Za cvetočo in vedro zimo

V dolgih večerih, ko vladata mraz in gledamo drevje brez listov ter rastline brez cvetov se nam hitro stoži po barvnih, pisanih in dišečih cvetovih. Prebujeni cvetovi poživijo vzdušje v prostoru in v nas samih. Silimo lahko različne vrste čebulnic, lahko so to hijacinte, amarilis ali katere druge. Med najpogostejšimi, ki jih tudi v tem času zasledimo v razno raznih trgovinah sodita prav gotovo amarilis in hijacinte.

Siljenje čebulic prinaša v naše prostore pomlad pred svojo naravno sezono. Če hočemo čebulice spodbuditi k zgodnejšemu cvetenju moramo posnemati pogoje, ki bi bili v naravi v poznejših mesecih. Zakaj bi ali pa ne bi to počeli je več razlogov, odločitev pa prepuščamo vam samim.

Pri nakupu čebulice bodite pazljivi, da  izberete čebulico, ki ni nagubana, je velika tako kot večina in ne manjša, ni plesniva in podobno, skratka na videz zdrava. Kajti edino tako bo siljenje uspelo. Koliko jih kupimo je odvisno kakšen rezultat želimo, če izbiramo hijacinte so skupine treh do petih videti najbolje, če izbiramo amarilis pa je ena povsem dovolj, saj poznamo tudi več stebelne amarilise in več čebulic v enem loncu bi ob več cvetovih bilo prav kičasto. Če se odločimo za skupine pazimo, da bo lonec dovolj velik, tako da se nobena izmed čebulic, ki jih posadimo ne dotika roba posode. Siljenje poteka pri vseh čebulicah podobno, opisali bomo siljenje amarilisa.

Načeloma je čas, da čebulice posadimo od oktobra pa do aprila. Najprej se moramo odločiti kdaj želimo, da bo amarilis v polnem cvetu. Čebulico posadimo 6-8 tednov pred želenim datumom.  Za sajenje izberemo lonček, ki je le malo večji (2-4 cm) od premera čebulice. Predlagamo, da velikansko čebulico amarilisa postavite v stekleno vazo, napolnjeno z lepimi kamenčki ali školjkami, barvnim peskom, ter tako dobimo zanimivo dekoracijo, ki lahko v zimskem času krasi naš dom.
Lahko pa jo posadimo v povsem običajno, v zemljo, dobro odceden substrat, do polovice ali dveh tretjin njene višine. Pred sajenjem čebulico namočimo za približno 12 ur v mlačno vodo. Pri tem naj bodo v vodi samo korenine, medtem ko mora zgornji del ostati suh.

Ko čebulico v loncu namestimo, jo dobro zalijemo, ter jo postavimo v temo. To lahko storimo tudi tako, da čez lonec poveznemo kakšno kartonasto škatlo ali s praznim lončkom, pomembno je le, da je rastlina v popolni temi. Le tako se lahko razvije cvetni nastavek. Vedeti moramo namreč, da na svetlobi rastejo listi, v temi pa cvetni nastavek.  Ko cvetni nastavek doseže višino 8 do 12 cm, rastlino odkrijemo, ko pa je steblo visoko 15 cm jo že lahko prestavimo na svetlo in začnemo zalivati.
Tudi pri zalivanju pazimo, da ne bo prišlo do zastajanja vode, saj lahko le-ta povzroči gnitje čebulice. Razvijajoč amarilis zalijemo takrat, ko je substrat na otip suh.

Amarilis zacveti po šestih do osmih tednih, nato pa cveti nekaj tednov. Za podaljšanje cvetenja lahko rastlino, ki je v polnem cvetu ponoči prenesemo v hladnejši prostor (12-18°C).
Rastlino zalivamo tudi še potem, ko odcveti. Ko porumenijo listi jih nekaj centimetrov nad tlemi odrežemo in čebulo izkopljemo, očistimo in shranimo v temen hladen prostor. Nato sledi obdobje mirovanja, ki lahko traja od dva do tri mesece. Po končanem obdobju pa lahko ciklus ponovimo.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Okrasne rastline v novembru

Do prve zmrzali lahko večino okrasnih rastlin pustimo še zunaj na balkonih, okenskih policah. Začnemo pa s pripravami za lažji in hitrejši potek prenosa rastlin v notranje prostore.
Vse rastline dobro pregledamo, če imamo dovolj prostora na razpolago prenesemo v prostor skoraj vse balkonske rastline, sicer se moramo odločiti katere bomo ohranili in katere podarili ali zavrgli.

