22. april je svetovni dan zemlje

Ob svetovnem dnevu zemnlje se je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani včeraj slovesno začela druga Eko konferenca »Cena podnebnih storitev«, ki jo društvo Planet Zemlja že drugo leto zapored organizira v sodelovanju z Agencijo republike Slovenije za okolje (ARSO). Po uspešnem začetku in številnih poglobljenih razpravah se bo konferenca jutri nadaljevala, kjer bodo na zaključnem panelu »Komuniciranje ali informacijsko onesnaževanje« sodelovali prof. dr. Žiga Turk, režiser Boštjan Vrhovec, novinar Matija Stepišnik in drugi.

Prav tako vas želimo spomniti, da se bosta v petek sklopu druge Eko konference odvila zaključek natečaja Planetu Zemlja prijazna šola/vrtec ter tradicionalna akcija Zemljo so nam posodili otroci pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, dr. Danila Türka. Zbrane pa bo nagovoril tudi minister za okolje in prostor, dr. Roko Žarnić.

Druga Eko konferenca je sicer že današnji uvodni dan prinesla veliko zanimivih ugotovitev. Otvoritveni panel »Cena podnebnih storitev« sta pospremila nagovora generalnega direktorja ARSO, dr. Silva Žlebirja, ki se je dotaknil izzivov, ki so v ospredju Eko konference, ter evropske komisarke za podnebne ukrepe Connie Hedegaard. Slednja je v posebni izjavi iz Bruslja dejala, da pametne podnebne politike ne pomenijo zgolj boj proti podnebnim spremembam, temveč prinašajo veliko novih inovacij in s tem nove poslovne priložnosti.

Panel »Okolje v gospodarstvu ali Odpadki kot poslovna priložnost«, ki je potekal v dveh delih, je postregel z aktualnimi pogledi na tematiko. Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehnične fakultete je ocenila tudi odnos Slovenije do trajnostnega razvoja. »V slovenskem političnem prostor smo glede trajnosti in zavedanja mej razvoja v slepi ulici. Nimamo niti enega vrhunskega politika, ki bi s svoje pozicije zagovarjal okoljevarstvo in trajnostni razvoj,« je dodala.

Prof. dr. Bogomir Kovač z Ekonomske fakultete je govoril o konceptualizaciji ravnanja z odpadki. V Sloveniji so temeljni problem komunalni odpadki, medtem ko je za industrijske odpadke relativno dobro poskrbljeno. Problemi se pojavljajo tako z ločevanjem odpadkov, z deponijami kot s postavljanjem sežigalnic zaradi odpora lokalne politike, je dejal. Problema se je dotaknil tudi prof. dr. Peter Novak, dekan Visoke šole za tehnologijo in sisteme. Odpadki so, kot je tudi on podobno dejal, pri nas velik problem. Več pa bi morali narediti za sonaravni razvoj.

O tej problematiki je govoril tudi Jure Fišer iz podjetja Gorenje Surovina. Med drugim je dejal, da je pri poslovanju z odpadki največja težava, da je področje odpadkov eno najbolj reguliranih področjih. Direktor marketinga Skupine Pivovarna Laško Jure Struc, pa se je dotaknil problema povratne embalaže.

Albin Keuc iz kabineta ministra za okolje in prostor se je zavzel za to, da bi Slovenija morala izboljšati gospodarsko storilnost, zmanjšati rabo virov ter poiskati nove priložnosti za gospodarsko rast. Janez Polajnar, vodja službe za hidrologijo ARSO, pa je izpostavil problema segrevanja in ekstremnih meteoroloških dogodkov.

Marjan Mateta, podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) za razvoj, je spregovoril o tem, da je Slovenija energetsko nekonkurenčna v primerjavi z EU, razen v nekaterih panogah, kot je recimo kemija. Alenka Avberšek, izvršna direktorica za zakonodajo in politike na GZS, pa je dejala, da je v Sloveniji tudi velika težava veliko število predpisov, ki jih je na okoljskem področju preko 500.

Podobno so svoje poglede in možne rešitve govorci predstavili v okviru panela »Energetika včeraj, danes, jutri«, kjer je uvodoma razmišljala evropska poslanka, dr. Romana Jordan Cizelj. Kot je pojasnila, skupna energetska politika nima dolge zgodovine, saj je do enotne politike prišlo šele zaradi zastojev dobave plina prek Ukrajine, pri čemer se je dotaknila spora iz leta 2009.  Predstavila pa je tudi poglede glede podnebnih sprememb.

