Žitarice v prehrani

Žitarice so idealen obrok, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov in skoraj nič kalorij. En sam obrok iz žitaric na dan pokrije dnevno potrebo po vlakninah, magneziju in vitaminu B 6.

Vrste in oblike žitaric

Žitarice (Cerealiae) so osnova človeške prehrane. Za žitarice označujemo zrnata semena in plodove. Žitarice v prehrani uporabljamo neobdelane, v zrnati obliki, predelane, v obliki pekarskih izdelkov, kot so kruh, peciva ali testenine. Hranilno vrednost žitaric sestavljajo kalčki, otrobi, moka in škrob. Žitarice, ki vsebujejo gluten, so pšenica (Triticum), ječmen (Hordeum sativum), rž (Secale cereale) in oves (Avena sativa), med brezglutenske žitarice pa sodijo koruza (Zea mays), riž (Oryza sativa), divlji riž (Zizania plauspra, Z. aquatica), proso (Panicum milliaceum), ajda (Fagopyrum sagittaium), kvinoja (Chenopodium quinoa), tapioka, indijska prosenka (Eleusine coracana), tef in kitajski sladkorni trs. Žitarice sodijo med najbolj zdravo hrano, vendar le, če jih uživamo nepredelane.

Kaj vsebujejo žitarice?

Ena od osnovnih sestavin žitaric so ogljikovi hidrati. Kljub razmahu diet brez ogljikovih hidratov, ki so postale priljubljene v zadnjih desetletjih, se večina nutricionistov strinja, da je uživanje ogljikovih hidratov osnova zdrave prehrane. Pri tem pa imajo v mislih kompleksne ogljikove hidrate, kakršne najdemo tudi v žitaricah in ne preproste ogljikove hidrate, kakršne najdemo na primer v izdelkih iz bele moke. Ogljikovi hidrati nam dajejo energijo, so pa tudi najpomembnejši vir energije za živčevje. Druga pomembna snov v žitaricah so vlaknine. Vlaknine so del ogljikovih hidratov in so večinoma sestavljene iz OH molekul, ki se nahajajo v celičnih stenah rastlin. Različne vrste žitaric vsebujejo različna vlakna.

Žitarice v zrnu, integralna moka in otrobi vsebujejo celulozo in hemiceluloz, pšenični, otrobi, ovseni in koruzni kosmiči vsebujejo lignin. Vlaknine povečajo količino blata in omogočajo lažje izločanje črevesne sluzi, kar ima za posledico lažje izločanje, vežejo žolčne kisline in omogočajo boljšo absorpcijo maščob, pospešujejo delovanje prebavnih encimov, zaustavijo prehitro presnavljanje, pomagajo izločati strupe in odpadne snovi, ki zastanejo v črevesju in lahko vplivajo na nastanek različnih črevesnih bolezni – tudi raka na črevesju –, znižujejo energijsko gostoto hrane, upočasnijo prebavo hranil, dajo občutek večje sitosti, upočasnijo pra¬znjenje želodca in znižujejo raven glukoze in inzulina v krvi. Priporočljiv dnevni vnos vlaknin v telo znaša 40 g. Žitarice vsebujejo tudi vitamine in minerale. Katere in koliko se razlikuje glede na vrsto žitarice. Večina žitaric vsebuje vitamin E in katerega od vitaminov iz skupine B. Z B vitamini sta še posebej bogata ajda in ječmen. Pšenica vsebuje pomembne minerale fosfor, magnezij, kalcij, železo in vitamine provitamin A, vitamine B kompleksa, E, D in K.

Nekatere žitarice vsebujejo fitinsko kislino, ki preprečuje absorpcijo kalcija, magnezija, bakra, železa in cinka v prebavnem traktu. Pri prehrani, (pre)bogati z žitaricami, je zato treba biti pozoren na to, da v telo vnašamo dovolj teh mineralov. Fitinsko kislino lahko nevtralizirate z namakanjem žitaric v vodi. Namakajte jih najmanj sedem in največ 24 ur pred uporabo.

