaj dve uri pred vadbo, vendar pri vajah za roke in noge to ni tako pomembno kot pri drugih vajah, kjer se sklanjamo ali nagibamo nazaj. S prsti na primer lahko brez težav migamo tako s polnim kot s praznim želodcem.

Serijo člankov o jogi za sklepe začenjamo z vajami za prste, dlani in zapestja.

Vaje, ki jih tokrat opisujemo, izvajamo sede v dandasani (sedenje z iztegnjenimi nogami in zravnanim hrbtom). Če imamo težave s tem položajem, jih lahko izvajamo tudi sede na stolu. Najprej se z nekaj globokimi vdihi in izdihi sprostimo in umirimo ter pripravimo na izvajanje vaj. Preverimo, da je hrbet zravnan, ramena in vrat pa sproščena. Vaje izvajamo z obema rokama hkrati. Na koncu vsake vaje se za kakih pet vdihov in izdihov sprostimo in opazujemo učinek vaje, preden nadaljujemo z naslednjo. Na koncu vadbe si privoščimo nekoliko daljše sproščanje. Vaje naj bi izvedli večkrat dnevno na primer v odmorih med delom.

Odpiranje in zapiranje dlani

Roke iztegnemo naprej v višini ramen, dlani so obrnjene navzdol. Z vdihom stisnemo pesti, tako da sta palca med prsti in dlanjo. Z izdihom razpremo pesti in razširimo prste, kolikor moremo. Vajo ponovimo desetkrat. Dihamo normalno. Pri tem opazujemo, kako se napne cela roka do ramena, ko stisnemo pest in kako se raztegnejo mišice dlani, ko prste razpremo. Občutimo razliko med napetostjo in sproščenostjo. Po desetih ponovitvah položimo roke na stegna in jih sprostimo ter opazujemo učinek vaje. Vaja razgiba vse sklepe prstov in krepi mišice dlani in podlakti.

Različica 1: Vajo nato izvedemo še tako, da roko v zapestju upognemo navzgor. Pri tem so mišice zgornje strani roke še bolj napete, spodnje pa iztegnjene. Vajo ponovimo desetkrat.
Različica 2: Napenjanje in raztezanje mišic uravnotežimo tako, da pri naslednjih desetih ponovitvah roko v zapestju upognemo navzdol. Pri tem iztegujemo zgornje mišice podlakti in napenjamo spodnje.
Različica 3: Za razvijanje koordinacije stisnemo eno roko v pest, drugo pa razpremo. Nato položaja obeh rok zamenjamo. Tudi to vajo naredimo desetkrat.

Ko smo mišice ogreli in okrepili, začnemo z vajami za natančno koordinacijo in spretne prste.

Zapiranje in odpiranje pesti prst za prstom

Roke iztegnemo v višini ramen. Prsti so razmaknjeni. Vajo izvajamo z obema rokama hkrati. Postopno zapiramo pest, prst za prstom. Najprej upognemo palec čez dlan. Nato čezenj počasi, členek za členkom, upognemo kazalec, nato sredinec, prstanec in mezinec, dokler ni pest stisnjena, s palcem med prsti. Stisnjeno pest nato razpremo, tako da spet počasi, členek za členkom, iztegnemo najprej kazalec, nato sredinec, prstanec in mezinec. Vajo ponovimo desetkrat, vsakokrat malo hitreje.

Primikanje in razmikanje prstov

Ko smo prste razgibali v smeri naprej – nazaj, jih razgibamo še v smeri levo – desno. Roke so iztegnjene v višini ramen. Prsti so ves čas vaje iztegnjeni. Vajo izvajamo z obema rokama hkrati. Razpremo prste in najprej primaknemo palec k kazalcu, nato sredinec, prstanec in mezinec, dokler niso vsi prsti drug ob drugem. Potem jih ponovno razmaknemo, prst za prstom od mezinca proti palcu. Vajo ponovimo desetkrat.

Dotikanje palca s prsti

V začetnem položaju so roke iztegnjene v višini ramen. Prsti so razprti in iztegnjeni. Upognemo palec in kazalec, da se stakneta s prstnima blazinicama. Prsta spet iztegnemo. Palca se nato dotaknemo s blazinico sredinca, nato še z blazinico prstanca in mezinca. Vajo ponovimo desetkrat, vsakič malo hitreje. Ves čas gibe izvajamo zavestno in nadzorovano. To je vaja za natančne gibe prstov. Razgiba vse sklepe prstov in razvija koordinacijo gibov.

Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Vzroki bolezni bivajo znotraj duše

Znotraj mnogih duš se zadržujejo napačna razumevanja o krajih njihovega bivanja v univerzumu, dvomi o tem ali si sploh zaslužijo (in smejo zaslužiti) materialno obilje in  celostno zdravje ter mešana občutja o naseljevanju fizičnega telesa nasploh.

Rane in poškodbe duše izvirajo bodisi iz travm, strahu bodisi nezaupanja. Duša se na tovrstne travme odziva na mnoge načine, na primer lahko se zlomi (zdrobi, prelomi), postane šibka, slabotna  ali izčrpana. Duhovni zdravilci starodavnih kultur pravijo, da zlomljeni drobci in delci duše lahko ostanejo znotraj našega fizičnega jaza ali pa se zataknejo, izgubijo. Lahko ostanejo prilepljeni tudi na prejšnja življenja, prejšnje izkušnje in realnosti.

Nerazložljiva privlačnost

Ko ti delci zapustijo naše fizično telo, naš fizični jaz ostane nekako nezavarovan (vsaj počutimo se tako). Če se je dušni delček skrival znotraj določenega telesnega dela, po njegovem »odhodu« tisti del ostane nekako prazen in nenapolnjen, mi pa se v tistem delu telesa počutimo, kot bi bili nezavarovani. Če delci duše ostanejo zataknjeni v drugi časovni periodi ali v drugi osebi in objektu, lahko v našem zdajšnjem življenju čutimo nerazložljivo privlačnost do določene časovne periode v preteklem teku časa, prav tako nas lahko nezavedno pritegnejo določene osebe ali objekti …

Zakaj resnično včasih tako čutimo? Nekateri prostori, objekti, ljudje, države, predeli sveta in obdobja zgodovinske preteklosti se nam zdijo privlačnejši, srce in duša nas vleče k njim z nerazložljivim vzrokom. A kot pravijo duhovni zdravilci starih ljudstev, se v njih zadržujejo delci naše duše.

Vsakršne travme, povzročene duši, se lahko odražajo tudi v tem, da duša delno ali popolnoma zapusti fizično telo. To se mnogokrat zgodi pri osebah, ki so bile kako koli zlorabljene ali pa so preživele druge izjemno težavne travmatične dogodke. Iz tega lahko izvira bolezen kot na primer shizofrenija, nagnjenost k jemanju drog itn. Tako so na primer shizofreniki »videti prazni« od vratu navzdol, njihova duša je včasih prelomljena na dva dela ali celo na več raznolikih oblik. Na takšen način lahko duša ostaja v telesu vse dotlej, dokler ni spet ujeta v določeno izkušnjo, ki je podobna izkušnji, ki je povzročila njeno izvorno travmo. Lahko bi rekli, da gremo tedaj, ko gremo skozi podobno izkušnjo, skozi isto karmo ali da »podelujemo« določeno karmo oziroma karmični vzorec. V času podoživljanja oziroma nekakšnega ponovnega doživljanja enake izkušnje, duša dostikrat popolnoma odplava iz telesa ter se vanj povrne šele tedaj, ko se v njej, skozi duhovno zdravljenje, ponovno vzpostavi mir.

Vnovično vzpostavljanje miru v duši

Če želimo v duši znova vzpostaviti mir, moramo najprej postaviti diagnozo oziroma določiti trenutno stanje duše. Starodavni duhovni zdravilci so včasih osebo in njeno ožjo družino izolirali in pogledali, kako je z dušo, kakšno je njeno stanje in kje se nahaja duša. Določili so, ali je duša zataknjena v določenem predelu telesa ali pa je popolnoma odstranjena iz telesa in morda le še z tanko vezjo pripeta nanj. Morda je duša »sesuta« na delčke, ki leže na različnih mestih, ali pa se skriva v preteklem življenju in morda celo v kakšni travmatični izkušnji iz otroštva. Duša je lahko preveč usmerjena in naravnana tudi na prihodnost, spet druga je morda je le delno povezana s telesom, medtem ko so določene duše popolnoma cele znotraj fizičnega telesa. Stanje duše lahko določimo z zelo senzibilnimi čuti, ki bi jim lahko rekli že kar transcendentalni čuti. Zato moramo pri zdravljenju dušnih ran obvladati gibanje tako v fizičnem kot tudi v duhovnem svetu ali dimenzijah realnosti.

