Prehranska terapija zdravi bolezni

Prehranska terapija  združuje znanost  z naravno medicino in zdravi brez zdravil. Ukvarja se s telesom kot celoto in išče vzroke za težave in ne le simptomov,kot je to pri tradicionalni medicini.

Prehranska terapija temelji ne znanosti, da je bolezen posledica prehranskih nepravilnosti v naši prehrani, ki se kopičijo v daljšem časovnem obdobju. Telo ima prirojeno inteligenco in sposobnost, da se pozdravi samo, če mu damo primerno hrano. Mnogi od nas smo prehranske nepravilnosti podedovali od naših staršev, ne da bi se tega zavedali.

Prehranska terapija je rastoči del področja alternativne medicine, tako kot akupunktura, naturopatija in kiropraktika. Telo se želi pozdraviti celostno – telo, kot celoten sistem, ne pa kot vsota njegovih delov in ne samo kot zdravljenje simptomov. Osnovna filozofija prehranske terapije je preprosta: nešteto zdravstvenih težav, ki danes pestijo sodobni svet je rezultat slabih temeljev fiziološkega telesa. To je predvsem posledica slabe prehrane in kroničnega stresa. Naloga prehranskega terapevta je spremeniti slabe navade. Pomembna je izbira hrane, njena priprava, pa tudi dodajanje ustreznih prehranskih dopolnil. Naloga prehranskega terapevta je tudi izobraževanje ljudi na tem področju. Pomembno je obveščanje in pravilno usmirjanje ljudi o novih izsledkih, študijah in raziskavah vodilnih svetovnih prehranskih organizacij in inštitucij.

Prehranski terapevt (NTP), ne samo izobražuje svoje stranke o prehrani in prehranjevanju, temveč natančno oceni vsakega posameznika. Niti dva človeka si  nista podobna. Ocena vsakega posameznika temelji na biokemični individualnosti in to nam omogoča individualen pristop in individualno terapijo.

Naravna prehranska terapija (NPT) upošteva celotno sliko telesa in ne le simptomov bolezni. Dejanski problem ni le v simptomu bolezni. Dejansko iščemo korenine, osnovni vzrok za težave. Na primer, menimo, da debelost ni toliko bolezen, kot je vrsta hormonskih neravnovesij. Ustvariti je potrebno ravnotežje v telesu na naraven način in različen za vsakega posameznika. Takoj ne bomo posegli po zdravilih, vendar je potrebno razumeti, da je včasih lahko tudi zdravilo nujen ukrep. Velikokrat se lahko telo samo pozdravi, če smo potrpežljivi in če se stranka in terapevt podpirata ter dopolnjujeta. Priporočamo uravnoteženo prehrano z nepredelano hrano brez umetnih dodatkov. Paziti je treba na prebavo, krvni sladkor, ravnovesje mineralov in maščobnih kislin. Ne smemo pozabiti na vnos zadostne količine tekočin.

Pri odpravljanju stresa se lahko vključuje joga, fizično delo, meditacija, vedenjska terapija ali katero koli druga metoda, ki pomirja psiho in izboljšuje splošno zdravje.

Kdo ima lahko koristi od prehranske terapije?

Žalostno je dejstvo, da je zdaj skoraj nemogoče dobiti vse potrebne hranilne snovi iz hrane. Naša zemlja je izčrpana, naša hrana je zelo predelana in naše okolje je polno strupov. Večino bolezni je mogoče preprečiti. Naš zdravstveni sistem je drag in naši zdravniki nimajo dovolj časa ali energije, da bi nam pomagali. Veliko časa, denarja in znanja je potrebnega za to, da iščemo odgovore za svoje težave. Vendar pa obstaja upanje in prehranska terapija je učinkovit naravni pristop v sodelovanju z zdravnikom, ki mu lahko zaupamo. Konec koncev smo sami odgovorni za lastno zdravje in veliko bomo naredili že s tem, da bomo dovolj ozaveščeni in bomo sledili najnovejšim prehranskim raziskavam.

Veliko strank  trpi zaradi depresije, nihanja razpoloženja, slabe prebave. Nekateri celo povedo, da je to normalen proces staranja, vendar temu ni tako in večino težav lahko odpravimo. Prehranski terapevt lahko pomaga odkriti dejanski vzrok za osnovni problem in s prehransko terapijo lahko uredimo ravnotežje telesa, prebavno neravnovesje, uredimo krvni sladkor, diabetes, odpornost na inzulin, alergije, težo,depresijo, bolečine v sklepih, PMS in splošna razstrupljanja, da naštejemo samo nekatere .

Še ena prednost: To je cenovno veliko bolj ugoden način zbiranja informacij o svojem telesu, saj je preventiva vsakomur bistveno bolj dostopna .

Prehranska terapija je bistveni sestavni del celovite zdravstvene oskrbe zahodnega sveta, vedno bolj uveljavljena pa je tudi pri nas. Z upoštevanjem individualne prehranske terapije se lahko bistveno izboljša zdravje in kakovost življenja posameznika. Poleg prehranske terapije poteka tudi svetovanje strankam o spremembi življenjskega sloga, ki je potreben za dolgoročno ureditev prehranskih navad.

Kaj prehranska terapija vključuje?

