Video: Potniki ladje opazovali redko vrsto kita

Malo stran od Kalifornijske obale so štirje potniki ladje opazili redek pojav – ladji se je približala redka vrsta progastega kita, ki so krožili okoli njihove ladje. Očividci pravijo, da je bilo v skupini 6 do 10 kitov, dolgih okoli 18 metrov. Enega izmed kitov, ki plava pod ladjo si lahko ogledate v videu.

Kdo je kriv za nedavni napad morskih psov v Sharm el-Sheikhu?

Za napade morskih psov v priljubljenem Egiptovskem letovišču Sharm el-Sheikh so krivi prekomerni ribolov, neprimerno odlaganje živalskih odpadkov in neodgovorni turisti.

V okoliških vodah so našli trupla živali in rib, ki so jih v vodo zmetali z ladij, ki so plule v okolici letovišča. To je sprožilo nenavadno vedenje morskih psov, ki drugače zelo redko napadejo človeka, saj jim načeloma človeško meso ne diši.

Obilo surovega mesa v vodi je zaradi pomankanja rib, ki je posledica prekomernega ribolova hitro privabilo morske pse. Poleg tega so turisti med opazovanjem in potapljanjem hranili morske živali in metali hrano v vodo, da so živali prišle bližje obali, kar je ustvarilo idealne pogoje za napade.

To bi moralo biti dovolj zgovorno sporočilo, da je morje naravno okolje morskih živali in da smo v njem  gosti mi in ne obratno.

Ribe so dobra hrana za možgane

V nekaterih pokrajinah, ki so oddaljene od morja, pogosto primanjkuje joda, posebno v rastlinah. V morskih ribah in rastlinah ob morju pa je joda veliko.

Pomanjkanje joda povzroča povečanje ščitnice, s tem pa se zmanjša nastajanje ščitniških hormonov. Taki ljudje se počasneje premikajo in lenobno mislijo, zelo inteligentni ljudje pa so videti takšni, kot bi bili duševno prizadeti. Zato danes v mnogih državah kuhinjski soli dodajajo jod. Uživanje rib lahko izboljša počutje in pomaga, da hitreje mislimo. Zato ljudje pravijo, da so ribe hrana za možgane.

Jezeru Tanganyika grozi nevarnost

Jezero Tanganyka je drugo najstarejše in najgloblje jezero na svetu, sedaj pa se sooča z posledicami klimatskih sprememb.

Geologi so po meritvah ugotovili, da se je veliko sladkovodno jezero drastično segrelo v preteklem stoletju, kar je privedlo do tega, da so letos namerili najtoplejšo gladino, odkar opravljajo meritve. To pa bo seveda s časoma vplivalo na več milijonske zaloge rib v jezeru, od katerih je odvisna celotna tamkajšnja regija.

Sodeč po vzorcih, ki so bili vzeti leta 2001 in 2004, je temperatura jezerske gladine narasla na 26 *C. Vse višje temperature jezera pa bodo s časoma pomenile upad produktivnosti samega jezera, kar bo vplivalo na ribiško industrijo.
Meje omenjenega jezera se raztezajo med štiri najbolj obubožane dežele tega sveta (Burundi, Kongo, Tanzanija in Zambija. To pomeni, da je od jezera in življenja v jezeru odvisnih vsaj 10 milijonov ljudi.

Problem je v tem, da se dejansko večino jezerskega življenja odvija na globini 100 metrov, kjer skoraj ni kisika, zato so te živali odvisne od svežih zalog kisika, ki pridejo s površja. Hkrati s segrevanjem jezera pa bodo umrle nekatere živalske kot tudi rastlinske vrste, ki se nahajajo na površju, ki so obenem tudi vir hrane za živali iz globjih predelov.

Dobra novica za ogrožene živali

Večino časa se ljudje osredotočamo na bolj udarne ali večje zgodbe, ki polnijo naslovnice; klimatske spremembe, uničevanje gozdov, naftni madeži, … vendar pa je za vsem tem več tisoč manjših zgodb, ki ostanejo prezrte.