Ko je stanje duše opredeljeno, se lahko začne zdravljenje duše. Kadarkoli so zdravilci starih kultur zdravili bolno ali uročeno dušo, ki ji je bilo onemogočeno delovanje, so se tega lotili z duhovnim zdravljenjem (nekateri za to uporabljajo tudi izraz “zdravljenje duše”). Včasih je bilo treba zdraviti kar celo plemensko skupnost, včasih pa zgolj posameznike znotraj nje. Mnogokrat so določeni bolni posamezniki ozdraveli potem, ko so zdravilci zdravili celo plemensko skupnost. Nekateri izredno duhovno in osebnostno močni zdravilci starih ljudstev (kar jih je pač še ostalo) to počno še dandanes. V tem zdravljenju so posebej izjemni avstralski aborigini ali pa afriški zdravilci plemena Zulu. Mnoga zdravljenja izvajajo z obrednimi plesi, ki so kot nekakšna skupinska molitev – invokacija duhovne zdravilne energije. Njihovi zdravilci vidijo stanje duše, ki ima težave. Za odpravljanje in zdravljenje nekaterih dušnih ran, morajo zdravilci celo zapustiti svoja telesa, da osvobodijo bolno ali blodečo dušo in jo privedejo nazaj tja, kamor spada.

Takšni zdravilci morajo seveda obvladati »hojo« po obeh svetovih, duhovnem in fizičnem. Prav zato, ker se med nekaterimi zdravljenji podajajo v tako oddaljene duhovne dimenzije, so po njih lahko fizično zelo izčrpani in potrebujejo nekaj dni za fizično okrevanje.
Hkrati pa takšen, a povsem drugače izveden način duhovnega zdravljenja ali zdravljenja dušnih ran najdemo na primer tudi na krščanskih ali katerih koli drugih romarskih krajih in svetih mestih (kjer domujejo svete osebe ali guruji). Tudi tam se dogajajo duhovne ozdravitve, ki lahko rezultirajo tudi v ozdravitvi težkih fizičnih ali psihičnih bolezni. Cela paleta takšnih duhovnih ozdravitev, ki so tudi medicinsko preverjene, je popisana na primer v krščanskem romarskem kraju Lurd. Tako kot pri tovrstnih ozdravitvah v prastarih plemenskih skupinah tudi na teh svetih in romarskih mestih ozdravljene osebe dostikrat začutijo pred ozdravitvijo velik strah, med samo ozdravitvijo (v trenutku tik pred ozdravitvijo) pa velikansko bolečino v določenem predelu fizičnega telesa. Nemalokrat ob tej bolečini izpustijo tudi krike ali neznansko jočejo, morda za hip izgubijo zavest in padejo v komo ter podobno.

Bog nas ljubi takšne, kakršni smo

Ranam duše bi lahko bolj znanstveno oziroma z natančno terminološko opredelitvijo rekli “rane v zavesti” oziroma “rane v globokih plasteh naše zavesti”, zdravljenju duše pa “zdravljenje globljih plasti zavesti” (nezavednega, ki je naša karma). Zaradi zelo globokih ran v zavesti, premnogih skritih nezavednih (karmičnih) spominov na zlorabe, se zdravljenci ne počutijo vredne, da bi ozdraveli. Krivdo za zlorabe prelagajo nase, sebi se zdijo grdi in zato nevredni božje ljubezni , ne zavedajoč se, da jih Bog ljubi v vsakem trenutku, takšne, kot so.

Prehod skozi tako globoke travme res ni lahak, še posebno če gre za duše, ki so občutile veliko strahu, negotovosti, frustracij ali težavno otroštvo. Kako naj na primer odreagiramo, če zdravitelj najde delček naše duše (zavedanja) v nekem drugem predelu univerzuma, zgolj z vezjo pripetega na naše zdajšnje fizično obstajanje? Ta delček se zaveda, da bo življenje težavno in zato ne želi priti v fizično telo in obstajanje. Ko se zdravljenec odloči, da ta delček kljub neznanskemu strahu, ki ga ob tem spremlja, vendarle potrebuje in hoče v svojem življenju, se lahko začne odvijati zdravljenje. Zdravljenec se zave, da bo po ozdravitvi bolj celosten in bo njegovo telo bolj povezano z duhom in z njegovo duhovno močjo. Po takšni ozdravitvi (povrnitvi izgubljenega delca zavesti o sebi) se zdravljenec običajno začne učiti, kdo v resnici je. Postaja srečnejši in duhovno, pa tudi nasploh močnejši.