Gomoljne begonije pripravimo na prezimovanje tako, da jih 10 cm nad zemljo porežemo. iz posode odstranimo vse suho in odpadlo listje ter jih ne zalivamo več. Nadzemni deli, ki smo jih pustili se bodo posušili. Ko so nadzemni deli suhi, vzamemo gomolje iz posode ter shranimo v papirnati vrečki v suhem prostoru, da jim omogočimo popoln počitek. Shranjujemo jih med 8 in 10 oC, pri nižjih stopinjah Celzija raje ne, ker gomolji hitro pomrznejo, na pretoplih mestih pa tudi ne, da ne prične gomolj s ponovno rastjo.

Pelargonijam, ki jih bomo prezimili prikrajšamo poganjke, očistimo jih ovenelih in suhih listov ter odstranimo odcvetele cvetove v kolikor tega nismo počeli sproti. S sprotnim odstranjevanje suhih listov in cvetov preprečujemo pojav plesni in zadrževanje različnih škodljivcev v neposredni bližini rastline.
V tem času pa je še čas za saditev jesenskih zasaditev ter spomladi cvetočih čebulnic. Z jesenskimi zasaditvami nadomestimo pelargonije in ostale okrasne rastline, ki ne bi preživele zime na okenskih policah. V različne cvetlične posode posadimo prezimno trdne rastline kot sta mačeha in resa.
Na okrasnih gredicah pa odstranimo suhe ostanke enoletnic in sadimo vrtnice. Ostankov ne puščamo z namenom, da bodo pred mrazom ščitili novo posajene čebulice ali katere druge rastline, saj se v teh ostankih pogosto skrivajo živalce, ki nam na okrasni gredi predstavljajo škodljivce, prav tako so ti ostanki lahko vir različnih bolezni.

Pri sajenju vrtnic smo pozorni, da cepljeno mesto na sadiki ne posadimo pregloboko in niti ne preplitvo. Cepljeno mesto naj bo 5 cm globoko pod zemljo, izjema so seveda debelne vrtnice.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Nabiranje in shranjevanje semen kapucinke

Kapucinke sicer že celo poletje obilno cvetijo in iz odcevtelih cvetov nastajajo semena. Seme je po velikosti malo debelejše od zrna graha. Sprva so svetlo zelene barve z dozorevanjem pa postajajo vse bolj rjave barve. Če do sedaj niste pobrali semena vas pod grmičkom kapusinke čaka pravo presenečenje v obliki semen. Grmiček privzdignite in dobro poglejte, kajti zaradi barve že dozorelega semena je le taga včasih težko opaziti. Poberemo lahko že odpadla semena in tista, ki so še na rastlini in so rahlo zeleno-rumeno obarvana. Semena kapucink razprostremo po časopisnem papirju ali po leseni posodi ter jih pustimo še na zračnem, senčnem prostoru, da jih dosušimo.
Dovolj dosušena semna prepoznamo po tem, da je ovojnica precej nagubana in ne več tako napeta ter, da so semena rjave barve. Dosušena semna damo v vrečko iz tkanine ali zavijemo v kos tanke tkanine. Vrečko s semeni hranimo v suhem in zračnem prostoru do pomladi, ko bomo lahko ponovno sejali kapucinke in tokrat imeli že veliko gredic “ograjenih” s krasnimi kapucinkami, ki nam pomagajo pri varovanju vrtnin in bodo obenem okras in popestritev vrta.

Gredice naj v jeseni ne ostanejo prazne

Nekaj vrtnin smo že pospravili z gredic. Če hočemo imeti rodovitno vrtno zemljo je pomembno, da tudi v jeseni do naslednje pomladi ne pozabimo nanjo, kajti nekaj moramo tudi mi dati nazaj v zemljo, da bomo drugo vrtno sezono lahko še uspešno pobirali pridelke.

Kaj torej zeleno gnojenje je?

Drugače povedano je to gnojenje s pomočjo rastlin za podor. Oziroma bolje rečeno je to gnojenje s posebej za ta namen posejanimi rastlinami, katere ne pobiramo ampak pustimo na gredi, jih tam podorjemo ali zakopljemo v zemljo, kjer nato razpadejo. Zemljo s tem gnojimo in obogatimo z organskimi snovmi.