Zlati atlantski špar, atlantski črni brancin, atlanstka mečarica ter modra kraljeva rakovica so si pred nedavnim opomogle, saj se je njihova populacija povečala.

Eric Schwabb, asistent pri NOA’2 Fisheries Service je pojasnil, da je sodelovanje z regionalnimi ribiškimi sveti ter komercialnimi kot tudi rekreacijskimi ribiči obrodilo sadove, saj so vedno bližje cilju, ki pa je zaustavitev prekomernega ribolova. Z omejevanjem ulova, ki ga bodo uvedli letos, pa pričakujejo, da se bo ta napredek še povečal.

NOAA je tudi izdala poročilo, kjer so pojasnili, da so 85 % raziskanih zalog ali 212 od 250 vrst rib zaščitili pred pretiranim ribolovom. Zgoraj naštete ribje vrste, ki se jih je v zadnjih letih prav tako pretirano lovilo, pa so se leta 2009, po uvedbi ukrepov proti lovljenju začele ponovno vračati na zdravo populacijo.

Takšnih zgodb o živalskih vrstah, ki si opomorejo od našega poseganja v okolje je na žalost manj, kot bi si želeli. Ljudje se premalo zavedamo, da če samo jemljemo iz narave in ničesar ne vrnemo, potem lahko pričakujemo, da se bo narava kaj kmalu obrnila proti nam.

Ali bo ribičem zmanjkalo rib?

Britanska ribiška flota mora danes delati kar sedemnajstkrat več, kot leta 1880, da ulovi enako količino rib.

Raziskovalci z univerze v Yorku so pregledali podatke Britanske vlade iz preteklosti, da bi lahko analizirali zalogo rib od leta 1889 do danes. Odkrili so, da je populacija rib dosegla višek leta 1937, saj jih je bilo takrat kar 14-krat več kot danes.

Strokovnjaki so začudeni nad dejstvom, da današnja tehnologija nič kaj ne pripomore k boljšemu ulovu in da je bil pred več kot 100 leti ulov veliko boljši kot  je danes.

V poročilu so tako pregledali neuporabljene informacije o ulovih mrež iz leta 1889 za področje Anglije in Wales-a. Pred tem so študije pregledovale le za največ 40 let nazaj in še to le za določene vrste rib, zato tako natančnih podatkov še ni bilo.

Sodeč po raziskavi se je iztovarjanje na enoto moči ribolova ali LPUP zmanjšala za kar 84 % v preteklih 118 letih. Skozi stoletje intenzivnega mrežnega ribolova je populacija rib kot so morski jezik, romb, vahnja in morska plošča, drastično upadla.

Bistveno pri tem pa je, da vlada prepozna te spremembe in z njimi tudi pravilno ravna. Tako so uvedli reformo ‘Common Fisheries Policy’, ki daje priložnost za vzpostavitev zaščitnega območja za ribe, kjer ribolov ne bi bil dovoljen, da bi se lahko populacija rib zopet začela dvigati.

Strokovnjaki so na podlagi pridobljenih podatkov zaključili, da je dejansko stanje veliko slabše od najbolj pesimističnega mnenja, ki trenutno kroži glede tega problema. Podlaga za takšno trditev pa je ta, da študije o Evropskih zalogah rib zavzemajo le 20 do 40 let stare podatke, ki seveda ne kažejo celotne slike.

Kemična karantena za ženske

V trenutku, ko ženska prejme potrditev svoje nosečnosti stopijo v veljava štiri železna pravila, ki vodijo njeno življenje v času do poroda: ne kadi, izogibaj se alkohola, jej čim več sadja in zelenjave, prični redno telesno vadbo.