Prof. dr. Janvit Golob s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo je predstavil vizijo, da je ena od možnosti zmanjševanja CO2 tudi v lovljenju CO2, medtem ko je prof. dr. Peter Novak kot tri potencialne učinkovite tehnologije za proizvodnjo energije navedel izločanje in shranjevanje CO2, jedrsko energijo in sončno energijo v vseh možnih oblikah.

Sicer se je direktor Urada za jedrsko varnost dr. Andrej Stritar osredotočil v svojem nastopu na nedavno jedrsko nesrečo na Japonskem, medtem ko je strokovnjakinja za energetsko učinkovitost pri Institutu Jožef Stefan, mag. Andreja Urbančič, pozornost namenila učinkovitejši rabi energije in obnovljivih virov.

Prvi dan druge Eko konference je pospremilo pestro spremljevalno dogajanje. Zaznamovala sta ga prireditev »Radol’ca, pristno sladka« in najava natečaja Planetu Zemlja prijazna občina 2011.

Druga Eko konferenca se, kot rečeno, zaključuje v petek, na Svetovni dan Zemlje. Veselimo se snidenja z vami tudi zadnji dan in vas lepo pozdravljamo!

Vpogled v suho preteklost Afrike

Raziskava dreves v severozahodnem delu Afrike je pokazala, da so ta doživela večja obdobja suše v 13, 16 in sedaj v 20 stoletju.

Skupina znanstvenikov iz različnih držav je uporabila informacije pridobljene z drevesnih letnic starih dreves v Afriki in tako dobila vpogled do leta 1179. Eno od dreves, ki so ga našli v Maroku, pa datira celo v leto 883!

Večina  severne Afrike spremlja vremenske informacije že 50 let, vendar pa so takšne analize seveda prekratke, da bi lahko razkrile kaj se je dejansko dogajalo v preteklosti v tej klimatski regiji.

En izmed najbolj pomembnih načinov, da bi lahko razumeli klimatsko variabilnost je uporaba t.i. proksi zapisa in ena izmed najbolj zanesljivih metod je prav pregled letnic dreves. Ta zapis je namreč zapis zgodovine, pridobljen preko opazovanja naravnih fenomenov, v tem primeru drevesne letnice.

Omenjena ekipa je torej prva, ki je zbrala celo mrežo kronoloških podatkov preko severne Afrike, pri čemer je analizirala vzorce preteklih suš. Razultat teh raziskav pa je, da trenutna suša 20 stoletja soupada z izsledki, ki so jih izdelali klimatski modeli; na sušo torej definitivno vplivajo tudi novodobne klimatske spremembe.

Preteklost Antarktike razkriva našo prihodnost

Znanstveniki, ki so sodelovali v ekspediciji ‘Wilkes Land Glacial History’, so se pred kratkim vrnili domov z 2000 metrov sedimentov jedra pokrajine Wilkes,  del Antarktike, ki se nahaja južno od Avstralije. Upajo, da jim bodo sedimenti pomagali pri pridobitvi podatkov o globalnih klimatskih spremembah.

Klimatski podatki, ki so jih odbili z sedimentov jim bodo pokazali kakšna je bila preteklost Antarktike. Do sedaj so že ugotovili, da Antarktika pred 53 milioni let ni bila pokrita z ledom, kot je danes, ampak je imela toplo, sub-tropsko podnebje, kjer so nivoji ogljikovega dioksida za kar desetkrat presegli današnje.

Vendar pa je v zadnjih 400.000 letih Antarktika doživela veliko sprememb, ki so jo preoblikovale v masivno ledeno pokrajino kot je danes. Takšna sprememba se je geološko gledano zgodila v relativno kratkem času. Zato se znanstveniki sprašujejo, kako se je to lahko zgodilo in ali lahko iz tega dogodka pridobimo kakšne koristne informacije.

Znanstveniki v zbranih sedimentih namreč vidijo ogromen potencial, saj jih lahko dobesedno berejo kot knjigo. Ta knjiga pa jih pelje 53 milijonov let nazaj v preteklost.

Pokrajina Wilkes je ena izmed klimatsko najbolj občutljivih delov planeta. Zaradi tega so znanstveniki lahko pridobili prvič dobljene podatke o tanjšanju in debelenju snežne oddeje in njen efekt na planetarni nivo vode.

Do sedaj so že ugotovili, da se je dejansko taljenje ledenikov začelo že pred 10.000 leti. To pa je koristen podatek, saj so takšni podatki koristni za nadaljne raziskave o prihodnosti našega planeta. Z njimi lahko bolj učinkovito izdelajo klimatske modele, ki so potrebni za napoved prihodnosti vremena na Zemlji.

