Zdravilne lastnosti buč in bučnih semen

Buče imajo znane diuretske učinke (pospešujejo izločanje urina), priporočajo pa jih kot prehrano ljudem, ki jih pestijo bolezni kot so protin, vnetje ledvic, revmatizem, vnetje sečnega mehurja in sladkorna bolezen. Buče uživamo kuhane (pire), pečene ali pa v obliki soka iz sveže nastrganih plodov. Buče delujejo tudi pomirjevalno ter so koristne pri vnetjih tankega črevesja in pri krvavi diareji.

Buče kot dietna prehrana

Buče kot kompot jemo zjutraj, na prazen želodec, kot sredstvo proti zaprtju. Primerne so tudi kot dietna prehrana pri ljudeh, ki imajo želodčne težave in bolezni in pri debelih ljudeh.

Pri dietni prehrani buče pripravimo takole: bučo narežemo na manjše kose in ji dodamo nekaj zrelih narezanih paradižnikov in narezane čebule. Skuhamo jo v lastnem soku in po okusu lahko dodamo malo kisle ali sladke smetane, mešanice pa ne solimo.

V zadnjem času se uporablja surovo ali kuhano pulpo buč in bučni sok za zdravljenje psoriaze, to je trdovratna kožna bolezen. Pri zdravljenju psoriaze moramo bučo uživati vsak dan pripravljeno, lahko pa jo pripravimo na različne načine (slano ali kot sladico), da se je ne naveličamo prehitro. Psoriazo najbolje zdravimo še s hkratnim sončenjem, kopanjem v morski vodi in obsevanjem z ultravijoličnimi žarki. Sveže meso oziroma notranjost buče lahko uporabljamo tudi za obloge pri opeklinah prve stopnje.

Bučna semena

Semena buče so uporabna kot zdravila za izločanje črevesnih parazitov kot sta otroške gliste in trakulja. Seme buče ima dobro lastnost, saj ne draži sluznice in ni strupeno, poleg tega pa ga lahko jemljemo več dni zaporedoma, saj nima nobenih stranskih učinkov. Pri majhnih otrocih, nosečnicah, dojiljah, starejših ljudeh, ljudeh izčrpanih od bolezni ali z obolelimi jetri, moramo vsekakor dati bučnim semenom prednost pred drugimi sredstvi. Seme moramo olupiti šele tik pred uporabo in odvržemo samo trdo lupino, ne pa tudi sive zelene ovojnice semena, ki je pod njo, kajti prev v njej so zdravilne snovi.

O količini semena, ki jih lahko dnevno užijemo, so v literaturi različni podatki. Za odrasle se najpogosteje navaja količina po 300 gramov, za otroke pa od 30 do 150 gramov. Otrokom od 10 do 12 let dajemo 150 gramov, otrokom od 5 do 7 let 100 gramov, od 3 do 4 let 75 gramov, 2 do 3 let pa 30 do 50 gramov. Dan pred pričetkom jemanja semen pa naj bi uživali predvsem kašasto hrano.

Sorte buč

Pri nas  gojimo predvsem: ORJAŠKO BUČO (Cucurbita maxima) z dolgimi vrežami, katere dozoreli plodovi so primerni za vlaganje, nedozoreli pa za svežo uporabo, ter GRMIČASTE VRTNE BUČKE (večinoma Cucurbita pepo), ki so tudi primerne za gojenje v zaščitenem prostoru. Ponekod pridelujejo tudi DIŠEČE BUČE (Cucurbita moschata); njihovo meso ima muškatni vonj in je zelo okusno.

PATIŠON BELA 
Spada med sočne delikatese bučk, ki izvirajo iz tropskih predelov. Zato ji prija toplota, vlaga in seveda s hlevskim gnojem obogatena zemlja. Po 15. maju jo posejemo na prosto. Rastlina oblikuje grmiček, ki v vrtu ne zavzame veliko prostora. Plodovi so beli do zelenkasti, značilno zvezdaste oblike. Lepi so. Majhne lahko vlagamo v kis. Iz svežega bučnega mesa lahko pripravljamo juhe, kompote, omake. Mlade lahko pečemo na žaru, polnimo, dozorele pa uporabimo za dekoracijo.