Zdravilne lastnosti žitaric

Zgoraj naštete koristne sestavine niso prisotne v vseh žitaricah – najdemo jih zgolj v polnovrednih izdelkih. Mnoge žitarice imajo zdravilne lastnosti. Pšenica pospešuje rast in dobro počutje, ohranja črevesno floro, krepi odpornost pri vnetjih kože in ureja prebavo. Proso krepi nohte in lase, deluje kot naravni antibiotik, pomaga pri zakisanosti telesa. Ajda pomaga krepiti žile, zavira krvavitve, blaži težave s previsokim krvnim pritiskom, pomaga pa tudi pri nekaterih kožnih boleznih. Koruza pomaga pri izločanju ledvičnih kamnov in blaži sečno kislino, vitamin E, ki ga vsebuje, pa med drugim zavira procese staranja. Procese staranja zavira tudi ječmen, ki pomaga tudi pri lajšanju revme in išiasa. Oves pomaga pri boleznih ledvic, mehurja, mokrilnih poti, žolča in jeter. Rž pomaga preprečevati razvoj sladkorne bolezni, riž pa ugodno vpliva pri želodčnih težavah. Harvardska raziskava je potrdila že davno znano babičino modrost, da uživanje nepredelanih žitaric ugodno vpliva na vitko postavo. Vlaknine v žitaricah zmanjšujejo absorpcijo nevtralnih maščob (trigliceridov) in holesterola, vežejo žolčno kislino in upočasnijo absorpcijo sladkorja iz črevesja. Nepredelane žitarice se po zaslugi vlaknin počasi prebavljajo in zaradi tega dajejo telesu občutek sitosti, ki traja. Raziskava School Public Health je pokazala, da imajo ženske, ki uživajo nepredelane žitarice, manjšo telesno maso in obseg trebuha kot tiste, ki uživajo predelane žitarice.

Koledar uživanja različnih žitaric

Za zdravo uživanje žitaric je pomembno, da jih uživamo v skladu s sezono. Prehranjevanje v skladu z letnimi časi (velja tudi za drugo prehrano, ne le za žitarice) je v skladu z biološkim ritmom organizma in zato bolj zdravo. Seveda pa je sezonsko prehranjevanje vezano tudi na kraj, v katerem živimo. Če živite v Sloveniji, vam spomladi priporočamo uživanje riža, kar bo koristilo pljučem in debelemu črevesju. Poleti je v prvi polovici dobro uživati riž in koruzo, kar je dobro za srce in za zdravje tankega črevesa, v drugi polovici pa proso, ki koristi želodcu in žlezi slinavki. Jeseni je zopet zdravo uživati riž, prav tako pozimi, ko je zdravju ugodno tudi uživanje ajde. Uživanje ajde pozimi ugodno deluje na mehur in ledvice.

Superžitarica kvinoja

V zadnjem času na popularnosti pridobiva kvinoja, žitarica, ki izvira iz južnoameriških Andov. Prehranski strokovnjaki so to rastlino, ki so jo za prehrano uporabljali že starodavni Inki, znova odkrili po zaslugi njenih izjemnih lastnosti. Kvinoja vsebuje veliko beljakovin, tudi čez 20 odstotkov (riž jih ima 7,5) kar je veliko več, kot jih ima katera koli druga žitarica. Poleg tega so beljakovine v kvinoji zelo kakovostne, saj imajo mnogo aminokislin lizina, metionina in cisteina. Kvinoja vsebuje tudi škrob, sladkorje, olje (pomembno linolno kislino), vlaknine, minerale in vitamine. Je lahko prebavljiva in ima odličen okus. Kvinoja v zrnih je skuhana v 15 minutah. Primerna je tudi kot prehrana za majhne otroke in dojenčke. Kvinojo lahko pripravite tako kot rižoto ali pa jo zgolj skuhate v slani vodi.

Kuhanje žitaric

Za kuhanje žitaric ne uporabljajte aluminijastih ali teflonskih posod, saj lahko pri mešanju delci posode pridejo v hrano. Najboljše za pripravo žitaric so posode iz nerjavečega jekla ter bakrene in glinene posode. Pri slednji pazite – nekatere glinene posode so barvane z neužitnimi in celo strupenimi barvami. Preverite varnost glinene posode že ob nakupu. Žitarice v zrnju pred uporabo namočite, če nimate časa, pa jih vsaj temeljito sperite z vodo. Žitarice kuhamo v vodi, čas kuhanja pa je odvisen od posamezne vrste. Vode, v kateri se kuhajo žitarice, ne solimo, dokler ne zavre. Po vretju znižamo temperaturo in napol pokrijemo posodo, v kateri kuhamo. Preden postrežemo, žitarice pustimo stati nekaj minut.

