Palmin sladkor

Palmin sladkor, imenovan tudi jaggery (jaggeree) ali gur je sladilo, pridobljeno iz soka vzhodnoindijske palme, ki ga zgostijo s kuhanjem v melaso in nato ohladijo Lahko je svetlo zlate do temno rjave barve. Nekateri mu pravijo tudi palmin med. Palmin sok po segrevanju ohladijo, da nastanejo kristali in sladkor v trdni kristalni obliki.

Domačini ga uporabljajo za kuhanje palmovega vina in pri kuhi. Ker je palmin sladkor iz ekološke predelave, nerafiniran, brez konzervansov in umetnih barvil ter je zelo malo obdelan, vsebuje zelo veliko naravnih mineralnih snovi, kot so mineralne soli in železo, zato je tudi zdravju koristno sladilo. V ayurvedi se palmin sladkor uporablja pri zdravljenju infekcij grla in pljuč. Ker sladkor pridobivajo prez centrifugiranja, so kristali lahko različnih oblik. Palmin sladkor prav tako znižuje kislost želodčne kisline.

Okus palminega sladkorja lahko primerjamo z okusom pravega rjavega sladkorja in nekaterimi oblikami surovega, nerafiniranega in neobdelanega sladkorja. Čeprav je bolj zdrav od belega sladkorja, je še vedno sladkor in kot tak vsebuje veliko enostavnih ogljikovih hidratov.

Palmin sladkor v Indijski kuhinji

V Indijski kuhinji palmin sladkor uporabljajo za sladkanje pikantnih jedi. Ščepec ali dva dodajo jedem, kot sta curry in sambar. Sambar je zelenjavna enolončnica iz leče, pogosta predvsem na območjih Indije in Šrilanke. Majhne koščke palminega sladkorja domačini jedo tudi kot sladico, ali pa v kombinaciji s tradicionalnimi indijskimi začimbami, iz česar izdelujejo vrsto slaščic.

Tudi za srečo

Nekateri Indijci menijo, da palmin sladkor prinaša srečo, zato pojedo nekaj koščkov sladkorja, preden se lotijo novega posla. Zaradi svoje popularnosti in pomenav indijski kulturi in prehrani ni čudno, da igra pomembno vlogo med ljudmi.

Zakaj ni dobro piti gaziranih pijač?

Kot verjetno večina že ve, gazirane pijača niso najboljša izbira. Poleg cele vrste aditivov in barvil, vsebujejo tudi veliko sladkorja in ogljikovega dioksida. Mi pa smo poiskali 5 razlogov, ki vas bodo mogoče prepričali, da se boste od sedaj naprej raje odžejali z vodo.

1. Proizvodja gaziranih pijač pušča za seboj zelo velik ogljični odtis, saj se se poraba že zdavnaj tako razširila, da jih izdelujejo po celem svetu.
2. Vsebujejo fruktozni koruzni sirup. Ali veste zakaj je cenejši od sladkorja? Ker ga lahko izdelujejo iz gensko spremenjene koruze, poleg tega pa gojenje koruze v te namene podpira podjetja, ki izdelujejo kemikalije in strupe, s katerimi potem ta polja škropijo. Ali mislite da lahko potem ta koruzni sirup očistijo vse te nesnage, preden pride do vaših ust?
3. Po zaužitju dietnih gaziranih pijač, vaše telo dobi nekaj energije, vendar ne pa občutka sitosti ali odžejanosti, zaradi česar popijete še več gazirane pijače.
4. Gazirane pijače niso pijače za odžejanje, ker vsebujejo veliko kalorij in telo tudi potrebuje kar nekaj časa, da iz njih izloči vodo, poleg tega pa imamo po navadi po zaužitju še vedno nekakšen suh občutek v ustih.
5. Ali ste vedeli, da so že velikokrat v gaziranih pijačah, ki jih točijo iz avtomatov (ponavadi v restavracijah), odkrili sledi fekalij?

Potrebujete še kakšen dodaten razlog?