MESA QUEN
Je buča podobna želodu. Poznamo bele, rumene in zelene sorte. Nedozorele bučke pečemo na žaru v pečici, polnimo in gratiniramo. Pred uporabo jih ne olupimo. Skladiščimo jih lahko dva meseca.

HOKAIDO
Bučka je intenzivno oranžno rdeča s čvrstim oranžnim mesom. Je rahlo hruškaste ali čebulaste oblike. Skladiščimo jo lahko 6 – 7 mesecev, med skladiščenjem pa se okus še izboljša. Za pripravo juh je odlična buča. Okus še izboljšamo z maslom in soljo. Zagotovo je ena najbolj okusnih buč. Vsebuje veliko karotina, okus rahlo spominja na škampe.  Pred uporabo je ni potrebno lupiti.

TIVOLI ( ŠPAGETARICA )
Buča je valjaste oblike, kremno rumene barve. Meso je svetlo rumeno in pri kuhanju razpade na vlakna. Zraste do premera 10 cm in teže 1,2 kg. Čas od setve do ploda je sto dni. Neugledni plodovi nas po kuhanju presenetijo, saj bučno meso razpade v vlakna, podobna špagetom. Sorto lahko uspešno gojimo v posodi na balkonu. Skladiščimo jo lahko dva meseca.

ATLANTIC GIANT
Najtežja buča na svetu žlahtnitelja Howarda Dilla iz Kanade.
Meso je svetlooranžne barve, nevtralnega okusa, ki spominja na orehe. Lupina je oranžne barve. Zori od 110 – 120 dni in doseže težo od 20 do 523 kg. Uporabljamo jo predvsem za juhe in za vlaganje.

SWEET MAMA F
Je tip maslene buče bettercup. Zori 95 dni in je temno zelene, rahlo progaste barve; nezrela je svetlo zelena, kasneje rdečkasto rjava. Meso je temno rumeno, moknato in čvrsto, polnega sladkega okusa. Uporabljamo jo predvsem za juhe, pire, za pečenje na žaru, narastke, za mešanje k drugi zelenjavi. Zaradi izredno trde kože bučo pred lupljenjem blanširamo ali popečemo v pečici.

Kostanj za zdravje

V višavskih predelih Sredozemlja, kjer je bilo težko pridelati žito, je bil kostanj glavna hrana v jesenskem in zimskem času. V časih, ko ljudje še niso poznali krompirja, je bil kostanj pomemben vir prehrane na področju Slovenije.

Domovini kostanja sta Mala Azija in Sredozemlje. Pri nas je največ kostanjevih dreves na Primorskem, v Beli krajini in v jugovzhodnem delu, sicer pa rastejo povsod, razen na Koroškem. Eno samo drevo kostanja obrodi od 100 do 200 kg zdravih plodov. Obrodi vsako leto, še posebej plodno pa je vsako tretje leto. Gojene sorte, kot so na primer kostanji, ki obrodijo marone, obrodijo še bogatejše kot navadni kostanj. Največji in najdebelejši pravi kostanj v Sloveniji je Gašperjev kostanj, ki ga najdete v dolini Sopote nad Radečami pri Zidanem mostu. Visok je 15 metrov, debel pa več kot 3 metre. Pravi kostanj (Castanea sativa Mill.) je botanično v sorodu z bukvijo. Listi kostanja vsebujejo flavonoide, čreslovine in vitamin C.