Tovrstno zdravljenje običajno pomaga pri suicidalnih težavah. Zdravljenec s suicidalnimi nagnjenji lahko na primer odkrije, da se njegova duša boji priti v telo in da se skriva čisto blizu božanskega bistva vsega. Ko se zdravljenec odloči, da želi povezanost duše s svojim fizičnim obstajanjem, je trenutek ozdravitve lahko videti zelo poseben, saj zdravljenec lahko izpusti boleč krik, zatrese se mu vrat … Hkrati pa izginejo poprejšnje bolečine in želje po smrti. Tudi v primerih spolne zlorabe je to zdravljenje blagodejno. Osebe, ki so imele izkušnjo spolne zlorabe, lahko ugotovijo, da je duša le delno povezana s telesom ter da je na njej temna pega. Tedaj morda zajočejo, rekoč, da ne verjamejo, da jih tako »umazane« Bog še ljubi … Ko skozi zdravljenje ali več zdravilskih seans spoznajo, da je ideja, da jih Bog ne ljubi in da jih obsoja, povsem napačna – se njihove dušne rane postopno zacelijo. Spet lahko zaživijo normalno življenje.

Zadnji del zdravljenja globokih ran v naši zavesti, je spajanje vseh treh aspektov – telesa, uma in duše. Bolj ko postajajo spojeni, težje jih je oddeliti in razločevati kot posamezne dele, aspekte nas samih. Ko se vsi trije deli nas samih tako spojijo in prepojijo drug z drugim, občutimo moč božanskega vira, ki je tudi naš božanski vir. Tedaj smo bolj in bolj pretočni za ta vir, ki je luč – božanska luč. Tako naše bistvo (sebstvo) vse bolj pronica v naše tukajšnje obstajanje, življenje. Naš primarni božanski jaz se manifestira kot naš jaz. Tedaj nismo več kot razcepljeni na dvoje, ko je naš božanski jaz oddeljen od našega jaza. Naše bistvo se zlije z našim zavedanjem sebe, vemo, da smo mi ta božanski jaz in zato tedaj pravimo, da znova pridemo v enost. In prav tega si tudi želimo.

Izvori duhovne zdravilne energije

Izvori duhovne zdravilne energije so v duhovnih energijskih telesih. Ta energija se pretaka skozi duhovne energijske centre – čakre. Mnogi starodavni duhovni zdravitelji verjamejo, da naša duša oziroma naši duhovni energijski izvori pravzaprav opravljajo celotno duhovno zdravljenje in manifestiranje »čudežev«. Mnoga starodavna ljudstva delajo neposredno z dušo, sklicujoč se na duhovne principe zdravljenja (ki so temelj zdravljenja in življenja nasploh).

Zdravljenje duše se po svetu izvaja skozi raznolike tehnike, vendar so rezultati zdravljenja duše vedno izjemno presenetljivi. Vsekakor je duša najbolj očitno »vozilo« za prevajanje (kanaliziranje) duhovne energije. Duhovno zdravljenje pomeni, da sami sebi pomagamo z duhovnim zdravljenjem – prevajanjem duhovnih energij ter tudi da drugim pomagamo s to sposobnostjo oziroma da jim pomagamo, da tudi sami razvijejo to sposobnost zavedanja in delovanja. V takšnem procesu zdravljenja se kot zdravilci premikamo med fizičnim in duhovnim svetom, da bi pomagali posameznikom ozdraviti fizične in duševne rane, težave in takšne ali drugačne negativne vzroke. V takšnem zdravljenju se moramo vprašati tudi to, česa si želi naša duša, ne da se sprašujemo le to, kaj je narobe z našim fizičnim telesom, njegovo energijo, z našimi čustvi in mislimi …

Neverjetno, a resnično – božanski izvor, Bog (ki je naš osebni božanski izvor in hkrati izvor vsega, kar obstaja) vedno »odgovori« na naša hotenja, vedno se odzove na naše prošnje ne glede na to, kakšno težavo ali bolezen imamo. Zato pravijo, da vera dela čudeže. Mnogi, ki so ozdraveli na romarskih zdravilnih krajih, so verovali v Boga, v božanski vir … in vera je res naredila tisto, kar velja kot čudežno …

Iz duhovnega v fizično

Najboljše dosežke pri takšnem zdravljenju in manifestiranju lahko dosežemo s prinašanjem energije skozi najvišje duhovne čakre v naše telesne, najnižje ležeče čakre. S tem lahko postopno razrešujemo ne le bolezenske težave, temveč tudi težave v odnosih ali v službi in še kje drugje, čisto vsakdanje težave nasploh.