1. Analizo dosedanjega prehranjevanja, analiziranje dosedanjega zdravstvenega stanja z vključujočo analizo zakisanosti, morebitnih težav in bolezni
2. Načrtovanje in izvajanje prehranske terapije prilagojeno posamezniku in njegovim željam, pripravo priporočenih jedi oz. jedilnikov prilagojenih za individualno osebo, glede na starost, spol, težave in želje posameznika, vse priporočene smernice so podprte z najnovejšimi dokazi in študijami vodilnih svetovnih prehranskih organizacij in združenj, ki združujejo priznane zdravnike, farmacevte, naturopate, dietologe, nutriciste, fizike in druge znanstvenike. Indivudualni pristop k vsakemu posamezniku je bistvenega pomena, saj smo si med seboj zelo različni in ni vsaka “zdrava” hrana primerna za vsakogar ter za vsako bolezen.
3. Spremljanje in ocenjevanje napredka posameznika v nadaljnih obiskih

Prehranska terapija in druge prehranske storitve so primerne kot preventiva oz. za že obstoječe različne bolezni, težave in simptome:

• Bolezni srca in ožilja
• Diabetes: tipa 1, tipa 2, med nosečnostjo
• Preprečevanje bolezni: splošno dobro počutje
• Celiakija, ciroza, Crohnova bolezen
• Alergije na hrano, HIV / AIDS
• Onkološki bolniki
• Pljučne bolezni
• Ledvične bolezni
• Težave s težo, motnje prehranjevanja
• Zdravje žensk: nosečnost, osteoporoza, slabokrvnost
• Hormonsko neravnovesje

Prehranska terapija temelji na prepričanju, da hrana, kot jo je predvidela narava, zagotavlja vse potrebne komponente ( maščobe, vitamine, minerale in encime), ki so potrebne za ohranjanje oz. povrnitev optimalnega zdravstvenega stanja. Že Hipokrat je rekel: » Naša hrana je naša medicina in naša medicine je naša hrana.«

Vsekakor posebne zdravstvene težave zahtevajo posebno zdravljenje, pa vendar je ob tem nujno upoštevanje priporočene prehrane in prehranske terapije. Zdravniki in zdravstveni delavci se pomena zdrave prehrane vedno bolj zavedajo tudi pri nas, v tujini pa so prehranske terapije kot preventiva oz. kurativa že ustaljena praksa.

Prehranska terapija je zelo priporočljiva in koristna tudi za vse tiste, ki nimajo posebnih bolezni, vendar si želijo ohraniti dobro zdravje in počutje.

To je varna in priporočena terapija, primerna za vse starosti, predvsem pa brez negativnih stranskih posledic. (razen tega, da se počutite in izgledate bolje J

Prehranska terapija je holistična veja medicine; prehrana kot ključ do dobrega zdravja je temeljno načelo, ki se uporablja od časa znanega grškega zdravnika in ustanovitelja zahodne medicine, Hipokrata, kot pomoč ljudem vseh starosti, da ostanejo na vrhuncu svojega počutja, energije in vitalnosti. Danes igrajo nova znanstvena spoznanja o prehrani pomembno vlogo v praksi prehranske terapije, kot preventivne in kurativne medicine.

Hiter tempo s katerim živimo in delamo  nas potiska v kulturo, kjer je kakovost hrane drugotnega pomena. Prehranjevanje na delovnem mestu, med potjo, pod pritiskom, zanika namen in vlogo hrane. Moderni supermarketi so založeni z veliko v naprej pripravljenimi jedmi, z zelenjavo in sadjem polnim kemikalij in pesticidov, z ogromno ponudbo mlečnih izdelkov, nasičenih maščob, soli, sladkorjev, slaščic, pakiranega mesa in nenazadnje prehranskih dodatkov.

Vse to prinaša velike koristi za gospodarstvo in zelo negativne posledice na naše zdravje.

Življenjski slog in prehrana sta tesno povezana. Naš način življenja se opredeljuje deloma iz tradicije države, v katerem živimo in deloma in iz našega odnosa, kako to sprejemamo. Kako si res želimo živeti? Glede na izbiro, ki jo imamo, si vsi želimo dobro in zdravo jesti, čimpogosteje dihati svež in čist zrak, piti čisto izvirsko vodo in se tako rešiti nakopičenih toksinov v naših telesih.

Izbira je na nas samih, vendar moramo do uresničitve naših sanj najprej razumeti vpliv različnih živil na naše počutje. Spoznati moramo, da vsakomur izmed nas ustreza individualen vzorec prehranjevanja in ko le tega spoznamo, sta zdravje in optimalno počutje neizbežna.

Z eksperimentiranjem učinkov različnih živil na počutje mnogo ljudi ugotovi njen velik pomen in tako spremenijo stara in privzgojena prepričanja o vlogi prehrane v njihovem življenju.

Prehranska terapija ni samo to, da jeste drugo in različno vrste hrane, vendar tudi to, kako jeste, kje jeste, koliko jeste, od kje hrana prihaja, kako hrano pripraviti, o tem, kako dojemate sebe in okolje v katerem živite.

Prednosti prehranske terapije so včasih vidni takoj, včasih postopoma, vendar so posledice dolgoročne in brezčasne, učinki prehranske terapije pa povzročijo dolgotrajne spremembe v našem odnosu do življenja.