Kostanj v prehrani

Kostanj vsebuje veliko ogljikovih hidratov, največ škroba, skoraj nič maščob in okoli 6 odstotkov beljakovin. Po zaslugi takšne sestave in bogastva z vitamini B skupine je odlična hrana za starejše, otroke ali športnike. Kostanj bogati telo tudi s folno kislino, kalijem, fosforjem in številnimi drugimi pomembnimi elementi v sledovih. Zaužitje 100 g pečenega kostanja vas bo oskrbelo s približno 250 kalorijami, če ga boste jedli kuhanega, pa s 170. Kostanj je užiten tudi surov, paziti pa morate, da boste pred uporabo skrbno očistili plod lupine in kožice. Kostanj se uživa kot plod ali v obliki kostanjeve moke, ki je bogata s kalijem in hkrati vsebuje malo natrija, zaradi česar je še posebej primerna za bolnike z okvarami ledvic in srčno-žilnega sistema. Nekatere trgovine ponujajo že pripravljen kostanjev pire, ki je odličen za pripravo raznih sladic. Iz kostanja je mogoče skuhati izjemno okusen džem. Kandiran kostanj je posebna poslastica, ki se pogosto uporablja kot dekoracija v slaščičarstvu.

Nabiranje kostanja

Oktobra se začenja sezona kostanja. Nabiranje kostanja je lahko odločna rekreacija in zabava za vso družino, nabrani plodovi pa so odlična popestritev jesenskega jedilnika. Da bodo šli kostanji, ki jih boste prinesli domov, resnično v slast, bodite že pri nabiranju pozorni na nekatere lastnosti plodov. Ti morajo biti dovolj veliki in težki, njihova lupina pa ne sme imeti drobnih črnih luknjic. Nabrani kostanj hranite v hladilniku, vendar ne dlje kot dva tedna. V primeru, da kostanja v tem času ne nameravate porabiti, ga raje specite in pečenega zamrznite, ali pa skuhajte, pretlačite z malo dodanega mleka in shranite v zamrzovalno skrinjo v obliki pireja. Ko zmrznjen pečen vzamete iz zamrzovalnika, ga postavite v ogreto pečico in pecite od 25 do 35 minut pri 200 °C. Če je kostanj, ki ga boste uporabili za kuho, stal dlje časa, ga pred pripravo za kakšno uro namočite v mlačno vodo. Pri pripravi pečenega kostanja ne pozabite narediti zareze v spodnji, ravni del kostanja, saj vas lahko sicer ob peki doleti ‘kostanjeva eksplozija’. Kostanj pečemo na žerjavici ali pa v pečici na 200 stopinjah. Čas pečenja v pečici je približno 20 minut. Kostanjeva priloga se odlično poda k Martinovi gostiji.

Divji kostanj

Divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.), ki tudi obrodi v začetku jeseni, sicer ni užiten, deluje pa kot zdravilno sredstvo. Divji kostanj pogosto raste v mestnih parkih in drevoredih. Semena divjega kostanja vsebujejo mešanico triterpenskih saponinov. Escin, saponinski kompleks iz plodov, nima hemolitičnega učinka, zato ga lahko uživamo tudi oralno. Zmanjšuje poškodbe kapilar, krepi njihove stene in ščiti pred edemi. Skorja divjega kostanja zmanjšuje izločanje žlez prebavnega trakta. Uporablja se pri kronični driski, griži, krvavitvah iz želodca in podobnih obolenjih. Za zdravljenje ven naredimo domače zdravilo – tonik iz plodov divjega kostanja. Približno 20 g kostanjev olupimo in nasekljamo. Damo v steklenico in prelijemo z 1 litrom 70-odstotnega etanola. Po dveh tednih tekočino precedimo. Uporabimo v kopeli ali – razredčeno z vodo – kot mazilo za vene.

Zdravilne učinke kostanja so poznali že stari Grki, danes pa so mnogi tudi znanstveno dokazani. V zdravstvene namene se kostanj  uporablja kot izvleček plodov divjega kostanja, ki ga na tržišču najdemo v obliki kapsul, gelov, krem, čajev in tinktur.

