V kmetijstvu se ustvarjajo priložnosti za zelena delovna mesta

Murska Sobota, včeraj 13. septembra 2011 – je v Centru za zdravo in varno hrano v Murski Soboti potekal posvet o zelenih delovnih mestih v kmetijski panogi. Strokovnjaki so zaključili, da je prihodnost vseh nas odvisna od tega, ali bo lahko Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podalo zahtevek za uveljavljanje boljših pogojev kmetovanja tudi v zelenem kmetijstvu, ali se bodo občine dovolj zavzemale za lokalno oskrbo predelave hrane, ali bomo uspeli dovolj ozavestiti ljudi za večjo potrošnjo lokalno pridelane hrane že v šolah, in ali bomo tudi v konvencionalnem kmetijstvu zagotovili dovolj zelenih delovnih mest.

Posvet je bil namenjen vzpostavitvi konstruktivne izmenjave mnenj o trenutnih stanjih in trendih, ki se kažejo na področju trajnostno naravnanih tematik v kmetijstvu. Sodelovali so predstavniki ministrstva, gospodarskega kmetijskega sektorja, nevladnih organizacij ter medijev, prav tako so se v pogovor vključevali tudi pomembni predstavniki občin  iz publike.

Razpravo je povezovala mag. Tatjana Čop, novinarka in urednica Kmetijske založbe Slovenije. Predstavila je razvoj in izvajanje zastavljene tematike v tujini, s poudarkom na ZDA; predsednik Barack Obama je namreč v predvolilni kampaniji v načrtih za naslednje desetletje obljubil vlaganje v obnovljive vire v višini 15 milijard letno in pet milijonov novih zelenih delovnih mest.

Marko Slavič, ekološki kmetovalec iz Vile natura, je uvodoma sporočil, kako bogato je ekološko kmetijstvo in je v primerjavi s konvencionalnem več lastnega vložka, več dela in osebnega nazdora nad pridelki.

Z drugega vidika se mu je pridružil mag. Peter Polanič, predsednik uprave Panvita, ki ima okoli 600 zaposlenih. Niso vsa delovna mesta zelena, vendar pa Polanič zatrjuje, da je veliko delovnih mest v Panviti zelenih. Z rednimi izobraževanji namreč osveščajo ljudi o pomembnosti okoljske politike in o načinu delovanja v družbi.  Polanič zatrjuje, da je tudi konvencionalno kmetijstvo še vedno pomembno, hkrati pa nudi možnost tudi drugačnega, ekološko usmerjenega kmetijstva.

Dr. Dušica Majer je povedala, da je z vidika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije vsekakor nekaj potrebno spremeniti na samih delovnih mestih, da bodo postala bolj zelena. Vsekakor pa se sami zavzemajo za okoljsko rešitev problemov, ki nastajajo v kmetijski panogi, še posebej odpadnih folij, kar je potrebno reševati tudi z občinami. Mnogo bo še potrebno storiti, razvoj je trajnostni.

Dr. Boštjan Kos je kot vodja Oddelka za izvajanje Programa razvoja podeželja z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, govoril o tem, da je ozelenitev delovnih mest vsekakor vredno razmisleka, dostikrat pa sami v ministrstvu nimajo te pristojnosti. Sam sicer ocenjuje, da njegovo delovno mesto še vedno ni dovolj zeleno. Hkrati pa se je strinjal, da bi bilo smiselno v razpise uvesti ne le število delovnih mesta ampak tudi kvaliteto delovnih mest. Veliko priložnost vidi v povezovanju različnih vladnih institucij in pozdravlja projekt Lifetyle natural-a, saj so tovrstni »produkti« potrebni za nadaljni razvoj.

Seveda je pomemben tudi nevladni sektor. Katja Mrzel iz Društva Zeleni ponedeljek želi že v vzgojno-izobraževalnih ustanovah pričeti z ozaveščanjem otrok o pomembnosti z vidika prehrane – uvedli so ponedeljke, ko naj bi se v šolah jedla zelenjava in ne meso. Takšen projekt omogoča tudi trajnostni razvoj v kmetijski panogi, saj se bo zmanjševala pridelava mesa, hkrati pa bodo šolarji ozaveščeni, kje se prideluje hrana s projektom uveljavljanja vrtov. Društvu se je letos v projektu zelenih ponedeljkov pridružil tudi neprofitni projekt Lifestyle natural.

