Recikliranje baterij in akumulatorjev

Nekdaj smo med sprehodom po gozdu včasih naleteli na kakšno dolinico, v kateri so “počivali” pralni stroji, akumulatorji in celo kakšno prastaro kolo. Žal ni bilo tako poredko, vsi pa smo se zavedali, da so akumulatorji, iz katerih lahko iztečejo precej nevarne snovi, še posebej nevarni. Danes imamo to srečo, da lahko recikliramo skoraj vsako baterijo, ne glede na to, ali vsebuje srebro-oksidov, nikelj-metal hidriden, nikelj-kadmijev, alkalni manganov ali cink-ogljikov elektrokemični sistem. Zato je čas, da več izvemo o tem pomembnem procesu!

Moramo vedeti, da zato, ker baterije in akumulatorji vsebujejo nevarne snovi, kot so živo srebro, kadmij ter svinec, NE spadajo med mešane komunalne odpadke, še manj pa na divje odlagališče. Baterije so prav tako nevarne, le da so v manjših “paketih”, zato moramo z obojimi ravnati kot z nevarnimi odpadki. Konec koncev, kaj pa bi se zgodilo, če bi vsak odvrgel star akumulator, katerega nevarne snovi bi pronicale v zemljo ali vodo in bi to pristalo v naših telesih?

Nova pravila

Že leta 2006 je EU z novelo direktive o baterijah uvedla stroga pravila za shranjevanje in recikliranje odpadnih baterij z namenom varovanja zdravja ljudi in varstva okolja. Oboje je zagotovljeno ob pravilnem zbiranju in recikliranju rabljenih baterij. Res pa je, da so za pravilno ravnanje z njimi odgovorni že proizvajalci, distributerji in trgovci, vendar to ne pomeni, da lahko potrošniki pogledamo vstran. Slovenija je novelo prenesla v nacionalno zakonodajo leta 2008, tako da od tedaj naprej nihče več nima izgovora za nerecikliranje teh nevarnih odpadkov.

Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji narekuje odgovornost končnemu uporabniku, ki ima tri možnosti, kaj narediti z odpadnimi baterijami in akumulatorji. Prepustiti jih mora ali distributerju prenosnih baterij in akumulatorjev, ali izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov ali v premičnih zbiralnicah ločeno zbranih nevarnih frakcij komunalnih odpadkov, lahko pa jih odda zbiralcu odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev. Nikakor jih ne smemo odlagati v mešane komunalne odpadke. Dodan je tudi pogoj, da morajo biti pred oddajo na pravem mestu odpadne baterije in akumulatorji hranjeni ločeno od ostalih odpadkov.

Globe in zgled

Baterije vsebujejo številne kovine, ki so škodljive za zdravje ljudi in za okolje, med njimi so tudi svinec, kadmij in srebro – nevarne težke kovine. Zbiranje in recikliranje rabljenih baterij preprečuje sproščanje teh nevarnih snovi v okolje, hkrati pa pomaga pri varčevanju z energijo in naravnimi bogastvi. Nova direktiva je omejila količino strupenih snovi, ki ji lahko spustimo v okolje, saj nad pravilnim ravnanjem z odpadnimi baterijami in akumulatorji bdijo inšpekcije, ki lahko kršiteljem uredbe o prodaji, pravilih za zbiranje, predelavo in odstranjevanje izrečejo globo od 4.000 do 40.000 evrov.

Ali ste vedeli, da evropski potrošniki vsako leto odvržejo več kot 800 tisoč ton avtomobilskih akumulatorjev, 190 tisoč ton industrijskih akumulatorjev in 160 tisoč ton prenosnih baterij ter akumulatorjev? Slovenci se glede recikliranja baterij počasi izboljšujemo, saj poleg kazni narašča tudi okoljevarstvena osveščenost, vendar smo še daleč za Nemci, ki so skoraj že dosegli 100% reciklažo glede na kupljene baterije in akumulatorje. Naj nam bodo za vzgled!

Kaj lahko storimo?