Sladkor ustvarja elektriko

Vlakna, ki jih vsebuje odpadni sladkorni trs, ko iz njega že pridobijo sladkorni sok, po uporabi sežigajo in s tem pridobivajo električno energijo.

Ko se odpadni trs posuši, ga sežgejo v posebnih kotlih, kjer se ustvari vodna para, s pomočjo katere potem pridobivajo elektriko. Emisije, ki pri tem nastanejo pa so manjše kot pri fosilnih gorivih.

Na Floridi na primer pridelovalec sladkorja Florida Crystals v svojo elektrarni na biomaso s pomočjo odpadnega sladkornega trsa (in odpadnega lesa izven sezone trsa) napaja svojo tovarno in še 60.000 domov.

Razlog, da sladkorni trs lahko uporabljajo za pridobivanje energije je, da je zelo učinkovit pri pretvarjanju sončne svetlobe v energijo.

Trenutno take elektrarne proizvajajo okoli 3 % električne energije v državah, kjer je razvita proizvodnja sladkornega trsa (Brazilija, Florida, Kenija …), do leta 2020 pa bi lahko številka narasla na 15 %.

Brazilija trenutno na ta način proizvede 40 megawatov, Kenija pa že 38 MW. Za primer: 1 MW električne energije lahko napaja 400 do 900 domov, odvisno od lokacije in porabe.

Sladkajmo se bolj zdravo

Zakaj se ne bi sladkali s proseno kašo, kaljeno piro z oreščki, sladicami na osnovi suhega sadja in oreščkov? Naši predniki so takšne recepture preizkušali skozi tisočletja.
Kako se lahko sladkamo bolj zdravo?

Šele v tem stoletju pa smo se odločili biti bolj pametni od narave in to nas zdaj stane zdravja. Če uživamo žita v čim bolj celoviti obliki, se bo telo dalj časa ukvarjalo z njihovo predelavo, zaradi česar bo sladkor prehajal v kri postopoma in v daljšem časovnem obdobju. Zato je zdrob vedno boljši od izdelkov iz moke, cela zrna pa so (pod pogojem, da imamo normalno prebavo) boljša rešitev od zdroba. Zapomnite si, da so tudi kuhane sladice veliko lažje prebavljive od pečenih, saj je v njih že velik delež vode, ki je razredčila koncentracijo škrobov. Zato so kuhane kaše zelo zdrava sladica, ki vam bo omilila potrebo po bolj pregrešnih oblikah.

Ločevalne diete vam želijo olajšati prebavo tako, da beljakovin ne bi zaužili v kombinaciji z ogljikovimi hidrati. Vendar pa v praksi prav beljakovine znižujejo glikemični indeks in upočasnjujejo dvig sladkorja v krvi. Zato sladicam dodajamo kreme na osnovi sojinega deserta, sojino smetano ali v kreme primešamo tofu (sojin sirček).

Kjer koli je to možno, sladkor v sladicah zamenjamo s suhim sadjem. Najbolj primerne in najcenejše so rozine. Vsebujejo pretežno sadni sladkor z nizkim glikemičnim indeksom. Tam, kjer ni primerno, da bi jih dodali v kosu, jih lahko namočite, zmeljete in vmešate v kreme ali z njimi, namesto z marmelado, namažete peciva. Na enak način se v kremah odlično obnese »marmelada« iz suhih sliv ali marelic.

Dodajanje začimb zmanjšuje potrebo po sladkorju. Brbončice so zadovoljne s polnim okusom in še opazijo ne, da ste dodali manj sladkorja kot ponavadi. Začimbe, ki sodijo k zimskim sladicam, so cimet, kardamom, klinčki, muškatni orešček, vanilja in janež. Ne bodo izboljšali le okusa vaših sladic, temveč bodo olajšali tudi delo vaši prebavi.