Kostanj kot zdravilo

Kostanj se kot zdravilo najpogosteje uporablja v obliki poparkov ali obkladkov iz kostanjevih listov. Ti pomagajo blažiti simptome bronhitisa in umirjajo napade oslovskega kašlja. Kostanjevo listje se v zdravilstvu uporablja za zdravljenje dihalnih in želodčnih bolezni. Uživanje kostanja, čaja ali plodov krepi odpornost proti infekcijam.

Izdelki iz divjega kostanja blažijo tudi stanja, ki se pojavijo zaradi motenega perifernega venskega obtoka. Divji kostanj se uporablja za nego utrujenih in težkih nog, pri udarninah in podplutbah, ki jih spremlja oteklina, pri lajšanju bolečine in vnetju krčnih žil.

Iz posušenega kostanjevega listja naredimo obkladke in poparke, ki so v pomoč pri blaženju simptomov bronhitisa in oslovskega kašlja, prav tako pa se kostanjevo listje v zdravilstvu uporablja za zdravljenje dihalnih in želodčnih bolezni. Poznamo še kostanjev med s številnimi zdravilnimi in blagodejnimi učinki na dihala. Pripravki iz surovih plodov kostanja se uporabljajo tudi pri težavah s krčnimi žilami.

Če trpimo zaradi težav, ki jih povzroča revma, si pripravimo kopel iz svežega kostanja. Kopel pripravimo rako, da na drobno narežemo svež kostanj, ga skuhamo v vodi ter dodamo topli kopeli, ki jo nato spenimo s kuhalnico. Kostanjeva kopel ugodno vpliva tudi pri težavah s povečano prostato in je odlična za pomiritev in dober spanec.

Ingver – Mogočna začimba in čudežno zdravilo

Kako je lahko začimba, ki jo po vsem svetu obožujejo zaradi živahnega okusa, tako prepričljivo prevetrila medicino, kot jo poznamo danes?

Ingver, v botaniki poznan tudi kot zingiber officinale, je eno od desetih najbolj priljubljenih zelišč na svetu. Že več kot tisoč let služi kot osrednja sestavina v vzhodnjaških zdravilih, vendar večina ljudi ne pozna njegovih čudežnih in dragocenih lastnosti. Paula Schulicka je navdušila 5000-letna zgodovina ingverja in pričel je zanimivo raziskavo, ki je povezala prepričanja starodavnih zeliščarjev ter obsežna spoznanja mednarodnih medicinskih raziskovanj.

Ingver ima naslednje zdravilne lastnosti:

• zaščiti srce in ožilje
• je zdravilo proti razjedam
• blažilec artritisa
• dnevni energetski tonik
• pomaga pri prebavi
• deluje kot naravna terapija za prehlade in glavobole
• lajša menstrualnih težav & slabosti

Spoznajte, zakaj bi tudi vi morali uporabljati to univerzalno zdravilo, ki lahko privarčuje ogromno denarja in reši nešteto življenj.  Paul Schulick je svetovno priznani zeliščar in zdravstveni vzgojitelj. Poleg svetovne uspešnice Ingver: Mogočna začimba in čudežno zdravilo je v sodelovanju s Thomasom Newmarkom napisal tudi knjigo Več kot aspirin: odgovor narave na artritis, raka in Alzheimerjevo bolezen (Beyond Aspirin: Nature’s Answer to Arthritis, Cancer and Alzheimer’s Disease).
O zdravilnem vplivu zelišč predava po vseh Združenih državah Amerike. Trenutno živi v ameriški zvezni državi Vermont.

Prvo dokumentirano poročilo o izjemnem potencialu ingverja kot poglavitnega zdravila za srce je nepričakovano prišlo s strani skupine raziskovalcev z ameriške ustanove Cornell Medical School in je bilo objavljeno leta 1980 v publikaciji New England Journal of Medicine. Do odkritja so se dokopali, ko je eden od raziskovalcev opazil, da se njegova kri ni odzivala na običajne agregacijske dejavnike. Po procesu eliminacije je sumil, da je za to odgovorna marmelada s petnajstodstotnim ingverjem. Zatem ko je svojo plazmo, ki je bogata s trombociti, izzval z ingverjevim izvlečkom, je odkril, da je ta povsem zaviral potencialno smrtno nevaren proces agregacije trombocitov.