• baterije za domačo uporabo uporabite večkrat; kupujte baterije, ki jih lahko ponovno napolnite in si priskrbite polnilec zanje;
• če je možno, napajajte napravo z elektriko;
• če imate napravo, ki jo lahko uporabljate na baterije ali elektriko, vzemite baterije iz nje, medtem ko je priklopljena na elektriko;
• če gre za napravo, ki jo uporabljate le ob določenih obdobjih, v obdobju mirovanja vzemite baterije ven;
• pri nakupu nove električne naprave bodite pozorni na njen način polnjenja, saj imamo vedno večjo izbiro naprav, ki se polnijo s pomočjo sončne energije.

Pravila recikliranja:

• povprašajte svojega mehanika, če lahko poskrbi za star akumulator; v veliki večini vam tega ne bo odrekel;
• ker veljajo za nevarne odpadke, da jih komunalna podjetja navadno zbirajo dvakrat letno, si preberite več o terminih zbiranja na lokalni spletni strani ali pa pokličite svoje komunalno podjetje;
• baterije in akumulatorje lahko zamenjate ali oddate tudi na večjih bencinskih črpalkah in v zbirnem centru, o katerih se spet lahko pozanimate na komunalnem podjetju;
• baterije lahko oddate tudi v trgovinah s sorodnim blagom in supermarketih, večina trgovin ima že na voljo zbiralnike, ki jih pogosto najdemo ob blagajni.

Davek na ogljični odtis tudi v Avstraliji

Nova avstralska vlada se bo po vsej verjetnosti pridružila EU in Novi Zelandiji in uvedla posebne davke na onesnaževalce okolja.

Avstralija pripravlja obširen načrt za obdavčevanje onesnaževalcev okolja. Vlada se sicer spopada z nasprotovanjem gospodarskih lobijev in opozicije, vendar kaže, da se stvari bližajo uspešnemu zaključku. Davek bo znašal 15 funtov na tono ogljikovih emisij.

Denar od davkov na ogljični odtis bodo ‘reciklirali’ za promocijo čistih tehnologij, zelene energije, ustvarjanje novih zelenih delovnih mest in trajnostni razvoj.

Za podobne davke se poleg že omenjenih zanima tudi vse več ostalih svetovnih držav, vključno s Korejo in Kitajsko. Koraki do cilja so težki, vendar se ozaveščenost ljudi veča, kar pomeni da bo tudi industrija počasi prisiljena narediti določene spremembe.

Dunajčani se najraje vozijo z javnimi prevoznimi sredstvi

Raziskava dunajskega javnega podjetja Wiener Linien je pokazala, da se z javnimi prevoznimi sredstvi vozi 2,3 milijona potnikov dnevno. Razlogi za veliko priljubljenost tramvajev, podzemne železnice in avtobusov so hitrost, kratki intervali ter brezskrbnost glede gneče na cesti in iskanja parkirišča.

Kar 36 odstotkov vseh poti Dunajčani opravijo z javnim prevozom, 31 odstotkov z avtom, 28 odstotkov pa peš. Tudi lastniki avtomobilov s pridom uporabljajo javni prevoz, saj opravijo 30 odstotkov vseh poti z javnimi prevoznimi sredstvi, 38 odstotkov pa z osebnim avtomobilom. Gospodinjstva brez avtomobila opravijo 54 odstotkov vseh poti z javnim prevozom.

Vožnja z avtomobilom na delovno mesto je v primerjavi z javnimi prevoznimi sredstvi tako dražja kot tudi bolj škodljiva okolju. Podzemna železnica na primer ustvari samo desetino emisij ogljikovega dioksida, kot jih proizvede osebni avtomobil.

Predlog za uvedbo trošarin na živila živalskega izvora

V pripravi je nadgradnja zdravstvenega sistema do leta 2020. V okviru te nadgradnje je predvidena tudi uvedba trošarin na nezdravo hrano. Kateri izdelki bi bilo zajeti v sistem trošarin, še ni dokončno odločeno, zaenkrat je govora o slaščicah in sladkih pijačah. (Dnevnik, 1.8.2011)

Možnost, da bi obdavčili tudi druga živila obstaja, saj bo delovna skupina pri Ministrstvu za zdravje preučila, kakšne so možnosti obdavčitve še za nekatera druga živila, npr. živila z visokim deležem nasičenih maščob (margarino, živalske maščobe in mlečne izdelke z visokim deležem maščob).

