Kakšen odnos imamo do odnosov?

Dandanes, ko je svet vedno bolj prenapolnjen z informacijami vseh vrst, ljudje opažamo, da smo se v vrtincu časa že dodobra izgubili in se zatorej začenjamo spraševati že najbolj temeljne stvari o sebi, o naravi, o življenju in o smislu.

Ko se v lastni koži ne počutimo najbolje, iščemo vse mogoče načine, da bi se našli, ter pri tem gledamo nase in okoli sebe. Za svoje nelagodje in nesrečo iščemo vzroke v vremenu, okolici, naravi, tehnologiji, značaju in zvezdah ter smo pri tem manj ali več samokritični in več ali manj kritični.

Jaz ali on

Zakaj smo najprej pripravljeni krivdo (ali odgovornost) iskati drugje in ne pri sebi, ni težko odgovoriti. Če naj bi človek v življenju, tem konglomeratu odnosov, vplivov, pritiskov in možnosti, obstal živ, cel in zdrav, se mora boriti, prizadevati si ostati močan in pokončen, torej ostati karakter, ostati “jaz”. Brez določene mere ljubezni do samega sebe tega seveda ni mogoče doseči. A če pustimo ob strani dosti veliko možnost, da ta svoj “jaz” vsiljuje premočno in tako postane egoist ali pa egocentrik, je jasno, da “moraš imeti rad sebe, sicer to sčasoma nisi več ti”. A če imamo radi sebe, potem ni nič čudnega, da v primeru konflikta z okolico že po zakonu ohranitve najprej pomislimo, da so za ta konflikt krivi drugi. Šele od stopnje (samo)kritičnosti je odvisno, ali potem pri okrivljenju drugega vztrajamo ali pa v enem od naslednjih trenutkov ali korakov pomislimo, da morda še obstaja druga možnost. Potem možnosti, ki so preostale, pretehtamo in ugotovimo dejansko stanje ter v skladu z ugotovljenim tudi ukrepamo na način, ki se nam zdi primeren – če se nam ukrepanje sploh zdi potrebno in pomembno. (Ukrepanje seveda ne pomeni avtomatsko tudi zunanje akcije; čisto dovolj je, da v spomin zapišemo spoznanje, ki bo vplivalo na naše vedenje v prihodnjih stikih z določeno osebo ali pa v določenih situacijah. Navzven akcije v tem primeru sicer ni, posledice pa kljub vsemu so.)

Tu je mogoče navesti številne ilustracije, kako v takem primeru reagirajo posamezni tipi ljudi. A poglejmo si samo nekatere. Obstajajo ljudje, ki si o večini poznanih primerov ustvarijo svoje mnenje in se ga oklenejo kot neke vrste ščita (obrambe pred nevarnim svetom “tam zunaj”), pri čemer vsa nova spoznanja primerjajo s temi vzorci ter se zato odzivajo zelo predvidljivo, a tudi neprijetno. (Vstavljanje neke nove situacije v nabor že znanih je zanje neke vrste rojstvo ali vsaj zelo huda težava.) Nekdo drug, na primer, sprejema vse dražljaje od zunaj kot nov izziv, nikoli mu ni dovolj dogajanja, in če ga ni dovolj, ga celo vzpodbuja sam; četudi gre morda za prijetno in pozitivno usmerjeno osebnost, jo ljudje praviloma jemljemo kot naporno in vse prej kot dobrodošlo.

Tretja slika predstavlja nekoga, ki nikoli o ničemer ne izrazi nikakršnega mnenja; pri taki osebnosti nikoli ne vemo, na čem smo, kvečjemu to lahko izvemo kasneje, ko smo na celo zadevo že pozabili, ali pa se celo zgodi, da nas taka oseba pusti kuhati se na lahnem ognju ter razmišljati, ali se bo kaj zgodilo ali ne. In omenimo še osebnost, ki svoji okolici vedno znova vsili svoje lastno prepričanje in svoja načela, pri čemer drugačnosti in oporekanja ne prenaša dobro ter v skladu s tem tudi ukrepa, na primer z izolacijo (“če ne more biti po mojem, potem pa nič”) ali pa s krutostjo (kaznovanje na en ali drug način) …

Celoten članek Kakšen odnos imamo do odnosov? si lahko preberete na spletni strani utrinek.si.

Navezanost je odnos

Pred vami je članek o navezanosti. To je nenavadna lastnost vsakega človeka (in celo vsakega živega bitja), zaradi katere se zadržuje pri starem in znanem ter se izogiba novemu in neznanemu. Navezanost je podlaga za občutenje in čustvovanje, saj lahko čustva usmerimo le proti predmetom in pojmom, s katerimi imamo nekakšen odnos oz. neko vez.

Na samem začetku bi rad pojasnil razliko med navezanostjo in vezanostjo. Osnova prvi so čustva in občutek slabosti, drugi pa odgovornost in občutek moči. Pretrganje navezanosti povzroči veliko bolečino in nemoč, pretrganje vezanosti pa zaskrbljenost in prizadevanje najti najboljšo rešitev.

Kdor ima družino, mora zanjo skrbeti. Ob njem so žena (ali mož) in otroci, starši in drugi sorodniki, stanovanje, avto, služba, prijatelji in razne dolžnosti. Če ne bi do njih nič čutil, ne bi mogel odgovorno negovati medsebojnih odnosov. To pomeni, da se do vsakogar vede kot do dragocenega bitja in mu poskuša koristiti po najboljših močeh. Kadar pa kaj potrebuje, se spoštljivo obrne na druge in jih prosi za uslugo. Ne pričakuje, da bi mu morali ustreči samo zato, ker je to pač on. Stvari uporablja v okviru njihove namembnosti in ne po svoji kaprici. Biti vezan torej pomeni negovati odgovorne odnose do vsega, kar nas obdaja.

Navezanost je drugačna. Navezan človek se ne trudi imeti spoštljivega odnosa do drugih ljudi, od njih pa pričakuje tak odnos. Stvari ne vidi ločeno od sebe, temveč kot svojo last. Če jih izgubi, je potrt – počuti se nemočnega in tarna. Za vsako ceno hoče ohraniti odnose, ki mu veliko pomenijo, tudi če s tem škodi drugim. Z ljudmi ni zaradi njih samih, ampak zaradi nekaterih njihovih lastnosti, od katerih ima korist. Dokler mu dajejo, je z njimi zadovoljen, ko nehajo izpolnjevati pričakovanja, pa jih zavrže in praznino zapolni z nekom drugim. Zaradi navezanosti torej povzroča neprijetnosti tako sebi kot drugim; odpravi jo lahko z negovanjem znanja in druženjem z ljudmi, ki so že vzpostavili odgovorne odnose.

Nenavezanost torej ne pomeni, da vse, tako dobro kot slabo, zavržemo in se odklopimo od sveta, da postanemo hladni in nedostopni. Pomeni to, da ohranimo potrebne odnose, pretrgamo pa čustveno odvisnost od njih. Ne prekinemo čustvenega odnosa, saj so čustva pravzaprav gonilo vsakega dejanja. Človek in okolje se nenehno prepletata – da bi ohranili pristno individualnost in hkrati ostali povsem povezani s svetom, je potrebno veliko modrosti. Če se začnemo zlivati in nas preplavi nezadovoljstvo, se ustavimo in razmislimo: smo vezani ali navezani? …

Celoten članek Navezanost je odnos si lahko preberete na spletni strani utrinek.si.