Ta pravila so se v desetletjih trdno vgradila v zavest naše družbe. Toda nova spoznanja o delovanju motilcev hormonov in drugih okoljskih toksinov, kot so npr. težke kovine ali pa pesticidi, nam postavljajo najmanj dve dramatični vprašanji:

1. Ali je zadostno varovanje materinega zdravja le v času nosečnosti?
2. Ali noseča ženska lahko zgolj sama poskrbi za svoje zdravje?

Glede na dejstva, da se okoljski hormoni kopičijo v maščobnem tkivu ženske tudi v času pred nosečnostjo in se v nerojenega otroka sproščajo preko posteljice, v rojenega pa preko materinega mleka, je odgovor na prvo vprašanje negativen. Prav tako pa je negativen tudi odgovor na drugo vprašanje. Ženske danes ne vedo katera hrana prinaša največja tveganja in v kateri vodi se lahko znajdejo okoljski hormoni, niso informirane o področjih bivanja, ki prinašajo večjo verjetnost vnosa okoljskih hormonov, skratka niso podučene, kako znižati svoja in otrokova zdravstvena tveganja na najnižjo možno raven.

V celotnem obdobju rodnosti bi morala biti vsaka ženska temeljito podučena o varnem življenju, celovito informirana o zdravi hrani in biološko neoporečni pitni vodi ter pod posebnim biološkim varstvom, ki mu lahko rečemo tudi »kemična karantena«.

Tak preventivni pristop bi moral poleg svetovanja in osveščanja obsegati tudi obvezen pregled njenega maščobnega tkiva in mleka na vsebnost okoljskih hormonov. Glede na usodne biološke in zdravstvene posledice ter strahotne družbene stroške kontaminacije še nerojenih otrok z okoljskimi hormoni, je to, poleg hitre eliminacije teh strupov iz okolja, edina še možna pot. Svet mora postati varen za človeške zarodke, saj so to najbolj ranljiva človeška bitja.

Zdravniki govore nosečnicam, jejte čim več sadja in zelenjave. Toda zadnja analiza stanja v EU, ki jo je dne 15.10.2008 objavil PAN-EUROPE, je porazna. Skoraj polovica, torej 48% vseh vzorcev sadja, zelenjave in poljščin je kontaminiranih s kar 354 vrstami pesticidov, med njimi prednjači pet pesticidov, ki spadajo med najhujše hormonske motilce, 23 pesticidov pa dosega tako visoke koncentracije, da lahko govorimo že o akutnih tveganjih zastrupitev. Analiza govori, da gre tokrat za 20% povečanje vsebnosti nevarnih snovi glede na stanje pred petimi leti. Obenem je nesprejemljivo, da otroci v vrtcih in šolah dobivajo najcenejšo hrano iz industrijske proizvodnje, ne pa biotsko pridelano, ki jim po vseh načelih zdravja pripada.

Hormonski motilci (HDC-Hormone Disrupting Chemicals) so snovi, ki zmedejo komunikacijo nevroendokrinega sistema in povzročajo hormonske motnje, motnje v razvoju zarodka (npr. nespuščeni testisi in hypospadia), sesutje imunskega sistema, uničijo plodnost in sekundarne moške spolne znake ter posredno sprožajo rakava obolenja, predvsem na razplodnih organih. Pri moškem spolu povzročajo TDS sindrom (Testicular Disgenesys Sindrome), za katerega je značilen upad števila spermijev, padec titra testosterona in rak mod. Pri ženskah pa raka rodil in dojk ter endometriozo. To so popolni strupi, ki delujejo že v koncentracijah, ki so tisočkrat nižje od meje detekcije najsodobnejše analitske kemije. Skratka, v vzorcu jih meritev ne zazna. Njihovo delovanje proučujejo z biomonitoring metodami. Med te strupe spadajo npr. dioksini in PCB-ji, najdemo pa jih v kemičnih gnojilih, pesticidih, barvah, plastiki, oblogah konzerv, detergentih, aditivih in celo v nekaterih farmacevtskih izdelkih.