Sadni sladkor

Fruktoza ali sadni sladkor ima najnižji glikemični indeks, zaradi česar je najmanj obremenilen za našo trebušno slinavko. Mnogi zmotno menijo, da beseda sadni sladkor pomeni, da je fruktoza pridoblsladkor1jena iz sadja. To v večini primerov ne drži. Gre za obliko sladkorja, ki je sicer pogosta v sadju, vendar jo najdemo tudi drugje. Fruktoza, ki jo kupujemo v trgovinah, je praviloma pridobljena iz koruze, zato je pomembno preveriti, da gre za koruzo, ki ni gensko spremenjena.

Sadni sladkor v svoji čisti obliki najdemo v sadju, koncentriranih sadnih sokovih ali naravnih sadnih sirupih (brez dodatkov, seveda).

Okus fruktoze je le malo drugačen od belega sladkorja, vendar nekatere moti vsaka sprememba okusa. Fruktozo lahko neboleče vpeljete v domačo kuhinjo ali pisarno na naslednji način. Prvi teden v skodelico za sladkor zmešajte 1/3 fruktoze in 2/3 belega sladkorja. Naslednji teden dvignite delež fruktoze na 2/3. Tretji teden pa lahko postrežete samo fruktozo in vsi bodo svojo kavo, čaj in napitke sladkali na veliko bolj zdrav način, ne da bi opazili spremembo v okusu. Fruktozo lahko uporabljate pri pripravi sladic skoraj enako kot beli sladkor.

Nekaj navodil si je kljub vsemu treba zapomniti:
Fruktoza je bolj sladka kot beli sladkor. Namesto pet žlic belega sladkorja uporabite štiri žlice fruktoze. Pri kuhanih sladicah ni omejitve (pudingi, premazi, džemi, kompoti itd.). Pri sladicah, ki jih pečemo in pri katerih je v masi več kot 1/3 sladkorja, fruktoza ni primerna. Njena točka taljenja je nižja od točke sladkorja in zato lahko karamelizira (pecivo postane trdo in rjave barve). To pa lahko izkoristite pri peki palačink. Če boste v testo dodali nekaj fruktoze, bodo palačinke bolj hrustljave.

Najboljši so tekoči sladkorji

Mnoge šole zdrave prehrane učijo, da so edine sprejemljive oblike sladkorja takšne, ki niso kristalizirane. V naravi je sladkor vedno v tekoči obliki (v sadju ali v naravnih sirupih), zato se med najbolj zdrava sladila uvrščajo tista, ki iz narave le prevzamejo ta sladkor v naravni obliki. Takšna sladila so javorjev, palmov in agavin sirup ter zgoščeni jabolčni in hruškov sok. (Pozor: V to skupino nikakor ne sodijo umetna sladila, ki jih prav tako ponujajo v tekoči obliki!)

Javorjev sirup je najboljši dokaz narave, da sladkor ni nujno greh. Je bogat z minerali in očiščujoče deluje na organizem. Slaba novica pri naravnih sirupih je le njihova cena, vendar procesa pridobivanja sirupov nikakor ne moremo primerjati z masovno proizvodnjo sladkorja. Javorjev sirup pridobivajo iz soka javorjevih dreves, ki morajo biti stara med 40 in 80 let. Sezona se začne, ko nočne temperature padejo pod 0 oC, kar je v Kanadi med novembrom in marcem. Iz enega drevesa od štiri do šest tednov črpajo sok, ki vsebuje le 3 % sladkorja. Šele po 72 urah kuhanja dobi sirup želenih 64 % sladkorja. Iz enega drevesa na leto načrpajo okrog 40 litrov soka, kar omogoči pridobivanje le enega litra sirupa.

Po videzu in okusu pa javorjev sirup delimo na štiri kategorije. GRAD AA je najsvetlejše barve in najblažjega okusa. GRAD A, ki ga dobite v naših trgovinah, je temnejši in močnejšega okusa. Grad B je še temnejši in še močnejšega okusa. GRAD C pa je po okusu in videzu podoben temni melasi. To izjemno okusno sladilo je tudi bogat vir magnezija in selena. Zaradi njegove cene je najbolje, da ga dodajate sladicam, kot so palačinke, sadne solate, sladoledi ali kuhane žitne jedi. Odličen je tudi v domačih piškotih. Enako kot agavin sirup ima tretjino manj ogljikovih hidratov in tretjino nižji glikemični indeks od belega sladkorja.