V pogovor se je iz publike aktivno vključil tudi župan občine Dobrovnik,  g. Marjan Kardinar, ki je poudaril pomembnost vključevanja občine v samo kmetijstvo, da najdejo skupni dogovor ekološki in konvencionalni kmetje, tako z vidika ekonomskih rešitev, kot okoljskega vidika kmetovanja. Hkrati vidi priložnost v lokalni samooskrbi in s tem povezano povečanje število zelenih delovnih mest.

Organizatorja Lifestyle natural je zastopala Tjaša Cepuš, ki je spregovorila o nadaljnjih ciljih projekta Zelena delovna mesta, ki ga pripravlja njena ekipa. To so aktivno pripravljeni pilotni projekti izobraževanj do konca leta 2011, nato pa pričetek izobraževanj drugih s podelitvijo certifikatov za zelena delovna mesta. Podelili bodo tudi priznanja naj zelenim delovnim mestom, naredili bazo zelenih delovnih mest in v letih 2012 -13 pa pripravljajo zeleni inkubator.

Razpravo so govorniki končali z mislijo, da je potrebno izobraževati in ozaveščati ljudi, naj vzpostavijo zeleno delovno mesto tudi na področju kmetijstva. Izpostavili so pomembnost upoštevati lokalno pridelavo hrane, pomembnost vloge ministrstva, kot ukazovalca za določena potrebna stanja v kmetijstvu in o pomembnosti povezovanja kmetov in podjetij v kmetijstvu z občinami ter zbornicami.

Zemlja in bogastvo

Od leta 1700 strokovnjaki jemlejo kvaliteto zraka in zemlje kot tudi dež in temperaturo kot glavne faktorje, ki prispevajo k blaginji.

Tropske bolezni in večje domače živali, kot jih imjo na primer v Afriki, so dolga leta veljala za neke vrste bio-geografski determinizem človeškega uspeha.

Objava v Science Magazine pa je pred kratkim objavila študijo, kjer trdijo, da le dva preprosta faktorja – vrsta prsti ter vreme, lahko vplivata na blaginjo. Nemčija bi naj imela odlično prst, zato je bila že v zgodovini uspešna. Čad pa ima bolj slabo zemljo, zato v preteklosti nikol ni bila uspešna država.

Te zaključke so izdelali s pomočjo računalniškega modela, odkritje pa je sprožilo mnogo polemik med tistimi, ki zagovarjajo, da sta zgodovina in kultura glavna faktorja, ki determinirata ali je neka država bogata in uspešna ali ne.

Strokovnjaki z Univerze v Švici so pregledali 19 različnih klimatskih pogojev ter vrst zemlje, da bi ugotovili kako ta dva faktorja vplivata na človeški razvoj. Iz izsledkov je razvidno, da pridelek na kvalitetnejši in plodnejši zemlji seveda temu primrno hitreje raste in je možno več žetev letno. To je razvidno v Evropi, v Afriki, pa je moč videti agrikulturo ter nomadsko živinorejo, zato je tam tudi večja možnost konflikta.

Vendar pa seveda kritiki to teorijo kritizirajo, saj Nemčija ne velja več za agrikulturno deželo, vendar pa je še vedno med ekonomsko najmočnejšimi državami. Prav tako pa drugi trdijo, da se je prst in klima skozi leta spreminjala, zato bi naj bilo neumno postavljati takšne domneve.

Povečanje CO2 škoduje prehrambeni vrednosti žita

Tokratna študija, objavljena v reviji Science trdi, da vse večje količine CO2 v atmosferi ne vplivajo le na podnebne spremembe, temveč lahko škodujejo tudi hranilnim snovem, ki jih najdemo v svetovnih pridelkih žita.

Znanstveniki z univerze v Kaliforniji so namreč ugotovili, da povišanje CO2 zmanjšuje količino proteinov, ki jih najdemo v žitu za kar 20 %! Omenjeni pojav se dogaja zaradi vse večje koncentracije ogljikovega dioksida, ki vpliva na zmožnost rastline, da bi ta spremenila nitrate v proteine, kar seveda na koncu pripelje do pridelka, ki ni tako bogat s proteini, kot bi moral biti.

Znanstveniki so testirali dve pogosti skupini dušika, ki ga najdemo v prsti ter žito, ki je bilo izpostavljeno višjim koncentracijam CO2. Rezultat je bil seveda potrjen – te rastline so imele manjšo vrednost proteinov.

To seveda na koncu pripelje do tega, da bomo morali odkriti novo vrsto umetnih gnojil, ki bodo kompenzirala za omenjeno izgubo. Morda se res zdi to nič kaj zastrašujočega, vendar pa dejansko pomeni, da bomo spet dobili novo dozo kemikalij, ki nam bodo škodovale z uživanjem takšnega žita.