Bralkam svetujem, da se izogibajo stikov hrane in pijače s plastiko in da jedo hrano, ki izvira nižje na prehranski verigi. Npr. če ste v ribarnici in imate na izbiro tri vrste rib, sardele, osliče ali tune, potem izberite sardele. Zakaj?

V prehranski verigi se strupi biomagnificirajo približno s faktorjem deset na vsak člen prehranske verige. Če ima sardela enoto strupa, potem ima oslič, ki se hrani s sardelami, deset enot, tuna, ki pleni osliče, pa stokrat več enot strupa. Če se odločite za tune, jih boste biomagnificirali v vaših telesih tisočkrat več! HDC prehajajo iz matere na plod preko posteljice in tudi preko mleka s katerim ga doji. Če tehta mati npr. 64 kg in spije dva litra vode na dan, njen otrok pa tehta 8 kg in spije liter vode na dan, nam enostaven račun pove, da otrok na enoto telesne teže prejme štirikrat več strupov kot njegova mati. Ob tem, da še nima dobro razvitega imunskega sistema in hematoencefalne bariere.

Kupujte torej biotsko pridelano hrano, najdite si svojo kmetijo (in še veseli vas bodo) ali pa zakupite svoj vrt in pazite na zdravo vodo. Zaupajte le preizkušenim blagovnim znamkam in verjemite, da boste za svoje zdravje najbolje poskrbeli sami, pa še zastonj je taka preventiva.

Anton Komat, www.ringaraja.net

Živali z najdaljšo življensko dobo

Danes na svetu obstajajo želve, ki so bile za časa Charlesa Darwina stare 25 do 50 let. Prav tako plavajo v morju kiti, katerim so se v telo zarastla 200 let stara kopja iz slonovine. Tudi spužve, ki so filtrirale vodo že v času Rimskega imperija še vedno bivajo na dnu morja. V bistvu obstaja na Zemlji veliko živali, ki so veliko starejše od najstarejšega človeka. Zato si bomo danes pogledali nekatere iz med njih.

Tuatara

Tuatara je plazilec, katerega smo nekoč lahko našli v Novi Zelandiji. Danes pa na žalost obstajata le še dva primerka, življenska doba tega plazilca pa je 200 let.

Lamellibrachia črvi cevkarji

Ta barvna globokomorska bitja živijo med ogljikovodikovimi vrelci na oceanskem dnu. Znani so tudi po tem, da živijo 170 let, vendar pa nekateri verjamejo, da lahko dočakajo tudi 250 let.

Rdeči morski ježki

Ali latinsko Strongylocentrotus franciscanus, najdemo pa jih le v Pacifiku. Živijo večinoma v plitvini, vendar pa jih najdemo tudi na globini do 9 metrov. Če ga boste morda nekoč našli, se do njega obnašajte spoštljivo, saj je lahko star tudi več kot 200 let.

Krap vrste Koi

Ta vrsta ribe je v zadnjem času tudi pri nas dobila bolj kot ne okrasni značaj. Verjetno pa malokdo ve, da lahko ta riba doseže tudi 200 let. Najstarejši zani primerek z imenom Hanako je umrl 7. julija 1977, star pa je bil 226 let.

Želve

Želve so verjetno večini znane po tem, da res živijo dolgo. Ena izmed najstarejših želv z imenom Harriet je umrla pri 175 letih starosti, junija 2006 zaradi odpovedi srca. Harriet je bila tako zadnja predstavnica Darwinove ekspedicije. Vendar pa je pred kratkim prišla v javnost novica, da je želva velikanka z imenom Adwaita bila še starejša od Harriet, saj bi naj ta umrla po 250 letih.

Islandska škojlka

To je ena izmed školjk, ki se jo izrablja v komercialne namene. Raziskovalci pa so na tej školjki odkrili temne obroče, ki so podobni letnicam na drevesu. Na ta način so ugotovili, da so nekatere izmed teh školjk stare tudi več 400 let.

Naprej »