Božična zvezda potrebuje skrbno nego

Vsako leto v vrtnih centrih in drugih trgovinah prodajo med zimo na stotine božičnih zvezd. Večina le teh žal po nekaj tednih pristane na smetiščih. Da pa se to ne bo zgodilo tudi naši božični zvezdi naj napišemo nekaj značilnosti o tej rastlini in osnov njene oskrbe.

Božična zvezda potrebuje skrbno nego in jo bomo težko obdržali do naslednje zime, vendar to ni nemogoče, če nam uspe in bomo osvojili nego te sobne rastline bo postala precej bolj odporna in se bo do neke mere prilagodila na razmere pri nas doma, tar nas tako razveseljevala vrsto let.
  Božična zvezda je rastlina, ki je najbolj priljubljena v decembrskem času in se jo pogosto povezuje z božičem. Ovršni listi so različnih barv: rdeče, pastelno rdeče, belo zelene. Vendar pa vsako leto razvijejo nekaj novih sort z novimi odtenki. Slabo opazni cvetovi se pojavijo pozno jeseni in trajajo do zgodnje zime.

V trgovini izgledajo božične zvezde tako lepo, ko pa jo prinesemo domov  se nam pa kaj lahko zgodi, da nam hitro začnejo odpadat listi. Vzrokov za odpadanje listov z lončnic, potem, ko ste jih prinesli domov, je več.
Prvi je ta, da so bile lahko rastline skladiščene v neprimernih razmerah. Lončnice kupujmo v trgovinah, ki so primerno urejene in pravilno skrbijo za rastline. Trgovina naj ima ločen prostor namenjen rastlinam. V njem mora biti primerna temperatura. Ne smemo čutiti prepiha. Drugi vzrok je, da so rastline doživele šok med transportom iz trgovine do vašega doma. Čas, ko so temperature nizke ni najbolj primerne za nakup lončnic. Ko rastline nesemo iz trgovine do avtomobila, doživijo temperaturni šok. Zato jih moramo dobro zaščititi s papirjem, da do njih ne pride hladen zrak. Tudi v avtomobilu naj ne bodo predolgo, če je v prtljažniku zelo hladno. Raje jih postavimo na zadnjo klop avtomobila.

Še en vzrok je, ki pa je odvisen od tega kako skrbimo za rastlino. Velika večina božičnih zvezde propade zaradi koreninske gnilobe. Temu se bomo izognili, če bomo po vsakem zalivanju iz okrasnega lončka odlili odvečno vodo. Sicer pa je božična zvezda še kako skromna rastline, zato jo zalivamo le po potrebi, s postano vodo, ki naj ima sobno temperaturo.
Raste naj na svetlem prostoru pri temperaturi, ki ni nižja od 16 0C. Zalivamo jo previdno. Med enim in drugim zalivanjem naj se zemlja posuši. Kot smo že omenili jo zalivamo z mehko vodo, ki ima sobno temperaturo. V prostorih, kjer je zelo vroče in je zrak zelo suh je priporočljivo v njeno bližino postaviti posodo z vodo, da ovlažimo zrak. Lahko jo tudi rosimo, vendar samo po zelenih listih in z ogreto mehko vodo, ki ne vsebuje kalcija. Enkrat tedensko jo zalijemo z razredčenim gnojilom.

Spomladi božično zvezdo obrežemo in presadimo. Poleti jo prenesemo na prosto, kjer jo redno vzdržujemo. Jeseni pa jo prenesemo nazaj v stanovanje. Da bi dobili lepo obarvane liste pa moramo upoštevati, da je božična zvezda kratkodnevnica, to pomeni, da od jeseni naprej potrebuje 14 ur teme. Zato moramo paziti, da s prižiganjem luči ne podaljšujemo dan in jo tako nehote motimo v razvoju.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Sajenje vrtnic v novembru

V novembru, ko zemlja ni zmrznjena je primeren čas za sajenje vrtnic. Prvi korak je seveda izbor primerne vrste in barve vrtnice. Izberemo vrtnico glede na barvo fasade, glede na velikost gredice in prostora, ki smo ga namenili za vrtnice. Upoštevati moramo, da  vrtnice vzpenjavke sadimo ob zidu ali primerni opori, ker imajo drugačno razrast kot pa grmaste vrtnice ali stebelne vrtnice in zato potrebujemo precej več prostora.