Zakaj pa ni dobro, da gredice puščamo prazne?

S tem zemljo izpostavimo padavinam in tudi še kakšnemu vročemu sončnemu dnevu, kar ima lahko za posledico, da se le ta zaskorji. Prav tako lahko pride na praznih površinah do izpiranja hranil iz zgornjih plasti v nižje, kar ima za posledico, da bodo ta hranila težje oziroma kar nedostopna rastlinam. Zaradi vetra, ki zapiha čez prazno gredico pa lahko pride do odnašanja (erozije) zemlje.

Zato imajo ravno rastline za podor velik pomen, saj s svojim koreninskim sistemom rahljajo tla, z zeleno maso večajo humus in do neke mere nadomestijo hlevski gnoj, delujejo proti nematodam in ne nazadnje s svojo hitro rastjo in zatiranjem onemogočajo rast plevelom. Če pa za ozelenitev sejemo metuljnice (lucerna, detelje, grašica) lahko tla obogatimo tudi z dušikom, saj se le ta veže v koreninskih gomoljčkih. Prav tako pa rastline za podor med rastno dobo akumulirajo hranila. Ko take rastline zadelamo v tla ali pustimo na površini, kjer so rasle, se prične njihova razgradnja in mineralizirane snovi postanejo dostopne drugim rastlinam, to je naslednjim posevkom.  Vendar pa ne smemo biti nestrpni, pozitivni učinki podorin se pokažejo šele po dveh ali treh letih pravilne uporabe le-teh.

Katere rastline sejemo za ta namen?

Poleg že prej omenjenih metuljnic je primernih več rastlin. Lahko je to celo fižol, grah, bob, bela in črna ogrščica ter oljna repica. Sicer pa izberemo rastline, ki so v kratkem času sposobne ustvariti veliko zelene mase. Za zeleno gnojenje pogosto uporabljamo tudi ajdo.
Sama sem od kar sem odkrila facelijo, povsem očarana nad to rastlino, ki je tudi zelo primerna za podor. Facelija ustvari veliko zelene mase v relativno kratkem času. Ne prezimi, zato se nam v naslednjem letu ne pojavlja kot nadležen plevel. Seme facelije, lahko v vrtnih centrih kupimo v manjših embalažah, prav tako pa tudi seme bele gorjušice.
Tudi slednja je zanimiva rastlina kot rastlina za podo, ki jo toplo priporočam. Odlikuje pa jo tudi sposobnost zmanjševanja prisotnosti ogrščic v tleh. Ogorčice so, kot vemo znani škodljivci vrtnin, predvsem krompirja. Bela gorjušica Izboljšuje tudi zračnost in rodovitnost tal, zato jo priporočamo tudi vsem, ki si želite ohraniti trajno rodovitnost tal in visoko vsebnost humusa. Je pa to tudi rastlina, ki odganja polže. Bela gorjušica lahko s svojimi močnimi in globokimi koreninami tudi rahlja tla. Kot prej opisana facelija tudi bela gorjušica ne prezimi, zato se nam v prihodnjem letu ne bo pojavljala kot plevel.

Naj omenim še oljno redkev, ki ravno tako čez zimo propade. S svojim koreninskim sistemom tla prezrači in ustvari veliko organske mase s čimer povečajo delež humusa v tleh. Uspešno zmanjšuje prisotnost nematod v tleh.

V trgovinah pa lahko že zasledimo tudi posebne mešanice, ki so posebej namenjene zelenemu gnojenju. Take mešanice so še posebej priročne, saj so v njih že rastline, ki so primerne za naš vrt in se med seboj dopolnjujejo.

Zavedati se moramo, da ima uspešno vrtnarjenje tri glavna pravila, ki so; upoštevamo pravilo mešanih posevkov in sledenja vrtnin, ter vsako prazno mesto na vrtu takoj zapolnimo s kakšno drugo vrtnino, lahko tudi cvetlico ali mešanico za zeleno gnojenje.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Vrtni ognjič, žametovka in kapucinka kot varuhinje vrta

Vse vrtnine in tudi druge rastline so tako ali drugače ogrožene s strani škodljivcev in povzročiteljev bolezni. Da pa se pred njimi ubranimo in pridelamo zdravo zelenjavo in sadje na povsem ekološki ali biodinamični način potrebujemo tudi malo pomoči. Zato so vrtni ognjič, žametovka in kapucinka nepogrešljive na našem vrtu.

