Sonce

Sonce, vladar astrološkega znamenja Leva, predstavlja simbol  moči, energije in vsega, kar je povezano z življenjem. Brez Sonca ne bi bilo človeškega življenja in zelene narave. To je najsvetlejša zvezda na nebu in marsikdo bi se rad poistovetil z njo, še posebno tisti, ki so kakor koli izpostavljeni svetlobi in javnosti: kralji in vladarji visokorazvitih kultur v Aziji, Peruju in Egiptu.

MAJI

Pri Majih v srednji Ameriki je bilo največje božanstvo Itza ali Itzamna, ki na mnogih slikah spominja na boga Sonca, zato se lahko domneva, da je bilo to eno od njegovih utelešenj. Po drugih pričevanjih je bila Itzamna človek, eno ali dvoglavi krokodil, eno ali dvoglava kača, iz katerega žrela gleda bog Sonca. Glede na verovanje Majev je ravno bog Sonca največkrat menjal svoja prebivališča, saj je bila Zemlja ploščata in četverokotna ter je vsak vogal pokazal na drugo stran sveta. Na svojih nočnih potovanjih podzemnem svetu, se je bog Sonca spremenil v jaguarja pretečega izgleda, katerega skico pogosto vidimo na ohranjenih spomenikih. Jaguar je za Maje predstavljal največjo nevarnost, zato je bil bog Sonca pogosto predstavljen s simbolom smrti.

INKI

Inti, bog Sonca, je poslal na zemljo svojo hčer Mama Oclio in svojega sina Manca Capaca in jim je dal zlato palico z nalogo, da na prostoru, kjer z lahkoto zapičita palico v zemljo, ustanovita mesto. Tako je, kot pravi legenda, nastalo cesarstvo Inkov. V dolini Cuzco Intina sta otroka zgradila mesto in naučila ljudi vere, zakonov in kulture. Bila sta gospodarja skupnosti ali Inkov, kot so se sami imenovali. Mesto se je po nekaj osvajalskih pohodih razširilo v pravo cesarstvo, ki je merilo 4.000 kilometrov južnoameriške obale. Čeprav se je cesarstvo imenovalo “Tshuantisuyo”, je bilo bolj poznano kot cesarstvo Inkov.
Inki so negovali kult Sonca, saj je najrazkošnejša zgradba prav Sončev hram – nacionalno svetišče Inkov. Zgradili so ga v zahvalo bogu Intiju, zidovi so prekriti z zlatimi ploščami in okrašeni z zlatim nakitom. Ko zasije sonce, ves hram zasije kot goreča krogla. Kultni center Inkov je tudi mesto Tiahuanaco, kjer se nahaja Kalasasaya ali hiša Sonca. Z ene strani hiše se nahajajo vrata Sonca, izklesana v merilu 3 x 3,75 metra, in še dandanes ni raziskano, kako so izklesali tako velik blok, saj je njegova trdota enaka trdoti diamanta. Inki so imeli tudi svoj praznik, posvečen bogu Sonca, ki se je začel meseca junija in je trajal devet dni. Cesarstvo Inkov je ugasnilo leta 1532 med osvajalskem pohodom Špancev. Nekaterim Inkom je z delom bogastva uspelo pobegniti in Špancem nikoli ni uspelo najti njihovih pribežališč. Neka ekspedicija je 1911. leta našla ostanke mesta na hribu pri gori Macchu Pichu. V središču mesta je bil zgrajen Sončev hram piramidne oblike. Ali je bilo to skrivno mesto, kamor so se rešili pobegli Inki?