Vrtnice, ki jih kupimo vsajene v loncih lahko sadimo skozi celo leto. Če jih bomo vsadili v vrtna tla jih sadimo v jeseni. V jeseni imajo namreč korenine še dovolj časa, da se razvijejo in kot pogovorno rečemo primejo. S sajenjem v jeseni tako pridobimo to, da bodo spomladi vrtnice pričele z optimalno rastjo.

Vrtnice uspevajo na sončnih mestih, vendar ne na pripeki, zato so južne strani včasih neprimerni prostori za saditev vrtnic. Če pa imajo vsaj nekaj sence čez dan na južni strani potem pa le izberemo to mesto. Ne ustrezajo jim vetrovne lege, ampak zračen, zaščiten prostor. Potrebujejo lahko ilovnato zemljo. Peščena tla izboljšamo, tako da dodamo obilo zrelega hlevskega gnoja ali komposta. Preveč ilovnato zemljo pa izboljšamo z dodajanjem peska in komposta. Lahko pa enostavno izkopljete veliko luknjo v katero nasujete namensko zemljo za vrtnice.

Pred sajenjem je potrebno vrtnico dobro namočiti v vodi, da se zemlja dobro prepoji. Izkopljemo dovolj veliko sadilno jamo, da bomo lahko vse korenine razprostrli po dnu jame. Vrtnice vzpenjavke, sadimo vsaj 30 cm od zidu. Pozorni smo pri globini saditve, cepilno mesto, naj bo 5 cm globoko v zemlji, to velja za vse vrste  razen za debelne vrtnice. Če ne bomo uporabili namenske zemlje za vrtnice, vrtni zemlji primešamo zrelega komposta ali hlevskega gnoja. Nekaj mešanice nasujemo v sadilno jamo, nato položimo sadiko, kateri enakomerno razporedimo korenine po dnu jame. Z mešanico zasujemo sadilno jamo. Zemljo okrog sadike dobro potlačimo, da izboljšamo stik med korenino in zemljo.

Po saditvi dobro zalijemo. Če nam oblika grma ni všeč ali se nam zdi, da bi kakšno vejo odrezali pa tega sedaj ne počnemo. Rezna mesta so občutljiva na mraz in na vdor škodljivcev in bolezni.

Sadike vrtnice kot tudi starejše grme vrtnic in druge trajnice je priporočljivo vsaj malo zaščititi pred mrazom. Po gredici nasujemo listje, lubje ali položimo smrekove veje. Starejše grme vrtnice je dovolj, da okopljemo in ogrnemo z zemljo ter okrog rastline nasujemo hlevski gnoj.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Mačja meta

Veliko mačk, ki naletijo na mačjo meto, to žametasto trajnico z nenavadnim vonjem, se odzove tako, da se povaljajo v njej, kot da se ne morejo upreti njenemu vonju. Mačjo meto uporabljamo pri majhnih otrocih za blažitev vročine, krčev in bolečin zaradi rasti zob.

Navadna mačja meta je trajnica, ki ne živi dolgo. Doma je v Evropi in je podobna sorodnici meti. Ima mehke, dlakave, aromatične sivo zelene liste in majhne kljunaste cvetove. Kemijske sestavine, ki povzročajo presenetljive odzive mačk so nepetalaktoni. Vse mačke se na rastlino ne ozivajo enako; mlade in starejše mačke se zanjo skoraj ne zmenijo. Obstaja okoli 250 vrst mačje mete, med katerimi številne vsebujejo nepetalaktone, ki privlačijo mačke.

Mačjo meto je kosristno imeti tudi v stanovanju kot lončnico, saj odganja komarje in ščurke.