Agavin sirup pridobivajo iz rastlin agave, starih med osem in deset let. To je eno od redkih naravnih sladil, ki v telesu deluje bazično, kar pomeni, da nas ne zakisa. Ena čajna žlica agavinega sirupa je enako sladka kot ena žlica sladkorja. Njegov glikemični indeks je za tretjino manjši od belega sladkorja, obenem pa daje enako sladkost in tretjino manj ogljikovih hidratov. Je zelo dobrega okusa, kot raztopljeni sladkor z nekaj limone, in se zato dobro ujema s skoraj vsemi sladicami brez omejitev. Lahko ga dodate povsod, kjer ste do zdaj uporabljali sladkor. Če delate biskvite z jajci, ga lahko stepete z beljaki. Kljub temu, da »sneg« ne bo tako trd kot ponavadi, bo biskvit enako uspel. Ker vsebuje nekaj kisline, ni uporaben le pri pudingih, ali kavi z mlekom, saj lahko sesiri mleko.

Melasa je temen, gost sirup, po videzu podoben medu, ki je stranski produkt pri pridobivanju sladkorja iz sladkornega trsa. Je prava zakladnica hranilnih snovi (vsebuje magnezij, železo, baker in mangan ter vitamine skupine B). V eni žlici melase je trikrat več železa kot v jajcu in več kalcija kot v kozarcu mleka.

Tudi pri melasi obstaja več vrst. Najbolj zdrava je tista najtemnejša, ki je rahlo grenkega okusa. Svetla melasa je bolj sladka, vendar manj bogata z vsemi navedenimi vitamini in minerali. Zaradi veliko rudnin je to eno izmed redkih sladil, ki vas ne zakisa. Melasa se odlično ujame s kislimi okusi (npr. pomaranče, limone, šipkov čaj). Če jo dodajate v kuhane kaše, lahko uporabite naslednji trik. Jedi dodajte dve žlički melase in žličko čokolade v prahu (ali ustrezno količino temne čokolade). Melasa in čokolada se dobro ujemata in skupaj dajeta okus po grenki čokoladi. Tako bodo tudi otroci pojedli zdrob ali ovseno kašo s »čokolado«. Ovsene kosmiče lahko skuhate tudi na vodi in jim dodate pomarančni sok ter žlico melase. Ta kombinacija se odlično obnese.

Na policah z zdravo prehrano vse pogosteje najdemo tudi rižev in ječmenov slad. Pridobivajo ju z vrenjem riževih (brez glutena) oziroma ječmenovih zrn. Če ob sladu ne želite uživati še kemije, s katero so žita danes obdelana, izbirajte slad iz ekološke pridelave.

Zgoščeni jabolčni ali hruškov sok je cenovno najbolj ugodna alternativa sladkorju. Ima okus po sadju, iz katerega je pridobljen. Dejansko je to sok, ki mu je odvzet delež vode. Iz osmih litrov jabolčnega soka tako pridobivajo en liter zgoščenega soka. Če ga zmešate z osmimi decilitri vode, boste imeli naravni jabolčni ali hruškov sok. Zgoščenega ga lahko dodajate sladicam namesto sladkorja. Tri žlice zgoščenega soka so po sladkosti enake dvema žlicama sladkorja. Idealno se poda vsem sladicam, v katerih uporabljamo sadje (jabolčni zavitki, pite, sadne rezine itd.).

Sanja Lončar za zlataleta.com

Sladke pijače vplivajo na povišan krvni tlak

Ali pijače, ki vsebujejo večje količine sladkorja višajo krvni pritisk? To je bilo vprašanje raziskave, katere namen je bil odgovoriti prav na to vprašanje. In tu so rezultati, ki so jih pridobili od 810 testiranih oseb.