Žitarice in zdrava prehrana

Žitarice so idealen obrok, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov in skoraj nič kalorij. En sam obrok iz žitaric na dan pokrije dnevno potrebo po vlakninah, magneziju in vitaminu B 6.

Vrste in oblike žitaric

Žitarice (Cerealiae) so osnova človeške prehrane. Za žitarice označujemo zrnata semena in plodove. Žitarice v prehrani uporabljamo neobdelane, v zrnati obliki, predelane, v obliki pekarskih izdelkov, kot so kruh, peciva ali testenine. Hranilno vrednost žitaric sestavljajo kalčki, otrobi, moka in škrob. Žitarice, ki vsebujejo gluten, so pšenica (Triticum), ječmen (Hordeum sativum), rž (Secale cereale) in oves (Avena sativa), med brezglutenske žitarice pa sodijo koruza (Zea mays), riž (Oryza sativa), divlji riž (Zizania plauspra, Z. aquatica), proso (Panicum milliaceum), ajda (Fagopyrum sagittaium), kvinoja (Chenopodium quinoa), tapioka, indijska prosenka (Eleusine coracana), tef in kitajski sladkorni trs. Žitarice sodijo med najbolj zdravo hrano, vendar le, če jih uživamo nepredelane.

Kaj vsebujejo žitarice?

Ena od osnovnih sestavin žitaric so ogljikovi hidrati. Kljub razmahu diet brez ogljikovih hidratov, ki so postale priljubljene v zadnjih desetletjih, se večina nutricionistov strinja, da je uživanje ogljikovih hidratov osnova zdrave prehrane. Pri tem pa imajo v mislih kompleksne ogljikove hidrate, kakršne najdemo tudi v žitaricah in ne preproste ogljikove hidrate, kakršne najdemo na primer v izdelkih iz bele moke. Ogljikovi hidrati nam dajejo energijo, so pa tudi najpomembnejši vir energije za živčevje. Druga pomembna snov v žitaricah so vlaknine. Vlaknine so del ogljikovih hidratov in so večinoma sestavljene iz OH molekul, ki se nahajajo v celičnih stenah rastlin. Različne vrste žitaric vsebujejo različna vlakna. Žitarice v zrnu, integralna moka in otrobi vsebujejo celulozo in hemiceluloz, pšenični, otrobi, ovseni in koruzni kosmiči vsebujejo lignin.

Vlaknine povečajo količino blata in omogočajo lažje izločanje črevesne sluzi, kar ima za posledico lažje izločanje, vežejo žolčne kisline in omogočajo boljšo absorpcijo maščob, pospešujejo delovanje prebavnih encimov, zaustavijo prehitro presnavljanje, pomagajo izločati strupe in odpadne snovi, ki zastanejo v črevesju in lahko vplivajo na nastanek različnih črevesnih bolezni – tudi raka na črevesju –, znižujejo energijsko gostoto hrane, upočasnijo prebavo hranil, dajo občutek večje sitosti, upočasnijo pra¬znjenje želodca in znižujejo raven glukoze in inzulina v krvi. Priporočljiv dnevni vnos vlaknin v telo znaša 40 g. Žitarice vsebujejo tudi vitamine in minerale. Katere in koliko se razlikuje glede na vrsto žitarice. Večina žitaric vsebuje vitamin E in katerega od vitaminov iz skupine B. Z B vitamini sta še posebej bogata ajda in ječmen. Pšenica vsebuje pomembne minerale fosfor, magnezij, kalcij, železo in vitamine provitamin A, vitamine B kompleksa, E, D in K. Nekatere žitarice vsebujejo fitinsko kislino, ki preprečuje absorpcijo kalcija, magnezija, bakra, železa in cinka v prebavnem traktu. Pri prehrani, (pre)bogati z žitaricami, je zato treba biti pozoren na to, da v telo vnašamo dovolj teh mineralov. Fitinsko kislino lahko nevtralizirate z namakanjem žitaric v vodi. Namakajte jih najmanj sedem in največ 24 ur pred uporabo.