Zakaj je bil ingver več tisoč let vključen v večino tradicionalnih zdravil? Razlaga, ki jo ponujajo tradicionalni zdravilci, se glasi, da ingver deluje kot nosilec in izboljšuje vrednost preostalih zelišč v dani kombinaciji. Ni presenetljivo, da moderne raziskave ponujajo utemeljitev za to empirično zeliščno spoznanje.

Poseganje v samo bistvo raka

Velja predpostavka, da je okoliška izpostavljenost strupom odgovorna za celo 80 odstotkov vseh primerov raka. Ko so opravili preizkus z dvema sprejetima standardoma toksičnosti, je ingver izrazito zmanjšal njun življenjsko ogrožujoč potencial. Ingver ima prav tako vsaj dve drugi lastnosti, ki bi lahko pozitivno vplivali na potek pacientovega raka: 1) stimulacija imunosti in 2) zaviranje trombocitne agregacije (preprečevanje metastaze).

Odmerki

Napotki glede odmerkov za splošno prebivalstvo, ki želi črpati blažilne in preventivne koristi iz ingverja. Do neke mere bo to, kar posameznik pričakuje, da bo pridobil od ingverja, določilo, koliko in kdaj se ingver uživa. Da bi na primer pospešili prebavo obroka ali zboljšali delovanje dodatka k prehrani, preprosto zaužijte ingver ob začetku obroka ali deset do petnajst minut pred in po jedi. Za koristne učinke za cirkulacijski sistem, še posebno za učinkovanje zoper agregacijo trombocitov, raziskave prikazujejo, da bo za maksimalni rezultat morda potrebnih vse do sedem dni in/ali pretiranih doz dveh gramov korenike v prahu. Za preprečevanje slabosti oziroma bruhanja bi morali pričeti z odmerkom minimalno 1000 miligramov vsaj tri ure pred težavnim dogodkom. Za splošne tonične koristi je eden izmed boljših načinov, kako pričeti dan, prav s kozarcem ingverjeva čaja oziroma doma pripravljenim ingverjevim pivom.

»Po mojem mnenju knjiga Ingver: Mogočna začimba in čudežno zdravilo ni samo dobro raziskana, temveč tudi zelo zanimiva in uporabna. Čestitke Paulu Schulicku za dobro opravljeno delo, na katerega smo že vsi težko čakali.«
- James Duke, ekonomski botanik
»Hvala ti, Paul, za predstavitev takšne zakladnice prepričljivih informacij o zelišču, ki je tako pomembno kot ingver. Sedaj bo veliko število ljudi doseglo blaginjo in črpalo koristi iz tega izjemnega zelišča.«
- John Robbins, avtor knjige Dieta za novo Ameriko (Diet for a new America)
»Med platnicami te knjige se nahaja čudovito eklektična mešanica znanosti, kliničnih raziskav in folklore o ingverju. To ni le knjiga o enem samem zelišču, saj avtor predstavi ingver kot potencialnega pobudnika za pozitivno spremembo, ki bo rešila na milijone življenj. Izvrstno branje in briljantna izpoved o učinkovitosti rastlin.«
- Rosemary Gladstar, avtorica Zeliščno zdravljenje za ženske (Herbal Healing for Women

Knjiga Ingver – Mogočna začimba in čudežno zdravilo je izšla pri založbi Cangura.com, za več informacij o knjigi in naročila pa lahko tudi pokličete na 040-460-652 ali 01-36-55-208.

Ingver – začimba in zdravilna rastlina

Ingver je avtohtona rastlina Indije in Kitajske, ime pa je prevzel iz sanskrtske besede, ki v prevodu pomeni ‘s telesom kot rogovi’. Ingver je že dolga leta pomemben v kitajski medicini, o njem pa je pisal že Konfucij. Ingver ni nova rastlina, ampak je ena izmed najstarejših začimb, ki jih je človek spoznal in pričel uporabljati. Ste vedeli, da je zelo poznan kitajski filozof Konfucij naravnost oboževal ingver, saj je morala biti vsaka njegova jed pripravljena prav s tem.