Mačja meta na vrtu

Mačja meta potrebuje zemljo, ki dobro odvaja vodo in sončno lego. Če je mogoče, mačjo meto gojite iz semen, zlahka pa jo razmnožite tudi s podtaknjenci in delitvijo korenine spomladi. Mlade rastline, ki ste jih presadili, prekrijte s kovinsko mrežo, da jih zavarujete pred mačkami. Poleti rastline hitro rastejo in se oblikujejo v precej velike in ohlapne grme, zato jih je potrebno podpreti z oporniki. Redno jih zalivajte.

Nepetalaktoni učinkovito odganjajo škodljivce, zato največje težave lahko povzroča listna pegavost, zaradi katere zreli listi porumenijo.

Ko grm dovolj zraste, mačjo meto lahko nabirate ob katerem koli času, potem ko se posuši rosa na njih. Povežite jo v majhne šopke obesite v dobro zračen prostor. Ko so listi popolnoma suhi, jih pretrgajte in shranite v zrakotesno posodo.

Zeliščna raba mačje mete

V zeliščarstvu se uporablja vrsta mačje mete nepeta cataria. Uporabni deli so listi in cvetovi. Mačja meta je odlično zdravilo za otroke, ki pomaga pri vročinskih stanjih. Ker preprečuje krče, pomaga tudi pri krčih in vetrovih. Je tudi blago pomirjevalo, ki lahko zmanjša občutljivost za bolečine, ko rastejo zobje in ublaži razdražljivost.

Mačjo meto lahko uporabljamo tudi za zdravljenje simptomov prehlada, gripe in prebavnih motenj, predvsem napenjanja, slabosti in krčev pri odraslih. Učinkovita je predvsem takrat, ko zdravstvene težave spremlja tudi stres.

O varni uporabi mačje mete v zdravilstvu se posvetujte z zdravstvenim strokovnjakom. Nosečnice in doječe matere naj mačje mete ne uporabljajo.

Igrača za mačke iz mačje mete

Potrebujete:

• tanek karton
• mehak svinčnik
• dva kosa blaga dimenzije 12 cm x 16 cm
• pribor za šivanje
• posušeno navadno mačjo meto
• zvonček

1. Na tanek karton začrtajte obris ribe in izrežite vzorec. Pravokotnika iz blaga staknite s pravo stranjo. Obris ribe prerišite na notrajo stran obeh pravokotnikov in ne pozabite pustiti 6 mm roba za šiv.
2. Oba konca blaga seđijte skupaj in pustite manjšo odprtino za obračanje. Obrežite šiv, zarežite zavoje in ribo obrnite na pravo stran, nato pa jo napolnite s posušeno mačjo meto, na glavo pa prišijte še zvonček.

Vir: Velika knjiga o zeliščih

Nabiranje in shranjevanje semen kapucinke

Kapucinke sicer že celo poletje obilno cvetijo in iz odcevtelih cvetov nastajajo semena. Seme je po velikosti malo debelejše od zrna graha. Sprva so svetlo zelene barve z dozorevanjem pa postajajo vse bolj rjave barve. Če do sedaj niste pobrali semena vas pod grmičkom kapusinke čaka pravo presenečenje v obliki semen. Grmiček privzdignite in dobro poglejte, kajti zaradi barve že dozorelega semena je le taga včasih težko opaziti. Poberemo lahko že odpadla semena in tista, ki so še na rastlini in so rahlo zeleno-rumeno obarvana. Semena kapucink razprostremo po časopisnem papirju ali po leseni posodi ter jih pustimo še na zračnem, senčnem prostoru, da jih dosušimo.
Dovolj dosušena semna prepoznamo po tem, da je ovojnica precej nagubana in ne več tako napeta ter, da so semena rjave barve. Dosušena semna damo v vrečko iz tkanine ali zavijemo v kos tanke tkanine. Vrečko s semeni hranimo v suhem in zračnem prostoru do pomladi, ko bomo lahko ponovno sejali kapucinke in tokrat imeli že veliko gredic “ograjenih” s krasnimi kapucinkami, ki nam pomagajo pri varovanju vrtnin in bodo obenem okras in popestritev vrta.