AZTEKI

Azteki so pripadniki indijanskega plemena na področju današnje Mehike in njihovo božanstvo Huitzilopochtli je istočasno bog Sonca, vojne in zaščitnik cesarstva. Ker so bili prepričani, da je bog Sonca njihov zaščitnik, so mu prinašali človeške žrtve. Verjeli so, da je potrebno žrtvovati človeško kri, da bi Sonce vzšlo in da bi imelo moč za potovanje po nebu. Primer govori, da so 1486. leta pripeljali kot žrtev 70.000 vojnih ujetnikov. Pogosto so darovali tudi cvetje in sadje.
Azteki so poznali ritualni koledar, imenovani tonalpoalli, ki je vseboval 260 dni (13×20) in sončev koledar z 365 dnevi. Sončevo leto je bilo razdeljeno na 18 mesecev po 20 dni. Vsak zadnji dan v mesecu je bil praznik v čast boga Sonca.

BABILONCI

Babilonci so imeli trojno vladarstvo Meseca, Sonca in Venere. Bog Sonca se je imenoval Shamash in je bil spoštovan kot bog življenja, zdravja in sreče, kakor tudi zaščitnik resnice in pravice. Njegov simbol je bila zlomljena četverovprega, s katero je vsak dan potoval v nebo. V 7. stoletju se je kult boga Shamasha razširil v Jeruzalem, kjer v preddverju nekega hrama še danes stoji njegova kočija. Madruk – zaščitnik Babilona – je postal bog metropole in njegovo drugo ime je “otrok Sonca”.

GERMANI

Pri starih Germanih je obstajala religija, ki je v tesni povezavi s kultom Vanov – bogov plodnosti, zemlje in izobilja. Novejšega datuma je religija povezana s kultom Azov – bogov naravnih sil. Božanstva Germanov lahko tako razdelimo na starejša in novejša. Glavno božanstvo Vanov je bil Freyr, bog svetlobe in sonca, dežja in plodnosti. Skupaj z očetom Njördom in sestro Freyro je bil prisiljen živeti pri Azih kot jamstvo za mir. Freyr se je imenoval za praočeta kraljevskega rodu, njegovo najpomembnejše svetišče pa se je nahajalo v Uppsali.

KELTI

Tudi pri Keltih je bil kult Sonca zelo razširjen. V časih, ko je vladalo prepričanje, da duh obvladuje človeka, so prevladovala solarna in uranska božanstva. Še posebno pri keltskih simbolih je spoštovanje Sonca močno prisotno. Irske herojske zgodbe pripovedujejo o sončnem heroju Cuchulainnu, ki je posedoval strahovito moč. Na Švedskem so našli risbe, ki kažejo na spoštovanje kulta Sonca. Znana je tudi na Danskem najdena kočija iz Trundholma, ki predstavlja konja, ki vleče sončno kroglo.
Največje božanstvo pri Keltih je bil bog sonca Taranis. Na glavi je imel tri roge, v desni roki je držal bleščečo kroglo (Sonce), v levi pa ščit v mandljevi obliki (Luna). V kasnejšem obdobju so v kovance vtisnili sončevo število 3. Tudi mnoga umetniška dela Keltov na slikovit način prikazujejo simboliko števila tri.

EGIPČANI

Do vladavine Amenophisa IV (1375 – 1358 pred n.št.) so Egipčani imeli več bogov. Nekaj let po lastnem kronanju je Amenophis IV uvedel nekatere spremembe. Svojemu imenu je dodal ime “kralj boga Sonca”, namesto prejšnjih božanstev pa je uvedel kot najpomembnejšega boga Atona – boga Sonca. Pet ali šest let mu je zadostovalo, da zapusti Thebo in zgradi novo mesto Achet-Aton ali Horizont Sončne krogle. Sebe je poimenoval Ehnaton, kar pomeni “tisti, ki je Atonovi milosti”. Praznovanja boga Sonca so spremljali rituali in žrtvovanja hrane in cvetja. Prepevali so liturgijske pesmi, ki so slavile življenjsko moč boga Sonca.
Glavno svetišče kralja je bilo v Heliopolisu – mestu Sonca, kjer je tudi zgrajen hram Sonca. V sredini hrama je zgrajen oltar, pred njim pa velik obelisk. Ta veliki steber iz kamna, ki se vzpenja visoko v nebo, predstavlja simbol boga Sonca. V Heliopolisu je bilo v tistih časih veliko takšnih stebrov, ki pa so bili v času Rimskega imperija odneseni v Rim.