Zdravilne lastnosti žitaric

Zgoraj naštete koristne sestavine niso prisotne v vseh žitaricah – najdemo jih zgolj v polnovrednih izdelkih. Mnoge žitarice imajo zdravilne lastnosti. Pšenica pospešuje rast in dobro počutje, ohranja črevesno floro, krepi odpornost pri vnetjih kože in ureja prebavo. Proso krepi nohte in lase, deluje kot naravni antibiotik, pomaga pri zakisanosti telesa. Ajda pomaga krepiti žile, zavira krvavitve, blaži težave s previsokim krvnim pritiskom, pomaga pa tudi pri nekaterih kožnih boleznih. Koruza pomaga pri izločanju ledvičnih kamnov in blaži sečno kislino, vitamin E, ki ga vsebuje, pa med drugim zavira procese staranja. Procese staranja zavira tudi ječmen, ki pomaga tudi pri lajšanju revme in išiasa.

Oves pomaga pri boleznih ledvic, mehurja, mokrilnih poti, žolča in jeter. Rž pomaga preprečevati razvoj sladkorne bolezni, riž pa ugodno vpliva pri želodčnih težavah. Harvardska raziskava je potrdila že davno znano babičino modrost, da uživanje nepredelanih žitaric ugodno vpliva na vitko postavo. Vlaknine v žitaricah zmanjšujejo absorpcijo nevtralnih maščob (trigliceridov) in holesterola, vežejo žolčno kislino in upočasnijo absorpcijo sladkorja iz črevesja. Nepredelane žitarice se po zaslugi vlaknin počasi prebavljajo in zaradi tega dajejo telesu občutek sitosti, ki traja. Raziskava School Public Health je pokazala, da imajo ženske, ki uživajo nepredelane žitarice, manjšo telesno maso in obseg trebuha kot tiste, ki uživajo predelane žitarice.

Koledar uživanja različnih žitaric

Za zdravo uživanje žitaric je pomembno, da jih uživamo v skladu s sezono. Prehranjevanje v skladu z letnimi časi (velja tudi za drugo prehrano, ne le za žitarice) je v skladu z biološkim ritmom organizma in zato bolj zdravo. Seveda pa je sezonsko prehranjevanje vezano tudi na kraj, v katerem živimo. Če živite v Sloveniji, vam spomladi priporočamo uživanje riža, kar bo koristilo pljučem in debelemu črevesju. Poleti je v prvi polovici dobro uživati riž in koruzo, kar je dobro za srce in za zdravje tankega črevesa, v drugi polovici pa proso, ki koristi želodcu in žlezi slinavki. Jeseni je zopet zdravo uživati riž, prav tako pozimi, ko je zdravju ugodno tudi uživanje ajde. Uživanje ajde pozimi ugodno deluje na mehur in ledvice.

Superžitarica kvinoja

V zadnjem času na popularnosti pridobiva kvinoja, žitarica, ki izvira iz južnoameriških Andov. Prehranski strokovnjaki so to rastlino, ki so jo za prehrano uporabljali že starodavni Inki, znova odkrili po zaslugi njenih izjemnih lastnosti. Kvinoja vsebuje veliko beljakovin, tudi čez 20 odstotkov (riž jih ima 7,5) kar je veliko več, kot jih ima katera koli druga žitarica. Poleg tega so beljakovine v kvinoji zelo kakovostne, saj imajo mnogo aminokislin lizina, metionina in cisteina. Kvinoja vsebuje tudi škrob, sladkorje, olje (pomembno linolno kislino), vlaknine, minerale in vitamine. Je lahko prebavljiva in ima odličen okus. Kvinoja v zrnih je skuhana v 15 minutah. Primerna je tudi kot prehrana za majhne otroke in dojenčke. Kvinojo lahko pripravite tako kot rižoto ali pa jo zgolj skuhate v slani vodi.

Kuhanje žitaric

Za kuhanje žitaric ne uporabljajte aluminijastih ali teflonskih posod, saj lahko pri mešanju delci posode pridejo v hrano. Najboljše za pripravo žitaric so posode iz nerjavečega jekla ter bakrene in glinene posode. Pri slednji pazite – nekatere glinene posode so barvane z neužitnimi in celo strupenimi barvami. Preverite varnost glinene posode že ob nakupu. Žitarice v zrnju pred uporabo namočite, če nimate časa, pa jih vsaj temeljito sperite z vodo. Žitarice kuhamo v vodi, čas kuhanja pa je odvisen od posamezne vrste. Vode, v kateri se kuhajo žitarice, ne solimo, dokler ne zavre. Po vretju znižamo temperaturo in napol pokrijemo posodo, v kateri kuhamo. Preden postrežemo, žitarice pustimo stati nekaj minut.