• Zmanjšanje vnosa sladkih pijač je povezano z nižjim krvnim tlakom
• Vsi tipi kaloričnih sladil so “vpleteni“ v to, še posebej pa povišajo krvni tlak glukoza, fruktoza, saharoza, koruzni sirup z veliko vsebnostjo fruktoze ter skupek sladkorjev.
• Kofein nima vpliva na povišan krvni tlak
• Prav tako pa na povišan krvni tlak ne vplivajo niti dietne različice pijač.

Sladke pijače so eden izmed glavnih faktorjev, ki povzročajo prekomerno težo, hkrati pa tudi povišan krvni tlak, zato je raziskovalce zanimalo, ali bi zmanjšanje vnosa te pijače vplivalo na izgubo teže ter nižji krvni pritisk in odgovor je bil pritrdilen. Krvni tlak pa se je za čudo znanstvenikov zmanjšal tudi pri ljudeh, ki niso imeli problemov s težo.

Hipertenzija ali povišan krvni tlak je eden izmed glavnih dejavnikov za nastanek srčnih težav, kapi, bolezni ledvic ter prezgodnje smrti. Zato je vsekakor priporočljivo ljudem, ki imajo težave s povišanim krvnim tlakom, da ne uživajo sladkih in gaziranih pijač, ki temeljijo na sladkorju.

Kaj se skriva v gaziranih pijačah?

Verjetno je na svetu le malo ljudi, ki dejansko ne mara gaziranih pijač. Res pa je tudi, da obstajajo na svetu še veliko bolj nevarne stvari, vendar pa še vedno obstaja dejstvo, da gazirana pijača ni zdrava.

Tukaj nekaj dejstev o gazirni pijači, ki vam bodo morda dala malo misliti:

• gazirane pijače povezujejo z večjim tveganjem osteoporoze
• gazirana pijača lahko povzroči ledvične kamne
• gazirana pijača lahko zasvoji
• gazirana pijača škoduje zobem
• gazirana pijača zvišuje potrebo po hrani
• gazirana pijača zmanjšuje nivo kalcija, …

Oglejte si video is se prepričajte, koliko sladkorja je v pločevinki gazirane pijače. Mogoče boste naslednjič malo premislili, preden boste spili kozarec gazirane pijače.

Sladka kriminalna zgodba

Sladkor in njegova zgodovina je dolga kakih 2300 let, trgovina je cvetela in z njim so obogateli tisoči ljudi. Potem pa se je nenadoma pojavil saharin, tista hudičeva zadeva, ki je tristokrat bolj sladka, pa sploh ni sladkor! Zgodba o vojni med sladkorjem in saharinom je prepolna spletk, podtikanj in strasti. In ta zgodba je prava pravcata kriminalka!

V dandanašnjih neizprosnih bitkah za tržni delež so vse pomembnejši argumenti, raziskave, sporočila za javnost, pričevanja in dejstva, z vedno novimi in vse bolj argumentiranimi informacijami smo zapisani dobesedno vsak dan, da bi le stopili na eno ali drugo stran. Zaradi tega vedno pogosteje tudi izgubljamo niti, zgodbe, spoznanja, neka druga dejstva, ki bi na vojno okoli nas morda vrgla še drugo luč in bi problematiko lahko bolje razumeli. Ali imajo tisti, ki se borijo za prevlado na trgu, interes, da potrošniki dobro poznajo tematiko, ali ne, verjetno ni prevelika dilema. Zato število informacij samo narašča.

Le občudovana umetnost

Nekdaj so si ljudje hrano sladili na različne načine, na primer s sladili kot so med, sok sladkornega trsa in javorjev sirup črnega javorja, sladkor je v zgodovino prišel šele kasneje. Nekako 300 let pred našim štetjem so namreč Indijci s pomočjo neke precej skrivnostne tehnologije že znali izdelati pravi sladkor. Prava proizvodnja sladkorja datira v deseto stoletje in v Egipt, nekoliko kasneje so ga pridobivali tudi na Cipru. V arabski kulinariki in starih kuharskih knjigah lahko najdemo številne recepte za pripravo sladkarij in jedi s sladkorjem, zato ne čudi, da so bili njihovi gostje iz Evrope vedno znova fascinirani nad raznolikostjo ponudbe in široko paleto idej. Še posebej so občudovanje plenile slastne pijače s sadjem in sladkorjem, ohlajene z ledom z bližnjih gora … in to v času, ko je Evropa sladkor uporabljala predvsem za medicinske namene!