Prehranska terapija od nas zahteva, da naše telo, duša, um in čustva delujejo skupaj in v celoti.  Zato vključuje vse te vidike našega življenja, s ciljem ohranitve zdravega uma in duha, pa tudi zdravega telesa, pozitivnega odnosa do sebe in učenje videti vse vzroke stresa v našem življenju kot izziv in ne grožnjo.

Sami sebe moramo vprašati.

• Kakšno je moje fizično zdravje?
• Kakšno je moje počutje?
• Ali se počutim res dobro?
• Ali dobro spim?
• Ali imam dovolj energije?
• Ali se v svojem telesu res dobro počutim?
• Ali se dobro in zdravo prehranjujem?
• Ali so moja pretekla dejanja v vsakdanjem življenju takšna, kot si želim?

Utrujenost je zelo razširjena v današnjih dneh. Zdrava oseba, ki optimalno uporablja svoje celotno telo, zvečer ni utrujena, vendar ima prijeten občutek in potrebuje spanje le kot popolno sprostitev ob koncu dneva.  To ni utrujenost – to je naravna potreba počitka.

Kadar pa smo zvečer utrujeni, takrat potrebujemo mirovanje in okrevanje, da se telo očisti vseh strupov, ki se ustvarijo med dnevno aktivnostjo. Če telesu ne damo priložnosti, da se samo očisti, bo stanje utrujenosti postalo trajno. Ko postane kronično, utrujenost lahko kaže temeljne probleme, kot so okužbe, oslabljen imunski sistem, prebavne težave in slabosti, žlezne in hormonske težave,  limfni zastoji, povečana ali zmanjšana telesna teža…

Bolezen se razvije v štirih fazah:

• Utrujenost, spremembe v utrujenosti– nobena količina spanja nam ni dovolj
• Razdražljivost
• Simptomi bolezni
• Bolezen

Kaj potrebujemo za odpravo težav in bolezni? »ŠTIRI ZDRAVNIKE«

1.  Sončno svetlobo in svež zrak
2. Telesno aktivnost in dovolj počitka
3. Dobro prehrano
4. Čisto vodo

Medtem, ko so naši predniki večinoma živeli na prostem, mi živimo večinoma v zaprtih prostorih s pomanjkanjem dnevne svetlobe. Naše celotno telo pa je odvisno ravno od sprejema svetlobe, saj so od tega odvisne vse naše življenjske funkcije – ureditev apetita, naš vzorce spanja in budnosti, vidiki našega obnašanja in zdravje našega živčnega sistema.

Svež zrak je potreben za izmenjavo toksinov in škodljivih snovi v telesu z vsaj enako količino zraka. Sicer se razvijejo akutne težave z dihanjem. Naša mesta nimajo dovolj dreves, ki bi našemu okolju vračala potrebni kisik, saj drevesa delujejo kot naša pljuča.

Voda je največja poslastica za telo. To je reka, ki nosi vse hranilne snovi po telesu do možganov in do vsake naše celice. Možgani so na prvem mestu, ki trpijo zaradi dehidracije – težave s koncentracijo, razmišljanjem, spominom, utrujenostjo…

Dobra prehrana igra ključno vlogo pri preprečevanju bolezni, je bistveni del uradnega zdravljenja in zdravega načina življenja ter prispeva k splošnemu zdravju in dobremu počutju.

Prehranska terapija se uporablja kot preventivni pristop k zdravju za povprečno osebo, brez kakršnih koli bolezni ali kot način za zdravljenje za ljudi, ki živijo s kroničnimi boleznimi ali drugimi bolezenskimi stanji.

Poudarek prehranske terapije je na uživanju hrane, ki ponuja našemu telesu najvišjo stopnjo hranilne vrednosti z vitamini, minerali, aminokislinami, esencialnimi maščobnimi kislinam in je veliko več, kot le jesti uravnoteženo prehrano.

Prehrana ima velik vpliv na duševno in telesno zdravje. Napačna prehrana in pomanjkanje hranljivih snovi lahko privedejo do številnih psiholoških in fizičnih simptomov ter degenerativnih zdravstvenih pogojev.

Optimalno ravnovesje med hranili, ki jih bomo pojedli, je vodilo v usklajeno delovanje hormonov. Navsezadnje je od tega odvisno naše počutje, zdravje in kakovost življenja.

Danes prehranske terapije igrajo pomembno vlogo v preventivni in kurativni medicini. Če se posvečamo le posledicam, ki se kažejo na našem fizičnem telesu, resnični vzroki ostajajo in se širijo v akutna ter kronična stanja.

Upoštevajmo besede očeta znanstvene medicine, spoštujmo dognanja enega najizjemnejših osebnosti v  medicini vseh časov, Hipokrata.

Danes morajo vsi zdravniki opraviti Hipokratovo prisego, s katero se zavežejo k moralnim in etičnim načelom in ki med drugimi navaja  načelo Primum non nocere (Najprej, ne škodi!).

Zdrava prehrana nam zagotovo ne bo škodila, pomaga pa nam lahko zelo veliko in njenega pomena se marsikdo med nami ne zaveda.

Naj bo hrana naše zdravilo in naj ne bodo zdravila naša hrana. HIPOKRAT

Alja Dimic, www.holistic.si

Artritis in naravno zdravljenje

Artritis je vnetje sklepov in je ena najpogostejših bolezni na svetu. Poznamo osteoartritis, revmatoidni artritis in putiko.