Vrtni ognjič in kapucinka smrdita polžem in jih tako odganjata. Korenine žametovke izločajo v vodi topljivo snov, ki je strupena za zajedavske vrste gob v zemlji in ogorčice, ki napadejo korenine paradižnika, krompirja in vrtnic. Vrtni ognjič deluje zdravilno na tla. Žametovka odganja tudi uši in koloradskega hrošča. Vrtni ognjič in žametovka ugodno vplivata na vso zelenjavo in sadje in sta zato tako imenovana dobra soseda. Vrtni ognjič in žametovka zmanjšujeta pojav ogorčic in polžev na jagodah in krompirju. Vrtni ognjič odganja mrčes. Kapucinka drevesa ščiti pred ušmi.

Vrtni ognjič

Poznamo ga kot zdravilno rastlino, ki jo uporabljamo za pripravo raznih krem, mazil in čajev. Ta enoletnica raste skoraj na vseh vrstah tal. Najbolj pa uspeva na bogatih, srednje težkih tleh in sončnih legah. V marcu ga lahko sejemo v setvene platoje ali v tople grede in nato presadimo na prosto v aprilu, ko je dovolj toplo. Na prosto ga sejemo od aprila naprej. Seme kali 12 do 16 dni.  Rastlina zraste do 40cm visoko, njeni cvetovi so oranžni ali rumeni. Da nam bo dlje časa cvetela, sproti odstranjujemo posušene liste, pri tem pa pazimo, da se ne bomo zmotili in odtrgali še svež cvet. Kaj takega se nam kaj hitro lahko zgodi, saj se cvetovi ob mraku zaprejo in zjutraj nazaj odprejo. Vrtni ognjič lepo popestri naš vrt in cveti vse do pozne jeseni.

Žametovka

Je enoletna nizka cvetlica, ki zraste do 20 cm visoko. V marcu jo lahko sejemo v setvene platoje ali v tople grede in jih nato v aprilu presadimo na prosto. Na prosto jo sejemo od aprila do maja. Za rast ji ugajajo sončne lege, glede tal pa ni zahtevna, v slabši zemlji praviloma celo boljše cveti. Seme vzkali v 7 do 14 dneh. S cvetenjem pa nam bo krasila naš vrt vse do pozne jeseni. Sproti je potrebno odstranjevati odcvetele cvetove, nekaj pa jih le pustimo, da bo seme dozorelo. Ko je seme suho, ga poberemo in shranimo v vrečke iz blaga do naslednjega leta.

Kapucinka

Na prosto jo sejemo od aprila naprej. Seme kali 14 do 20 dni. Cvetlica nam v višino zraste 30 cm, v širino pa tudi 2 metra in več ob ugodnih pogojih. Cveteti začne nekje junija ter nam s svojimi rumenimi, rdečimi, oranžnimi, rumenkasto belimi cvetovi krasi vrt, gredice in zasaditve še celo jesen do prve slane. Najbolj ji ugajajo sončne lege, na polsenčnih sicer tudi uspeva vendar slabše cveti. Praviloma, če jo sejemo na gredice in se rastlina ukorenini ne potrebuje zalivanja razen izjemoma ob daljšem sušnem obdobju. Poleg velike okrasne vrednosti lahko mlade liste in cvetove uporabimo za dišavno zelišče ter za osvežujoče solate. Vsebuje namreč veliko vitamina C in različne minerale. Redno ji odstranjujemo odcvetele cvetove, saj tako podaljšujemo cvetenje. Nekaj cvetov pa pustimo, da seme dozori, majhne kot grah velika semena poberemo in na zraku v polsenci dosušimo in shranimo do naslednjega leta.

Damjana Benec, univ.dipl.inž.agr.
Uporabljeni viri so dostopni pri avtorju članka.

Nad molje s sivko, poprovo meto in evkaliptom

Skoraj v vsakem stanovanju moramo oblačila, ki jih trenutno ali za dlje časa ne uporabljamo zaščititi pred nepovabljenimi gosti, molji. Molji nam lahko naredijo precej škode, če se naselijo v omarah z oblekami. Na tržišču je mogoče dobiti kar nekaj vrst sredstev, ki odganjajo ali uničujejo molj. Veliko jih ima kot osnovno ali pomožno sestavino sivko. Kako si pomagamo doma, brez kupovanja dragih pripravkov proti moljem? Molje odganja vonj sivke, evkalipta in poprove mete.

