Zakaj so nekateri ptiči, krt, pikapolonica in druge živali koristni v vrtu?

Med koristne živali štejemo plenilske stenice, plenilske pajke in skakače, pikapolonice, stonoge, krastačo, ptice, krta in ježa. Zakaj pravimo, da so to koristne živali? Pravzaprav zato, ker so vsi našteti koristne živali zaradi vrste hrane, ki jo potrebujejo za preživetje.

Ptiči

Z vidika varstva rastlin so ptiči zelo pomembni kot žužkojedi. Prav med žuželkami je namreč veliko pomembnih škodljivcev kmetijskih in drugih rastlin. Veliko koristnega dela namesto nas opravijo poleg sinic, škorci, lišček, rdečerepka in ščinkovci in še nekateri drugi. Pomladi in poleti se sinica hrani predvsem z žuželkami, kot so gosenice, stenice in hrošči rilčkarji, pobira pa tudi pajke in majhne polže. Še posebej pa ji teknejo gosenice malih zimskih pedicev, oljčnega molja, molja mladih poganjkov, hrastovega listnega zavrtača ter ličinke in bube oljčne muhe. Kot zanimivost naj omenimo, da samec in samička sinice tekom poletja svojim mladičkom prineseta tudi do 30 kg gosenic, poleg teh pa še kar nekaj drugih škodljivcev z vrta.

Krt

Krt je pravzaprav koristna žival. Med njegovo hrano lahko namreč najdemo tudi žuželke, ki so škodljive (ogrci, strune, gosenice sovk …). Kot škodljivca naših vrtnin pa ga pojmujemo predvsem, zaradi tega ker, ko pride na vrt, rad poškoduje rastlinske korenine, poje pa tudi deževnike, ki pa so v tleh koristni. Deževnikom pravzaprav pregrizne trebušnjačo s čimer jih naredi negibne, a žive. Take jih pušča v svojih rovih kot rezervno hrano.

Pikapolonica

Odrasla pikapolonica na dan uniči na stotine listnih uši. Ličinke pikapolonice so pa še posebej »požrešne«, saj pojedo tudi 400 listnih uši na dan.
Poleg ptičev, krtov, pikapolonic so zelo koristni tudi ježi, žabe in krastače, ki prav tako uničijo veliko škodljivcev, predvsem polžev in črvov kot tudi nekaterih insektov. Poznamo pa še nekaj manjših žuželk, ki so ravno tako koristne v našem vrtu to so muhe trepetavke, tančičarice, najezdniki in strigalice. Večinoma se prehranjujejo z listnimi ušmi.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.,
Uporabljeni viri so dostopni pri avtorju članka.

Napravimo ptičjo hišico

Tisti, ki iživate v družbi ptic, lahko tudi pomagate pri njihovem gnezdenju. Zgradite jim ptičjo hišico na svojem vrtu, one pa bodo varovale vaš vrt pred nezaželenimi gosti.

Dobra ptičja hišica mora biti vodoodporna, vzdržljiva in dobro pritrjena na podlago ali drevo, prav tako pa mora imeti lahek dostop v notranjost, da jo lahko pozimi očistite. Prav tako je lahko poleg vsega tudi lep okras za vaš vrt. Les je najboljši materijal za ptičjo hišico, kovine razen kakšnega aluminija za streho niso priporočljive, saj se lahko poleti na soncu izredno segrejejo. Uporabite lahko tudi kos debla, v katerega zvrtate dovolj veliko luknjo.

Streha naj bo vsaj nekaj centimetrov daljša od ptičje hišice, da vanjo ne pride voda. Nekaj vode seveda še vedno lahko pride v hišico, zato mora imeti spodaj kakšno luknjico ali špranjo, skozi katero lahko odteče. Prav tako bo to pripomoglo k večji zračnosti ptičje hišice. Vrata naj bodo nekje na vrhnji polovici hišice, notranje stene pa grobe ali malce narezane, da imajo mladiči lažjo pot iz hišice.

Ptičja hišica naj bo postavljena na mestih, kamor nimajo dostopa naravni sovražniki, zavarovana naj bo tudi pred neposrednim vetrom in sončno svetlobo. Če boste postavili več ptičjih hišic, naj ne bodo ena zraven druge, saj nekatere ptice branijo svoje območje in na koncu bodo ostale prazne.