Osteoartritis

Osteoartritis je najpogostejša oblika artritisa pri starejših ljudeh ki se začne se z obrabljenim hrustancem. Hrustanec zapolnjuje prostor med kostmi v sklepu, ko pa se le-ta izrablja, se kosti drgnejo med seboj in osteoartritis se poslabša. Osteoartritis se japogosteje pojavlja v rokah, vratu, spodnjem delu hrbta ali ostalih obremenjenih sklepih, kot so kolena ali boki.

Najpogostejši simptomi so togost in manjše bolečine, ki se pojavijo in izginejo s telesno aktivnostjo, ali bolečine v sklepih, ki ne izginejo nit med spanjem.

Revmatoidni artritis

Revmatoidni artritis je avtoimuna bolezen kar pomeni, da telo napada samo sebe oziroma obloge sklepov. Nastane vnetje sklepov, to pa povzroča bolečine, zatekanje in okorelost. Velikokrat se pojavi na več sklepih naenkrat. Revmatoidni artritis povzroča tudi splošno slabo počutje, utrujenost in vročico. Bolezen je pogostejša pri ženskah in se lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih.

Putika ali protin ali urični artritis

Putika je dedna metabolna motnja, jo poznamo že tisočletja. Kaže se kot odlaganje kristalov mononatrijevega urata v vezivu in sklepnem hrustancu, ledvični kamni, akutni, navadno zelo boleč napad artritisa in pri nezdravljenih bolnikih s progresivnim kroničnim artritisom.

Glavni povzročitelj te vrste artritisa je sečna kislina, katere raven v krvi uravnavajo številni geni. Znanih je več encimskih okvar, ki povzročijo zvišanje ravni sečne kisline v krvi zaradi pospešene razgradnje organskih baz ali purinov. Teh snovi je veliko tudi v določenih vrstah hrane, zato izogibanje takim živilom uspešno pripomore k boljšemu obvladovanju bolezni.

Putika se v Evropi pojavlja najmanj pri dveh od tisoč odraslih moških, od katerih polovica redno uživa alkoholne pijače. Bolezen je pri moških pogostejša in se običajno začenja med 30. in 50. letom. Ženske praviloma zbolijo šele po menopavzi.

Alfred Vogel

Alfred Vogel, pionir naravnega zdravljenja je že v zgodnjem otroštvu začel spoznavati svet zdravilnih rastlin in njihovega delovanja, v kar so ga uvedli njegovi starši. Njegova življenska pot je bilo zdravljenje z rastlinami in želja pomagati soljudem, za kar se je zavzemal vse do visoke starosti.

Vogelov recept za artritis

Zmešajte skodelico vroče vode z dvema žlicama medu in žličko cimeta v prahu, spijte eno zjutraj in eno zvečer. Če redno pijete, se tudi kronični artritis lahko ozdravi. V študiji, ki so jo naredili v univerzi Kopenhagen, so zdravniki pacientom vsak dan dali pred zajtrkom žličko medu in pol žličke cimeta. V enem tednu je od 200 pacientov 75-im bolečina popolnoma izginila. Po nadaljnjem mesecu so bili praktično vsi pacienti brez bolečin, čeprav nekateri skorajda niso mogli več hoditi.

Vir: A. Vogel

Klopi in bolezni, ki jih prenašajo

Klopi so majhne, a za človeka lahko tudi nevarne živali. So namreč prenašalci bolezni, ki lahko pustijo za sabo precej hude posledice.

Poznamo več kot 800 različnih vrst klopov na svetu, a na srečo niso vsi ljudem nevarni. Njihovo življenje poteka preko različnih stopenj, in sicer od ličinke, nimfe in odraslega klopa. Ličinke morajo za razvoj nujno dobiti obrok krvi, saj se brez gostitelja ne morejo leviti in preobraziti v odraslo žival. Največ okužb nastane v mesecih od aprila do septembra, ko najdemo največ teh nadležnih bitij tudi na naših hišnih ljubljenčkih.

Klopi se skrivajo v nizkem rastju, pretežno na senčnih in vlažnih travnatih območjih, obronkih gozdov, tudi na travnikih in v mestnih parkih jih najdemo. Na žrtev čakajo dokaj nizko, saj je to zanje odlična pozicija, odkoder se zlahka naselijo na gostitelja. Zajedavci s čutnimi laski in kemičnim čutilom na prednjem paru nog zaznajo že šibko telesno toploto, premike in rahel vonj ter na tak način odkrijejo žrtev, na kateri potem s svojimi usti prederejo kožo in se nanjo prisesajo, pa naj gre za človeka, psa, mačko, kravo, ptiča jelena, zajca … Medtem ko prebodejo kožo, izločijo slino, ki vsebuje encime, zaviralce strjevanja krvi in imunskega odziva ter blag anestetik, ki prepreči gostitelju, da bi začutil kakršnokoli bolečino. Ravno zato mnogi sploh ne opazijo, da se je nanje prisesal klop; začutijo oziroma vidijo ga šele, ko je napit s krvjo ali šele na tleh, ko odpade.

Najbolj nevarna je klopova slina, v kateri se nahajajo strupi, ki se preko ugriza prenesejo v človekovo kri in povzročijo bolezen.

