Znebite se plastenk!

Ste morda eden izmed tistih ljudi, ki mečejo plastenke stran? Dejstvo je, da na dan odvrženo okoli 40 milijonov plastenk!

Zato prenehajte z uporabo plastenk in s tem zmanjšajte delež CO2, ki se spusti v ozračje pri proizvodnji plastenk – s tem boste tudi prihranili na denarju.

Okoli 40% ustekleničene vode prihaja iz ‘pipe’. Znane tovarne to vodo le nekajkrat pretočijo skozi filtre, jo ustekleničijo ter prodajo po veliko višji ceni, kot če bi sami to vodo nalili iz pipe.

Oglaševanje takšne vode nam je v glavo ubilo misel, da je ustekleničena voda res bolj zdrava kot tista iz pipe, vendar temu ni tako. Raziskave inštituta “Natural Resources Defence Council“ so pokazale, da je vseeno veliko bakterij v ustekleničeni vodi in ker glede tega še ne obstajajo kriteriji je težko vedeti, ali zares pijemo čisto ustekleničeno vodo.

Zato je bolje, da si kupite steklenico iz nerjaveče kovine v katero boste nalili vodo. Na ta način boste med drugim tudi prihranili na denarju in pomagali pri zmanjšanju ogljikovega dioksida v ozračju.

Za tiste najbolj trmaste, kateri pa se še vseeno ne želite odreči plastenkam, pa svetujemo, da pogledate na spodnji del plastenke. Tam boste našli trikotnik s številko. Če na kratko povzamemo – številke 2,4,5 pomeni da je plastika “varna“, števlke 1,3,6,7 pa pomenijo, da je plastika  nevarna zdravju. Od teh je seveda najbolj nevarna plastila s številko 7, katera je narejena iz polikarbonata.

Nekaj nasvetov, če pijete vodo iz plastenke:

• Če ima vonj po plastiki (tudi najmanjši) je ne pijte!
• Plastenk ne puščajte na soncu ali vročini! S tem se kemikalije v plastenki prenesejo na vodo.
• Ne kupujte vode, ki je stala na policah v trgovini več kot šest mesecev.
• Ne uporabljajte plastenk, katere niso narejene za večkratno uporabo, saj so gojišče bakterij, prav tako pa se s časoma začne plastika razgrajevati , s tem pa se v tekočini, ki je v plastenki sproščajo kemikalije.
• Čim več uporabljajte kovinske steklenice.
• Kupujte na debelo! Izogibajte se kupovanju posameznih plastenk.
• Pijte vodo iz pipe. Kupite si vodni filter in natočite takšno vodo v kovinsko steklenico ali posodo.

Vezje na bio osnovi

Konec naftne odvisnosti ne pomeni le konec uporabe goriva, baziranega na nafti. To pomeni tudi konec uporabe nafte pri izdelai različnih materialov, za katere so se sedaj uporabljale petrokemikalije.

Plastični izdelki so verjetno najbolj očiten izdelek na spisku takšnih materialov, vendar pa ne smemo pozabiti, da so tudi elektronska vezja dober kandidat za bio materiale.

Univerza v Delawearu je že začela izdelovati vezje, ki je narejeno iz piščančjih peres ter olja iz soje. To je vsekakor odlična novica, saj to lahko pomeni začetek proizvodnje vezja, ki bo narejeno iz obnovljivih virov, kar bo posledično pripomoglo k zmanjšanju toplogrednih plinov.

Zmanjšanje odvisnosti od petrokemikalij pri vezju in uporaba odpadnega piščančjega perja pa lahko zaradi vsebnosti keratina poveča hitrost vezja. Sicer je res, da komercializacija takšnega vezja za enkrat še ne bo ugledala masivne proizvodnje, vendar pa lahko to v prihodnosti zmanjša problem soraj 1,3 milijard kilogramov odvečnega perja, ki ga proizvedejo letno samo ZDA.

Odkrili novo vodno smetišče v Atlantiku

Oceani našega planeta so uradno dobili novo vodno smetišče, ki je polno plastičnih odpadkov. Odkritje prvega takšnega smetišča je presenetilo javnost že leta 1997, sedaj pa nam je že drugič uspelo ustvariti takšno katastrofo.

Novo smetišče

To novo smetišče na morju sta odkrila zakonca, ki sta plula med Bermudo in Portugalsko, kjer se nahaja morje Sargasso (področje, ki ga obkrožujejo različni morski tokovi, med katerimi je najbolj znan zalivski tok). Omenjeni par je z jadrnice jemal razne vzorce na razdalji 160km in vsakič, ko sta na jadrnico potegnila mrežo je bila ta zapolnjena s plastiko.

