Za “konflikte” med ljudmi in medvedi je kriva država

Še ne dolgo nazaj so lovci na podlagi dovoljenja za izredni odstrel umorili medveda, ki je pred nekaj dnevi poškodoval nekega gobarja, ko je ta sredi gozda stopil na medveda, ki je takrat počival.

Za odstrel so se na Agenciji za okolje odločili na podlagi dejstva, da se je medved po napadu še dvakrat pojavil v bližini naselja. Razlog odstrela je torej samo pojavljanje ob naselju in ne napad na človeka. To pa je v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, ki sicer dovoljuje usmrtitev živali, če je žival nevarna za okolico in če tega ni mogoče drugače preprečiti. Medved, ki se dvakrat pojavi pri naselju samo zaradi tega še ni nevaren, pa tudi če bi bil, bi bilo mogoče to nevarnost preprečiti s tem, da se ga odlovi in preseli na drugo področje. Zato je odstrel nezakonit.

Država rešuje “problem” medvedov v glavnem z odstrelom. To pa je napačno, kajti če bi se lahko z odstrelom rešil ta problem, bi bil že zdavnaj rešen, saj se vsako leto ubije na desetine medvedov, včasih tudi po 100 ali več. Medvedi pa se še vedno pojavljajo ob naseljih, čeprav jih na veliko pobijajo in odstranjujejo od tam. Da problema ni mogoče rešiti z odstrelom, ve tudi država, saj je npr. znano, da se zaradi lova poveča število medvedov. V neki ameriški raziskavi je bilo namreč neizpodbitno dokazano, da se je v populaciji črnih medvedov, kjer se je lovilo, rodilo več mladičev, pa tudi preživelo jih je več, kot pa v populaciji, kjer lova ni bilo. Jasno je, da se vrsta na ta način brani pred izumrtjem, ki ji zaradi lova grozi. Iz tega je mogoče zaključiti, da bi bilo pri nas manj medvedov, če ne bi bilo odstrela ali bi bil ta manjši, kot pa jih je sedaj, ko je množičen odstrel. Da lov povečuje število živali, pa izhaja tudi še iz kakšne druge raziskave ne samo te.

Že pred kakšnim desetletjem je vlada sprejela strategijo upravljanja z rjavim medvedom. Ta določa ukrepe sožitja človeka z rjavim medvedom in med njimi so mnogi nenasilni, s katerimi bi se lahko doseglo to, kar se hoče sedaj doseči z odstrelom medvedov. Ti ukrepi so npr.: odlov medvedov in preselitev na drugo področje; informiranje ljudi o biologiji in ekologiji medveda, pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda na človeka in medveda odvrača od naselij; odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem …

Kako zelo pomembni in učinkoviti so omenjeni ukrepi, je razvidno tudi neke študije iz ZDA in Kanade, v kateri so želeli ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z črnim medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali odstrel medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V zveznih državah, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V nacionalnih parkih, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V enem izmed parkov niso zabeležili niti enega konflikta med medvedom in človekom.

Ob omenjenih raziskavah je jasno, da odstrel medvedov ne vodi k zmanjšanju konfliktov, temveč prav nasprotno. Zato bi bilo potrebno čim prej pristopiti k reševanju problemov s pomočjo nenasilnih ukrepov iz omenjene strategije.

Za “konflikte” med ljudmi in medvedi torej ni kriv medved, temveč država. Zaradi napačne politike pa niso žrtve samo medvedi, temveč tudi lokalni prebivalci. Ali jih država žrtvuje namerno? Ker ima od tega koristi? Trofeja medveda lahko stane tudi preko 10.000 evrov.

Vir: Društvo za osvoboditev živali

Zakaj ne smemo vzgajati divjih živali doma

Ste v gozdu ali na travniku našli mladega zajčka, ptička ali srnico, in jo želite ‘posvojiti’? To vsekakr ni dobra ideja ne za vas in ne za žival.