Oglejte si tudi spodnji video, kjer je prikazano, kako se lotimo izdelave.

Družabne papige

Papige so glasna, družabna bitja, v naravi živijo v jatah. Zato je pomembno, da jim nudimo čim več tega, kar potrebujejo.

Poleg tega, da imamo več papig in drugih živali, je nujno tudi to, da se tudi sami veliko ukvarjamo z njimi. Ljudje jih pogosto posvojijo posamično, le zato, ker se tako lažje naučijo govoriti. Menim, da je takšno ravnanje sebično, zanje je bolje, če so v vsaj v paru, še bolje je, če jih je več skupaj.

Govoriti se naučijo tudi, če so v družbi z drugimi papigami. Sposobnost govora je odvisna od vrste papige, starosti, tudi njenega interesa ter tega, koliko se mi sami ukvarjamo z njimi. So družabne, ne omejujmo jim družbe drugih papig, zaželena je tudi družba drugih živali.

Kletka naj bo v višini naših oči, da lahko komunicira z nami, drugače se počuti odrinjeno od članov družine in dogajanja v družini. Igrala morajo biti kvalitetna, neškodljiva, iz naravnih materialov, papiga pa potrebuje precej miselnih iger.

V kletki naj bodo le, kolikor naj bi bilo nujno, drugače pa naj bodo spuščene. Imejmo v mislih, da v naravi preletijo na desetine kilometrov, mi pa smo njihovo bivanje že tako omejili na nekaj kvadratnih metrov. Če bodo spuščene, bodo tako tudi več v stiku z nami, drugimi živalmi, saj zelo potrebujejo tudi fizični stik.

Rade imajo tudi vodo, pisane predmete v živih barvah, kar jih spominja na njihovo izvorno okolje. Zanjo je potrebno kar precej čistiti, marsikateremu ljubitelju pa sčasoma prične iti na živce tudi to, da so precej zgovorne in glasne.

Papige so izredno bistre. Marsikdo ne ve, da se med seboj kličejo s točno določenimi klici za točno določeno papigo. Vsaka se tudi oglaša z določenimi glasovi, ki ustrezajo njeni identiteti. V naravi uporabljajo tudi različne klice glede na nevarnosti, ki jim pretijo.

So visoko razvita bitja s razvejanim socialnim sistemom. Papige so nekakšni primati ptičjega sveta, zato bi bilo še toliko bolj nujno, da ne bi bile hišni ljubljenčki, temveč bi živele v naravi, na svobodi. Zato menim, da je udomačitev takšnih živali zgolj posledica sebičnosti človeka, ki si želi prilastiti vse in prilaščeno umestiti v lastno dnevno sobo …

Inteligenca ne pomeni le večje učljivosti, tudi večjo dovzetnost za vsak stres v okolju. Zanje je lahko stres že denimo prebeljena stena v prostoru, kjer bivajo, kaj šele osamljenost. Družba drugih papig je zanje nuja, ukvarjanje z njimi prav tako.

Če je papiga osamljena, zboli za depresijo, postane apatična, lahko pa reagira tudi z agresijo, kričanjem, kar je le prošnja po pozornosti. Če se stres stopnjuje, vodi do samopoškodovanja, pulijo si peresa. Končna faza stresa in osamljenosti so bolezni in posledična smrt.

Dobro razmislite, če boste imeli papigo. Nekatere vrste papig so še bolj občutljive in imajo daljšo življenjsko dobo, sivi žako živi denimo tudi do 70 let. Kdo lahko zanje res dobro skrbi toliko časa?

Pred posvojitvijo razmislite. Mislite nanjo, ne nase. Ko jih bodo ljudje nehali kupovati, ne bo več ne pogosto nezakonitega in nekvalitetnega vzrejanja, ne odlova iz divjine ter trgovanja z njimi.

Živim za ta dan in isto upam tudi za vrsto drugih živali, ki jih vidimo v slovenskih trgovinah za (mučenje?) živali.

Barbara Győrfi za zlataleta.com