Morski minerali za boljši pridelek

Vedno več kmetovalcev opušča industrijsko agrikulturo in se osredotoča na dobavo treh mineralov (dušik, fosfor in kalij), ki bi naj zagotavljali bolj zdrav pridelek.

Za primer lahko vzamemo Ameriko, kateri je kvaliteta proizvodnje hrane močno upadla od leta 1950. Veliko raziskovalcev za to krivi za zmanjšanje kvalitete zemlje industrijski napredek. Vendar pa lahko osiromašeno zemljo spremenimo zopet nazaj v rodovitno zemljo s tem, da dodamo gnojilo, ki bo skrbelo za to, da bo zemlja zopet lahko nudila hranila. Industrijsko kmetovanje namreč ne nudi osnovnih sestavin, ki so potrebne za to, da lahko rastline sintetizirajo osnovne metabolizme, kot so polifenoli.

Za obogatitev zemlje je zato odlično, če ji dodamo mešanico morskih mineralov. Z nudenjem mikrohranil (dušik, fosfor in kalij) omogočimo boljšo rast rastlin, ob enem pa poskrbimo tudi za to, da so živila bolj hranljiva.

Gensko spremenjen krompir prihaja v Evropo

Evropska Unija je pred kratkim dala dovoljenje za kultivacijo gensko spremenjenega kromprja, čeprav obstajajo glede uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO) mnoga nasprotovanja.

Mnogi smo bili verjetno mnenja, da k nam nikakor ne bodo ‘spustili’ takšne hrane, kot jo uživajo v Ameriki, saj bi naj v Evropi podpirali zdravo in osveščeno življenje. Vendar pa lahko na to kar hitro pozabimo, saj bodo začeli gensko spremenjen krompir spuščati skozi evropske meje v že kratkem.

Dovoljenje za to je meseca marca odobrila Evropska komisija, kar je pomenilo prvo avtorizacijo gensko spremenjene hrane v zadnjih dvanajstih letih. Mnogi to odločitev že sedaj strogo obsojajo in seveda imajo za to dober razlog za to.

Nekatere evropske države so namreč vedno bolj proti takšni hrani, ki nikakor ni zdrava za človeka. Zato te države (kot na primer Italija in Avstrija) že iščejo rešitve, kako bi preprečili uvoz takšnega krompirja v državo. Temu pa se je že pridružilo tudi 12 drugih držav.

Problem z gensko spremenjeno prehrano, v tem primeru krompir, je v tem, da takšna hrana zmanjšuje naravno raznolikost ter naravno odpornost na bolezni ter insekte. To pa posledično zvišuje prag odpornosti bakterij, kar pmeni, da bomo morali uporabljati vedno močnejše insekticide in pesticide, da bi uničili nadloge, ki bodo na koncu tako ali tako zmagale, saj nam bo zmanjkalo ‘receptov’ za insekticide ter pesticide. S tem pa unićujejo tudi koristne žuželke.

Seveda pa obstaja tudi ogromna skrb, kako bo z našim zdravjem, saj bomo prav tako potrebovali bolj močne antibiotike proti super-odpornim bakterijam, ki so že sedaj odporne na nekatere antibiotike. To pa bo pripeljalo do tega, da nekoč ne bo več možno pozdraviti nekaterih bolezni, ki se jih sedaj da pozdraviti že z aspirinom in toplim čajem.

Nahranimo svet – dejstva in utvare

Večina se nas ne zaveda, da ogromen delež ljudi, ki stradajo, dejansko živi v državah, ki imajo hrane še preveč. Organizacija Food and Agriculture, ki sodi pod okrilje Združenih Narodov trdi, da že sedaj proizvajamo kar 1,5-krat toliko hrane, da bi lahko nahranili cel svet, vendar pa vseeno strada kar vsaki sedmi človek na Zemlji.

Namesto da bi proizvajali toliko hrane, da bi ta zadostovala lokalnim potrebam, industrijsko kmetijstvo proizvaja toliko hrane, da jo prodaja po svetu. In odkar se je takšna vrsta kmetijstva od leta 1950 kar potrojila, je na svetu lačnih več ljudi, kot pa jih je bilo 20 let nazaj. Manjši kmetje so zato primorani prodati svojo zemljo večjim korporacijam, saj si ne morejo več privoščiti, da bi sami gojili hrano.