Arabci so sladkor prinesli v Bizanc, pa tudi naprej. Priložnosti, da bi sladkorni trs, divja rastlina z obal bengalskega zaliva, prodrl v Evropo, sta bili vsaj dve: najprej je vojska Aleksandra Velikega ob svoji vrnitvi iz Indije prinesla s seboj tudi sladkorni trs, vendar ni zbudil nobenega interesa, potem pa so v 13. stoletju trs s seboj s pohodov prinesli tudi križarji. Kljub temu je glavno sredstvo za slajenje živil skozi celoten srednji vek v Evropi ostal med.

Selitev čez lužo

Po odkritju Amerike koncem 15. stoletja je Evropa spoznala veliko rastlin, ki so bila za ameriška tla običajna, na primer tobak, koruza, krompir in druge, manj pa je znano, da so isti popotniki neko pomembno rastlino odnesli tudi v Novi svet – ameriška celina je spoznala sladkorni trs. Najbolj se je prijel v Braziliji, kjer so se pogoji najbolj ujeli, tako klima in prst kot tudi cenena delovna sila, sužnji, ki so jih kmalu zatem pričeli dovažati iz Afrike. Sladkor je hitro omrežil vse.

Njegova proizvodnja je bila težavna: najprej je bilo treba trsje posekati, nato narezati, drobiti (in za vse to so potrebovali izredno močne roke), potem pa so sok dolgo kuhali v velikih bakrenih posodah ter ga na koncu ohladili v glinenih vrčih do kristalizacije. Tak neprečiščeni sladkor so potem rafinirali, čistili kar tam ali pa so ga na čiščenje vozili v Evropo (London, Pariz, Benetke, Antwerpen itd.), kar mu je seveda zviševalo ceno. Kolonialni sladkor in rum – kot stranski produkt proizvodnje sladkorja – so najprej uvažali iz Brazilije, kasneje pa s Kube, Antilov in Portorika. V nasprotno smer je potovala nasoljena govedina in drug živež, trgovina se je ustalila.

To je bila prava trgovska idila: proizvajalci in trgovci so nekaj stoletij dobro služili, proizvodnja je rasla, cvetele so tudi državne blagajne. Vse pa je leta 1878 porušilo neko novo odkritje: kemik Fahlberg je odkril snov, ki je bila 300-krat slajša od sladkorja, pa sploh ni bila sladkor!

Saharinska vojna

Novemu “sladkorju” se je reklo “saharin” in mu je takoj uspelo javnost razdeliti na tiste, ki so bili “za”, in tiste “proti”. Jasno je, da so bili najglasnejši nasprotniki prav proizvajalci sladkorja, ki so takoj zaslutili, kaj novo odkritje pomeni. Pridružili so se jim še različni tradicionalisti, ki nimajo radi sprememb, govoreč, da gre za zdravju nevarno “hudičevo delo”, saharinu nasprotna pa je bila tudi nemška vlada, ker se je bala, da bo izgubila lep dela pritoka davkov. Da bi dokazal, da je saharin neškodljiv, je Fahlberg vsakodnevno pogoltnil po 10 gramov saharina, kar se tudi danes smatra za zelo pretirano količino, celo za živali.
Seveda so se najbolj iskreno veselili sladkorni bolniki širom sveta – o sladkorju dotlej niso smeli niti sanjati, sedaj pa so jim bile naenkrat na dosegu rok jedila in sladice s prej prepovedanega seznama. Podporniki saharina so bili tudi logično tudi zdravniki, ki so ga imeli kar za zdravilo.