Društvo za zaščito živali predlaga, da se trošarine uvedejo tudi za živila živalskega izvora, še posebej za tista, ki vsebujejo veliko škodljivih nasičenih maščob, saj so ta živila nezdrava. Poleg tega predlagajo, da se v tem smislu dopolni dokument o nadgradnji zdravstvenega sistema do 2020.

Vedno več je spoznanj o tem, da so nekatera živila škodljiva. Tega se vedno bolj zavedajo tudi mnoge države in ne samo institucije civilne družbe. Tako bo Madžarska uvedla davek na hrano in pijačo, ki vsebuje visoke stopnje soli in sladkorja, Danska je že uvedla postopni dvig davkov na živila z visoko vsebnostjo sladkorja in maščob, ZDA so uvedle davke na pijače z dodanih sladkorjem, Romunija pa je dodatno obdavčila nekatera nepriporočljiva živila.

Med nezdrava živila sodijo, ne samo zaradi velikega deleža škodljivih maščob, tudi živila živalskega porekla. Gre za meso, mleko, jajca in nekatere proizvode iz teh živil. Zanje je namreč dokazano, da so rizični faktor za mnoge bolezni, poleg tega pa je živinoreja, iz katere prihajajo omenjena živila, okoljsko in podnebno zelo uničujoča. Seveda pa ne moremo pozabiti neizmernega trpljenja živali, ki živijo na farmah množične živinoreje in bedno v grozljivih mukah končajo v klavnicah. O vsem tem v nadaljevanju.

O mesu in drugih živilih z vidika zdravja ljudi.

Meso je iz fiziološko-prehrambnega vidika odvečno živilo. Strokovnjaki danes ne dvomijo več, da brezmesna, vegetarijanska prehrana zagotavlja optimalno pokritje potreb po hranilnih snoveh, kar seveda velja tudi za vegansko prehrano. Pri nekaterih obolenjih, npr. pri visokem krvnem pritisku, revmi, motnjah v presnovi maščob, je vegetarijanski način življenja eden najbolj smiselnih terapevtskih ukrepov nasploh. V pestri vegetarijanski prehrani je vse, kar človek potrebuje za svoje življenje. “Vsekakor je lahko pravilno zasnovana vegetarijanska prehrana povsem zdrava oziroma uravnotežena in varovalna” (prof. dr. Dražigost Pokorn, ONA, 30.11.2004).

Vse to velja tudi za prehrano otrok. Nobena znanstvena študija npr. ni dokazala, da bi dojenčkom, ki so hranjeni s polnovredno brezmesno hrano, primanjkovalo železa ali česa drugega. Meso ni več del življenjske moči, kot se je več desetletij glasila deviza. Na svetu obstajajo narodi, ki se prehranjujejo izključno vegetarijansko, kar je tudi dokaz o tem, da meso ni nujno za življenje. Meso lahko povzroča sladkorno bolezen, saj ima mnogo nasičenih maščobnih kislin, prekomerno težo, k čemur pravtako pripomorejo nasičene maščobne kisline – prekomerna teža med drugim velja za rizični faktor pri obolenjih srca in krvnega obtoka, pri srčnem infarktu, kapi in motnjah v prekrvavitvi. Meso lahko škoduje tudi kostem, saj mesni proizvodi vsebujejo povprečno več fosforja kot kalcija. Pozabiti tudi ni mogoče, da je meso rizični faktor za mnoge vrste raka in da uživanje mesa pospešuje razna vnetja in depresije. V zvezi s tem je neka študija (Interesting Iron study) o problemih hem železa  pokazala, da je povišana količina hem železa (izvor: rdeče meso, perutnina, ribe) rizični faktor za nastanek raka na debelem črevesju (železo spodbuja nastanek prostih radikalov in poškodbe dednine celic in je povezano z rizikom nastanka raka). Študija je tudi pokazala, da je IZVOR železa bistven in da železo rastlinskega izvora ni povezano z nastankom rakastih obolenj. Druga študija pa je pokazala, da hem železo povečuje riziko nastanka bolezni srca in ožilja, ker hem železo deluje kot pro-oksidant in spodbuja reakcijo med LDL holesterolom (slabi holesterol) in kisikom, pri čemer nastajajo obloge na stenah žil.