SUMERCI

Religija stare Mezopotamije je spoštovala Utua kot boga Sonca. Bil je bog pravice in tajnih prerokb. V predstavah Sumercev se je bog Utu vsako jutro dvignil na nebo in obsijal svet s svojim žarki, kateri so izvirali iz njegovih ramen.

PERZIJCI

Perzijci so kot boga svetlobe in Sonca slavili Mitro. On sam se je imenoval za nepremagljivega boga (sol invictis), zato je užival veliko spoštovanje med rimskimi legionarji. Moč čaščenja je bila tako velika, da se v 3. stoletju ni vedelo, ali se bo uveljavilo krščanstvo ali kult Mitre, ki se je neverjetno hitro širil po vseh provincah Rimskega cesarstva. Med njima je zelo veliko podobnosti, saj se bogoslužje ni opravljalo na prostem kot v grško-rimskem svetu, ampak v zaprtih prostorih ali votlinah. Tako kult Mitre kot krščanstvo pozna zakramenta krsta in maziljenja. Tudi rojstvo Mitre (25.december) so kristjani privzeli kot rojstvo Kristusa. Mitra, rojen iz skale, si je najprej pridobil spoštovanje pastirjev, ko je premagal bika (simbol zla in trpljenja) in tako postal dobrotnik ljudi, katere je vodil v borbi med temo in svetlobo.

GRKI

Grki so Sonce in njegovega boga imenovali Helios, včasih pa so uporabljali imeni Hyperion in Phoibos. Phoibos je ime, ki se je uporabljalo tudi za Apolona, ki je bil kasneje proglašen za boga Sonca poleg Heliosa, saj je bil opremljen s strelicami (sončevimi žarki).
Mitologija pripoveduje, da je Helios vsak dan potoval s svojo četverovprego z ene na drugo stran neba. Pripoveduje se, da je bil takrat, ko je Zevs delil zemljo bogovom, Helios ravno na poti in je tako ostal brez česarkoli. Potožil se je Zevsu, ki mu je za nadomestilo dal nov otok Rhodos, kjer je Helios užival mnogo časti. Najpomembnejšim mestom na otoku so vladali njegovi vnuki Kamerios, Lindos in Lasylos. Kolos na Rhodosu, sedmo čudo sveta, predstavlja prav boga Heliosa z veliko svetlečo kroglo na glavi.

Vir: www.utrinek.si

Izginule civilizacije

Arheologi in drugi strokovnjaki po celem svetu vsak dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto poskušajo skoraj nemogoče – prodreti v najskrivnostnejše pore zgodovine človeškega rodu, do najstarejše civilizacije na Zemlji, razgrniti skrivnosti, ki še dandanes burijo domišljijo in nas vznemirjajo. Predstavljamo vam odkritja, ki vam bodo morda zaprla sapo in vas vzpodbudila, da bo vaš pogled na človeka, njegovo zgodovino in prihodnost drugačen.

Knjige in zapisi o zgodovini so najpogosteje končali svojo pot na grmadah, arheološke najdbe pa izginjale s tolpami roparjev. Vsi osvajalci so bili neusmiljeni s kulturnozgodovinskimi spomeniki ter kulturno zapuščino zasužnjenih narodov. Oglejmo si nekaj primerov iz zgodovine.
V tretjem stoletju pred našim štetjem je kitajski cesar dinastije Tsin zažgal vse knjige Konfucija, sirijski cesar Epifan pa v istem času vso židovsko literaturo.
Najhujši udarec pa je zgodovini zadal Julij Cezar, ki je zažgal egipčansko floto v aleksandrijski luki, tako pa je v knjižnici zgorelo 700.000 knjig. Rimski cesar Dioklecijan je uničeval vse, kar je zadevalo magijo.
Tako so s prihodom novih vladarjev izginjale  zlate in srebrne dragocenosti, izginjali so zapisi in sporočila prednikov, njihova opažanja in izkušnje. Kar pa se je ohranilo do današnjih dni, so le bedni odsevi časov, ki si jih danes ne moremo zamišljati niti v najburnejši domišljiji.