Bolezni klopov

Kot že rečeno, so ti zunanji zajedavci prenašalci nekaterih bolezni, od erlihioze in babezioze (okužbi, ki ju lahko zdravimo z antibiotiki), klopi pa so tudi najpomembnejši povzročitelji bolezni, ki sta tudi najbolj poznani, to sta klopni meningitis in borelioza. Pri klopnem meningitisu gre za virusno obolenje možganske ovojnice in osrednjega živčevja, ki je lahko tako zelo hudo, da v nekaterih, sicer redkih primerih, nastopi celo smrt. Kadar govorimo o boreliozi, mislimo predvsem na bolezen, ki prizadene več organskih sistemov. Primarni znak je pordela koža, ki začne v sredini bledeti, robovi pa ostanejo rdeči in se širijo.
Kljub temu da kožne spremembe po določenem času tudi brez ustreznega zdravljenja izginejo, to ne pomeni, da smo zdravi. Zna se namreč zgoditi, da se bolezen izrazi kasneje, šele po nekaj mesecih do enega leta po ugrizu okuženega klopa kot vnetje osrčnika, vnetje sklepov, obolenje živčevja in mišic, medtem ko se pozne spremembe pojavijo celo leto dni ali celo več let po okužbi, večinoma kot kronična vnetja kože, sklepov in živčevja.

Lymska borelioza

Bakterija povzroči izpuščaj, za tem pa se lahko šele čez teden ali kak mesec pozneje pojavijo različne nevrološke, srčne motnje ali pa težave s sklepi. Kaže se v obliki rdečice na koži, ki se pojavi okrog mesta, ki ga je klop zajel. Ta rdečica se širi v obliki krogov, v sredini pa se pojavlja bledica. To bolezen se da uspešno zdraviti z antibiotiki.

Klopni meningoencefalitis

To je virusna bolezen možganov in možganske ovojnice. V Evropi se običajno pojavi blažja oblika te bolezni, ki povzroča manj kot 1 % smrtnost, medtem ko gre v Aziji za drugačno, veliko bolj zapleteno obliko te iste bolezni, kjer je smrtnost tudi do 25 %. Po inkubaciji, ki traja 7 do 10 dni, se pojavi prva faza bolezni, ki traja pet dni, simptomi, ki v njej prevladujejo, so močan glavobol, utrujenost, bolečine v celem telesu in bruhanje. Pri nekaterih ljudeh se s to fazo bolezen tudi konča. Pri drugih pa pride do druge faze, ki se pojavi po desetih dneh, kjer je videti, da ni več nikakršnih simptomov in da se stanje izboljšuje. Namreč, virus prodre v osrednji živčni sistem, nastanejo vnetje možganskih ovojnic, možganska krvavitev, degeneracije in nekroze nevronov. Pojavijo se bolečine v vratu, glavi, bruhanje, duševne motnje, motnje v vidu itd. Ta faza traja 8 do 10 dni.

Zdravljenje poteka v bolnici. Specifično zdravilo za to ne obstaja, zato je ob analgetikih potrebno tudi počivanje. Za to boleznijo zbolijo najpogosteje poljedelci, gozdni delavci in izletniki. Nevarnost zanjo traja praktično celo leto.

Erlihioza

V zadnjih letih, natančneje leta 1996, smo ravno v Sloveniji našli prvi primer erlihioze v Evropi. To je bakterijska bolezen, katere prenašalci so prav tako klopi. Izvor teh bakterij, imenovanih erlihije, so najverjetneje psi, divjad in glodavci, še posebej pa srne in poljska miš. Po sesanju okužene krvi se bakterije naselijo v slinavkah klopa. Medtem ko je območje klopnega meningitisa omejeno na določena področja, je Lymska borelioza prisotna po celi Sloveniji.

Snovi in strupi v klopovi slini lahko povzročijo še klopno paralizo, nekateri posamezniki pa se na ugriz odzovejo z alergično reakcijo. Zaradi klopa je mogoče, da se pojavi splošna mišična slabotnost, včasih oteženo dihanje, lokalna rdečica, srbenje, pekoč občutek ali, sicer redkeje, bolečina malo preden ali potem ko se klop odstrani. Prvi znaki različnih bolezni se pojavijo šele nekaj dni ali tednov po njegovem ugrizu, zato mnogi zdravniki sprva ne posumijo na bolezni, ki jih prenašajo klopi, saj pacient vmes pozabi, da ga je sploh imel. Zatorej vedno opozorite vašega zdravnika, če vas je ugriznil klop, tudi če se je to zgodilo že precej časa nazaj. Morda ste ga dobili med kampiranjem ali hribolazenjem, pa niti ne veste …

Vsekakor so vročina, otopelost, srbečica, zmedenost, šibkost, bolečine in zatekanje v sklepih, pospešeno bitje srca, glavobol, zasoplost in slabost ter bruhanje znaki, ki so lahko pokazatelj različnih bolezni, ki jih klopi prenašajo. V tem primeru poiščite medicinsko pomoč, prav tako obiščite zdravnika, kadar ne boste mogli ali znali odstraniti vsiljivca iz vaše kože ali pa vam bo po poskusu odstranitve v koži ostala le še njegova glava. Še posebej pozorne na te krvosese živali bi morale biti nosečnice, saj jemanje nekaterih tablet za preprečitev bolezni lahko škodujejo še nerojenemu otroku.