Prav vse tri lahko gojimo doma v posodah, gredici ali na vrtu.

Sivki namenimo na vrtu sončno lego z dobro odcednimi tlemi, saj ne prenese zastajanja vode. Zalivati je pravzaprav ni potrebno, morda samo prvo leto po sajenju, toliko da ji malo pomagamo, da se dobro ukorenini. Če pa jo gojimo kot posodovko, jo moramo vsako leto spomladi presaditi v svež substrat, da bo rastlina imela dovolj hranil in nam bo vsako leto cvetela.  Cveti od maja pa do septembra. Po cvetenju je cvetove potrebno porezati. Sivko najlažje razmnožimo s potaknjenci. Lahko pa poskušamo tudi s semeni, čeprav imajo nekateri križanci sivke sterilno seme ali ga sploh ne tvorijo, v tem primeru pa lahko seme kupimo. Čez zimo pa je priporočljivo sivko pred mrazom ustrezno zaščititi oziroma prenesti v zavarovane prostore, odvisno od tega kje živimo.

Poprova meta je večletna rastlina, ki zraste 50 do 90 cm v višino. Za rast potrebuje deloma senčna ali sončna mesta. Uspevala nam bo v vlažnih, lahkih s hranilnimi snovmi bogatih tleh. Cveti od junija do avgusta in tik pred cvetenjem nabiramo zelene liste. Razmnožujemo jo s potaknjenci. Navadno jo gojimo na vrtovih ali gredicah, zelo redko kot lončnico.

Domovini evkalipta sta Avstralija in Tasmanija. V naravi doseže višino tudi do 70 m. Cveti od februarja do junija. Evkalipt lahko uspešno gojimo tudi pri nas, na srečo nam ne bo zraslo tako visoko drevo. Ima srebrno-modro listje kar naredi evkalipt tudi okrasno drevo. Gojimo ga lahko vsaj nekaj časa kot posodovko ali ga posadimo na vrtu, kjer mu odmerimo dovolj prostora. Postavimo ga na sončno mesto. Prezimi lahko tudi zunaj, če smo doma v krajih, kjer zime niso posebej ostre in če ga primerno zavarujemo. Za rast potrebuje precej  vode in ga je v poletnih mesecih potrebno prav veliko zalivati. Zaradi svojega značilnega aromatičnega vonja odganja tudi molje.

Pest posušenih omenjenih zelišč, zavijemo v bombažni kos blaga in ga povežemo s trakcem. Naredimo več takih zavitkov, saj močnejši kot je vonj tem bolj bodo oblačila zaščitena.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agronomije

Skalnjak

Skalnjak lahko uspešno popestri vaš vrt. Rastline, kamenje in večje skale bodo pričarale rajski prostor, če boste poskrbeli tudi za žuborenje vode, pa bo vse še toliko bolj prikupno in privlačno. Z vodo boste pričarali ne le za estetski videz skalnjaka, temveč tudi za praktični, saj bodo rastline in grmičevje imele vodo ves čas na razpolago in bodo z vsrkanjem kapljic poskrbele, da ne bodo presuhe.

Za začetek dela boste potrebovali vrtno orodje, rastline, kamenje, skale in lopatko. Škodovalo ne bo niti, da si priskrbite voziček, s katerim boste lažje prevažali težko kamenje iz enega konca vrta na drugega. Kamenje lahko kupite v vrtnih centrih, kamnolomih ali jih najdete v bližnji okolici. Nato določite lokacijo, kjer naj bi skalnjak stal, očistite prostor, odstranite travo, začnite s polaganjem zemlje in kamenja, vmes naredite kakšno še bolj ravno teraso. Sprva uporabite večje kamne, ki jih položite bolj globoko v zemljo, s čimer poskrbite za boljšo stabilnost skalnjaka, nato postavite še manjše, bolj nepravilnih oblik. Pustite domišljiji prosto pot, a ob se poskušajte čim bolj približati naravnemu videzu. Poskrbite, da bo vse dobro stalo na mestu in nato očistite kamen in zemljo pleveli. Med vsem tem načrtujte prostor, kamor boste posadili rastlinje, grmovje, prilagodite ga velikosti in obliki vrtnega prostora.

