Z Auro nad ozonsko luknjo

NASINI raziskovalci uporabljajo satelit AURA, da bi lahko določili sezonski napredek ozonske luknje, ki se je razvila nad Antarktiko. Do sedaj so ugotovili, da je ta luknja manjša, kot pa je bila v prejšnjih letih.

Ocena velikosti ter debeline ozonskega plašča, ki jo je podala NASA leta 2005, temelji na opazovanjih ozona s satelita Aura, katerega so izstrelili leta 2004.

Letos je ozonska luknja tako merila 15 milijonov kvadratnih kilometrov v vrhuncu sezone med septembrom in oktobrom. Leta 1998 pa je ozonska luknja merila več kot 16 milijonov kvadratnih kilomatrov, kar je bilo do sedaj največje izmerjeno povprečje.

Sicer je res, da to pomeni nek napredek, vendar pa je misel na to, da je pred letom 1985 ozonska luknja merila le 6 milijonov kvadratnih kilometrov, še vedno dokaj zastrašujoča kar se tiče naše prihodnjosti.

Ozonski plašč, ki varuje Antarktiko ima skozi vse leto sezonske padce in vzpone, vendar pa to ti vzponi in padci od prvega satelitskega merjenja leta 1979 postali vse večji. Klorirane in bromirane kemikalije, ki smo jih proizvedli ljudje, so vodile v uničenje ozona v stratosferi. Z mednarodnim dogovorom, so bile te kemikalije prepovedane leta 1995, zato je k sreči nivo teh kemikalij v atmosferi nekoliko upadel.

Še en pomemben faktor, ki vpliva na količino ozona, ki ga uničimo vsako leto, pa je je temperatura zraka v atmosferi. Medtem ko so temperature na tleh nekaj let hladnejše kot ponavadi, pa hladnejše temperature v stratosferi tanjšajo ozonski plašč.

Leta 2005 je bila ozonska luknja tako za več kot 600,000 kvadratnih kilometrov večja kot pa v obdobjih, ko je bilo leto z normalnimi temperaturami, saj je bilo to leto hladnejše od ostalih. V zadnjem desetletju pa se je ozonska luknja skrčila le dvakrat; to je bilo leta 2002 in 2004, saj sta bili ti dve leti toplejši od ostalih.

Znanstveniki poleg omenjenih dejavnikov nadzorujejo tudi koliko ozona je v atmosferi, upoštevajoč razdaljo od tal do vesolja. Ta količina bi se naj od leta 1980 razpolovila. S takšnimi in podobnimi raziskavami lahko znanstveniki nadzorujejo katere kemikalije so vpletene v uničenje ozona, kar je izrednega pomena za prihodnost Zemlje.

Mrtve cone v morju

Mrtve cone so morska področja, v katerih primanjkuje kisika. V večini primerov jih najdemo ob obalah, problem pa je v tem, da te cone povzročaje veliko več kot pa le očitne ekološke probleme na lokalni ravni.

Mrtve cone postajajo vedno bolj nabite z dušikovim oksidom postajajo velika nevarnost Zemeljni atmosferi, saj tudi te pripomorejo k večanju anomalij kot je ozonska luknja.

Volumen teh voda vedno bolj narašča in se pomika od obale k odprtemu morju. Sicer je res, da je trenutno koncentracija N2O v atmosferi majhna, vendar pa lahko povečanje te koncentracije resno načne ozonski plašč in posledično nastane ozonska luknja.

Zato smo tudi tu prišli v začarani krog, kjer ljudje povečujemo količino CO2 ter N2O, kar povzroča večjo kislost morja, ki se odraža v vse večih mrtvih conah, ki pa pripomorejo k onesnaženju, večjih temperaturam morja ter še večjem povečanju kislosti morja.

Povečanje N2O dejansko povzroča padec raztopljene količine kisika v vodi. Če je morsko ravnovesje vzpostavljeno, mikrobi ne proizbajajo toliko N2O, vendar pa padec kisika v vodi pomeni dvig dušikovega oksida, ki ga povzroča ugodna klima za mikrobe in bakterije. Na dejstvo, da mrtve cone nastajajo najprej ob obalah vpliva to, da je voda v plitvini bolj topla, poleg tega pa se meša počasneje kot pa na odprtem morju. Alge začnejo razpadati, to pa so seveda idealni pogoji za nastanek bakterij in mikrobov.

Vse večja ozonska luknja

Ozonska luknja nad Antarktiko se iz leta v leto veča. Med septembrom in oktobrom je povečanje ozonske luknje še toliko večje, vendar pa znanstveniki niso pričakovali, da se bo luknja širila še naprej.

Ozonska luknja in njena zgodovina

Leta 1987 je protokol “Montreal“ prepovedal kemikalije, katere bi še naprej širile ozonsko luknjo, vendar pa to med stotimi podpisnicami protokola še vedno ni zadostovalo, da bi se ozonska luknja po teh dvajsetih letih zmanjšala. Znanstveniki tako, po novih podatkih, predvidevajo, da bo kaj takega možno šele sredi tega stoletja.

Stanje ozonske luknje

Trenutno površina ozonske luknje znaša 27 milionov kvadratnih kilometrov, kar je večje od površine Severne Amerike. Luknja pa je tako nevarna zato, ker prepušča UV žarke v stratosfero, kar povečuje tveganje rakavih obolenj, prav tako pa ima izredno velik vpliv na okolje in klimatske spremembe.

Protokol Montreal pa ni pomemben le zaradi prepovedi nekaterih kemikalij, ampak tudi zato, ker daje upanje: Če je možno rešiti problem z ozonsko luknjo, potem je možno rešiti tudi probleme z klimatskimi spremembami. Vendar pa ne smemo pričakovati rezultatov čez noč.