Na primer, da se sprehajate po gozdni jasi in opazite zapuščenega živalskega mladička. Ali je bolje, da se odpravite naprej in ga pustite tam? Ali pa ga odnesete domov in skrbite zanj? Nič od tega ni dobro za žival. Poklicati morate primerno ustanovo, ki bo ustrezno poskrbela za divjo žival in jo, če bo to mogoče izpustila na prostost, ko bo za to pripravljena.

Divje živali niso in ne morejo biti hišni ljubljenčki. Tukaj je nekaj dobrih razlogov, zakaj je tako.

1. Ni v skladu z zakonom, da lahko divje živali vzrejate doma, pa naj gre za zajca, srno ali kačo. Eden izmed primerov je tudi medvedek, ki ga je posvojila družina Logar iz Podvrha.
2. Divje živali ne morete udomačiti. Udomačitev določene vrste živali traja lahko tudi stoletja, tako so na primer naši predniki določene živali udomačili in trenirali. Pri nekaterih živalih pa je ta proces verjetno nemogoč. Živali so navajene živeti v divjini in so plašne in prilagojene za tako življenje, zato je zanje življenje pri vas doma nič drugega kot stres.
3. Divje živali lahko prenašajo bolezni, brez da bi kazale kakršne koli simptome. Ste vedeli, da po svetu vsako leto dobi nekaj deset tisoč ljudi salmonelo zaradi vzgajanja divjih živali doma, vključno akvarijskih, lahko pa se bolezen prenese na vašega psa ali mačko, ki bosta zaradi nje poginila.
4. Divje živali ne ostanejo za vedno majhne in ljubke. Čeprav se je njihovi ljubkosti že po naravi težko upreti, morate vedeti, da bo žival že po nekaj mesecih odrasla in začela dobicati svoje naravne instinkte in obrambne mehanizme. Grizenje, praskanje, uničevanje pohištva. Psa lahko naučite, kaj sme in kaj ne, divjo žival pa le s težka, če sploh. ker pa ste ves čas skrbeli zanjo, ni razvila vseh instinktov v procesu odraščanja, zato je tudi ne morete več izpustiti v divjino, saj bo tam poginila.
   

   Mlade zajčke matere pogosto pustijo same, da ne vzbujajo pozornosti v njihovi okolici.

5. Mogoče ne potrebuje vaše pomoči. Ali je žival res zapuščena, ali je mogoče mama skrita kje v grmičevju, ali pa se je za kratek čas odpravila po hrano? Nekatere živali se čez dan oddaljijo od svojih mladičev, da ne vzbujajo pozornosti nanje, saj se ne morejo braniti. To je tudi proces osamosvajanja mladičev.

Ali si medvedek res zasluži samo kletko?

Pred nekaj dnevi je Slovenijo pretresla novica o medvedjem mladiču, ki naj bi sam prikorakal na dvorišče nekega gospoda. Le-ta naj bi ga tri tedne hranil in se šele tekom inšpekcijskega nadzora spomnil, da bi bilo dogodek dobro kam javiti in da seveda medveda ne more obdržati. Prikladno, saj je tako zagotovljeno, da medved ostane v ujetništvu in je obsojen na doživljensko hiranje v kletki.

Novica je napolnila medije, zgražanje je bilo zaslediti po forumih in drugih socialnih omrežjih, na naše društvo so se in se še obračajo ogorčeni posamezniki, ki jim misel na odvzem »ubogega medvedka dobrim ljudem« ter misel na evtanazijo ne pusti spati. V zakonu je jasno napisano, kako mora posameznik in kako pristojne službe ravnati, če se nekomu na vratih pojavi divja, prosto živeča žival. Nikjer pa ni zapisano (in pristojne službe so to tudi povedale), da bi bilo potrebno medveda uspavati, čeprav bi bilo to edino humano.