Kako ukrepamo?

Pogosta metoda za odstranjevanje klopa je uporaba petroleja, olja ali bencina, ki pa ni najbolj primerna, saj lahko v trenutku, ko klopa s tem pokapljamo, zaradi tega izloči še več sline v človekovo telo. Strokovnjaki svetujejo, da je potrebno čim prej počasi in previdno odstraniti tako trup, glavo in dele klopovih ust, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo hujšega vnetja. Vzemite posebno pinceto za odstranjevanje klopov, zaščitite si roke z rokavicami in s pinceto pograbite klopa čim bližje koži. Počasi povlecite navzgor, dokler ne odpade. Sukanje ali obračanje klopa ne olajša odstranitve, saj ima ta drobna živalca nazobčana usta in ob tem nastane večja verjetnost, da bo kakšen del klopa ostal zarit v vaši koži. V tem primeru vam bo moral pomagati zdravnik, ki vam bo odstranil kar je še ostalo zarito v koži, da bi preprečil morebitno okužbo. Rano očistite z milom in vodo ter blagim razkužilom, opazujte mesto ugriza, nanj nanesite antibakterijsko mazilo ter sperite roke ter vse ostalo, česar se je klop dotaknil.

Zaščita pred klopi

Najboljša zaščita pred klopi je, da se izogibajte travnatim terenom in podrastju, kjer je največ teh živali, prav tako uporabljajte različna zaščitna sredstva, še posebej v času sezone. Nosite lahka, dolga in bežno obarvana oblačila, da bi lahko klopa čim hitreje opazili, hlače zataknite v čevlje, vsakič znova po sprehodu pa preglejte sebe in svoje najbližje ter se stuširajte. Takojšnja oz. čim prejšnja odstranitev klopa namreč bistveno zmanjša možnost okužbe.

Amalgamske plombe so tempirane bombe

Vse več slišimo o nevarnosti težkih kovin v našem okolju, kot so svinec, kadmij, krom in arzen, toda živo srebro, edina tekoča kovina, je pri vseh nekje na robu védenja.

Živo srebro (Hg) nam je dobro poznano kvečjemu iz domačega termometra, šolskega barometra, sodobnih baterij ali pa iz zgodovine rudarstva naše Idrije.

Povedati moram, da nam je živo srebro precej pomagalo pri borbi proti postavitvi »off shore« terminalov v Tržaškem zalivu. Tam je v sedimentu varno deponiranih nekaj tisoč ton Hg in ob gradbenih posegih v morsko dno bi se velike količine te nevarne kovine sprostile v vodo ter kontaminirale celotno prehransko verigo akvatorija.

In ne samo to, resuspendirano živo srebro bi izparevalo iz vodnega okolja v zrak ter zastrupilo okoliške prebivalce, da o kopalcih niti ne govorimo. Vir živega srebra na morskem dnu je seveda reka Idrijca, ki ga preko Soče še vedno prinaša v Tržaški zaliv.

Večstoletna dejavnost idrijskega rudnika je prinesla tudi posledice akutnega zastrupljanja rudarjev, ki jih je medicinska stroka razvrstila v devet točk:

1. Že koncentracija 1 ppm (en del na milijon) Hg povzroča motnje v regulatornem delovanju hematoencefalne bariere, tako da ta izgubi svojo osnovno vlogo pri selektivnem prepuščanju biotsko aktivnih snovi v možgane; posledice so hude motnje možganskega metabolizma.
2. Povišane količine sinaptičnih nevrotransmiterjev (dopamin, noradrenalin, serotonin) povzročajo posledice, ki so na las podobne Parkinsonovi bolezni.
3. Vidni znaki zastrupitve s Hg so predvsem tresavica, poslabšanje mišične koordinacije, motnje vida in drugih čutil.
4. Na fizični ravni so avtopsije pokazale težke nepovratne poškodbe živčnih celic in njihovih vlaken.
5. Nefrotični sindrom – poškodbe ledvic z veliko količino proteinov v seču, močnimi edemi in infekcijami.
6. EKG pokaže nepravilnosti v delovanju srca.
7. Porušenje delovanja žlez z notranjim izločanjem, predvsem žleze ščitnice, hipofize in nadledvične žleze.
8. Upad učinkovitosti imunskega sistema in poškodbe kromosomov limfocitov.
9. Motnje v spolnosti in težke poškodbe zarodkov.

Naštetim devetim posledicam bi lahko popolnoma upravičeno in mirne duše dodali še nadaljnih devet, toda naj bo dovolj.

Toda, verjeli ali ne, živo srebro nosimo s seboj – vsaj večina od nas – trdno vgrajenega v naši ustni votlini, in sicer v zobnih plombah, ali še natančneje, v amalgamskih polnilih naših zob. Ob tem se velja zamisliti, kajti živo srebro iz amalgamskih polnil prav počasi izhaja iz njih in prehaja naravnost v naše možgane, z vsemi posledicami za naše zdravje.