Če se še malce ozremo v zgodovino in rabo ingverja, potem je zanimivo tudi dejstvo, da so ga v starem Rimu uporabljali tudi v lepotnih salonih. Skozi vsa leta je ingver postal najbolj priljubljen v Angliji in na Skandinavskem polotoku, medtem, ko se je na jedilnike v ostale dele Evrope prikradel dokaj pozno. Pri nas se je raba tega malce povečala, vendar še vedno ni toliko razširjena, kot v omenjenih evropskih državah. Marsikdo ne pozna številne zdravilne učinke te rastline,  marsikdo pravzaprav za ingver še slišal ni.

V zadnjih letih se je ingver še posebej uveljavil v alternativni medicini, saj med zagovorniki tovrstne oblike medicine že kar nekaj časa vzbuja veliko zanimanje. Ravno zaradi vedno večje uporabe te čudodelne rastline širom sveta, so pričele potekati številne raziskave o njej. V Indiji in na Kitajskem ogromno naravnih zdravilnih proizvodov, vsebuje prav ingver. V nijhovi prehrani je tako pogost, da ga uvrščajo kar med zelenjavo. Na Kitajskem velja ingver za zdravilo stotih bolezni, uporabljajo pa ga na nešteto načinov. V Indiji, kjer je ingver že kar nekaj časa uveljavljen, prebivalci natančno ločijo med značilnostmi suhega in svežega ingverja pri zdravljenju in v kuhinji. Z raznimi preparati pa iz ingverja dosegajo številne medicinske učinke.

Že od nekdaj znanstveniki ingver prištevajo med enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov. Številne zdravstvene raziskave so tudi dokazale, da pomaga pri zgagi, slabi prebavi in bruhanju, ter preprečuje slabost med potovanjem. Med drugim spodbuja tudi krvni obtok, pomaga pri vnetem grlu, sprošča periferno ožilje, krepi izločanje sline, pomaga pri vnetem grlu, ugodno deluje na jetra, zmanjšuje holesterol in ima antiseptične lastnosti.

Ingver je korenika in se uporablja v večih različicah:

• kot surova korenina ingver nudi najbolj svež okus. Te naberejo ko je zunanji ovoj še zelene barve.
• posušene korenine ingverja prodajajo v črni ali beli različici. Pri beli je koža ingverja že olupljena, zato je značilne belkastebarve.
• ingver v prahu je za nas verjetno še najbolj znana različica. Le-tega dobijo s tem, ko zmlejejo posušene korenine.
• konzerviran ingver pa je narajen iz mladih svežih korenin, ki jih olupijo in narežejo. Nato pa jih skuhajo v gostem sladkornem sirupu. Sirup in ingver nato skupaj vložijo v kozarce. Takšna različica je izredno pekoča in začinjena, saj dozeže na lestivi pekočih okusov sedmo mesto.

Medicinska uporaba ingverja

Ingverju se je dolgo časa pripisovalo lastnosti afrodizijaka. Omenjen je tudi v knjigi Kama Sutra, saj bi naj s pomočjo ingverja moški dobili sposobnosti naklonjenosti žensk. Ingver je prav tako znan kot diaforezik, kar pomeni da povzroča znojenje. To lastnost so izkoriščali v času Henrika VIII za zdravljenje kuge.

Ingver prav tako poveča izloščanje sline in prebavnih tekočin, kar bi naj pomagalo pri bolečinah ki jih povzročijo vetrovi, diareja ter trebušni krči. Korenina ingverja se uporablja tudi kot zdravilo proti slabosti, ki jo povzroča premikanje (morska slabost). Čudežna začimba je priporočljiva tudi za blaženje bolečin in vnetja, ki ga povzroča artritis, revmatizem in mišični krči.