Z Auro nad ozonsko luknjo

NASINI raziskovalci uporabljajo satelit AURA, da bi lahko določili sezonski napredek ozonske luknje, ki se je razvila nad Antarktiko. Do sedaj so ugotovili, da je ta luknja manjša, kot pa je bila v prejšnjih letih.

Ocena velikosti ter debeline ozonskega plašča, ki jo je podala NASA leta 2005, temelji na opazovanjih ozona s satelita Aura, katerega so izstrelili leta 2004.

Letos je ozonska luknja tako merila 15 milijonov kvadratnih kilometrov v vrhuncu sezone med septembrom in oktobrom. Leta 1998 pa je ozonska luknja merila več kot 16 milijonov kvadratnih kilomatrov, kar je bilo do sedaj največje izmerjeno povprečje.

Sicer je res, da to pomeni nek napredek, vendar pa je misel na to, da je pred letom 1985 ozonska luknja merila le 6 milijonov kvadratnih kilometrov, še vedno dokaj zastrašujoča kar se tiče naše prihodnjosti.

Ozonski plašč, ki varuje Antarktiko ima skozi vse leto sezonske padce in vzpone, vendar pa to ti vzponi in padci od prvega satelitskega merjenja leta 1979 postali vse večji. Klorirane in bromirane kemikalije, ki smo jih proizvedli ljudje, so vodile v uničenje ozona v stratosferi. Z mednarodnim dogovorom, so bile te kemikalije prepovedane leta 1995, zato je k sreči nivo teh kemikalij v atmosferi nekoliko upadel.

Še en pomemben faktor, ki vpliva na količino ozona, ki ga uničimo vsako leto, pa je je temperatura zraka v atmosferi. Medtem ko so temperature na tleh nekaj let hladnejše kot ponavadi, pa hladnejše temperature v stratosferi tanjšajo ozonski plašč.

Leta 2005 je bila ozonska luknja tako za več kot 600,000 kvadratnih kilometrov večja kot pa v obdobjih, ko je bilo leto z normalnimi temperaturami, saj je bilo to leto hladnejše od ostalih. V zadnjem desetletju pa se je ozonska luknja skrčila le dvakrat; to je bilo leta 2002 in 2004, saj sta bili ti dve leti toplejši od ostalih.

Znanstveniki poleg omenjenih dejavnikov nadzorujejo tudi koliko ozona je v atmosferi, upoštevajoč razdaljo od tal do vesolja. Ta količina bi se naj od leta 1980 razpolovila. S takšnimi in podobnimi raziskavami lahko znanstveniki nadzorujejo katere kemikalije so vpletene v uničenje ozona, kar je izrednega pomena za prihodnost Zemlje.

Busheva administracija zavirala raziskave

NASA namerava do leta 2015 povečati financiranje za raziskave, ki obsegajo podnebne spremembe kar za 62%, da bi nadoknadila, kar je bilo zamujeno med Bushevo administracijo.

Tako so pri NASI naznanili povečanje sredstev znanstvenikom, ki raziskujejo klimatske spremembe, čeprav je to v bistvu le neke vrste korekcija dramatičnega znižanja proračuna, ki ga je ukazala Busheva administracija.

Vseeno pa bo le NASIN Earth Science Division dobil 2.4 miljarde dolarjev v naslednjih petih letih, ostali NASINI sektorji pa bodo za enkrat morali še počakati.

Trenutno ima NASA v orbiti 13 satelitov, vendar pa je le eden izmed njih presegel svojo življensko dobo. In to je razlog, zakaj bi lahko v prihodnje NASA igrala manjšo vlogo v prihodnosti, če ji nebi namenili več sredstev. Subvencija bo tako omogočila nadgradnjo zastarelih sistemov, inovacije ter nadomestitve. Omenjena divizija bo sedaj lahko izvedla deset novih misij, pri katerih bodo zbirali informacije glede pokritosti ledu, temperatur ocenanov, ozonske luknje ter vprašanja koliko CO2 se sprosti zaradi človeških vplivov.

Res je, da so te stvari morda bile za nas dokaj nevidne, vendar pa je moral biti to za NASO velik udarec, saj je Busheva administracija zavirala dostop do podrobnih podatkov, ki so bistveni za naše razumevanje današnjega sveta.

Podnebne spremembe povezane tudi z ekscentričnostjo Zemlje

Tokratna študija je pokazala, da je reden premik Zemljine orbite morda neposredno povezan s spremembo podnebja.