Tudi ajda naj dobi svoj prostor na njivi

Navadna ajda je že zelo stara kultura, ki jo zaradi podobne uporabe kot žita uvrščamo mednje, čeprav botanično spada v skupino dresnovk. Če pa jo zaradi načina uporabe primerjamo z žiti, vsebuje ajda več vlaknin, ob zagotavljanju čistosti ne vsebuje glutena in je zato primerna za ljudi s celiakijo.

Ajda je bila podobno kot proso in še nekatera druga žita še v začetku dvajsetega stoletja zelo razširjena in pomembna v prehrani. V drugi polovici dvajsetega stoletja pa jo je pšenica izpodrinila. Na našem tržišču boste brez težav dobili ekološka semena ajde, primerni čas sejanja pa je ravno v maju. Ajda slabo uspeva na površinah, kjer se je uporabljal kateri izmed herbicidov, zato se ajdo priporoča ravno v ekološkem pridelovanju.

Ajdo lahko prepoznamo po njenih listih, ki so srčaste oblike. Steblo doseže višino od 60 do 100 centimetrov. Cvetovi so bele do rdeče barve. Oprašujejo jo predvsem čebele. Plod je trirobi, obdan z luščino.

Setev ajde

Ajda najbolje uspeva na lažjih peščeno ilovnatih tleh z nevtralno reakcijo. Če jo sejemo za pridelek to storimo maja, če jo bomo imeli samo kot pokrovno rastlino, da se nam prazne gredice ne bodo zaplevelile jo lahko sejemo vse do sredine poletja (konec julija).

Gredico ali njivo pred setvijo pognojimo  z zrelim kompostom kateremu dodamo lesni pepel. Lesni pepel vsebuje fosfor, kalij in kalcij ter mnogo drugih mikroelementov, ne vsebuje pa dušika. Ravno zato je lesni pepel primerno gnojilo za ajdo, saj ne zahteva pa tudi ne prenaša obilo gnojenja z dušikom tako, da je tudi iz tega vidika prav primerna za ekološko in »varčevalno« pridelovanje.

Sejemo jo povprek ali v vrste, če se odločimo za slednje naj bo med njimi 15 cm razmaka. Po vzniku se hitro razvija in raste ter tako zastre tla in nimamo težav s pleveli. Pa tudi zelo malo ima bolezni in škodljivcev, zato jo brez večjih težav pridelamo ekološko.

Ajda pa je posebej občutljiva na vremenske razmere, saj je ob setvi in cvetenju občutljiva na sušo in vročino, zato jo po setvi, če ni napovedanih padavin zalijemo, zalivanje ponovimo v sušnem obdobju in ob cvetenju. V jeseni je občutljiva na slano in mraz, zato je za seme ne smemo prepozno sejati.

Vse gredice, ki bodo po pobranem pridelku ostale prazne je potrebno zasejati s kakšno drugo pokrovno rastlino ali rastlino za zeleno gnojenje. Za tak namen je ajda več kot primerna. Mešanica munga in ajde pa sploh hitro prekrije tla in tako preprečimo erozijo tal in zapleveljenost tal.

Dozoreva precej neenakomerno. Zrela semena so privlačna za ptiče, zato je potrebno posevek zaščititi s plašili (trakovi, pločevinke in podobno) ali pokriti z mrežo. Optimalni čas za žetev je, ko dozori približno 75 % oreškov, to pa je konec septembra ali v začetku oktobra. Rastline požanjemo in jih vežemo v snope, ki jih obesimo, na balkon, rob strehe drvarnice ali podobno ter kasneje omlatimo. Če zrnje takoj po žetvi omlatimo je le to še  precej vlažno in se lahko pokvari, zato ga je potrebno čim prej dosušiti in primerno skladiščiti. Skladiščimo v vreče iz blaga v suhem, zračnem in hladnem prostoru.

Damjana Benec, univ.dipl.inž.agr.

Brstični ohrovt in listnati ohrovt

Sadili ga bomo letos, pridelek pa pobirali od oktobra pa do drugega leta februarja ali še dlje. Brstični ohrovt je namreč dvoletna rastlina. Je ena redkih rastlin, kateri pridelek bomo svežega obirali na prostem in to kar sredi zime. Njegovo močno olistano steblo, ki doseže tudi 1,5 m v višino bo v jeseni v listnih pazduhah razvil majhne brste.