Ingver veliko ljudi uporablja tudi za razstrupljanje, saj pospešuje kroženje krvi in tako odstrani strupe v krvi, hkrati pa očisti tudi mehur in ledvice ter neguje kožo.

Ingverjeva korenina bi naj bila tudi neke vrste tretma za astmo, bronhitis in ostale probleme z dihali, saj pomaga odvajati tekočino iz pljuč.

Zdravilni učinki ingverja

• Deluje proti diareji in preventivno tudi proti nalezljivim boleznim, saj velja kot odličen antiseptik (uničuje mikroorganizme).
• Zmanjša ali celo preprečuje simptome slabosti pri različnih potovanjih. Sicer se nanaša predvsem na slabost, uspešno pa deluje tudi na hladno potenje, glavobol, pretirano slinjenje in vrtoglavico. Dobra lastnost vsega pa je, da ingver pri vsem tem nima nezaželenih, stranskih učinkov, kot je zaspanost, ki se pojavi ob uživanju farmacevtskih kemijskih proizvodov za odpravljanje tovrstnih težav.
• Nekateri ingver uživajo za povečevanje apetita.
• Lajša prebavo, saj spodbuja izločanje želodčnega soka in peristaltiko. Deluje tudi proti napenjanju, saj snov, ki jo vsebuje, pospešuje izločanje plinov. Med drugim pa tudi pomirja želodčne in črevesne krče.
• Ingver deluje tudi kot tonik in stimulans. Pri njegovem rednem uživanju zmanjšuje kronično utrujenost, izboljša spomin. Zaradi njegovega stimulativnega delovanja ga ni priporočljivo jemati zvečer pred spanjem, saj utegne povzročiti nespečnost.
• V kolikor želite preživeti strastno noč z vam ljubo osebo, vam prav tako priporočamo zaužitje ingverja, saj deluje kot blagi afrodizijak.
• Deluje tudi kot antikoagulant, kar pomeni, da preprečuje zgoščevanje krvi in posledično pojavljanje trombonov.
• Deluje tudi protivnetno, kar ugodno vpliva na številne bolezni, med drugim tudi na revmatični artritis, saj zmanjšuje otekline, bolečine in jutranjo zaskočenost, ter povečuje gibljivost zglobov.
• Med ostalim je ingver tudi uspešen antioksidant, kar pomeni, da preprečuje škodljivo delovanje prostih radikalov, deluje pa tudi proti arteriosklerozi in raku.
• Ingver dodajajo v ustne vode, saj z njim odpravijo slab zadah iz ust. Vsebuje tudi ostro snov gingerol in šoagol, kateri sta pikantni in dajeta občutek toplote na jeziku.
• Pozitivno deluje na zmanjševanje holesterola in delovanje jeter. Prav tako pomaga pri migrenah in ostalih vrstah glavobolov, znižuje pa tudi povišano telesno temperaturo.
• Če vas muči zobobol, priporočamo žvečenje ingverja.

Ingver lahko uživamo vsak dan. Vendar pa tako kot pri ostalih zdravilnih živilih tudi pri uživanju ingverja velja biti pozoren na zaužite količine, saj lahko prevelike količne na dan povzročijo neprijetne stranske učinke. Sicer je možnost, da bi si z ingverjem škodovali, zelo majhna, v pretiranih količinah utegne vplivati na osrednje živčevje in povzroči aritmijo ter depresijo. V kolikor imate žolčne kamne, dojite ali ste noseči, vam svetujemo, da se o uživanju večjih količin ingverja, posvetujete s svojim zdravnikom. Drugače pa kar brez skrbi, saj so raziskave dokazale, da so se nosečnice po uživanju 1 g svežega ingverja na dan, počutile veliko bolje. Predvsem so jih prenehale pestiti težave s slabostjo in bruhanjem. Vseeno pa vam svetujemo posvet z zdravnikom o uporabi suhega ingverja med nosečnostjo. Za uživanje ingverja, so uporabne njegove sveže korenike, lahko pa ga uživate tudi posušenega ali zmletega. V Angliji in preko luže, velik del pridelanega ingverja namenijo za izdelavo brezalkoholnega ingverjevega piva, ki tem velja za eno izmed najbolj priljubljenih pijač.

