3000 mrtvih ptic padlo z neba

V Arkansasu, ZDA, je na silvestrovo okoli 23 ure zvečer po ameriškem času z neba padlo okoli 3000 pric, večinoma kosov.
Strokovnjaki sedaj poskušajo ugotoviti, kaj je bil vzrok te apokaliptične skrivnosti. Zakaj je skoraj 3000 ptic na silvestrovo padlo z neba?

Ptice so začele padati na območju dolgem 1,5 kilometra in širokem okoli 800 metrov, zunaj tega območja pa niso našli nobene mrtve ptice. Prve klice in prijave so začeli prejemati okoli 23.30 ure.
Laboratoriji že od včeraj pospešeno raziskujejo trupla ptic, rezultati pa naj bi bili znani v roku enega tedna. Ornitologi sumijo, da bi lahko jato ptic zadela strela in jih pobila, saj kažejo znake fizične travme.
Druga razlaga pa so pirotehnični izdelki, še posebej ognjemet, ki bi lahko povzročil tako močen stres pri prticah, da bi zaradi tega pomrle.

Strokovnjaki pravijo, da bodo rezultati verjetno brez pravega zaključka, vendar še vedno upamo, da se bo razjasnilo, kaj bi lahko povzročilo smrt tako velikega števila ptic.

Zakaj so nekateri ptiči, krt, pikapolonica in druge živali koristni v vrtu?

Med koristne živali štejemo plenilske stenice, plenilske pajke in skakače, pikapolonice, stonoge, krastačo, ptice, krta in ježa. Zakaj pravimo, da so to koristne živali? Pravzaprav zato, ker so vsi našteti koristne živali zaradi vrste hrane, ki jo potrebujejo za preživetje.

Ptiči

Z vidika varstva rastlin so ptiči zelo pomembni kot žužkojedi. Prav med žuželkami je namreč veliko pomembnih škodljivcev kmetijskih in drugih rastlin. Veliko koristnega dela namesto nas opravijo poleg sinic, škorci, lišček, rdečerepka in ščinkovci in še nekateri drugi. Pomladi in poleti se sinica hrani predvsem z žuželkami, kot so gosenice, stenice in hrošči rilčkarji, pobira pa tudi pajke in majhne polže. Še posebej pa ji teknejo gosenice malih zimskih pedicev, oljčnega molja, molja mladih poganjkov, hrastovega listnega zavrtača ter ličinke in bube oljčne muhe. Kot zanimivost naj omenimo, da samec in samička sinice tekom poletja svojim mladičkom prineseta tudi do 30 kg gosenic, poleg teh pa še kar nekaj drugih škodljivcev z vrta.

Krt

Krt je pravzaprav koristna žival. Med njegovo hrano lahko namreč najdemo tudi žuželke, ki so škodljive (ogrci, strune, gosenice sovk …). Kot škodljivca naših vrtnin pa ga pojmujemo predvsem, zaradi tega ker, ko pride na vrt, rad poškoduje rastlinske korenine, poje pa tudi deževnike, ki pa so v tleh koristni. Deževnikom pravzaprav pregrizne trebušnjačo s čimer jih naredi negibne, a žive. Take jih pušča v svojih rovih kot rezervno hrano.

Pikapolonica

Odrasla pikapolonica na dan uniči na stotine listnih uši. Ličinke pikapolonice so pa še posebej »požrešne«, saj pojedo tudi 400 listnih uši na dan.
Poleg ptičev, krtov, pikapolonic so zelo koristni tudi ježi, žabe in krastače, ki prav tako uničijo veliko škodljivcev, predvsem polžev in črvov kot tudi nekaterih insektov. Poznamo pa še nekaj manjših žuželk, ki so ravno tako koristne v našem vrtu to so muhe trepetavke, tančičarice, najezdniki in strigalice. Večinoma se prehranjujejo z listnimi ušmi.