Leta 1819 beležimo prve poizkuse uporabe kovinskih zobnih amalgamov na osnovi živega srebra, ki so postali privlačni zaradi dobre vezave v zobeh in primernih mehaničnih lastnosti. Uporaba amalgamov je hitro prešla v množično uporabo po vsem svetu. Toda že leta 1926 je nemški kemik dr. Alfred Stock opozoril na nevarno izparevanje Hg iz zobnih polnil. Njegove raziskave so pokazale, da se izhajajoči Hg absorbira v nosno sluznico in odtod prehaja v možgane. Povečane količine Hg je dokazal v vonjalnem centru možganov in v češeriki. Toda svet se je vrtel naprej in stroka se ni odzvala. Od leta 1926 je bilo objavljenih vsaj 1.400 znanstvenih člankov o sistematičnih raziskavah glede toksičnih učinkov živega srebra. Poglejmo si rezultate le nekaterih.

Leta 1967 piše dr. L. Magos v »Environmental Research Magazine« (str. 323) o izjemni sposobnosti absorpcije spojin Hg v človeški sluznici in dokazuje, da živosrebrove spojine v možganih oksidirajo v elementarni Hg, ki mu hematoencefalna bariera preprečuje izhod iz možganov. Hg se torej kopiči ujet v možganih.

Od leta 1979 se vse bolj množijo dokazi, da Hg stalno izpareva iz zobnih polnil, predvsem ob žvečenju, umivanju zob in višji temperaturi (npr. savne), torej praktično vsakič, ko si umivamo zobe ali se hranimo.

Leta 1984 so objavljene prve študije avtopsij, ki dokazujejo, da je stopnja koncentracije Hg v možganih umrlih v neposredni povezavi s številom amalgamskih plomb v njihovih zobeh.

Etični del znanosti se je zganil in istega leta ustanovil IAOMT (International Academy of Oral Medecine and Toxicology), ki je vladama ZDA in Kanade predlagal, naj takoj prepovesta uporabo živosrebrnih amalgamov, dokler se zanesljivo ne dokaže njihova neškodljivost. Predlog je ostal brez odmeva.

Leta 1985 sta M. Vimy in F. Lorscheider v »Journal of Dental Research Studies« merila vpliv žvečenja žvečilnega gumija na izločanje Hg iz zobnih plomb in ugotovila, da šele 90 minut po prenehanju zvečenja raven Hg v ustih pade na prvotno vrednost.

Javnost je bila vse bolj vznemirjena, zato je leta 1990 TV mreža CBS predvajala zelo odmevno oddajo, v kateri so vladne zdravstvne službe poskušale ljudi pomiriti. Poglavitni moto zagovornikov nadaljne uporabe je bil, da se zobni amalgam uporablja že vsaj 150 let in je torej neškodljiv. Dokaj neprepričljiv in za lase privlečen argument.

Toda rezultati znanstvenih raziskav so prinašali vse bolj porazne ugotovitve. V poročilu dr. B. Haleya, profesorja biokemije na Univerzi Kentucky, lahko beremo, da so amalgamske plombe prave tempirane bombe v možganih in da so poškodbe nevronov, ki jih povzroča Hg, sila podobne tistim pri Alzheimerjevi bolezni.Najbolj prizadeti področji možganov pa sta Meynertovo jedro (Nucleus basalis Meynerti) in hippocampus, dva od najpomembnejših centrov človekovega spomina.

Žebljico na glavico je pribila dr. Diana Echeveria, nevrotoksikologinja z Univerze v Washingtonu, z raziskavo, v kateri je dokazala, da zobozdravniki značilno kažejo bolj razvite klasične znake kronične zastrupitve s Hg. Piko na i pa je dodala še švedska raziskava, ki je dokazala, da je koncentracija Hg v češeriki (epifizi) švedskih zobozdravnikov dosegala tudi štiridesetkratno vrednost povprečja pri običajni populaciji.

To pa je pomenilo alarm tudi za stroko! Sledilo je poročilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki navaja, da je izpostavljenost Hg iz zobnih plomb večja kot iz drugih okoljskih virov in da se iz vsake plombe ob žvečenju dnevno izloči od 3,0 do 17,0 mikrogramov Hg! To pa pri povprečnem človeku, ki naj bi imel 8 plomb, pomeni, da je količina prejetega Hg vsaj dvakrat večja od tiste iz kontaminiranih rib.

Leta 1988 je EPA uvrstila ostanke zobnega amalgama med nevarne odpadke, švedska vlada pa je leta 1994 prepovedala uporabo amalgama v zobozdravstvu. Potem so tem zgledom sledile še druge vlade.

Nič ni tako trdovratnega, kot so napake v znanosti. Amalgamske plombe so le en primer trmastega vztrajanja pri tehnologiji, stari dobro stoletje. Zakaj znanost tako težko priznava svoje zmote? Najbolje je, da zamenjamo stare amalgamske plombe s plombami iz nenevarnih snovi, in to čimprej. Živosrebrna ura v vaših ustih, ki tiktaka v ritmu tempirane bombe, ima značaj mrtvaške ure.

Anton Komat,
www.ringaraja.net

Alergija je lahko prava nadloga

Pred alergijami se težko zavarujemo. Ko že sami ali z zdravnikovo pomočjo ugotovimo, na kaj smo alergični, se, če je le mogoče, teh alergenov izogibajmo.

Imunski sestav ščiti naše telo pred bakterijami, virusi in toksini, alergijo pa povzroči njegov neobičajen odziv na običajne in sicer neškodljive snovi. so lahko na primer cvetni prah, pršice, hišni prah, plesni, čebelji strup, seno, določena hrana in nekatera zdravila. Pri prvem stiku, bodisi prek dihal, prebavil ali kože, ga telo le prepozna, alergija pa se pojavi šele ob ponovnem stiku.