Ko dušo odpremo sebi, se postopno prelije tudi v prostor, v kontakte z drugimi na ravni duše. Ko se to dogajanje odrazi na fizični ravni, lahko »zgradimo mostove«, ki jih preidemo mi sami in potem tudi drugi. Ko v fizično realnost prejemamo energijo ali informacijo neposredno iz božanskega vira, lahko prekrojimo in spremenimo čisto fizične situacije na povsem drugačen način. Tudi sodobni duhovni zdravilci opisujejo dobrodejnost tovrstnega dela v vsakdanjih situacijah, ki so se rešile kot – čudežno.

Toda čudežev ni …

Če se želimo odpreti takšnim – kot pravijo – čudežnim posegom, moramo pravilno opredeliti, kaj sploh so čudeži. Lahko bi rekli, da je tisto, kar mi običajno opredeljujemo kot čudežno, nekaj naravnega, če se odpremo božanskemu viru. Čudež je potemtakem vsak dogodek, ki nas podpira na naši poti duhovne dharme (našega duhovnega smisla) in popolnosti (dovršitve), hkrati pa je energiziran oziroma energijsko podprt prav iz samega božanskega energetskega vira. Že Tomaž Akvinski je dejal, da čudeži niso v nasprotju z naravo, temveč v nasprotju s tistim, kar mi mislimo, da je narava. Če bi človekovo naravo in naravo vsega torej opredeljevali temeljno iz duhovnega vira, bi bili tako imenovani čudeži povsem normalen pojav in delovanje.

Če želimo, da se nam dogajajo čudeži, ne smemo vztrajati pri rešitvah ciljev, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah. Nikakor! Ne smemo na primer vztrajati, da bo naš najboljši, najdražji doživljenjski partner-ka takšen-a, kot smo si ga naslikali v mislih. Ne smemo vztrajati, da bo na primer naša knjiga izdana prav pri tej in tej založbi in da bomo dobili najboljše stanovanje prav v določenem bloku. Zapomnimo si, da imajo drugi ljudje svobodno voljo in da božanski vir – Bog to upošteva. Če želimo delati z energijo božanskega vira, moramo prav to upoštevati tudi mi. Drugače lahko prenehamo razmišljati o tem, da bi delali s tovrstno energijo, ki nikakor ne prenese egoističnega vmešavanja.

Če našega duha blokiramo s svojimi rešitvami zdravljenja ali manifestiranja dogodkov, če mu že vnaprej dajemo napotke, »kako naj nekaj stori«, najbrž ne bomo nikoli prejeli tistega, kar bo najboljše za nas in za vse. Tudi tedaj, ko želimo nekomu pomagati, da bi na primer ozdravel, dobil službo, našel pravega partnerja-ko ali spremenil določene negativne karakterne poteze – žal posegamo v odločitve najvišjega božanskega vira. Čeprav dobronamerni, nismo nevtralni v osebnem mišljenju, zato tudi rešitve težav ne bodo tako izjemne in čudežne kot bi pričakovali. Predati moramo univerzalnemu, kozmičnemu, božanskemu, »kako naj se nekaj reši«, in prava rešitev za nas in za vse bo zagotovo prišla.

Elena Danel

Izvori zdravilne energije

Izvori zdravilne energije so v duhovnih energijskih telesih. Ta energija se pretaka skozi duhovne energijske centre – čakre.

Mnogi starodavni duhovni zdravitelji verjamejo, da naša duša oziroma naši duhovni energijski izvori pravzaprav opravljajo celotno duhovno zdravljenje in manifestiranje »čudežev«. Mnoga starodavna ljudstva delajo neposredno z dušo, sklicujoč se na duhovne principe zdravljenja (ki so temelj zdravljenja in življenja nasploh).

Zdravljenje duše se po svetu izvaja skozi raznolike tehnike, vendar so rezultati zdravljenja duše vedno izjemno presenetljivi. Vsekakor je duša najbolj očitno »vozilo« za prevajanje (kanaliziranje) duhovne energije. Duhovno zdravljenje pomeni, da sami sebi pomagamo z duhovnim zdravljenjem – prevajanjem duhovnih energij ter tudi da drugim pomagamo s to sposobnostjo oziroma da jim pomagamo, da tudi sami razvijejo to sposobnost zavedanja in delovanja. V takšnem procesu zdravljenja se kot zdravilci premikajo med fizičnim in duhovnim svetom, da bi pomagali posameznikom ozdraviti fizične in duševne rane, težave in takšne ali drugačne negativne vzroke. V takšnem zdravljenju se moramo vprašati tudi to, česa si želi naša duša, ne da se sprašujemo le to, kaj je narobe z našim fizičnim telesom, njegovo energijo, z našimi čustvi in mislimi …

Neverjetno, a resnično – bog ali božanski izvor, (ki je naš osebni izvor energije in hkrati izvor vsega, kar obstaja) zna vedno »odgovori« na naša hotenja in vprašanja, vedno se odzove na naše prošnje ne glede na to, kakšno težavo ali bolezen imamo. Zato pravijo, da vera dela čudeže.

