Kako kokain vpliva na možgane

Študija miši na šoli medicine Mount Sinnai v New Yorku je razkrila, kako kronična zloraba kokaina vpliva na možgane.

Kokain preprečuje pravilno delovanje encimov

Droga naj bi preprečevala pravilno delovanje specifičnih encimov, ki pomagajo postopoma ‘ugasniti’ potrebo po vedno večjih količinah droge.

Študija je pomagala razložiti, kako kokain uporablja spremembe v možganih sebi v prid. Droga tako možgane dolgoročno spremeni, oziroma spremeni funkcije nevronov.

V raziskavi so miši tako bile podvržene zlorabi kokaina, rezultat tega pa je bilo naslednje odkritje. Ugotovili so, da je eden od načinov, kako kokain spremeni možgane ta, da spremeni cikel nagrajevanja, saj zatre gen 9A, ki omogoča encimom, da lahko te gene ugašajo in prižigajo.

Študija je pomagala razumeti kokain na kakšen način torej kokain prizadane možgane. Na podlagi teh rezultatov pa bodo znanstveniki sedaj lažje pomagali zasvojenim saj sedaj točno vedo kaj je krivo za njihovo odvisnost.

Duhovnost kot droga

Od vseh vrst odvisnosti je verjetno najtežje govoriti o duhovni oz. religiozni odvisnosti, saj diskusija o tej temi zadeva najgloblje intimne kotičke človekove osebnosti. Mogoče pa je ravno zato duhovnost najbolj dovzetna za zmote in zablode – nikjer drugje namreč ni mogoče najti tako velike izbire izgovorov in opravičil kot tu.

Na ravni duše in Boga je težko določati kategorije ali enote, nekakšen standard, ki bi jasno določil to področje in bi se lahko pripadniki povsem različnih kultur čisto dobro razumeli, tako kot se lahko sporazume fizik ali kemik iz Japonske z znanstvenikom iz Portugalske. Njun strokovni jezik je enak in omogoča jasno komunikacijo. V duhovnosti pa take enotnosti ni in jo je tudi (praktično) nemogoče doseči, vsaj v današnjem svetu; duhovnost namreč sprejemamo intuitivno, skoraj nagonsko od staršev, kulture, prevladujoče religije, duhovnih avtoritet itn. Ko je vtisnjena v podzavest (ali kakorkoli že rečemo človeški intuitivni, duševni plasti), jo je težko izbrisati ali spremeniti.

Kdor je dovolj bister, zlahka ustvari nekakšna »pravila igre«, pojasni delovanje sveta, predstavi tako ali drugačno podobo Boga, določi družbene zakonitosti in vse skupaj ogradi z logičnim miselnim okvirom. Na podlagi izjemno izvirnega modela duhovnosti, ki ga je začrtal prvi učitelj, lahko njegovi nasledniki ustvarijo svoje različice, njihovi nasledniki spet nove itn., dokler se izvorni (in ponavadi pristni) nauk neskončno ne razveja … in razvodeni.

V tem oceanu »duhovnosti« plava večina lačnih ribic, ki hlastajo po duhovni hrani, vmes pa je tudi obilo trnkov, ki so jih nastavili »veliki učitelji«, željni moči, občutka duhovne vzvišenosti in udobja. Ko se tega trojega nabere preveč, se njihova prevzetnost toliko poveča, da prekrije vse sledi začetne duhovne iskre, ki je nekoč dejansko tlela. Tako se lahko celo gibanja, ki so bila nekoč povsem čista, sprevržejo v legla zla – samo zaradi človekove slabosti, ki ga preplavi, ko dobi v roke oblast. Če želite koga zares dobro spoznati, ga postavite na oblast v duhovni skupini – če ni zares vzvišena osebnost, bo takrat pokazal svojo najtemnejšo stran.

Religiozna dediščina prejšnjih stoletij je stkana iz strogega odnosa duhovnih avtoritet do podložnikov. Svečeniki, duhovniki, menihi, zlasti tisti najvišji na hierarhični lestvici, so bili marsikje obredno čaščeni in spoštovani ter so veljali za neoporečne, transcendentne. Pravzaprav je bilo bogokletno gojiti slabe misli o njih, božjih poslancih v tem svetu. Tudi če so bili morilci, posiljevalci, tatovi, ničvredneži. Ne trdim, da so bili vsi taki, vsekakor pa jih ni bilo malo, toda množice so bile pred njimi nemočne, njihova »duhovna« moč je bila prevelika.