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.,
Uporabljeni viri so dostopni pri avtorju članka.

Napravimo ptičjo hišico

Tisti, ki iživate v družbi ptic, lahko tudi pomagate pri njihovem gnezdenju. Zgradite jim ptičjo hišico na svojem vrtu, one pa bodo varovale vaš vrt pred nezaželenimi gosti.

Dobra ptičja hišica mora biti vodoodporna, vzdržljiva in dobro pritrjena na podlago ali drevo, prav tako pa mora imeti lahek dostop v notranjost, da jo lahko pozimi očistite. Prav tako je lahko poleg vsega tudi lep okras za vaš vrt. Les je najboljši materijal za ptičjo hišico, kovine razen kakšnega aluminija za streho niso priporočljive, saj se lahko poleti na soncu izredno segrejejo. Uporabite lahko tudi kos debla, v katerega zvrtate dovolj veliko luknjo.

Les je vsekakor odličen material za gradnjo ptičje hišice, saj se kovina ali aluminij pri žgočem soncu preveč segrejeta. Streha naj bi imela vsaj tri centimetre roba, da bi ob dežju ostal vhod v hiško suh. Morda bo nekaj kapljic vendarle pristalo v notranjosti, zato za vsak primer na dno hiške zvrtate par drobnih lukenj. Poskrbite za prezračevanje, še posebej ko se temperature zvišajo, vhod pa naj bo prilagojen velikosti ptic, ki vas bodo obiskale. Postavite jo tja, kjer plenilci ptic ne bodo mogli doseči, prav tako je zaželeno, da najdete zanjo prostor, odmaknjen od direktnega sonca. Če želite imeti v bližini več ptičjih hišk, potem med njimi ohranite določeno razdaljo, saj se tudi ptičke borijo za svoj teritorij, ki so ga pripravljene tudi braniti. Zaradi nenehnih spopadov se zna zgoditi, da bodo ptičke izgubile veselje in si raje izbrale mirnejši kraj za iskanje hrane.

Streha naj bo vsaj nekaj centimetrov daljša od ptičje hišice, da vanjo ne pride voda. Nekaj vode seveda še vedno lahko pride v hišico, zato mora imeti spodaj kakšno luknjico ali špranjo, skozi katero lahko odteče. Prav tako bo to pripomoglo k večji zračnosti ptičje hišice. Vrata naj bodo nekje na vrhnji polovici hišice, notranje stene pa grobe ali malce narezane, da imajo mladiči lažjo pot iz hišice.

Ptičja hišica naj bo postavljena na mestih, kamor nimajo dostopa naravni sovražniki, zavarovana naj bo tudi pred neposrednim vetrom in sončno svetlobo. Če boste postavili več ptičjih hišic, naj ne bodo ena zraven druge, saj nekatere ptice branijo svoje območje in na koncu bodo ostale prazne.

Za hranjenje ptic lahko uporabimo semena buč, sončnic, orehe ali lešnike, bukov žir, drobtine keksov in kruha, nekatere ptice imajo rade tudi sadje. Če zunaj temperature niso pod ničlo, pa jim privoščite tudi vodo. Kadar jih opazujete, bodite diskretni, da jih ne preplašite.

Oglejte si tudi spodnji video, kjer je prikazano, kako se lotimo izdelave.

Ptički ne pojejo zaman spomladi, ko se otopli. Ta mala bitja namreč resnično prepevajo takrat, ko so srečna in vesela, zato ni prav nič presenetljivo, da pozimi le sem ter tja malce začivkajo. Najverjetneje od mraza. Ker so ljubka bitja precej odvisna od naše pomoči, jim je ne smemo odreči, pač pa moramo poskrbeti, da jim pomagamo, kolikor le lahko in jim olajšamo trpljenje v zmrzljivih temperaturah, ko njihovo skromno perje vsekakor ne more biti dovolj.

