Družine zelenjave

Če na vašem vrtu načrtujete kolobarjenje, potem je dobro vedeti, v katero družino spada določena vrsta zelenjave, saj imajo rastline iz iste družine navadno rade enake razmere, podobno pa velja tudi za težave.

Glavne družine zelenjave

• Solanoceae — razhudnikovke — krompir, paradižnik in jajčevci.
• Cruciferae ali Brassicaceae — križnice ali kapusnice — vse sorte zelja, cvetača, ohrovt, repa, redkvice, koleraba, rukola in gorjušica.
• Umbelliferae — kobulnice — korenje, pastinak, korenasti in navadni peteršilj, zelena in gomoljna zelena.

• Liliaceae — beluševke — vse sorte čebule, šarlotk, pora, česna in drobnjaka.
• Leguminosae — metuljnice — vse sorte fižola in graha.
• Cucurbitaceae — bučevke — kumare, vse sorte buč.

Vrste, ki niso naštete, ne spadajo v te družine in jih lahko gojite skupaj s katero koli vrsto iz gornjih družin.

Morski minerali za boljši pridelek

Vedno več kmetovalcev opušča industrijsko agrikulturo in se osredotoča na dobavo treh mineralov (dušik, fosfor in kalij), ki bi naj zagotavljali bolj zdrav pridelek.

Za primer lahko vzamemo Ameriko, kateri je kvaliteta proizvodnje hrane močno upadla od leta 1950. Veliko raziskovalcev za to krivi za zmanjšanje kvalitete zemlje industrijski napredek. Vendar pa lahko osiromašeno zemljo spremenimo zopet nazaj v rodovitno zemljo s tem, da dodamo gnojilo, ki bo skrbelo za to, da bo zemlja zopet lahko nudila hranila. Industrijsko kmetovanje namreč ne nudi osnovnih sestavin, ki so potrebne za to, da lahko rastline sintetizirajo osnovne metabolizme, kot so polifenoli.

Za obogatitev zemlje je zato odlično, če ji dodamo mešanico morskih mineralov. Z nudenjem mikrohranil (dušik, fosfor in kalij) omogočimo boljšo rast rastlin, ob enem pa poskrbimo tudi za to, da so živila bolj hranljiva.

Načrtovano sajenje in sejanje pri ekološkem vrtnarjenju – kolobar in kolobarjenje

Bliža se čas, ko bomo naše gredice, vrtove ali večje njive začeli obdelovati in nanje saditi in sejati različne rastline. Če hočemo zemljo obdelovati po ekoloških smernicah je zelo pomembno upoštevati kolobar in kolobarjenje oziroma vrstenje ali sledenje različnih rastlin.

Kolobar nam pomaga ohranjati rodovitnost tal, preprečuje širjenje bolezni, škodljivcev in plevelov. S pravilnim kolobarjenjem imamo na dolgi rok gledano manj dela z našim vrtom ter se tako izognemo negativnim posledicam neupoštevanja kolobarja.

Tla lahko zaradi neupoštevanja ali pa napačnega kolobarja postanejo izčrpana, siromašna, skratka ob dobri oskrbi ne dosežemo več zadovoljivih pridelkov, ki so lahko tudi slabše kvalitete (tako po obliki, manjši ter polni poškodb škodljivcev, kot tudi po sami hranilni vrednosti).

Preden začnemo z obdelovanjem vrta si tako naredimo načrt. Vrt razdelimo na tri dele. Na prvem delu, ki smo ga pognojili s hlevskim gnojem sejemo zelenjadnice, ki prenesejo neposredno gnojenje. To so: zelje, cvetača, ohrovt, listnati ohrovt, plodovke kot so paradižnik, paprika, jajčevec, kumare, buče, bučke, melone in lubenice, od korenovk pa zeleno in pastinak, od stročnic samo visok stročji fižol, zgodnji krompir in por.