Voda naj postane vaša najljubša pijača

Tudi v zimskem času je zaradi ogrevanih stanovanj in suhega zraka nujno potreben primeren vnos vode v telo, saj le-to vsebuje cca 65 % vode. Izguba samo 2 % vode iz telesa lahko prinese prve znake dehidracije, kratkotrajno izgubo spomina in težave s koncentracijo.

V primeru dehidracije je najbolj ogrožena cirkulacija krvi, saj dehidracija povzroči slabo možgansko aktivnost in postaja telo vedno bolj utrujeno. Prav tako voda v telesu omogoča delovanje prebavnega sistema in čiščenje organizma, saj iz telesa odplavlja strupe in škodljive snovi. Prav tako je voda čudovito sredstvo za doseganje čiste in sijajne kože.

Izguba kilogramov – voda je pomemben katalizator izgube kilogramov, saj lahko s pomočjo prav tega “magičnega napitka” trajno izgubite kakšen kilogramček.. Voda zmanjšuje apetit in pomaga metabolizmu, da zmanjšuje nakopičeno maščobo.

Zastajanje vode v telesu – pitje zadovoljive količine vode je najboljši način za vzdrževanje tekočine v telesu. Ko telo dobi premalo vode, se počuti ogroženo in poskuša zadržati vsako kapljico tekočine. Vodo skladišči v medcelične prostore, kar se pokaže v obliki otečenih gležnjev, nog in rok.

Nivo soli – pitje vode tudi pomaga telesu izločiti iz telesa odvečno količino soli.

Največji učinek je ob pitju hladne vode, saj se takšna lažje absorbira v sistem. Izogibajte pa se pitju ledene vode. Ledeno mrzla voda res v trenutku poteši žejo, toda istočasno v telesu ustvarja potrebo po še večjem pitju vode.

Nasveti:

• Zvišajte količino vsakodnevnega vnosa vode.
• Spijte kozarec vode pred in med vsakim obrokom.
• Med odmorom raje kot skodelico kave ali čaja popijte kozarec vode.
• Na družabnih srečanjih zamenjajte alkohol z vodo.

Zastrupitev ali toksikoza

Zastrupitev se pojavi, kadar neizločene strupene snovi iz kakršnega koli vira zasitijo kri in tkiva, limfo in medprostorne tekočine – fluide.

Takrat nastane toksikoza ali prenasičenost krvi in limfe s strupi oziroma toksini. Telo seveda takšno stanje prepozna in ga skuša odpraviti, prizadeva si ga očistiti in znova vzpostaviti normalno stanje homeostaze. Začne z izločanjem, splakovanjem teh strupov iz telesa. Zgodita se dve stvari: močneje izražena opozorila v obliki neugodja in vse večji padec energije telesa. Kot funkcionalni organizmi proizvajamo zelo velike količine strupenih produktov.

Tako npr. proizvedemo dovolj CO2, da nas lahko ‘ubije’ v nekaj minutah, toda to je le eden v množici strupenih produktov. Naši organizmi so sestavljeni iz več trilijonov celic in kakšnih 10 milijonov jih izumre vsak dan. Nove celice zamenjajo stare odmrle, ki so nevtralizirane z lisosomi, encimi, ki so v majhnih organelah znotraj samih celic. Po odmrtju celic ti encimi predelajo odmrle celice na manjše delce, imenovane celični odpadki.

Nekateri od teh produktov, kot recimo železo, beljakovine in aminokisline, se reciklirajo v telesu samem in kar kakšnih 95 % potreb po železu ter približno 70 % proteinskih potreb se izoblikuje v postopku, ki ga izvede telo samo, torej z recikliranjem. Drugi komponenti odmrlih celic pa sta RNA – ribonukleinska kislina – in DNA – deoksiribonukleinska kislina (deluje kot genetski material v celicah), ki sta zelo strupeni, dokler sta v sistemu.