Več študij, predvsem iz Prage (Karlova univerza), pa tudi Univerz Oxford in Maryland, je pokazalo, da okužba s toksoplazmo (zajedavci v možganih), ta pa se najpogosteje prenaša z mesom, vzpodbuja tiste karakterne lastnosti, ki prevladujejo v današnjem času, npr. zanemarjanje moralnih vrednot, ravnodušnost in lahkoživost. Okuženi s toksoplazmo so se v svojih osebnostnih lastnostih razlikovali od oseb brez parazitov v možganih in to v negativno smer. Ker se okužba s toksoplazmo najpogosteje prenaša z mesom, kot že navedeno, se postavi vprašanje, v koliki meri uživanje mesa doprinese k razpadu vrednot v naši družbi. Nevarnost latentne toksoplazme se podcenjuje, čeprav lahko zaradi pogostosti (med 30 in 70% v zahodnih državah) predstavlja resen problem za zdravstvo.

Leta 2003 je bila v PNAS-online objavljena študija znanstvenikov Univerze Kalifornija. Raziskovalci so odkrili, da človekova presnova pri uživanju rdečega mesa (govedo, prašič, ovca) prejme določene telesu tuje molekule in te nalaga v različna tkiva. Pri teh molekulah gre za povezanost sladkorja z oznako N – Glycolyneuraminsko kislino (Neu5Gc), ki se nahaja na površini membrane celic. To substanco tvorijo samo sesalci, človekova presnova te sladkorne povezave ne more proizvesti. Posebno velike količine so v mesu govedi, svinj in ovc. Tudi mleko in sir vsebujeta to povezavo v manjših količinah. V krvi testiranih oseb je bilo najti protitelesa, ki reagirajo z Neu5Gc molekulami. Iz tega je mogoče sklepati, da je bila proti tej molekuli imunska reakcija. Same molekule Neu5Gc so bile najprej dokazane v različnih rakastih tkivih, pozneje pa so jih našli tudi v krvnih žilah in celicah sluznice. Pri tej študiji je pomembno to, da je bilo prvič znanstveno neoporečno dokazano, da človekovo tkivo sprejme molekule iz zaužitega mesa in pri tem nastane imunska reakcija. Človekov imunski sistem obravnava molekulo Neu5Gc kot škodljivega vsiljivca. Raziskava učinkovito pokaže na dejstvo, da meso ni nobena naravna človekova hrana, sicer imunski sistem ne bi tvoril protiteles. Očitno je, da človekovo telo preko imunskega sistema zavrača meso in da je to popolnoma naravna reakcija telesa. Gre za obrambo telesa pred škodljivimi tujimi snovmi;
Tudi znana »Kitajska študija« (projekt o prehrani in zdravju Kitajska-Oxford-Cornell) kaže jasne povezave med uživanjem mesa in boleznimi. Ljudje, ki so v prehrano vključevali največ rastlinskih živil, so bili najbolj zdravi in običajno niso obolevali za kroničnimi boleznimi.

Za uživalce mesa obstaja po raziskavi kalifornijske univerze Loma Linda tudi dvakrat višje tveganje, da zbolijo za demenco.
Podobno velja tudi za mleko. Iz mnogih znanstvenih raziskav izhaja, da je mleko, predvsem predelano, rizični faktor za: osteoporozo (ljudem se prikazuje, da kravje mleko varuje pred mehčanjem kosti, vendar so raziskave pokazale ravno nasprotno: visoko beljakovinska hrana, kot npr. mleko, povzročajo izgubo kalcija in s tem povečujejo možnost obolenja za osteoporozo), raka (na prostati, debelem črevesu, danki, jajčniki, rak na prsih …), bolezni srca in ožilja, artritis, alergije, diabetes tipa 1, pomanjkanje železa, multiplo sklerozo, Parkinsovo bolezen (predvsem pri moških).