Drugi del, ki pa smo ga prejšnje leto pognojili s hlevskim gnojem, pridelujemo zelenjadnice, ki pa ne prenesejo neposrednega gnojenja s hlevskim gnojem. To so: korenček, peteršilj, redkvica, rdeča pesa, redkev, kolerabica, blitva, špinača, solatnice in čebulnice. Na tretjem delu pa bob, grah, fižol, lečo, čičeriko, čebulo in česen.

Pri načrtovanju in nato pri sajenju pa ne pozabimo na dobre in slabe sosede, saj se nekatere vrtnine med seboj ne prenesejo najbolje oz. nekatere vrste rastlin se medsebojno spodbujajo v rasti, nekatere kombinacije odganjajo škodljivce in preprečujejo napad bolezni. Tako izkoristimo vpliv rastlin proti škodljivcem in povzročiteljem bolezni ter ne potrebujemo fitofarmacevtskih sredstev.

Damjana Benec, univ. dipl. ing. agr.

Ohranjanje rodovitnosti tal

V želji, da bi naše rastline kar se da lepo uspevale, bile kakovostne in bogate s hranili, ter obilno rodile jim moramo nuditi primerne rastne razmere. Temelj pridelovanja so rodovitna tla.

Rodovitnost tal pri ekološki pridelavi lahko ohranimo s pravilnim kolobarjem, gnojenjem s hlevskim gnojem, kot tudi s pomočjo kompostiranja ter z zelenim gnojenjem. V današnjem članku se bomo posvetili kompostu in kompostiranju.

V tem času, ko pobiramo pridelke imamo tudi veliko rastlinskih ostankov, ki jih lahko odlagamo na kup in kompostiramo. Na kup odlagamo še pokošeno travo, plevele, organske odpadke iz kuhinje, uporabimo lahko tudi blato iz luž, veje smrek, vresje, odpadlo listje,…

Kup, kjer bomo odlagali odpadke imenujemo kompostišče. Odpadke lahko odlagamo v sod ali druge posode, pomembno je le, da so dovolj zračne, tako imajo mikrobi dovolj kisika, da lahko dihajo in se normalno razvijajo, saj so le ti glavni razkrojevalci ostankov. Kompostišče postavimo v senco. Kup sestavljamo po plasteh. Najprej na dnu izkopljemo plitvo udrtino in vanjo nasujemo šoto, da bo prestregla izcedek iz kompostnika. V posodi pa izmenjujemo plast odpadkov (trave, plevelov,…) ter plast ilovice ali zemlje. Vsakih 20 cm odpadkov damo plast zemlje s katero tudi zaključimo kompostnik. Vrh nato pokrijemo s črno plastiko.

V ostankih se kmalu namnožijo mikrobi in male živali (deževniki, gliste), ki organske ostanke postopoma spreminjajo v prst. Nekako po šestih mesecih lahko odpremo posodo, takrat sicer kompost ni še zrel, zato ga posujemo po vrtu in zakopljemo.

Če pa kompost pustimo zoreti dalj časa, lahko v dveh letih dobimo tudi primerno prst za sajenje in saditev. Kup lahko tudi enkrat do dvakrat letno premešamo. S tem omogočimo dostop zraka v kompostni kup, s čimer pospešimo razkrajanje. Paziti pa moramo, da kupa ne prekopavamo v soncu, suši in mrazu, saj take razmere slabo vplivajo na favno, ki se je v kupu ustvarila.

Zrel kompost ima vonj po prsti. Če kompost diši drugače, mogoče celo neprijetno pomeni, da ni zrel, oziroma njegovo vrenje ni potekalo pravilno. Da je notranjost komposta rahla, lahko ugotovimo po zelenih algah, ki se nanj naselijo. Rahlost komposta pa lahko ocenimo tudi s prstnim poskusom. To storimo tako, da v pest stisnemo nekaj komposta, ta se sprime in ko ga nato začnemo mrviti, gre drobtiničasto narazen, to pomeni, da je kompost zrel.

Damjana Benec, univ. dipl. ing. agr.