Tipična vedenjska motnja v ujetništvu – kroženje po kletki:

Medvedi lahko dnevno prepotujejo več deset kilometrov, po duši so nomadi, aktivni plenilci, mrhovinarji, nabiralci in izjemno radovedni.  Zadrževanje v ujetništvu je zahtevno in tudi mnogi živalski vrtovi, ki imajo možnosti in vire, da bi omogočili medvedu kar najboljše pogoje za bivanje, tega kljub trudu ne dosegajo. Kljub vsemu trudu, medvedje v ujetništvu hirajo in trpijo tako fizično kot psihično.

Pogosto nam pišejo ljudje, ki želijo, da uredimo razmere, v katerih bivajo medvedi v ujetništvu po celi Sloveniji na znanih lokacijah. Zgražajo se nad njihovo usodo in sočustvujejo z njimi. Zdaj pa bi ti isti ljudje obsodili medvedka na ujetništvo nadaljnih nekaj deset let.

Medvedek in njegov »rešitelj« sta ta trenutek medijski zvezdi. Ljudje se z njima veselijo, jezijo in žalostijo. Čeprav je zakon jasen in takega postopanja »po domače« ne dopušča, cela Slovenija navija za moralno pravico »rešitelja«, da malega medvedka obdrži, saj bi bilo karkoli drugega kruto. Čez nekaj mesecev bo zgodba pozabljena, medvedek bo odrasel in se pridružil ducatu drugih hirajočih medvedov v premajhnih (čeprav zakonsko ustreznih) kletkah, kjer bo životaril nadaljnih nekaj deset let. Si tako ljubka žival res zasluži samo to?

Avtro in foto: Petra Mohar
Vir: DZZŽ Ljubljana

Brlogi medvedov

Večina medvedov zimski čas preživi v brlogih. Ti so najpogosteje na skalnih pobočjih in pod stenami, in sicer v manjših kraških jamah in pod spodmoli, redkeje tudi v gostejših nasadih smrečja.
Čeprav ne gre za pravo zimsko spanje, so medvedi v tem obdobju zelo občutljivi na motnje. Še posebej to velja za medvedke, ki v tem času povržejo mladiče. Če doječo medvedko zmotimo v brlogu, ga pogosto zapusti in mladiči poginejo.

Poleg tega je približevanje medvedu v brlogu lahko tudi nevarno za ljudi. Zahajanje v bližino brloga v zimskem času je zato zelo neodgovorno početje. Če se ponesreči znajdemo pri brlogu, se čim hitreje potiho umaknimo.
Brlog od daleč težko spozna celo strokovnjak, zato bo najbolje, če se od oktobra do maja izogibate skalnatih pobočij – še posebej, če v njih opazite odprtine ali jame. Nekaj primerov brlogov medvedov si lahko ogledate na zgornjih fotografijah.

Miha Krofel / Dinaricum, Foto: Miha Krofel, sxc
za www.biotskaraznovrstnost.si

Ne vabimo medvedov k hišam

Jesen je pri rjavem medvedu čas intenzivnega iskanje hrane za nabiranje zimskih zalog. Zato je sedaj še posebej pomembno, da na območju medveda pravilno ravnamo s smetmi, predvsem organskimi odpadki (ostanki hrane, tropine, klavniški odpadki ipd.).

Tako tuje kot raziskave v Sloveniji jasno kažejo, da je privabljanje medvedov v bližino naselij zaradi človeških virov hrane eden najpogostejših razlogov za konflikte med ljudmi in medvedi. Če medvedi ob človeških bivališčih pogosto dobivajo nagrado v obliki hrane, se hitro naučijo in začnejo redno zahajati v naselja. Ob tem lahko postopoma zgubijo strah pred ljudmi in takšne medvede je potem potrebno odstreliti. Obenem pa približevanje medvedov v bližino naselij vzbuja strah in očutek ogroženosti pri lokalnem prebivalstvu.