Jajca lahko povzročajo alergijo, vsebujejo pa tudi mnogo holesterola. V njih so lahko tudi salmonele, še posebej, če pokvarjene oz. prestare. Kot vsako živilo živalskega izvora, so tudi jajca, zaradi nenaravnega poseganja v življenje, sama po sebi škodljiva.
Na splošno sta vegetarijanski in veganski način prehranjevanja priporočljiva oz. ustrezna za vse starostne skupine. Ob tem bi navedli stališči dveh največjih dietetičnih organizacij na svetu, ADA (American Dietetic Association) in DC (Dietitians of Canada): Stališče ADA in DC je, da so uravnotežena veganska in ostale vrste vegetarijanske prehrane primerne za vsa življenjska obdobja, vključujoč nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in odraščajoče ter da vegetarijanska in veganska prehrana lahko zadovolji potrebe po vseh makro in mikrohranilih, vključno z beljakovinami, železom, cinkom, kalcijem, vitaminom D, riboflavinom, vitaminom B12 vitaminom A, maščobami omega-3 in jodom.
Glede na navedeno je jasno, da so živila živalskega porekla zelo nezdrava in rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni, ki so celo v porastu. Zato je popolnoma upravičeno že iz tega razloga, da se na omenjena živila uvede trošarina in to zelo visoka. Seveda pa bi bila še boljša rešitev prepoved proizvodnje živil živalskega porekla.

Uvedbo trošarine pa še dodatno podkrepijo dokazi o tem, kako so živila živalskega porekla škodljiva za okolje in podnebje.

Uživanje mesa, mleka in jajc povzroča tudi globalno trpljenje in okoljsko škodo. Kakšnih 50% svetovne žetve žita pristane v masovnih živinorejskih hlevih industrijskih dežel. Za proizvodnjo 1 kg govejega mesa se potrebuje 9 kg zrnja. Revne dežele so delno prisiljene, da kakovostno, za človekovo prehrano nujno rastlinsko hrano, prodajajo kot krmilo. Za 200 gramski zrezek pokrmijo do 2 kg žita, ki bi nasitila približno osem otrok. Vsako leto umre za lakoto 50 milijonov ljudi, od tega več milijonov otrok. Če bi industrijske države svojo porabo mesa zmanjšale samo za 10%, bi se lahko dodatno prehranjevalo 100 milijonov ljudi. Nikomur ne bi bilo potrebno stradati. Uživanje mesa vodi do velike okoljske škode. Pri proizvodnji enega kilograma svinjskega mesa nastane približno 15 kg gnojevke. Vsebovani nitrat onesnažuje podtalnico. Izhlapevanje amoniaka iz gnoja ter gnojevke prispeva k nastanku kislega dežja in izumiranju gozdov. Proizvodnja mesa sprošča velike količine CO2, posebno s požiganjem tropskih deževnih gozdov. Govedo razen tega proizvede letno 100 milijonov ton metana – 20% skupne emisije tega zelo strupenega plina. Delež mesne in mlečne proizvodnje pri eroziji tal je 85%. Proizvodnja mesne prehrane porabi 50% vse pitne vode. Za proizvodnjo kilograma mesa se porabi bistveno več vode kot za en kilogram žita ali zelenjave.

Kmetijstvo, predvsem masovna živinoreja z živili živalskega porekla ima zelo velik delež v skupni bilanci izpustov. O tem kolikšen je delež živinoreje v omenjeni bilanci, so različni podatki: od 18% po mnenju OZN (FAO 2006) do več kot 51% po mnenju dveh okoljevarstvenih znanstvenikov iz Svetovne banke (2009). Ta sta namreč ponovno izračunala in popravila te podatke za World-Watch Institute. Po njunem mnenju je FAO, ki zagovarja povečano potrošnjo mesa po vsem svetu, nekatere podatke »prezrl«, nekatere podcenil in napačno ocenil vire nekaterih emisij. Namesto 7.516 milijonov ton ekvivalentov CO2, ki jih je izračunala FAO, ustvarja živinoreja s svojimi stranskimi proizvodi 32.000 milijonov ton ekvivalentov CO2 letno. Zaključek je: tudi če bi vsi prebivalci Zemlje prešli na alternativne vire energije in četudi bi vse žarnice nadomestili z varčnimi sijalkami in četudi bi popolnoma ukinili ves avtomobilski in letalski promet, bi bili učinki na podnebje še vedno manjši, kot če bi ljudje prenehali jesti meso in bi prešli na rastlinsko prehrano.

„Če bi vsi ljudje postali vegetarijanci, bi lahko nadzorovali globalno segrevanje.” To je že pred leti zapisal britanski fizik Alan Calverd v Physic World. Enquete-Kommision, raziskovalna komisija nemškega zveznega parlamenta za zaščito zemljine atmosfere, meni, da največ, kar lahko storite za okolje je, da postanete vegetarijanec. Navaja tudi, da nastane pri sestavinah, ki vsebujejo meso (npr. mesni cmok) 13 kratna količina ekvivalenta CO2 napram sestavinam, ki ne vsebujejo mesa (npr. žitna pečenka).