Brstični ohrovt

Sadimo ga lahko poleg krompirja, paradižnika, zelene, špinače, solate, pora in graha, saj so mu ti dobri sosedje. Pred sajenjem dodamo zemlji obilo komposta. Sadimo ga na razdaljo 50x 50 cm. Med posamezne rastline lahko posadimo katero izmed zelišč (npr. kamilica ali kumina), saj tako izboljšamo aromo brstičem ohrovta. Ustrezajo mu srednje težka in dobro gnojena tla s pH vrednostjo med 6,5 in 7,0. Za dober in kakovosten razvoj pridelka je pogoj zmerno hladna jesen, ki ima tople dneve in hladne noči. V topli jeseni se brst radi odpirajo, kar poslabša kakovost in količino pridelka. Ne prenaša obilo gnojenja, zato ga razen pred sajenjem kasneje ne gnojimo več. Če ga sadimo v skromno zemljo ga tekom rasti še enkrat pognojimo z rastlinsko prevrelko, nikar pa ne z lesnim pepelom, saj to povzroči, da postanejo brsti trdi.

Da pospešimo razvoj in dozorevanje brstov je potrebno rastlino vršičkati. Konec septembra je potrebno odstraniti temeljni brst, kar omogoča rastlini, da se razvijejo veliki, lepo oblikovani brsti.

Brste obiramo, ko so čvrsti, zaprti, sveži in svetlo do temno zeleno obarvani. Brste navadno obiramo od  spodaj navzgor, v takem zaporedju tudi dozorevajo. Brstiči postanejo bolj nežni in okusni, če so izpostavljeni vsaj nekaj časa mrazu. Če pa nameravamo pridelek zmrzniti ga poberemo še pred prvim zimskim mrazom, da ostanejo tudi zunanji listi nepoškodovani. Lahko pa celo rastlino izkopljemo in jo obesimo v hladnem prostoru, tako ostanejo brsti sveži še nekaj tednov.

Poleg cvetače je najlažje prebavljiv med kapusnicami. Očiščene brste pripravljamo kot svežo ali kuhano solato, dodajamo enolončnicam, dušimo in pečemo, paniramo in cvremo. Listje lahko uporabimo za pripravo soka ali obkladkov. Pomaga pri koncentraciji, proti utrujenosti, dietna hrana pri hujšanju, odvaja vodo, odpravlja zaprtost, krepi imunski sistem, lase naredi bleščeče in kožo mehko.

Listnati ohrovt

Sejemo ga junija in ga postopoma do začetka avgusta presajamo na grede, ki se praznijo. Je zimska zelenjava, ki ni zahtevna, ima veliko vitaminov in mineralov katerih nam primanjkuje v jesensko zimskem času. Uspeval nam bo tudi na polsenčnih gredah. Pred sajenjem vrtni zemlji primešamo kompost in preperel hlevski gnoj. Sadike sadimo na razdaljo 40x 50 cm. Prenese zimski mraz, zato ga lahko pustimo kar na prostem, celo boljši okus dobi na mrazu. Najprej začnemo obirati spodnje liste in nato srce. Liste lahko obiramo vso zimo, nekaj dni lahko obrane liste shranimo v plastični vrečki v hladilniku. Iz njegovih listov lahko pripravljamo zelenjavne juhe, enolončnice in kot dodatek testeninam.

Damjana Benec, univ.dipl.inž.agr.

Sojo brez težav pridelamo na naraven način

Soja je stročnica, ki jo z lahkoto pridelamo brez večjega dela in povsem ekološko. Skorajda bi lahko rekli, da opravimo setev in pobiramo pridelke, vmes pa ni dela z njo, razen če nas bo motil kakšen plevel in bo zato potrebno posevek opleti.