Če se kopičita – kopičita pa se v večini človeških teles -, nastopi stanje zastrupitve. »To so snovi, ki jim ljudje uradne medicine pravijo virusi in tako zmotno pripisujejo tem mrtvim celičnim odpadkom moč življenja in zlonamernosti,« ugotavlja Thomas C. Fry, dr. med., eden izmed številnih praktikov Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Zastrupitev nastane, kadar prenapolnimo svoje telo s strupenimi snovmi od zunaj (napačna hrana) ali pa pademo na »opazovanju naših zmogljivosti« – preveč dela, premalo počitka, premalo spanja, premalo ali nič telesnih vaj, izpostavljenost močnim stresnim razmeram, čustvenim šokom, ki nas hitro oropajo živčne energije. »To je klasični univerzalni simptom, ki zelo jasno kaže na to, da so strupi dosegli koncentracijo, ki jo mora telo zmanjšati in odstraniti, preden začnejo povzročati škodo,« pravi dr. Diamond.

No, ta klasični simptom je zelo opazen v tej drugi stopnji bolezni in tudi v vseh naslednjih, od katerih zadnja se imenuje rak. V drugi stopnji je najbolj znan in običajno zelo napačno razumljen simptom vročina. Vročina je naša prijateljica in zaveznica. Ni prijetna, vendar je znak dejavnosti telesa s hitrim in edinim namenom, da se zaščiti. Vročina mobilizira vse obrambne sposobnosti telesa, kadar se pojavi nevarnost, kakršno je prekomerno kopičenje strupov v telesu. Takrat se metabolizem pospeši, vročina narašča, kar povečuje zdravljenje. To stanje kontrolira hipotalamus, ki deluje kot nekakšen termostat človeškega telesa.

Dr. med. H. Diamond ugotavlja: »Metabolizem sestavljata absorpcija hranljivih snovi in pa izločanje odpadnih snovi, torej strupov, ki nastanejo ob presnovi hrane in pa odmiranja in obnove celic. Vročina je nujna pri izločanju strupov, ki so se v telesu nakopičili in močno presegli sposobnost telesa, da bi jih toleriralo in izločilo brez te izredne prilagoditve. Vročina deluje kot katalizator, ki omogoča, da se strupi topijo, utekočinijo, preidejo v krvni obtok, kri jih prenese v organe izločanja (črevesje, mehur, pljuča in koža), od koder se izločijo iz telesa.« Ob določeni stopnji toksikoze, ko se telo želi rešiti že omenjenih strupov, govorimo o naslednji stopnji bolezni.

Kemikalije v vašem telesu

Biomonotoring ali praksa testiranja ljudi o njihovi izpostavljenosti kemikalijam je lahko dobra ideja. Takšne raziskave lahko nudijo pomembne podatke o mnogih medicinskih skrivnostih. In zakaj?

Zato, ker se lahko kemikalije povežejo z našimi geni že v začetku življenja, posledice pa so opazne šele čez nekaj desetletij.

Sprememba hormonov, ki jo je povzročila kemikalija, lahko vpliva na metabolizem, škoduje normalnemu razvoju, ter povzroči rakava obolenja. Tudi jetra niso sposobna očititi vseh strupov, ki jih zaužijemo vsakodnevno.

Zato bo Center za kontrolo in preventivo bolezni izvedel do sedaj najbolj obširno bionadzorovano raziskavo, kamor bodo vključili 500 popkovin, katere bodo testirali za različnimi kemikalijami.

Do sedaj pa so preko raznih raziskav že ugotovili:

• Raziskava iz leta 2005 je pokazala, da odraslo telo nosi v sebi kar 148 različnih kemikalij.
• Novejša raziskava pa je pokazala, da se je nivo teh kemikalij dvignil v teh letih za kar 43%, kar pomeni, da odrasel človek nosi v sebi 212 različnih kemikalij.
• Rezultati neprofitnih organizacij pa so dali podobne rezultate, čeprav je bilo v njihovih raziskavah vključenih manj ljudi. Te raziskave pa so pokazale, da se kemikalije nahajajo tudi v sistemu novorojenčkov in so najverjetneje prišle v njihov sistem preko popkovine.
• Od leta 2005 so znanstveniki odkril, da večina Američanov v sebi nodi razne pesticide, dioksine, poliklotirane bifilene (PCB), Dikloro-Difenil-Trikloroetan (DDT), …

O temah, kot so zdravje, razstrupljanje telesa in nevarne snovi v hrani smo na našem portalu že veliko pisali v naši rubriki zdravje & prehrana, vendar naj vas ponovno opomnimo, da malo pobrskate po starih člankih.

Jetra so naša čistilna naprava

Zakaj moramo paziti na jetra in kaj lahko naredimo preventivno: predlagamo pegasti badelj, ki deluje kot zaščita pred strupi.