Sumerci – naši predniki
Kultura Sumercev velja za najstarejšo razvito kuturo človeštva. Sumerci, ki so živeli v Mezopotamiji in katerih poreklo je neznano, so bili predvsem odlični astronomi. Poznali so revolucijo in konjunkcijo vseh planetov, tudi Urana in Neptuna, dan pa so razdelili na 86.400 sekund, torej 24 ur po 60 minut in te na 60 sekund.

Odkritje “velike konstante”
Arheologi so na pobočju Kuyundjika našli glineno ploščico s številko 195.955.200.000, ki je bila mnogo let  skrivnost. Šele ameriški znanstvenik M. Chatelin je odkril skrivnost tega števila. Ugotovil je, da to število predstavlja neko časovno obdobje, izraženo v sekundah, in sicer je to 2.268 milijonov dni po 86.400 sekund. Teh 2.268 milijonov dni pa je točno 240 ciklusov rotacije letnih časov okrog zodiakalnega kroga. Prav to je torej “velika konstanta” našega planetarnega sistema, ki so jo astronomi poskušali odkriti skoraj 2.000 let, njihovi davni predniki pa so jo odkrili pred 64.800 leti.
Poznano je, da so Sumerci napisali prve “knjige”, poznali so statično elektriko in električno energijo, uporabljali so galvanske baterije in s pomočjo poznavanja optike tudi mikroskop. Možno je, da so poznali in obvladovali gravitacijo in lebdenje v zraku ter uporabljali antigravitacijske instrumente.
Kot smo že omenili, so poznali Uran in Neptun, čeprav teh dveh planetov ne vidimo s prostim očesom. Vedeli so, da ima Zemlja naravni satelit, da se vrti okrog Sonca, da ima Mars dva satelita, Jupiter štiri, Saturn sedem, Uran dva ter da se kometi pojavljajo v pravilnih časovnih razmakih.

Skrivnost Siriusa B.
Njihovo znanje astronomije pa je seglo celo preko našega planetarnega sistema do skrivnostne zvezde Sirius B., ki je tako majhna, da je bila “ponovno” odkrita šele 1862. leta in to s teleskopom premera 40 centimetrov. Sodobna astronomija nam pove, da je materija Siriusa B. zelo gosta in težka, saj tehta kubični centimeter tega planeta 50 ton. Sumerci so imeli te podatke, poznali so celo točno trajanje orbite Siriusa B.
Sumersko božje čaščenje Siriusa B. pa je M. Chatelina privedlo do zaključka, da so pred 65.000 leti naše prednike obiskali vesoljci, izboljšali njihovo inteligenco ter jih vpeljali v skrivnosti astronomije, matematike, metalurgije… Kot prvi dokaz služi M. Chatelinu razkritje skrivnostnega petnajstmestnega števila, kot drugi dokaz pa odkritje lobanje homo sapiensa pri San Diegu v Kaliforniji. Z raziskovanjem skrivnosti lobanje z aminokislinami je dr. Rogers ugotovil, da je stara približno 65.000 let in je pripadala človeku z visoko inteligenco. Na žalost pa nikoli ne bomo ugotovili, ali je bil ta človek rojen na Zemlji ali pa je prišel iz vesolja.