Zato je nujno potrebno, da se uvedejo trošarine tudi zaradi okoljske in podnebne škode, ki jo povzročajo živila živalskega porekla.

Seveda pa so največje žrtve mesa, mleka in jajc same živali. Na svetu letno pomorijo okoli 50 milijard živali za prehrano ljudi (brez rib), v Sloveniji okoli 30 milijonov, več milijard pa tudi v drugih evropskih državah. Popolnoma nepotrebno in ne samo to, s hudimi posledicami za ljudi. Živali v reji izjemno trpijo. Mnoge kokoši nesnice životarijo svoje kratko življenje v halah brez oken, v skupnih kletkah. Krave so zaprte v ozkih pregradah, v katerih se lahko komaj premikajo. Mnoge prvič zagledajo sonce na poti v klavnico. Svinje redijo v velikih skupinah na mrežastih rešetkah v skoraj popolni temi. Na stotisoče zajcev v strahotnih pogojih čaka na smrt. Mnoge živali so še pri zavesti, ko jih klavec razpara, jim prereže goltanec in odžaga noge. Za ljudi poslastica, za živali okrutna smrt. Prašiče omamljajo z električnimi kleščami, strašne smrti umrejo mnogi, ker omamljanje ne traja dovolj dolgo in se jim pri zavesti polnijo pljuča z vrelo vodo.

Mnogo filmov s to tematiko je naši spletni strani. Tudi pogled v klavnico oz. farmo pove vse. Kdo si želi biti na mestu kravice, ki jo ženejo v klavnico. Kdo si želi biti na mestu prašiča, ki ga z elektriko omamijo pred usmrtitvijo. Ali pa na mestu njegovega sotrpina, ki pri živem telesu doživlja, kako mu vrela voda teče v pljuča, ker omamljanje traja prekratko. In podobno. Verjetno tega človeka ni najti. In vse te živali umirajo popolnoma po nepotrebnem. Človek ne potrebuje živalskih produktov, vse lahko dobi iz drugih virov. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Omenjeno zlato pravilo bi bilo potrebno uporabiti tudi v našem odnosu do živali, kajti, kdo si želi biti na mestu trpečih oz. mučenih živalih. Sedaj še posebej zato, ker tudi znanstveniki ugotavljajo, da imajo živali svojo osebnost. Dokazano je, da živali čutijo in občutijo podobno kot človek, sposobne so tudi kavzalnega mišljenja in da znajo celo šteti, kot so to pokazale nekatere raziskave. Tudi živali rade živijo, imajo svoje družine, se veselijo, so žalostne in podobno. Ravnajo tudi moralno, kar pomeni, da tudi one razumejo bistvo vrednot. Imajo svojo dušo, ne glede na ta, da jim jo cerkev ne priznava. V 21. stoletju je že čas, da se človek civilizira in prenehaja uživati mrhovino.

Kako velika naj bi bila trošarina na živila živalskega porekla? Tako velika, da bo vanjo zajeta realna cena teh proizvodov. To pa pomeni, da morajo biti v trošarini zajeti vsi okoljski in podnebni stroški, ki jih povzročajo živila živalskega porekla, pa tudi vsi stroški zdravljenja bolezni, ki jih povzročajo ali pri njih sodelujejo omenjena živila.

Zavedanje o škodljivosti živil z visoko vsebnostjo maščob je torej že prisotno v razmišljanju nekaterih državnih organov. Zato je sedaj že nastopil čas, da se nezdrava živila močno dodatno obdavčijo in na ta način zmanjša ali pa celo odpravi škoda, ki jo povzročajo.

Avtor/vir: Vlado Began, Varuh pravic živali,
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Zmaga v bitki sežiganja odpadkov

Eko krog je prek svojega predsednika Uroša Macerla, stranskega udeleženca v zadevi, in prek odvetniške družbe Zidar Klemenčič, v bitki proti sežiganju odpadkov v Lafarge Cementu dosegel pomembno zmago. Agencija RS za okolje (ARSO) je z odločbo 35407-104/2006-243 z dne 8. 7. 2011 pritrdila dolgoletnemu mnenju in argumentaciji Eko kroga, da gre pri Lafargevi sežigalnici za novo napravo, in Lafargevo vlogo za novo okoljevarstveno dovoljenje, ki bi spet vključevalo sežiganje odpadkov v trboveljski cementarni, gladko zavrnila.