V analizi so pregledali sedimente z oceanskega dna na 57 različnih lokacijah, pri čemer so ugotovili, da obstaja več kot 1.2 milijonsko letna povezava med premiki Zemljine obrite ter podnebnimi spremembami.

Splošno priznano znanstveno dejstvo je, da se Zemeljska orbita okoli sonca spreminja vsakih 100,000 let, pri čemer postane ta enkrat bolj okrogla, v naslednjem ciklu pa nekoliko bolj elipsasta.

Prav tako se obdobja polednitve pojavljajo vsakih 100,000 let, kar dokazuje, da sovpadajo podnebne spremembe in ekscentričnost planeta. Znanstvenica Lisecki, ki je sodelovala pri tej raziskavi je prav tako ugotovila, da se največji poledenitveni cikli zvrstijo med bolj šibkimi spremembami ekscentričnosti orbite in obratno – najmanjše poledenitve se zgodijo pri večjih ekscentričnostih.

To bi lahko pomenilo, da je Zemljina klima nestabilna zaradi sprememb v orbiti. Lisecki je tako zaključila, da so klimatske spremembe v preteklih milijonih letih verjetno vsebovale kompleksne interakcije med različnimi vidiki klimatskega sistema našega planeta in delujejo v povezavi z tremi različnimi orbitalnimi sistemi: ekscentričnost, nagib ter precesija.

Ozonska luknja

Verjetno je skoraj vsem že jasno, da ozonska luknja ne bo kar tako hitro izginila, če sploh kdaj bo. Zato je dobro, da vemo čim več o tej problematiki, saj nam je potem veliko bolj jasno, kako zmanjšati tveganje. Zato bomo danes razjasnili, kaj ozonska plast in ozonska luknja pomenita.

Ozonska plast je del Zemljine atmosfere, ki vsebuje dokaj visoke koncentracije plina imenovanega ozon (O3). Dokaj visoke pomeni nekaj delcev na milijon, kar je še vedno veliko večja vrednost, kot pa v nižjih delih atmosfere, vseeno pa manjša kot v glavnih komponentah atmosfere.

Čeprav je torej ta koncentracija ozona v tej plasti na nek način majhna, pa je vseeno bistvenega pomena za življenje, saj absorbira biološko nevarno UV sevanje sonca. Debelost ozonskega plašča, to pomeni količina ozona v stolpcu, je različna po celem svetu. Na področju ekvatorja je ta dokaj majhna, vendar pa se odebeli, ko se pomikamo proti poloma. Prav tako niha tudi z letnimi časi – v spomladanskih mesecih je ta plast debelejša, v jesenskih pa tanjša.

Tanjšanje ozonske plasti je relativno nov pojem, katerega smo uvedli v zadnjih nekaj desetletjih, ko so znanstveniki začeli odkrivati posledice modernizacije. S tem pojmom torej opišemo opazovano izgubo ozona v stratosferi v zadnjih petdesetih letih, česar posledica je ozonska luknja. Ta zajema tako enakomerno tanjšanje ozona na ekvatorialnem delu, kot tudi katastrofalne pomladanske padce na polih, kar imenujemo ozonska luknja.

Riževa polja v nevarnosti podnebnih sprememb, ki so jih povzročila sama

Bangladeš lahko izgubi kar polovico svojih obdelovalnih površin za gojenje riža, če se bo morska gladina dvignila že za slab meter. Le meter je prav tako potreben, da poplavi tudi večino delte Mekong v Vietnamu, ki je drugi največji proizvajalec riža na svetu.

Pred časom je tem področjem že grozila suša, zato so začeli polja namakati. Sedaj pa se jim je to maščevalo, saj se ledeniki na Himalaji topijo vedno hitreje, kar povzroča vse bolj pogoste poplave. Poleg tega pa ta polja riža sproščajo v ozračje velike količine metana, ki pa je kar dvajsetkrat bolj nevaren, kot pa toplogredni plini.

Nedavna študija, narejena preko satelitskih slik, je pokazala, da so nasadi riža krivi za 13% svetovnega izpusta metana v ozračje. To pa zaradi vode, saj je potrebo nasade poplaviti, ker s tem kmetje zmanjšujejo rast plevela ter uničujejo insekte. Seveda je to veliko bolje kot pa sama uporaba insekticidov, vendar pa ta ujeta voda ustvari anaerobične pogoje, ki povzročajo metanogenezo, oz. spremembo v zemlji, ki jo povzročijo mikrobi, ki s svojim delovanjem sproščajo metan. Sproščanje tega metana v ozračje pa še toliko bolj pripomore k samemu dvigu temperature.

Naprej »