Kaj je zdrava prehrana?

Je sadje za večerjo dobra izbira? Naj pijemo med kosilom? Kako naj se zdravo prehranjujemo? Kaj je res zdrava prehrana? Na ta vprašanja ni enostavnega odgovora. Ljudje smo si med seboj različni, imamo različne prehranske potrebe in zato vsakemu ustreza nekaj drugega. Načeloma pa lahko zdravo prehrano za večino izmed nas strnemo v nekaj osnovnih načel. Poglejmo si jih podrobneje.

Število obrokov

Na dan je priporočljivo zaužiti vsaj tri obroke, še bolje pet. Telo potrebuje nenehen dotok energije, predvsem glukoze. V telesu obstajajo mehanizmi pretvorbe rezervnih molekul v glukozo, vendar moramo tudi te zaloge neprestano polniti, sicer se skladišče kmalu izprazni. Glavni porabnik glukoze so prav možgani in celoten živčni sistem. Pomanjkanje glukoze opazimo v slabši zbranosti,  utrujenosti, mišični oslabelosti, itd. Več manjših obrokov preko dne zato zagotavlja najboljšo učinkovitost organizma in ohranja zdravje.

Uravnoteženi obroki

Pogosto omenjamo, da morajo biti obroki uravnoteženi, polnovredni, a kaj to preprosto pomeni?
Če razumemo naš organizem kot tovarno, ki izdeluje izdelke in za to potrebuje surovine, potem vemo, da moramo v obrokih poskrbeti za te osnovne surovine. Če v svoji prehrani izločamo določen živila (zaradi alergij, izbirčnosti pri otrocih ali pripravljamo vedno ene in iste jedi iz enakih sestavin), potem se kmalu pokaže pomanjkanje „surovin“ in zato delovanje organizma ni najboljše. Morda se celo ustavi. Pomanjkanja hranil so najbolj vidna na koži, laseh in delovni vnemi, ki jo premoremo. Če pomanjkanja prepoznamo in ukrepamo, lahko vplivamo na boljše delovanje celotnega človekovega ustroja.
Osnovna hranila, ki jih potrebujemo, so številna: esencialne aminokisline, esencialne maščobne kisline, glukoza, vitamini, minerali, antioksidanti in voda. Vse to dobimo s pestrim izborom živil, pri čemer jih izbiramo glede na sezono, čim manj ali nič predelana in če je le mogoče ekološko (naravno) pridelana.

Barve

Pri sestavljanju jedilnikov in obrokov se je vredno potruditi za mavrico barv. Z barvami postanejo obroki privlačnejši in hranilno bogatejši. Raznolikost barv dosežemo s pisanim sadjem in zelenjavo.
Barvila teh živil so namreč vir hranilnih snovi, predvsem antioksidantov, ki jih v današnjem svetu vedno bolj potrebujemo in so ključna pri ohranjanju trdnega zdravja. Pri presnovnih procesih se namreč tvorijo škodljivi prosti radikali, njihovo delovanje pa prekinemo z antioksidanti iz hrane. Zmotno je razmišljanje, da antioksidante potrebujemo le odrasli. Presnova otrok je veliko hitrejša od presnove odraslega, kar zlahka opazimo sami, ko se praska pri otroku zaceli kar čez noč, pri nas pa lahko traja več dni.

Priprava obrokov

Omenjena pestrost živil nam včasih povzroča nemalo težav, ko smo pred odločitvijo, kaj skuhati. Lačni smo, odpiramo hladilnik in premetavamo korenček, smetano, puranji file in v omari testenine. Nato vedno znova pripravljamo preizkušene jedi in smo prepričani v zadovoljstvo družinskih članov.

Vendar kanček novosti ali drugačnosti ne moti. Zakaj ne bi običajne lazanje pripravili še s porom ter mesnih kroglic v paradižnikovi omaki z naribanim korenjem in bučkami. Zakaj se ne bi poigrali pri pripravi rižote, pice ali omake za testenine? Četudi tako običajna jed, je lahko vsak dan drugačna, sezonska. Izgovor, da otroci česa drugačnega ne bodo pojedli, je povsem nesmiseln. Otrok bo jedel tisto hrano, ki mu je poznana, s katero se je že srečal in jo je videl že večkrat. Morda prvič artičok ne bo pojedel, a po nekaj ponudbah se bo le opogumil in poskusil. Enako je z vsemi ostalimi živili, jedmi in celo začimbami. Najbolje je, če je navajanje na nove okuse postopno in pogosto. In še nekaj zagotovo velja. Če se je otrok v svojem otroštvu seznanil z mnogimi okusi, jih bo z veseljem preizkušal tudi v mladostništvu. Tako preprečimo mnoge motnje hranjenja, ki se takrat pojavijo in so lahko vir težav s šolskim uspehom.