Rastline, ki jih običajno uporabimo, kadar se odločimo za skalnjak, so tiste, ki se dobro počutijo v bolj suhih območjih, čeprav bodo dobro uspevale tudi vse nizke in počasi rastoče rastline, tudi druge, če jim bomo seveda priskrbeli ugodne pogoje za rast in razvoj. Za nasvet, katero rastje uporabiti, povprašajte strokovnjaka v vrtnih centrih, ne boste pa zgrešili z uporabo magnolije, ki bo pritegnila pozornost v času cvetenja, vključite še šaš, orlico, zajčji mak, bergenijo, netresk, dobro misel, svišč, homulico, petoprstnik, plamenko, krvomočnico, materino dušico, jeglič, nageljček, alpsko nebino in druge. Bodite pozorni na to, katere rastline rastejo v določeni sezoni, katere rabijo več vlage, katerim ustreza bolj senčni del, kakšna je dolžna življenjske dobe rastlin, njihova velikost, hitrost rasti, koliko časa cvetijo in kako primerne so za kombinacijo z drugim zelenjem.

Če imate manj časa, potem boste izbrali bolj nezahtevne rastline, v nasprotnem primeru pa je vaša izbira precej bolj pestra in raznolika. Izbrati je treba pravo prst, ki mora vsebovati dovolj hranil, zato jim mnogi pogosto dodajajo kompost, šoto, pesek, gnojila, odvisno od tega, koliko je ilovice in koliko humusa ter koliko je kisla prst …

Strokovnjaki svetujejo, da skalnjak postavite čim bližje vaši hiši ali dvorišču, da bo pritegnil ogromno pogledov, obenem pa je priročno, ker ga morate tudi vi redno opazovati ter spremljati vse spremembe, ki se v njem dogajajo, ga sproti čistiti pleveli, ki bi jih kasneje le stežka odstranili, ne da bi poškodovali tisto rastlinje, ki ste ga posadili. Prostor naj bo bolj suh kot moker, v nasprotnem primeru boste morali površino nekoliko bolj dvigniti, da bo odvečna voda lahko lažje odtekala. Ko se boste lotili dela, ne pozabite na vašo varnost. Bodite osredotočeni, da vam kakšen težak kamen ne pade iz rok na nogo, dvigujte z mišicami in s čim bolj ravnim hrbtom, če imate možnost, naj vam pri tem pomaga partner.

Če mislite, da ne znate ali ne morete sami okrasiti in popestriti vašega vrta za izgradnjo skalnjaka najemite profesionalce, ki vam bodo s pomočjo izkušenj zagotovo hitro in strokovno opravili delo in združili hortikulturni, estetski, ekološki in kulturni vidik svojih znanj. Za piko na i dodajte še prijetno vrtno mizico z nekaj stoli, morda presenetite s prijetno osvetlitvijo (za romantično vzdušje ob večernih urah), gugalnicami in drugimi malenkostmi, s katerim boste ustvarili kotiček, v katerega se boste vedno znova radi vračali. Skalnjak bo postal tudi priljubljeno okolje, ki ga bodo rade obiskovale živali. Vzemite si čas in jih opazujte. Metuljem, čebelam, ptičem, pikapolonicam … izkažite gostoljubje in jim pripravite zanje poseben kotiček – špranjico, luknjico, senčno točko, votlinico, poličke, na katerih se radi sončijo kuščarji, in jih spodbudite, da se čim pogosteje sprehodijo do vašega vrta.

Zdravljenje jagod

Sadike jagod, ki so bile že lansko rastno dobo okužene z rdečo listno pegavostjo ali belo listno pagavostjo, so ob novi rastni sezoni ponovno v pegah.

Tudi, če smo zasnovali nov nasad jagod, smo lahko kupili že okužene sadike in se bodo pege komaj pojavile. Zaradi združevanja peg se listi jagod lahko povsem posušijo. Brez listov pa tudi cvetov in sočnih jagod ne bo. Obe glivični bolezni na jagodah lahko preprosto pozdravimo s pripravkom iz kisa. Litru vode primešamo veliko žlico domačega jabolčnega kisa. Jagode zelo dobro poškropimo  z vseh strani, toliko, da bodo na listih nastale kaplje. Postopek ponovimo čez pet dni. Najboljše, da škropimo v zgodnjih jutranjih ali večernih urah. Poleg škropljenja pa moramo obolele liste odstraniti in sežgati ali globoko stran od vrta zakopati.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.

Naprej »