Par bi rad sedaj, ko sta odkrila to novo katastrofo, opozorila javnost na ta vedno večji problem, ki je postal že globalen, vendar pa še vedno obstaja dokaj veliko vprašanje, kako vse to očistiti. Potrebno je upoštevati, da se to smetišče nahaja sredi morja, del na morski gladini, del pa pod vodo in tudi na dnu, kar onemogoča dostop večini prostovoljcev, poleg tega pa bi tudi težko zajeli in privlekli na kopno tako veliko količino smeti.

Vpliv na okolje

Velik problem pa predstavlja tudi dejstvo, da takšno morsko smetišče povzroči pogin mnogih živali, ki med temi smetmi iščejo hrano. Te živali se nato ujamejo v vso to nesnago in poginejo, ali pa zaužijejo koščke teh smeti in se zastrupijo ali pa zadušijo.

Zato je potrebno naučiti ljudi, da vsaka odvržena smet pusti sled v naravi, in da je potrebno začeti jemati naravo kot lasten dom. Tudi v lastnem domu ne bi dovolili, da nam kdo smeti, zakaj bi torej to delali naravi?

Antibakterijska manija

Čeprav vroča voda in milo uničita vse bakterije in nevarne mikrobe, pa so vseeno prozivajalci našli način, kako nas prepričati, da potrebujemo antibakterijska čistila, s katerimi bi naj uničili več, če ne vse mikrobe, ki so ostali.

Problem je v tem, da z antibakterijskimi čistili odplaknemo že mrtve bakterije, namesto da bi odplaknili žive. Še večji problem pa predstavlja dejstvo, da triklosan (kemikalija, ki jo najdemo v teh čistilih) še dolgo po tem, ko smo ga sprali s krožnikov ubija organizme, saj se odplake na koncu iztečejo v morje, kjer pa to predstavlja velik problem.

Triklosan danes najdemo tudi že v milu za roke, detergentih, raznih gobah in krpah, oblačilih ter ogromno ostalih hišnih proizvodih.

Zato se danes srečujemo z problemom vedno bolj odpornih bakterij, saj so zaradi vedno močnejših čistil te postale odporne nanje, mi in naravo pa se vedno bolj zastrupljamo zaradi tega.

Ali čips pušča večji ogljikov odtis kot cement?

Nedavna študija, ki jo je izvedlo podjetje Carbon Trust, je pokazala, da naj bi proizvodnja čipsa proizvedla več emisij kot pa proizvodnja cementa.

To pa je seveda lahko velik problem, če te domneve držijo. Nekateri res da že sedaj opozarjajo, da so takšne proizvodnje velika težava, sedaj pa obstaja možnost, da so bolj nevarne za okolje, kot je bilo prvotno mišljeno. Vendar pa se kdaj pa kdaj izkaže tudi, da niso vse te raziskave tako natančne, kot bi se morda na prvi pogled zdelo.

Pri proizvodnji cementa se v povprečju proizvede namreč 1 tona ogljikovega dioksida (CO2) za proizvodnjo 1 tone cementa. Pri sami proizvodnji čipsa, pa se izloči kar 2.3-krat več CO2. Stvar je namreč takšna, da je proizvodnja CO2 v sorazmerju z težo samega proizvoda. Sicer je cement bolj gost in težji od čipsa, zato naj bi vseeno bil veliko bolj škodljiv, kot pa enakovredna količina čipsa.

Hkrati pa je treba tudi pomisliti, koliko se na leto proizvede čipsa in koliko cementa. Za ameriški trg je bilo izračunano povprečje, da se na leto proizvede v grobem okoli 3 milijone ton čipsa, kar na koncu nanese 7 milijonov ton CO2. Cementa pa se na leto v Ameriki proizvede za več kot 100 milijonov ton in ob enem tudi toliko CO2.

Res je, da je še vseeno večje povprečje CO2 na enoto čipsa, vendar pa se letno proizvede petnajstkrat več cementa, zato dejansko cement še vedno predstavlja večji problem kot pa čips.

Kisli dež

Kisli dež je ena izmed naravnih katastrof, ki smo jo povzročili z svojo malomarnostjo, in z zatiskanjem oči, da ne bo nič narobe, če bomo še naprej izkoriščali naravne darove.