Uporaba ingverja

• Ingver lahko uživate kot svežo rastlino (dnevno okoli 10 g tanko narezanih ter nasekljanih lističev)
• Lahko ga dodate kot začimbo v sadno solato in v razne kolače.
• Uživate ga lahko posušenega (1 – 2 krat dnevno okoli 2 g)
• Iz njega lahko pripravite različne vrste napitkov, kot npr. čaj, pivo, vino, kavo in sekoteng (sladek ingverjev napitek, priljubljen v Indoneziji in na Japonskem).
• V kolikor vas mučijo revmatična obolenja, si vtirajte pripravljeno eterično olje iz ingverja 2 – 3 krat dnevno 15 dni, kljub temu, če bolečine prenehajo prej. Lahko pa pripravljeno eterično olje iz ingverja uživate z malo medu (1-3 kapljice) in kocko sladkorja.
• Uživate lahko tudi kandiran ingver v obliki bonbonov.
• Skuhate si lahko čaj iz ingverja in sicer tako, da nastrgate koreniko in jo poparite z vrelo vodo. Čaj blaži jutranjo slabost, zdravi razjede in prebavne težave ter uspešno deluje proti prehladu.

Recept za ingverjev liker

Naj vam za konec ponudimo še odličen recept za ingverjev liker, ki bo pomagal pri želodčnih težavah in vas pogrel v zimskih dneh.

2 dl vode
2 dl medu
3 žlice nastrganega ingverja
1 žlico nastrgane limonine lupine
3 dl viskija

V posodo nalijemo med in vodo, ter vse skupaj zavremo. Mešanica naj vre približno 5 minut. Med vrenjem odstranite nastalo peno. Nato primešajte ingver in limonino lupino in vse skupaj pustite vreti še dodatnih 5 minut. Po 5 minutah, odmaknite iz štedilnika in pustite, da se mešanica ohladi. Ohlajeno tekočino nalijte v steklenico in dodajte viski, vse skupaj zaprite in postavite v temen prostor za mesec dni. Nato tekočino precedite in jo znova postavi v temen prostor še za dodatna 2 tedna. Pijačo servirajte ohlajeno.

Insekticidi povzročajo artritis ter lupus

V Filadelfiji je bila izvedena raziskava, ki namiguje na možnost povezave med ženskami, ki so bile izpostavljene inskticidom ter avtoimnskimi boleznimi (revmatoidni artritis ter lupus).

Prejšnje raziskave so že pokazale povezavo med pesticidi uporabljenimi v kmetijstvu ter povišanim tveganjem za artritisom ter lupusom.

Avtoimunske bolezni prizadanejo imunski sistem, kjer se začne lastno telo obračati proti vam. Največjemu tveganju za takšnimi boleznimi pa so dokazano izpostavljeni kmetje. Pred kratkim pa se je začela kazati tudi povezava med navadnimi hišnimi insekticidi, za vsakodnevno uporabo ter ženskami, ki so jim bile izpostavljene.

Med ženskami, ki so bile vključene v raziskave so bile tiste, ki so razvile ti dve bolezni zaradi izpostavljenosti insekticidom, ter tiste, katere niso razvile teh bolezni in živijo ali na kmetiji, ali pa v mestu.

Seveda bo potrebnih še veliko več raziskav na tem področju, da bodo znanstveniki lahko prepričani, da povezava obstaja. Insekticidi uporabljeni v tej raziskavi so vključevali tiste, ki ubijajo insekte (mravlje, ose, termite, komarje ter ščurke). Zato seveda previdno s temi proizvodi, še posebej poleti, ko postanejo še teliko bolj priročni zaradi ‘invazije’ komarjev.