Ne smemo pozabiti, da imajo tudi ptice rade suho in mirno okolje, zato se moramo potruditi, da za hišico najdemo prostor, kjer sneg in dež ne boste naletavala v krmilnico in močila njihovo zavetje in kjer veter ne bo odnašal njihove hrane. Učinkovitost hišic je pojočim bitjem še najbolj pomembna, z njihovim videzom pa se navadno najraje pozabavamo ljudje.

Veselje ptic

Čeprav imamo krmilnico oziroma hišico lahko na vrtu vse leto, pa ni presenetljivo, ko v njej pozimi včasih ugledamo kako vrsto, ki je drugače na vrtu ne bi opazili. Če mraz ne pritiska, potem je v krmilnici bolj malo ptic, ko pa temperature padejo, se pri hišicah razvije pravi živžav, ki pa je seveda odvisen od vrste hrane, ki jo pripravimo, in od lege hišice.

Živalce so kot ljudje. Pozimi, ko je hladneje, potrebujejo več hrane za uravnavanje telesne temperature, zato poleg tega, da upoštevate raznovrstnost hrane (ki pritegne raznovrstne ptice), ne pozabite na hranjenje že takoj, ko se noči shladijo. Takrat jim nastavite manjšo količino hrane, da se privadijo na hranjenje, potem pa količino povečujte. Ne le, da bo več ptic, pač pa v mrzlem vremenu veliko hitreje porabijo energijo in potrebujejo novo hrano.

Lokacija in okolje

Pozimi ptice hiške rade uporabijo tudi za zavetje, saj je v njih bolj suho in toplo kot na drevesu. Če imate srečo, lahko sem ter tja opazite kakšno ptičjo hišico, ki je ponoči natrpana s ptički, ki se stiskajo skupaj, da dobijo več toplote. Lokacija pa je nadvse pomembna zato, ker lahko na pravem mestu pritegne več ptic. Ne le ker je v zavetju pred snegom in vetrom, pač pa zato, ker imajo ptice rade razgled. Plašna bitja tako najraje čepijo nekje v bližini kakega grma ali drevesa, vendar morate paziti, da jih ne postavite na dosegu kakšne plenilske mačke. Če jo boste postavili na kol, naj bo vsaj meter in pol ali dva dvignjena od tal.

Nekateri na vrtu nimajo dreves in zato se včasih obnese celo kakšna veja ali pa božično drevo, ki je opravilo svoje delo v stanovanju. Če pa si želite malih prijateljic kljub temu, da ne živite v hiši, lahko hišico postavite na okensko polico ali na balkon, vendar bodite dovolj previdni, da jo varno pritrdite, da ne bo s pticami vred zgrmela na tla in morda celo koga poškodovala.

Hrana

Najprimernejša zimska hrana za ptice so semena, med katerimi so najbolj priljubljena (in učinkovita za privabljanje ptic) sončnična, konopljina, lanena semena, bučne pečke, kaša, ajda, pšenica, proso … Na hišice obesite krmilne košarice in vanje položite še druge ostanke, kot so delčki sira, morda kakšne kosmiče, jedrca lešnikov in orehov ter podobno. Jabolk se še najbolj razveselijo kosi. Priljubljene so tudi lojne pogače, ki jih nekateri obesijo v bližino hišice, drugi pa kar k oknu.

Pametno je, da si zalogo semen in druge hrane naredite že v jeseni, ko imajo semenarne in vrtni centri navadno tudi kakšne akcije in popuste, ko skušajo napraviti prostor za zimske stvari. Če semena primerno shranite, so uporabna mesece, še posebej mešana in sončnična semena. Hranite jih v hladnih, suhih prostorih, kjer jih žuželke in miši ne morejo napasti. Priporočamo shranjevalni zaboj ali škatlo, ki jo boste brez težav odprli tudi z rokavicami.

Preberite si še, kateri plodovi rastlin so v zimskem času še kako dobrodošli pticam.