Kisli dež je rezultat onesnaženega ozračja. Kadar koli izgoreva kje kakšno gorivo, se proizvede veliko različnih kemikalij. Navadno izpust iz avtomobila vidimo kot navaden siv plin, vendar pa se le malokdo zaveda, da ta vsebuje ogromno nevidnih plinov, ki so izredno nevarni za naše okolje.

Nekateri izmed teh nevidno majhni delcev pa lahko reagirajo z majhnimi kapljicami v oblakih, kar tvosi žveplene ali dušikove kisline. Dež, ki pa pride nato iz teh oblakov pa je v bistvu blaga kislina, kateri rečemo kisli dež.

Ta kislina je rezultat transformacije žveplovega dioksida (SO2) ter dušikovega oksida (NO) na vlažne ali mokre sekundarne polutante, kot na primer žveplena kislina (H2SO4), amonijev nitrat (NH4NO3) ali pa dušikova kislina (HNO3). Kisli dež je tako kot že omenjeno blaga kislina z pH vrednostjo pod normalno 5.6.

Kaj pa sploh ta beseda kisli pomeni? To pomeni, da je to snov z grenkim oz. kislim okusom, ki je nastal zaradi kemičnih reakcij zaradi zmožnosti reakcije z bazo, ki proizvede sol. Prej omenjena pH lestvica pa se uporablja za merjenje količine kisline v tekočinah, kot na primer vodi. Obstaja pa tudi lestvica pH vrednosti:

• 0 = maksimalna kislost (baterijska kislina, limonin sok, kis)
• 7 = nevtralna vrednost (mleko, soda bikarbona, morska voda)
• 14 = maksimalna baziranost (amonijak, lužina)

Manjše kot je števlo pH, bolj je snov kisla. Dež na primer merimo od 0 navzgor in pH vrednost 5 je že vrednost kislega dežja. Že najmanjša sprememba pH vrednosti daje velike posledice, saj je povprečna pH vrednost dežja 5.6. Res je, da je dež že sam po sebi malce kisel, to pa je zaradi naravne prisotnsti ogljikovega dioksida v ozračju.

Amerika uvaja nove zakone za ladje

EPA (Enviromental protection agency) ter Mednarodna Pomorska Organizacija sta naznanili, da bosta uvedli strožje ukrepe glede ladijskih izpustov.

Odleta 2012 bodo morale vse ladje, ki bodo oddaljene od obale 200 milj, uporabljati bolj čista in hkrati dražja goriva, ki vsebujejo manj žvepla, ali pa bodo morale biti opremljene s čistilno napravo, ki bo čistila žveplov dioksid iz izpusta. Do leta 2016 pa bodo morale imeti vse ladje še naprednejši sistem, ki bo skrbel za ladijske izpuste.

Kalifornija je tako že implementirala kontrolno cono za izpuste, ki je od obale oddaljena 24milj. S temi novimi pravili so tako razširili kontrolno cono ob večini Severne Amerike proti odprtemu morju, da se ne bi zopet dogajalo kot se je že v preteklosti, da so se ladje poskušale tem conam izogniti. Na ta način bodo v Ameriki poskrbeli, da se bodo NO2 izpusti zmanjšali za kar 1.2 milijonov ton letno, delež trdih delcev pa bo nižji za kar 143.000 ton letno! Skrajni čas pa bi bil, da se taka praksa uvede po vsem svetu.

Predstavili varen način recikliranja BFA plastike

Bisfenol A ali skrajšano BFA (ang. BPA) je organska spojina z dvema fenoloma iz funkcionalne skupine. Primarno pa se uporablja kot dodatek raznim vrstam plastik.

V medijih pogosto zasledimo, da je ta spojina nevarna zdravju. Takšna medijska pozornost pa je dosegla, da to spojino podjetja že umikajo iz svojih proizvodov. Med drugim so spojino vsebovale tudi plastične stekleničke za dojenčke in pa plastenke z ustekleničeno vodo. Vendar pa se vsako leto proizvede za kar 2.7 milijonov ton proizvodov, ki vsebujejo to spojino. Kako se torej varno znebiti vse te plastike?

Znanstveniki so našli način, kako bi se lahko znebili vse te plastike, brez nevarnosti, da bi ta pri recikliranju sproščala v ozračje spojina BFA. Rešitev za to naj bi bila ultraviolična in toplotna izpostavljenost plastike, nato pa bi plastiko izpostavili še trem vrstam gliv, katere bi odstranile škodljive snovi iz plastike.

Po 12 mesecih naj bi se potem ta plastika razgradila brez sproščanja nevarnih snovi.

Naprej »