Bolezenski znaki so odvisni od vrste alergena, izpostavljenosti telesa in posameznikovega imunskega odziva. Začnejo se proizvajati alergenu ustrezna , v tkiva pa se , ki povzročijo lokalno vnetje. Pojavijo se značilni simptomi, na koži rdečina, oteklina, toplina, bolečina, srbenje in izpuščaji, v očeh solzenje, zbadanje, rdečina, pekoč občutek in oteklina, v dihalih pa srbenje in zamašenost nosu zaradi zvečanega nastajanja sluzi, kihanje, kašelj in moteno dihanje. Alergiji zaradi hrane in zdravil, ki sta redki, se lahko kažeta kot trebušne bolečine, bruhanje, driska, krči, glavobol in izpadanje las, pri nekaterih zdravilih (analgetiki, antibiotiki) pa se ponavadi pojavijo le blage (kožne) spremembe, ki jih imenujemo preobčutljivost.

Alergijo oziroma alergijsko reakcijo lahko povzročijo tudi sonce, piki insektov, nakit, kozmetična sredstva, čistila, onesnaženost zraka, določene kovine in podobno. Same alergijske reakcije se pri posameznikih razlikujejo po jakosti (blaga ali huda oblika), obsežnosti (del ali celo telo) in po času nastanka (v nekaj minutah ali v nekaj dneh, tednih). Stanja, kot so astma, povišana telesna temperatura in že obstoječa kožna obolenja, se lahko zaradi alergije poslabšajo. Huda, nenadna, po celem telesu razširjena alergijska reakcija, ki zahteva takojšnjo pomoč zdravnika je . Privede lahko do življenjsko nevarnega .

V poletnem času najpogosteje zasledimo alergije zaradi pikov insektov (komarjev, klopov in mušic). Povzročajo prej omenjene neprijetne lokalne kožne spremembe.

Preventiva

Pred alergijami se težko zavarujemo. Najbolje je če se jim izognemo. Ko že sami ali z zdravnikovo pomočjo ugotovimo, na kaj smo alergični, se, če je le mogoče, teh alergenov izogibajmo. Če je to sonce, se zadržujmo v senci in nosimo ustrezna pokrivala. Pri hrani bodimo pozorni na sestavine. Uporabljajmo neagresivna dermatološko testirana čistilna in kozmetična sredstva. Pri pršicah in hišnem prahu bodimo temeljiti pri čiščenju stanovanja. Pri alergijah na cvetni prah se v času cvetenja izogibajmo cvetočih predelov. V teh dneh bodimo raje v bolj zaprtih prostorih.

Pred alergijami in drugimi neprijetnostmi ob piku insektov pa se ubranimo z repelenti. To so sredstva rastlinskega ali kemijskega izvora za odganjanje insektov. So dermatološko testirani, učinkoviti in okolju prijazni. Dobimo jih v obliki krem, pršil, losionov, stick-ov, zapestnic in aparatov, ki jih priključimo na električni tok. Kremo, losion, pršilo in stick nanesimo direktno na kožo ali razpršimo po obleki. Pazimo, da jih ne vnesemo v usta, nos ali oči. Čas zaščite je odvisen od samih pripravkov. Zapestnice za odrasle in otroke kot že običajno nataknimo na roke. Otroške lahko obesimo tudi na zunanji strani otroškega vozička. Pri dojenčkih in majhnih otrocih losionov, krem in pršil ne uporabljajmo. Le ti si lahko repelentna sredstva nevedoč z roko vnesejo v oči, nos ali usta in povzročijo draženje. Za prostore pa uporabimo aparate, ki jih priključimo na električni tok. Zaščita traja več dni.

Zdravljenje

Pri resnejših oblikah, ki zajamejo celo telo pomagajo antihistaminiki (zmanjšan je učinek histamina) in kortikosteroidi. Vgrajeni so v skoraj vse farmacevtske oblike (tablete, sirupe, mazila, raztopine,…). Prav tako so potrebna sredstva za lažje dihanje (aminofilin) in vazokonstriktorji za zmanjšanje otekline (edema). Večino jih mora predpisati zdravnik.

Pri lažjih oblikah alergij pa zdravimo in blažimo lokalne simptome. Za oči in nos uporabljamo kapljice z vazokonstriktorjem. Simptome na koži ublažimo s hladnimi vodnimi oblogami, z ledom in z različnimi geli, ki vsebujejo velik delež vode in imajo dodan izvleček kamilice, aloje vere in ognjiča. Blagodejni vpliv imata tudi Hladilna krema in Hladilno mazilo. Kožo hladita in jo z vitamini iz mandljevega olja obnavljata. Ribje mazilo prav tako učinkovito obnavlja kožo. Pri pikih insektov učinkovito pomaga krema z arnikino tinkturo in izvlečkom kamilice. Tekoči pudri in mazila z lokalnimi anestetiki nam pa vsaj za nekaj časa omilijo srbenje.

Naj sklenem. Alergenov se izogibajte, pred insekti se zavarujte z repelenti, če pa nastopijo težave, vprašajte za nasvet v vaši lekarni ali pri zdravniku.

Vida Kuhar Kovačič, mag.farm. za soncek.com