Voda

K zdravemu prehranjevanju prištevamo tudi pitje dovolj vode, saj je ta osnovni medij za prenos hranilnih snovi do celic. Poleti, ko je vroče, žejo navadno občutimo, v ostalih letnih časih le redkokdo. Najhuje je, da na tekočino pozabljamo med delom, ko smo v stiski s časom. Priporočilo, da naj bi vsak odrasel preko dne v prijetnih temperaturah okolja in zmernem naporu popil 8 kozarcev tekočine, velja upoštevati. V primeru večjega napora, v vetrovnem (tudi pozimi!) ali vročem dnevu so potrebe po vodi precej povečane.

Čas za obrok

Nenazadnje, si utrgamo dovolj časa za zajtrk, kosilo, malico ali večerjo? In takrat, ko končno sedemo za mizo k skupnemu obroku, nekdo polije sok, naslednji je zaspan, ta ne bo jedel omake, ajdove kaše ne pozna in je zato „fuj, blek“, in med vsem tem hlastamo za grižljaji. Pravijo, da je potrebno vsak grižljaj 30 krat prežvečiti. Za začetek poskusimo z vsaj 10 krat. Zagotovo bodo z uživanjem bolj zdrave prehrane tudi presežni kilogrami odšli, kot bi mignil.

Mojca Koman, univ.dipl.inž.živ.tehn.

Juha z jurčki in ajdovo kašo

Gobova juha z jurčki in ajdovo kašo je odlična jed, ki jo lahko pripravimo iz svežih ali shranjenih posušenih ali zamrznjenih gob. Pripravljamo jo lahko čez celo leto, bodisi kot glavno jed ali pa kot predjed. Pa dober tek.

• 30 – 50 g suhih ali ustrezno več svežih jurčkov,
• 2 debela krompirja,
• 1 drobno sesekljana čebula,
• 1 strok sesekljanega česna,
• lovor,
• sol,
• majaron,
• poper,
• 2 pesti ajdove kaše,
• 2 l vode,
• kis po okusu,
• ½ kisle smetane

Suhe gobe namočimo v vodi. Pristavimo vodo, v katero damo na kocke narezan krompir, odcejene gobe ter zacimbe. Vse skupaj kuhamo do mehkega. Nazadnje pridamo rahlo prežganje, ki ga pripravimo tako, da na masti popražimo čebulo, dodamo moko in med mešanjem pražimo, da moka malo porumeni, dodamo česen in zalijemo s kozarcem mrzle vode ter gladko razkuhamo. Prežganje vmešamo v krompirjevo juho in prevremo. Nazadnje dodamo še kislo smetano, peteršilj in kuhano ajdovo kašo. Namesto prežganja lahko uporabimo tudi podmet. Le tega pripravimo tako, da v kozarec mrzle vode damo moko, gladko razmešamo in med mešanjem vlijemo v krompirjevo juho. Juho lahko po okusu začinimo s kisom.

Gobova juha

Sezona nabiranja gob se vztrajno bliža, nekateri imate mogoče še kaj zamrznjene zaloge gob, zato je čas za recepte za gobovo juho. Gobova juha je dobra kot predjed ali samostojni obrok, še posebej če si zraven privoščite domače žgance in sveže pečen kruh.

Gobova juha

Sestavine:

• 500 g svežih gob,
• cebula, strok česna,
• 3 srednje veliki krompirji,
• 0,5 dl kisle smetane,
• malo belega vina,
• olje,
• moka,
• goveja jušna kocka (ali 0,5 l goveje juhe),
• sol,
• poper,
• lovorov list,
• peteršilj

Priprava:
Gobe očistimo in narežemo na večje ali manjše kose (odvisno od jedcev). Čebulo in česen olupimo, drobno sesekljamo in na olju prepražimo do zlato rumene barve. Dodamo gobe in jih malo prepražimo, poprašimo z moko in takoj zalijemo z juho (iz kocke ali domačo govejo). Dodamo začimbe in krompir in na majhnem ognju kuhamo približno 25 minut. Na koncu dodamo še vino in smetano, ponovno zavremo, potresemo s peteršiljem in postrežemo.