Varnosti preskrbe s hrano ne bo mogoče doseči z tehnološkimi popravki, kot na primer genetskim inženiringom. Ljudje, ki jim hrane primanjkuje, morajo namreč priti do obdelovalnih površin, da bi lahko poskrbeli za svoje osnovne potrebe, ali pa vsaj priti do denarja, da bi si lahko hrano privščili v trgovinah. Genetski inženiring tako le ‘zamaskira’ dejanske probleme, ki so krivi za svetovno lakoto, kot na primer socialni, politični, ekonomski in okoljevarstveni. Glavni razlogi za lakoto so torej:

Revščina in pomanjkanje sredstev

Lakota in manipulacija sta direkten rezultat pomanjkanja oziroma izključitve osnovnih pridelovalnih sredstev:  obdelovalne površine, gozd, morje, voda, semena, tehnologija, …

Nepravični izmenjalni in trgovski režimi

Trenutni trgovski sistem postavlja jug v nemogočo situacijo. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) daje subvencije njihovim agrikulturnim sektorjem, ki prekašajo celoten bruto domači proizvod (BDP) podsaharske regije v Afriki. Subvencionirani izvozi, umetno postavljene nizke cene ter legalizirana odlagališča Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki so jih ustvarile bogate države, predstavljajo nepravično trgovanje, s katerim se soočajo revne države.

Raziskave

Osredotočenost raziskav na industrijsko agrikulturo, kot pa na potrebe marginalnih kmetov pogosto zanemarjajo razvoj agrikulturnih tehnik, ki zmanjšujejo vložke, ter lažje nadzorovanje. Kmetijske raziskave na mednarodnem ter nacionalnem nivoju pa so orientirane predvsem na industrijsko kmetovanje.

Ekološki problemi slovenskega okolja

V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste.

Dosežena stopnja poslabšanja okolja v Sloveniji nam pokaže kaj žalostno podobo “zelene dežele na sončni strani Alp”. Govoričenje o “čisti in zdravi Sloveniji” se nam razpoči kot milni mehurček, če pregledamo podatke o obremenjenosti okolja in slabšanju zdravstvenega stanja slovenskih prebivalcev. Kdo in zakaj nam trosi take in podobne pravljice, je jasno, in to je pač zavestna odločitev tistih, ki s tako cenenim čvekanjem poneumljajo in zavajajo slovensko javnost.

Problem je drugje. Drug drugemu se ne moremo več dolgo sprenevedati, premalo nas je in predragocen je prostor našega bivanja. Ne pustimo se torej podcenjevati in se vleči za nos. Poskušajmo se zavedati resnice, ki ni prijetna! Slovenija postaja vse bolj ekološko ogrožen prostor in zdravje njenih prebivalcev je že krepko načeto.
Vse drugo so navadne laži!

Resnica največkrat ni prijetna

Posledice dolgoletne brezobzirne rabe naravnih virov, kratkovidne profitarske logike in sprotnega političnega pragmatizma se dandanes kažejo v jasno zaznavnih posledicah. Razpoložljivih podatkov je bore malo in so razdrobljeni med brezštevilne institucije, najbolj neprijetni pa se celo prikrivajo!

Med temeljne okoljske probleme v Sloveniji bi lahko prišteli uničevanje in erozijo prsti, zastrupljanje tekočih voda in podtalnice, ogrožanje ekosistemov in izgubo biološke pestrosti.

Našteti okoljski problemi imajo dovolj močan skupni imenovalec! To je kemično onesnaženje, ki ima dva poglavitna vira: industrijo in kmetijstvo.
Industrija zasipa s svojimi nevarnimi odpadki deponije, z odplakami tekoče vode, z emisijami pa zrak; kmetijstvo pa s svojimi strupenimi smetmi zastruplja prst in podtalnico.

Posledice so dovolj dramatične!

V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste. Morda nas to ne vzdrami v naši brezbrižnosti, toda pred naslednjo kruto resnico si ni več moč zatiskati oči, kajti prizadeto je zdravje Slovenk in Slovencev!

Zdravje postavljamo med najvišje vrednote našega bivanja, zato vedimo, da nam vse strupe, ki jih brezbrižno odvržemo v okolje ali z njimi škropimo naše njive, narava povrne v hrani, ki jo jemo, v vodi, ki jo pijemo, in v zraku, ki ga dihamo! Posledice nosimo prav vsi; oni, ki onesnažujejo, tisti, ki so brezbrižni, in mi, ki po svoji vesti in prepričanju nasprotujemo takemu ravnanju.