Maji, gostje iz vesolja
V mračnih in prostranih džunglah Hondurasa in Gvatemale so razvaline velikih zgradb in piramid, ostankov izginule civilizacije – Majev. Kdo so Maji in od kod prihajajo? Dva ameriška antropologa in arheologa, raziskovalca kulture Majev, brata Eric in Craig Umland uspešno dokazujeta hipotezo, da predniki Majev prihajajo iz Vesolja, in sicer s planeta, ki leži med Zemljo in Venero. Kako brata Umland pojasnjujeta to hipotezo? Medtem ko so ekspedicije vesoljcev iskale hrano in surovine na našem planetu, so na matičnem planetu pričeli vrtati planetno jedro. To pa je bilo usodno. Prišlo je do strahovite eksplozije in uničenja planeta, sledovi te katastrofe pa se še danes opazijo v obliki skrivnostnega pasu asteroidov. Ekspedicije vesoljcev, ki so ostale brez rodnega planeta, so bile prisiljene sprejeti Zemljo kot novo domovino. V začetku so se izogibali primitivnim prebivalcem srednje in južne Amerike, kasneje pa so se počasi pričeli mešati z Zemljani. Iz tega križanja so nastali Maji. Čeprav se vam zdi ta hipoteza kot znanstvenofantastična zgodba, kako drugače razložiti odkritja arheoloških predmetov, ki so krasili templje in druge zgradbe?

Civilizacija Majev nas preseneča z neverjetnim poznavanjem skoraj vseh znanstvenih področij, ne smemo pa pozabiti, da Maji niso poznali niti kolesa niti pluga. Imeli so čudovite observatorije. Izračunali so, da traja leto na Veneri 584 dni, poznali pa so tudi Marsovo leto. Nič manj nas ne preseneča dejstvo, da mesta Majev v srednji Ameriki, mehiškem Yucatanu in Gvatemali niso bila povezana s potmi ali cestami, zgrajena pa so bila v najbolj neprehodnih predelih džungle. Odkod torej nekemu, tako primitivnemu narodu, tako neverjetno poznavanje zakonov v gradbeništvu? Brata Umland nam v svoji hipotetični raziskavi ponujata odgovor. Glede na dejstvo, da Maji niso poznali kolesa, ki bi služila za prevoz več ton težkih kamnov, potrebnih  za zidavo velikih stavb, obstaja možnost, da so poznali neki drug, lažji, nam nepoznan način prevoza – mogoče antigravitacijske naprave ali pa leteče predmete, ki bi brez truda prevažali tovor.
Da bi brata Umland čimbolj prepričljivo dokazala teorijo, da so Maji potomci gostov iz Vesolja, izpostavljata že dokazano dejstvo, da Maji genetsko niso bili podobni niti eni človeški rasi na našem planetu. Pripadniki tega naroda so bili nizki in čokati, med njimi pa ni bilo razlik, kot bi bili serijsko izdelani, ne pa rojeni na človeški način.

Odkritje dveh koledarjev
Maji pa nam ponujajo še nešteto drugih skrivnosti; uporabljali so dva različna koledarja. M. Chatelin pravi, da so Maji uporabljali ciklus 104 let, za daljše obdobje in za astronomske izračune pa so uporabljali  drug koledar, imenovan “Veliki ciklus”, za katerega je znano le to, da se pričenja 3.000 let pred našim štetjem in traja približno 5.000 let. Ko je Chatelin odkril ritem in trajanje koledarja Majev, mu ni bilo težko določiti začetka. Pomislil je, da se je za začetek moral zgoditi neki pomemben, redek astronomski fenomen. Ugotovil je, da so vsakih 4.627 let Neptun, Uran, Saturn in Jupiter v konjunkciji, zadnjič pa se je to zgodilo leta 1484. Iz tega sledi, da je bil pričetek koledarja leta 3.144 pred našim štetjem. Po raznih matematičnih operacijah je dognal, da so Maji prav tako kot Sumerci poznali “veliko konstanto” našega planetarnega sistema, le da so jo izražali v dnevih, Sumerci pa v sekundah. To dejstvo ga je navedlo na misel, da so Maji in Sumerci, čeprav so živeli na povsem različnih straneh Zemlje, imeli medsebojne stike ali pa celo skupno poreklo.

Vir: www.utrinek.si