Gobova juha 2

Sestavine:

• 2 žlici olja,
• srednje velika cebula,
• 2 stroka česna,
• 400 g gob (jurcki, lisicke),
• 3 krompirji,
• sol,
• poper,
• sesekljan svež peteršilj.

Priprava:
Na olju prepražimo sesekljano cebulo. Dodamo cesen in narezane gobe. Mešamo toliko casa, da voda, ki jo oddajo gobe, izpari. Prilijemo vroco vodo. Krompir olupimo, narežemo na vecje kose in ga damo v juho. Kuhamo ga do mehkega. Nato ga pretlacimo z vilicami, da juho zgostimo. Juho osolimo in popopramo po okusu. Juha naj pocasi vre še 10 minut. Preden postrežemo, jo potresemo s peteršiljem.

Gobova juha 3

Sestavine:

• 500 g mešanih gob,
• 2 žlici masla,
• 3 stroki sesekljanega česna,
• 1 žlica moke,
• 1 l jušne osnove (najbolje goveje),
• sol,
• lovorov list,
• poper,
• 2 žlici kisle smetane

Priprava:
Gobe očistimo in jih razrežemo na lističe. V kozici raztopimo maslo, popražimo česen in lovorov list ter dodamo gobe. Dušimo, dokler tekočina ne izpari. Začinimo s soljo in poprom ter pomokamo. Prilijemo jušno osnovo in večkrat premešamo. Na rahlem ognju kuhamo približno 20 minut. Pred serviranjem vmešamo kislo smetano. K vroči juhi postrežemo ajdove žgance.

Slovenci smo strastni gobarji, vendar se vsako leto nekaj ‘gobarjev’ z gobami tudi zastrupi, zato nabirajte le tiste gobe, ki jih poznate! Seveda tudi z nabiranjem ne pretiravajte, da se lahko gobe tudi nemoteno razmnožujejo naprej, da jih boste tudi prihodnje leto lahko nabrali še več.

Ko se odpravite v gozd, nikakor pa ne pozabite na ustrezno zaščito pred klopi.

Večino hranilnih snovi v gobah tvorijo beljakovine, vsebujejo pa tudi lecitin, ki je drugače v mesu in je sestavina živalskega izvora, zato gobe včasih imenujemo kar gozdno meso.

Različne vrste posta

“Ne jesti” seveda ni bistvo posta. Telesu lahko koristimo tudi tako, da mu dovajamo samo specifična hranila, po eni strani enovrstna in po drugi strani malo hranilna, saj se tako znebimo strahu pred lakoto, ki seveda grozi, da posta ne bomo speljali do konca.

Tako poznamo v odvisnosti od tega, katerega prijema se bomo poslužili, kar nekaj možnosti za učinkovito postenje in s tem korist organizmu:

• Ničelna dieta (vodni post) – dnevno popijemo le dva do tri litre vode ali čaja
• Prilagojeni post – razen vode in čaja uživamo le beljakovinske pripravke in proteinske napitke.
• Post s sluzjo – pripravimo redko sluz iz ovsa, riža ali lanenih semen, ki jo pojemo čez dan toplo v majhnih obrokih
• Post s sirotko – dnevno popijemo en liter sirotke, zraven pa še zeliščni čaj in sveže sokove
• Zdravilni post – dnevno popijemo štiri skodelice zeliščnega čaja, oslajenega z medom, dvakrat na dan pa poleg tega še 1/4 litra zelenjavne juhe ali zelenjavnega in sadnega soka.

Gotovo to s tem niso izčrpane vse možnosti. Različne okoliščine, možnosti, izkušnje, priporočila in zdravstvena poročila rojevajo nove in nove prijeme, od katerih nekateri se iz različnih razlogov “ne primejo” ali pa ostanejo domena le nekaj posameznikov ali manjšega kroga prebivalstva, na primer pogojeno z lokacijo, vremenom, letnim časom ali podnebjem, drugi pa poniknejo kot večina muh enodnevnic. Zato velja biti pri zapisih o “čudežni novi metodi posta ” (kot tudi hujšanja nasploh) vedno vsaj nekoliko skeptičen.