Opredelitev za novo napravo naredi postopke za pridobivanje dovoljenja bistveno preglednejše in omogoča javnosti bistveno boljši nadzor nad tem, kaj želi imeti v svoji okolici.

Rotterdam je najbolj umazano mesto na svetu

Najnovejša študija, ki jo je objavil urbanistični strokovnjak Dan Hoornweg, kaže, da je nizozemsko pristaniško mesto Rotterdam eno najbolj umazanih evropskih mest. Mesto vsako leto izpusti v ozračje 29,8 ton toplogrednih plinov in je po raziskavah na prvem mestu med 100 najbolj ‘umazanimi’ mesti.

Študija preučuje koliko CO2 in metana proizvede industrija v mestu na leto, preučevali pa so 100 različnih mest v 33 državah sveta. Raziskave so tudi pokazale, kako emisije variirajo glede na finančni status mest. Na primer velika bogata mesta z močno industrijo kot so Sydney, Calgary, Stuttgart in še nekatera, proizvedejo 15 ali več ton toplogrednih plinov na leto, medtem ko revna mesta kot so Nepal, Bangladeš in še nekatera mesta v Indiji ‘pridelajo manj kot 1 tono na leto.

Najbolj umazana svetovna mesta po raziskavi so:

1. Rotterdam (Nizozemska) – 29,8 ton
2. Austin (ZDA) – 24 ton
3. Denver (ZDA) – 21,5 ton
4. Washington (ZDA) – 20 ton
5. Minneapolis (ZDA) – 18 ton
6. Calgary (Kanada) – 18 ton
7. Menlo Park (ZDA) – 16 ton
8. Dallas (ZDA) – 15 ton
9. Stuttgart (Nemčija) – 12 ton

Zelena mesta prihodnosti

Ideja o zelenih mestih prihodnosti ni nekaj novega, saj je prvi koncept nastal pod rokami znanega arhiteksta mest Ebenezerja Howarda že daljnega leta 1898. Danes, ko se vsakodnevno soočamo z okoljskimi problemi in spremembami temperatur in vremena, pa se pojavlja vse več načrtov za zelena mesta, ki bodo morda že v bližnji prihodnosti tudi uresničeni.

Zeleno mesto Al Raha

Projekt za to zeleno mesto se razprostira na kar 5 kvadratnih kilometrih in vključuje hotele, plaže, marine, parke, restavracije in točke za rekreacijo. Sicer stvar deluje turistično usmerjeno, upamo pa, da bo vse temeljilo na obnovljivih virih energije in ohranjanju okolja na naraven način in ne samo na služenju denarja.

Kitajsko mesto z nizkim ogljičnim odtisom

Selimo se na Kitajsko, kjer je nastala velikanska shema mesta prihodnosti, ki temelji na zmanjšanju ogljičnega odtisa celotnega mesta. Mesto bodo napajali obnovljivi viri energije, poraba pa bo močno optimizirana. Izkoriščali bodo veterno in sončno energijo, zbirali deževnico, poleg tega pa bodo energijo pridobivali tudi z razgradnjo bioloških odpadkov.

Tudi Vietnam se pridružuje zeleni prihodnosti

Nagrajeni koncept Vietnamskega mesta Hanoi vključuje unikaten koncept, ki se razprostira na 145 hektarov veliki površini in lahko podpira okoli 20.000 ljudi. Načrt je ustvariti okolju in ljudem prijazno urbano okolje v sožitju z naravo, ki vključuje zdravstvene, šolske in ostale zavode, pridelovalno industrijo, velik poudarek pa naj bi bil na kulturi in povezovanju ljudi.