V času vrenja javnega mnenja so spretni tovarnarji hitro večali proizvodnjo saharina, ki je že leta 1901 znašala neverjetnih 175.000 kilogramov! Seveda je tako agresiven prodor na trg že omenjene strasti samo še razplamtel. Morda zveni neverjetno, toda v nemškem parlamentu so se prav o saharinu zelo žolčno kregali en cel dan! Socialisti in liberalci so skupni napadali Bismarckovo vlado, da širokim množicam ne dovoli za majhne denarje uživati sladke hrane. No, vlada je kljub vsemu saharin prepovedala in tako končala spor. Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega – proizvodnja saharina je prešla v ilegalo in ustvarila črni trg; prodaja je postala še večja kot prej, le da po novem vlada od vsega primeta ni imela niti marke dohodka! Tihotapci so imeli pri iskanju poti saharina do kupcev veliko navdiha – prenašali so ga v vrečkah, všitih pod krila, vstavljenih v zračnice koles ali v dvojna dna kovčkov, saharin se je znal vsuti celo iz steklenic, v katerih bi moral biti šampanjec! Nekateri so pri tem bajno zaslužili, nekateri manj spretni pa so zaradi te prepovedane trgovine končali v zaporu.

Dragocena molzna krava

Vlada je tako morala popustiti in dovoliti proizvodnjo ter prodajo saharina. Mačehovski odnos države se je – zavoljo profitov, jasno – spremenil v zaščitniškega, letna proizvodnja skoraj petsto ton saharina je bil dovolj velik razlog za to. Saharin je našel svoje mesto na mizah, za časa druge svetovne vojne, ko je bila dobava sladkorja motena, je za kratek čas celo prevzel primat sladkorju.

Povedati je treba, da je bil tedanji saharin nekoliko grenak (neprimerno slabši od današnjega), vendar je bilo pomembno to, da je bil poceni in da je sploh bil. In če bi hudič spal, bi bilo zgodbe o saharinu in sladkorju tukaj konec. A ni bilo tako. Ravnotežje med sladiloma se je spet porušilo po letu 1945. gospodarstvo se je povsod po Evropi po vojni razcvetelo, v Nemčiji še najbolj. “Poljedelski čudež” v 50-tih letih je prinesel hitro rast življenjskega standarda in poplavo hrane. Med vsem tem je enormno zrasla prav poraba sladkorja, ki so ga z veliko žlico vmešavali v pecivo, torte, sladolede, kreme, marmelade itd. Umetna sladila – ne samo saharin, ampak tudi druga novo odkrita sladila, ki so se pojavila v vmesnem času – se navkljub odličnim lastnostim niso mogla uveljaviti zaradi diktature sladkorja oziroma “sladkornega lobija”. Pred propadom so jih rešili samo zdravniki in strokovnjaki za prehrano.

Vse manj zaželeni sladkor

V tem času so se stvari namreč korenito spremenile. “Napačno sestavljena” hrana je skupaj s pretirano uporabo alkohola doprinesla k vse večjemu številu ljudi, ki trpijo, bolehajo in umirajo zaradi bolezni ožilja in srca, možganske kapi, sladkorne bolezni in drugih. Prav vse te težave pa imajo skupen imenovalec prav v napačni prehrani. V družbi hranil, ki so sestavljala “listo nezaželenih”, se je na častnem mestu znašel tudi sladkor. “Obtožen” je bil za okvare zob, debelost, kronično utrujenost, sladkorno bolezen, celo shizofrenijo, pa tudi za delinkventno obnašanje mladine! Nizale so se študije, katerih cilj je bil ukiniti ali pa vsaj močno zmanjšati porabo sladkorja. Za proizvajalce so bili to seveda čisto nemogoči argumenti, tisto pa, kar jih je prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da so zdravstvene avtoritete in organizacije svetovale ljudem ne le to, naj se sladkorju v čim večji meri izogibajo, ampak naj si hrano sladijo prav z umetnimi sladili, ki nimajo energetske vrednosti, s smrtnim sovražnikom sladkorja torej! Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tudi priporočilo, da bi se veljalo izogibati sladkorju zaradi ohranitve in izboljšanja zdravja. Sladkorni imperij je bil pred razpadom.