Doma imamo na naših knjižnih policah kar nekaj knjig o zdravilnih lastnostih rastlin. Častno mesto ima seveda pater Ašič, ki se takorekoč predaja iz roda v rod in upam, da bo tako še naprej. Njegove knjige največkrat primem v roke, ko imam kakšen problem.

Vendar me velikokrat zmede dejstvo, da je za neko težavo navedenih toliko različnih možnosti, se pravi različnih zdravilnih rastlin, da se je kar težko odločiti za eno. S tem problemom preobilja se danes srečujemo na vseh področjih, saj smo dobesedno zasuti z raznimi priporočili, včasih tudi medsebojno nasprotujočimi, tako da je potrebno za dobro odločitev predvsem dobro prisluhniti sebi in svoji intuiciji.

Jetra in njihove naloge

Jetra in njihovo delovanje imajo velik vpliv na splošno počutje. Ali veste (mene je malo presenetilo), da so jetra takoj za kožo naš največji organ, ki tehta 1-2,5 kg? Ne vem, zakaj sem mislila, da so moja jetrca čisto majhna!?

Njihova funkcija je, da predelujejo hranila in stranske proizvode prebave hrane. V jetrih nastaja žolč, ki se potem skladišči v žolčniku. Medtem ko srce ’samo’ črpa in pljuča ‘le’ dihajo, imajo jetra, poleg možganov, kar precej nalog: vse delce hrane spreminjajo tako, da jih lahko celice uporabijo, kot največja žleza telesa dnevno proizvedejo skoraj liter žolča, ki v črevesju razgrajuje maščobe, številne strupene snovi se tu spremenijo v nenevarne. Naša čistilna naprava dokaj dobro deluje, če je ne zastrupimo.

Včasih je samoočiščenje možno že z nekaj dnevi prehrane brez maščob oziroma celodnevnim postom.

Žolčni kamni

Zadeva se zakomplicira, če nastanejo žolčni kamni, ki jih potem kirurško odstranijo. Pri tem v celoti odstranijo žolčnik, tako da se presnovni mehanizmi po takšni operaciji spremenijo, ker pač en člen verige manjka. Žolč gre iz jeter direktno v dvanajstnik. Sama sem pred dobrimi petimi leti imela takšno operacijo in nisem imela nobenih težav zaradi tega, niti prej niti pozneje, čeprav sem bila malo začudena, da mi niso po operaciji predpisali nobene diete. Res pa je, da sem šla na operacijo zdrava, saj mi kamni niso povzročali nobenih težav.

Pravočasnih opozoril ni

Jetra so eden redkih organov, ki ne bolijo ali opozarjajo na bolezen in ko zboliš, si lahko že hudo bolan. Torej ni odveč temu organu posvetiti malo več pozornosti in preventive. Zato sem se malo razgledala, kaj in kako bi bilo dobro ukrepati. Najbolj splošen nasvet, ki ga dobiš skoraj za vsako bolezen je, da moraš posvetiti veliko pozornosti prehrani, v primeru jeter predvsem kar se tiče maščob, torej da jih poješ čim manj oz. ta prave. Pa nič alkohola in seveda gibanje.

Preventiva je najboljša in se imenuje pegasti badelj oz. silimarin

Malo surfanja po internetu me je pripeljalo v lekarno, kjer sem si v ta namen kupila zeliščne tablete, ki vsebujejo pegasti badelj (ljudska imena so bodeča neža, bodečnica, bodečnice, bodika, ostropec, ostropes). Gre za sredozemsko rastlino, ki botanično pripada isti družini kot artičoka. Pegasti badelj je ena najučinkovitejših zdravilnih rastlin, ki ščitijo jetra pred strupi – tudi pri zastrupitvah z gobami ali kemikalijami. Zdravilne lastnosti imajo plodovi, ki vsebujejo flavonoidno mešanico imenovano silimarin. V lekarni se dobi tudi prehranski dodatek prav pod tem imenom.

Prepustite intuiciji, da se odloči

Torej, če se vam je med branjem tega prispevka pojavila ideja, da bi morda naredili kratek post ali pa da bi poizkusili s pegastim badljem, to naredite. V nobenem primeru ne bo škodovalo, kvečjemu koristilo. Lahko pa raziskujete naprej in iščete drugačen namig. Kakor sem rekla na začetku: pri rožicah se za vsakogar najde nekaj! Predvsem pa ne pozabite na dejstvo, da dokler ne boli, je še dovolj zgodaj, da kaj sami naredimo. Potem je vse veliko težje!

Vitalka za soncek.com

Naprej »