Zato je najpomembnejši preventivni ukrep, da medvedom preprečimo dostop do človeške hrane v bližini naselij. To lahko dosežemo tako, da:

• Nikoli ne odlagamo klavniških odpadkov v bližini naselja.
• Ne odlagajmo kuhinjskih odpadkov in tropin v bližini hiš.
• Če medvedi stikajo za hrano po smetnjakih, se z odgovornimi dogovorimo za namestitev zabojnikov odpornih na medvede (t.i. “medvedo-varnimi” smetnjaki; angl. bear-proof).
• Po piknikih na prostem za seboj počistimo smeti.
• Okoli čebelnjakov, živine, komposta in sadnega drevja namestimo električnega pastirja (min. 10 000 V na izvoru).

Miha Krofel / Dinaricum ter Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire,
Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani za www.biotskaraznovrstnost.si

Prisrčne, a vendar smrtonosne …

Predstavljamo vam nekaj živali, ki se na videz zdijo zelo prisrčne, vendar pa so za ljudi lahko tudi smrtonosne.

Riba napihovalka

Večina rib je verjetno povprečnega izgleda, vendar pa riba napihovalka izstopa zaradi njenega prisrčnega izgleda, ko je napihnjena. Vendar vas ta izgled naj ne preslepi, saj sodi ta riba med najbolj smrtonosne živali našega planeta. Ribiči celo priporočajo, da si nadanete debele rokavice, če imate opravka s to ribo, saj je strup ribe napihovalke izredno nevaren. Strup ribe namreč povzroči paralizo dihalne mišice diafragme, zaradi česar se zadušimo.

Čokati lori

Čokati lori je predvsem v zadnjem času prišel v modo kot domača žival, saj je izredno prisrčna živalica. Vendar pa se redki zavedajo, da je to prisrčno bitje lahko nevarno. Kadar se čokati lori počuti ogroženega zmeša toksin, ki se izloča iz njegovih komolcev, s slino. Nato si z mešanico premaže dlako, kar odžene napadalce, saj strup povzroči smrt zaradi anafilaktičnega šoka.

Večje mačke

Morda se nam včasih večje mačke zdijo podobni našim hišnim ljubljenčkom, kar je lahko v nekaterih primerih usodno. Pume, tigri, levi, leopardi, jaguarji, gepardi, … se lahko kaj hitro spremenijo v izredno nevarne živali, če se jim preveč približamo oz. se počutijo ogrožene v naši bližini.

Medvedi

Zaradi mehkih igrač ter lepih pripovedk o medvedih se velikokrat zgodi, da si medvede napačno predstavljamo. Medvedi namreč sodijo med ene tistih živali, ki bodo dejansko stekli za vami in vas lovili, lahko tudi ubili, če jih boste razdražili ali če se bodo počutili ogrožene. Med najbolj nevarne medvede sodijo grizliji ter polarni medvedi, saj sta ti sve vrsti največji med medvedi. Človeku nevarna pa je lahko tudi miroljubna panda.

Rosomah

Rosomah verjetno spada med edino vrsto podlasice, s katero definitivno nočete imeti opravka. Že po naravi je to izredno agresivna žival, ki je oborožena z močnimi čeljusti, ostrimi kremplji ter debelo kožo. Rosomah lahko zato ubije tudi losa, krade hrano medvedom ter volkovom. Zato se ga raje izogibajte, saj vam ne bo prizanesel.

Kaj se lahko iz vsega tega naučimo? Pustimo živali pri miru, v svojem naravnem okolju in jim poskušajmo dati vsaj tiste nekaj svobode in miru, kar jo še imajo, poleg tega si ne omislimo raznih eksotičnih živali za hišne ljubljenčke, saj so to divje živali in spadajo v svoje naravno okolje in ne v kletko. Opazujete pa jih lahko prek TVja, kajti tudi živalski vrtovi so neka vrsta mučenja živali.