Vzorec takega odnosa do religioznih avtoritet se je po mnogih stoletjih razbohotil v skupnem nezavednem zahodne kulture kot velika trdnjava. Zato smo tudi danes, ko religija zavzema le še sekundarno vlogo v družbi, zelo podložni klanjanju verskim voditeljem. Če se nad vsemi razpoložljivimi razočaramo, pa se ne moremo ubraniti hrepenenja po iskanju tistega pravega, ki bi se mu lahko poklonili in tako odrešili svojo dušo. Kakšen oblak prekrije človeka, ko najde »vse odgovore na življenjska vprašanja«, je težko reči, so pa psihološki sociologi pri posameznikih in zlasti skupinah, ki jih življenjska pot zanese v duhovne vode, opazili nekaj podobnih potez. Celoten razvoj so razdelili na tri stopnje: zgodnjo, srednjo in pozno; sili, ki človeka žene v tako nezdravo duhovnost, pa pravijo strupena vera …

Celoten članek Duhovnost kot droga si lahko preberete na spletni strani utrinek.si.

Hitra hrana dela odvisnike

Znanstveniki so pred kratkim izdali študijo o tem, ali je hitra hrana ang. junk food ali fast food enako zasvajajoča kot heroin. In rezultat? Da, hitra hrana na možgane vpliva na enak način, kot heroin.

Možganski centri za ‘užitek’ pri podganah postanejo s časoma manj odzivni, oziroma se na nek način obrabijo, kar povzroči zasvojenost, saj želijo podgane vedno več in več hitre hrane hrane. Na ta način so znanstveniki lahko ugotovili, da imata debelost in odvisnost od drog skupne nevrobiološke temelje.

Podgane, ki so bile uporabljene na testih, so bile razdeljene v dve skupini. Eno skupino so hranili s hitro hrano, drugo pa z hrano, ki je vsebovala malo kalorij ter veliko hranil. Razlika med tema dvema skupinama je bila opazna že po nekaj poskusih, saj so podgane, ki so uživale hitro hrano, razvile kompulzivne prehrambene navade, poleg tega pa so se opazno zredile.

To je pomenilo, da so se možganski centri za užitek spremenili in postali otopeli, podgane pa so morale pojesti vedno več hitre hrane, da so dosegle isti užitek, kot bi ga preden so začele uživati hitro hrano.
Kar pa je še bolj šokantno, pa je dejstvo, da so podgane postale tako odvisne od hitre hrane, da so bile pripravljene tolerirati električne šoke, da bi lahko dobile.

Kako ozdravimo odvisnost

Ob različnih priložnostih nekateri kar radi pravimo, da je današnji svet vse bolj nor. Prehitevamo sami sebe, še hitrejši od nas je današnji čas.

Vse nam izgleda kot nekakšna vzpenjajoča se spirala, katere vrtoglavosti ni videti konca, čeprav so na primer o onesnaženosti okolja govorili že zdavnaj in čeprav skeptiki že desetletja govore o tem, da se ta brzeči razvoj “enkrat mora končati”. In kakor se krivulja diagrama razvoja sveta strmo vzpenja, enako njej tudi krivulja rasti prebivalstva, onesnaženosti majhne kozmične kroglice z imenom Zemlja in marsikaterega drugega segmenta, tako se dandanašnji posameznik v vsem tem vedno teže “najde”.

Moderni svet je poleg številnih pridobitev in “dobrin” prinesel tudi nekatere bolezni in stiske, ki jih prej niso poznali. Že o raku pravijo, da so ga poznali v davnini, saj so ga baje odkrili pri eni od mumij, ni pa mogoče trditi, da je pri tem šlo za bolezen današnjih razsežnosti. Tudi za negotovost, občutek osamljenosti, psihične napetosti, raznotere čustvene strese in frustracije ne moremo trditi, da so “izum” dvajsetega stoletja, vsekakor pa gre danes pri tem za precej množičen pojav, ki je vedno bolj pereč in zaposluje vedno večjo množico strokovnjakov in entuziastov. Okoli tovrstnih težav se vrti tudi vedno več denarja. Vse to pa zaradi tega, ker smo vedno bolj razdvojeni, izgubljeni, nekako razčlovečeni. Potrebujemo nekoga, ki bi nas našel in poskusil sestaviti nazaj.

Seveda se različni tipi osebnosti do tovrstnih tegob obnašajo različno. Astrološko gledano gre za to, da so nekatera znamenja begu v neresničnost podvržena bolj, druga manj, za podoben princip pa gre tudi pri pristopih k posameznemu tipu pacienta. Tako pričujoči zapis govori o nekaterih značilnostih posameznih znamenj in njihovih odzivih na odvisnost ter zdravljenje od nje, predvsem pa o vzvodih, ki jih je potrebno pri njihovem odvajanju odvisnosti ustvariti in premakniti od zunaj, če naj bi jim uspelo.

Spoznajte, kako se posamezna astrološka znamenja spopadajo z odvisnostjo.