Delo se skorajda začne, ko je treba zrna luščiti, saj v vsakem stroku so samo po največ tri drobna zrna soje. Vendar pa tudi to delo hitro steče, saj si ga lahko pustimo za dolge zimske večere in sojo počasi luščimo. Pripravimo jo lahko na različne načine. Moj priljubljen in preprost recept je pražena soja. Pripravim jo večkrat kot prigrizek nam doraslim kot tudi otrokom. Sojina zrna vsaj 12 ur namakam v vodi, nato odcedim in na žlici vročega oljčnega olja prepražim. In zdrav, hranljiv prigrizek je pripravljen. Okus pražene soje spominja na okus pečenega kostanja.

Sicer pa lahko sojo poleg za našo prehrano, uporablja še za krmo živalim in razne industrijske namene. Hranljiva vrednost zrna je zelo velika in je primerljiva z mesom, mlekom, jajci. V prehrani se uporablja sojina zrna, sojina moka, sojino olje, sojino mleko itd., v prehrani živali se uporablja zrnje, sojine pogače, ter stebla cele rastline, ki jih lahko siliramo, ali pa sušimo v seno. Soja je zelo pomembna surovina tudi v industriji, saj se sojino olje uporablja za proizvodnjo sveč itd. iz sojinega mleka pa se pridobiva tudi papir, umetna volna. Lahko bi celo rekli, da se posredno in neposredno sojo uporablja za stotine stvari …

Damjana Benec, univ.dipl.ing. agr.

Celoten članek o setvi, rasti in oskrbi soje in  si lahko preberete v reviji Bodi eko:

www.eko-revija.si

Načrtovano sajenje in sejanje pri ekološkem vrtnarjenju – kolobar in kolobarjenje

Bliža se čas, ko bomo naše gredice, vrtove ali večje njive začeli obdelovati in nanje saditi in sejati različne rastline. Če hočemo zemljo obdelovati po ekoloških smernicah je zelo pomembno upoštevati kolobar in kolobarjenje oziroma vrstenje ali sledenje različnih rastlin.

Kolobar nam pomaga ohranjati rodovitnost tal, preprečuje širjenje bolezni, škodljivcev in plevelov. S pravilnim kolobarjenjem imamo na dolgi rok gledano manj dela z našim vrtom ter se tako izognemo negativnim posledicam neupoštevanja kolobarja.

Tla lahko zaradi neupoštevanja ali pa napačnega kolobarja postanejo izčrpana, siromašna, skratka ob dobri oskrbi ne dosežemo več zadovoljivih pridelkov, ki so lahko tudi slabše kvalitete (tako po obliki, manjši ter polni poškodb škodljivcev, kot tudi po sami hranilni vrednosti).

Preden začnemo z obdelovanjem vrta si tako naredimo načrt. Vrt razdelimo na tri dele. Na prvem delu, ki smo ga pognojili s hlevskim gnojem sejemo zelenjadnice, ki prenesejo neposredno gnojenje. To so: zelje, cvetača, ohrovt, listnati ohrovt, plodovke kot so paradižnik, paprika, jajčevec, kumare, buče, bučke, melone in lubenice, od korenovk pa zeleno in pastinak, od stročnic samo visok stročji fižol, zgodnji krompir in por.

Drugi del, ki pa smo ga prejšnje leto pognojili s hlevskim gnojem, pridelujemo zelenjadnice, ki pa ne prenesejo neposrednega gnojenja s hlevskim gnojem. To so: korenček, peteršilj, redkvica, rdeča pesa, redkev, kolerabica, blitva, špinača, solatnice in čebulnice. Na tretjem delu pa bob, grah, fižol, lečo, čičeriko, čebulo in česen.

Pri načrtovanju in nato pri sajenju pa ne pozabimo na dobre in slabe sosede, saj se nekatere vrtnine med seboj ne prenesejo najbolje oz. nekatere vrste rastlin se medsebojno spodbujajo v rasti, nekatere kombinacije odganjajo škodljivce in preprečujejo napad bolezni. Tako izkoristimo vpliv rastlin proti škodljivcem in povzročiteljem bolezni ter ne potrebujemo fitofarmacevtskih sredstev.

Damjana Benec, univ. dipl. ing. agr.