Aktivisti Eko kroga dvomijo v verodostojnost podatkov

Aktivisti društva Eko krog iz zasavja, ki se najbolj zavzemajo za ukinitev onesnaževanja tovarne cementa Lafarge Cement, so podali izjavo za javnost, posebno pismo pa je od njih prejel tudi minister za okolje prof. dr. Roko Žarnić. Poslali so nam naslednjo izjavo za javnost:

1. Z zadnjo spremembo uradnih podatkov onesnaževanja okolja s strani večjih industrijskih onesnaževalcev se je upravičeno pojavil sum v verodostojnost objavljenih podatkov. Naj spomnimo, da se na novo objavljeni podatke za Lafarge Cement od prej objavljenih razlikujejo celo za faktor dva do tri krat. Praviloma v korist onesnaževalcev in v škodo okolja, le v zelo majhni meri pa v škodo onesnaževalca. Zato smo v Eko krogu na podlagi poročil, ki smo jih dobili od Ministrstva za okolje in prostor, opravili svoje izračune in ugotovili, da tudi sedaj objavljeni podatki najverjetneje ne držijo. Nismo profesionalni strokovnjaki s tega področja in nočemo v naprej soditi, zato danes od Agencije RS za okolje (ARSO) zahtevamo, da nam podajo izračune, z vsemi potrebnimi obrazložitvami, ki bodo pojasnili, kako so pridobljeni sedaj objavljeni podatki ter tudi izračune, kako so bili pridobljeni podatki prejšnje objave. Kajti le tako se bomo lahko znebili predsodkov o manipulacijah s podatki. Le tako bomo lahko objektivno presodili, kateri izračun je pravilnejši in kateri podatki verodostojnejši.

Zagotovo pa pregled poročil meritev izpustov snovi v zrak za nazaj pokaže, da v primeru Lafarge Cementa prihaja do manipulacij v korist onesnaževalca. Zgovoren je primer izpustov prahu za leto 2005. To leto je pomembno zato, ker je bil takrat narejen sanacijski program za Lafarge Cement, opravljenih je bilo dvoje meritev, poročila meritev izpustov snovi v zrak pa so se pred javnostjo skrivala več kot pet let. Sedaj smo ta poročila končno dobili in ugotovili smo naslednje:

• opravljenih je bilo dvoje občasnih meritev izpustov snovi v zrak, oboje meritve je opravila pooblaščena ustanova (Zavod za zdravstveno varstvo Maribor) ob normalnih pogojih obratovanja,
• v primeru izpustov prahu so prve meritve (maj 2005) pokazale, da Lafarge Cement iz dimnika izpusti 31 ton prahu; naredili so še ene meritve (september 2005) in ugotovili, da iz dimnika izpusti le 4,8 ton prahu,
• upoštevale so se le druge meritve, k 4,8 ton prahu so se dodali še drugi izpusti prahu (drobilec kamenja ipd.) in ARSO je kot uradni podatek objavil, da je Lafarge Cement v letu 2005 v okolje izpustil skupaj 6,8 ton prahu,
• na podlagi takšne manipulacije je bil sprejet strokoven konsenz, da so v Lafarge Cementu problematične le emisije SO2.

2. Minister dr. Roko Žarnić je 24. januarja 2011 od nas prejel dopis št. D-3/11. V njem so izpostavljne štiri zahteve. Prve tri zahteve so do danes ostale povsem ignorirane, minister je nekaj poskušal storiti le okrog zadnje zahteve, vendar, kot veste, je tudi ta zahteva ostala neizpolnjena.

3. Opozorili bi še na dogovore, ki smo jih sklenili s slovenskimi oblastmi v zadnje pol leta in so ostali neizpolnjeni. Do danes ni prišlo do srečanja, ki nam ga je obljubil predsednik vlade Borut Pahor 14. julija 2010. Prav tako do danes nismo dobili podatkov o izpustih snovi v zrak iz Lafarge Cementa in o kakovosti zraka na Ravenski vasi, za katere smo se dogovorili z ministrom Žarnićem na sestanku 1. decembra 2010. Za pomoč pri pridobivanju teh podatkov smo se obrnili tudi na druge slovenske avtoritete (glej prilogo 2!), vendar nas slednje zaenkrat povsem ignorirajo (ne gre za obljubo ali dogovor, pove pa marsikaj). Do danes se še niti začela ni izdelovati dogovorjena presoja vplivov na okolje za Lafarge Cement, ki bi naj bila končana preden bi Lafarge Cement znova zagnal proizvodnjo.

Naprej »