Udarci pod pasom

Za čakanje ni bilo več časa in proizvajalci sladkorja so se za novo vojno pripravili precej bolj premeteno kot prej – namesto prepričevanja preko medijev je vojna dobila dimenzije znanstvenih razprav. Hlastno so iskali vse mogoče možnosti, da bi dokazali škodljivost umetnih sladil in jih tako odstranili za vse čase. Pojavile so se tovrstne razprave in znanstvena dela, prvi vrhunec tega boja pa je bila neka kanadska “znanstvena” študija, ki je – v obliki novinarske zgodbe – obšla cel svet in precej prestrašila proizvajalce umetnih sladil, saj je v njej črno na belem pisalo, da so poskusne podgane zaradi dolgotrajnega uživanja saharina dobili raka na mehurju!

Ko je prišlo že do precejšnje škode, so se vendarle pojavili nekateri znanstveniki, ki so menili, da mora javnost kljub vsemu izvedeti resnico, in so pojasnili zahrbtnost tega napada – podgane so v tej študiji prejemale tako velike količine saharina, da se škodljivim pojavom ni bilo mogoče izogniti. Doza, uporabljena v tem eksperimentu, je bila naravnost pošastna, primerljivo enaka 10.000 tabletam, ki bi jih dnevno zaužil človek!

Skupina uglednih znanstvenikov je kmalu zatem objavila sklep, da je “saharin v priporočljivih količinah popolnoma neškodljiv”. Kaj pomeni “v priporočljivih količinah”, je jasno že od Paracelsusove trditve iz 16. stoletja: “Vse je strup in vse je zdravilo. Kaj pa je zdravilo in kaj strup, odreja samo količina.”

Danes

Seveda tovrstne kalvarije ni preživel samo saharin, tudi drugim umetnim sladilom nihče ni pripravil slavnostnega sprejema, kljub temu pa so si našla svoj prostor pod soncem. Dandanes za red na tem segmentu trga skrbi mnogo organizacij in znanstvenih teles po svetu. Ena od posledic strogega nadzora je nekakšno “miroljubno sožitje” proizvajalcev sladkorja, nadomestkov sladkorja in umetnih sladil, pri čemer pa vojna seveda ne miruje, le preoblikovala se je – danes gre za težnjo po učinkovitosti, kvaliteti in prepričevanju kupcev, kje je boljše, cenejše in predvsem bolj zdravo.

Aleš Petrič

Koruzni sirup z veliko fruktoze je slabši kot sladkor

Koruzni sirup z večjo vrednostjo fruktoze ali HFCS je po raziskavah, ki so se odvijale na univerzi Princeton, veliko slabši in še bolj pripomore k pridobivanju telesne teže kot pa navaden sladkor.

Podgane, ki so bile vključene v študijo kot poskusni osebki in so imele dostop do HFCS sladkorja, so sčasoma bistveno bolj pridobile na teži, čeprav je bila kalorična vrednost enaka kot pri tistih podganah, ki so jedle navaden sladkor.

Strokovnjaki so prav tako ugotovili, da dolgoročno uživaje takega sladkorja vodi do debelosti, saj dviga nivo trigliceridov oziroma telesne maščobe.
Podgane so tekom raziskave dobile manjše količine tega tega sladkorja, kot bi jih drugače našli v povprečni gazirani pijači, vendar so se vseeno vse zredile. Raziskovalci trdijo, da takšnega pojava ni mogoče opaziti tudi takrat, ko podgane hranijo s takšno prehrano, ki bi jih zredila v zelo hitrem času, saj so se pri prehranjevanju s HFCS sladkorjem zredile še toliko hitreje.

Zato so raziskovalci uotovili, da fruktoza – HFCS in glukoza – navaden sladkor, v telesu delujeta in se razgradita drugače. Fruktoza se v telesu pretvori v maščobo, medtem ko se glukoza v energijo. Podatki pa kažejo tudi na to, da je bilo leta 1970, ko so uvedli fruktozni sladkor, predebelih 15 % populacije, danes pa je predebelih že 33 % ljudi.

Naprej »