Družabne papige

Papige so glasna, družabna bitja, v naravi živijo v jatah. Zato je pomembno, da jim nudimo čim več tega, kar potrebujejo.

Poleg tega, da imamo več papig in drugih živali, je nujno tudi to, da se tudi sami veliko ukvarjamo z njimi. Ljudje jih pogosto posvojijo posamično, le zato, ker se tako lažje naučijo govoriti. Menim, da je takšno ravnanje sebično, zanje je bolje, če so v vsaj v paru, še bolje je, če jih je več skupaj.

Govoriti se naučijo tudi, če so v družbi z drugimi papigami. Sposobnost govora je odvisna od vrste papige, starosti, tudi njenega interesa ter tega, koliko se mi sami ukvarjamo z njimi. So družabne, ne omejujmo jim družbe drugih papig, zaželena je tudi družba drugih živali.

Kletka naj bo v višini naših oči, da lahko komunicira z nami, drugače se počuti odrinjeno od članov družine in dogajanja v družini. Igrala morajo biti kvalitetna, neškodljiva, iz naravnih materialov, papiga pa potrebuje precej miselnih iger.

V kletki naj bodo le, kolikor naj bi bilo nujno, drugače pa naj bodo spuščene. Imejmo v mislih, da v naravi preletijo na desetine kilometrov, mi pa smo njihovo bivanje že tako omejili na nekaj kvadratnih metrov. Če bodo spuščene, bodo tako tudi več v stiku z nami, drugimi živalmi, saj zelo potrebujejo tudi fizični stik.

Rade imajo tudi vodo, pisane predmete v živih barvah, kar jih spominja na njihovo izvorno okolje. Zanjo je potrebno kar precej čistiti, marsikateremu ljubitelju pa sčasoma prične iti na živce tudi to, da so precej zgovorne in glasne.

Papige so izredno bistre. Marsikdo ne ve, da se med seboj kličejo s točno določenimi klici za točno določeno papigo. Vsaka se tudi oglaša z določenimi glasovi, ki ustrezajo njeni identiteti. V naravi uporabljajo tudi različne klice glede na nevarnosti, ki jim pretijo.

So visoko razvita bitja s razvejanim socialnim sistemom. Papige so nekakšni primati ptičjega sveta, zato bi bilo še toliko bolj nujno, da ne bi bile hišni ljubljenčki, temveč bi živele v naravi, na svobodi. Zato menim, da je udomačitev takšnih živali zgolj posledica sebičnosti človeka, ki si želi prilastiti vse in prilaščeno umestiti v lastno dnevno sobo …

Inteligenca ne pomeni le večje učljivosti, tudi večjo dovzetnost za vsak stres v okolju. Zanje je lahko stres že denimo prebeljena stena v prostoru, kjer bivajo, kaj šele osamljenost. Družba drugih papig je zanje nuja, ukvarjanje z njimi prav tako.

Če je papiga osamljena, zboli za depresijo, postane apatična, lahko pa reagira tudi z agresijo, kričanjem, kar je le prošnja po pozornosti. Če se stres stopnjuje, vodi do samopoškodovanja, pulijo si peresa. Končna faza stresa in osamljenosti so bolezni in posledična smrt.

Dobro razmislite, če boste imeli papigo. Nekatere vrste papig so še bolj občutljive in imajo daljšo življenjsko dobo, sivi žako živi denimo tudi do 70 let. Kdo lahko zanje res dobro skrbi toliko časa?

Pred posvojitvijo razmislite. Mislite nanjo, ne nase. Ko jih bodo ljudje nehali kupovati, ne bo več ne pogosto nezakonitega in nekvalitetnega vzrejanja, ne odlova iz divjine ter trgovanja z njimi.

Živim za ta dan in isto upam tudi za vrsto drugih živali, ki jih vidimo v slovenskih trgovinah za (mučenje?) živali.

Barbara Győrfi za zlataleta.com