Prašna skleda

Dust bowl ali po naše prašna skleda je pojav, ki so ga prvič opazili v tridesetih letih na območju ZDA. Nenehno drobljenje prsti s težko mehanizacijo, tisoči kilogramov kemičnih gnojil, s pesticidi uničen humus in življenje v njem, vse to povzroči, da je prst le še mrtva, uprašena opora za rastline. Ob suši in vetrovih se nad pokrajino vrtinčijo oblaki prahu nekdanje prsti, ki jih veter nosi naokrog, dež uprašeno prst izpira in končno reke nepovratno odnašajo s seboj žalostne ostanke tistega, kar je nekoč pomenilo rodnost, blagostanje in preživetje! Iz nekdaj rodovitne ravnice nastane kmetijska puščava in potem ni več daleč dan, ko ne pomaga nobena kemija več. Nekdaj plodna pokrajina, polna življenja, postane mrtev svet.

Skrb za zemljo

Pojav prašne sklede v Sloveniji nedvomno pomeni alarm za takojšnje ukrepanje! V Sloveniji premoremo vsega dobrih 237 000 hektarjev obdelovalnih površin, torej pospravljene njive predstavljajo le 15 % površine države. Delež njivskih površin na prebivalca nas postavlja daleč na rep Evrope. Zastrupljanje tal in erozija prsti pri nas dobita ob tem podatku popolnoma drugačen značaj!

Zdravje prsti v Sloveniji bi moralo postati prvovrstna skrb prav vsakega državljana! Prst je v Sloveniji redka dobrina, toda te resnice se večina Slovenk in Slovencev sploh ne zaveda. In kje tiči vzrok?

Že iz šolskih klopi in tudi sicer nas kar naprej zasipajo z zanesenimi govori o bogastvu slovenske zemlje ter pridnem in delovnem slovenskem človeku! Slednje vsekakor še vedno drži, toda spregovorite že enkrat, da imamo v Sloveniji bore malo obdelovalne zemlje!

In kot v posmeh skrbi za zdravje slovenske prsti se v kmetijskih člankih in oddajah naših številnih medijev kmetijski “strokovnjaki” kar kosajo med seboj, do bo natrosil več nasvetov za uničevanje zemlje z vsemi mogočimi produkti pesticidnih lobijev!

Varna prihodnost vsake slovenske kmetije je odvisna od zdravja prsti na njenih njivah, zdravje prsti pa je tesno povezano z zdravjem nas vseh.
Kakšno hrano bomo jedli in kakšno vodo bomo pili?

V Sloveniji moramo čim prej rešiti enega največjih okoljskih in zdravstvenih problemov, pred katerim smo do nedavna vsi skupaj zatiskali oči in se sprenevedali. Toda mižanje in pometanje problema pod preprogo se nam je krepko maščevalo, in to nam mora biti v poduk v prihodnje!

V juliju 1989 so bili viri pitne vode na Dravskem polju tako zastrupljeni s pesticidi, da je bila oblast prisiljena zapreti tri vodovode in je bilo prek 100 000 ljudi odvisnih od dnevne oskrbe s pitno vodo s cisternami. Vse nastale stroške smo seveda iz svojih žepov plačali davkoplačevalci. Razlog je v tem, da poglavitna vodozbirna območja v Sloveniji danes zasedajo polja z vsiljenim industrijskim konceptom pridelave hrane. Simbola industrijskega kmetijstva sta vreča gnojil in škropilnica. Torej obilje kemičnih gnojil in pesticidov. Pitna voda in pesticidi pa ne gredo skupaj!

Kdo bo lahko postavil neprimerno vprašanje: ali bomo torej pili ali jedli? Sam bi postavil vprašanje malce drugače: kakšno vodo bomo pili in kakšno hrano bomo jedli? Potrebno se bo odločiti, in to takoj!

Odločitev sama pa bo bržkone posegla v nekatere strateške odločitve na državni ravni, kmetijske na primer. Nekateri se nikakor ne morejo ločiti od jugoslovanskega modela slovenskega kmetijstva, po katerem naj bi najboljša nižinska kmetijska zemljišča v Sloveniji zasedala koruza kot hrana vhlevljenim kravam!

Polja hibridne koruze škropijo s tisoči kilogramov triazinskih herbicidov, ravno tistih, ki najbolj zastrupljajo vire pitne vode. Obenem pa se opuščene slovenske planine nepovratno zaraščajo, mi pa namenoma pozabljamo, koliko bolj zdravo in še mnogo okusnejše bi bilo mleko s slovenskih planin. In zdravje živine s planinskih pašnikov, ki ne potrebuje nobenih antibiotičnih desertov, ki jih po nalogu morajo uživati “nižinske krave”. To pa še ni vse.

Trmasto vztrajanje na preživelem konceptu bo poleg že danes problematičnih presežkov mleka povzročilo še krepke socialne pretrese na slovenskem podeželju. V industrijskem kmetijstvu namreč mala posest ne preživi. Danes vsi povprek javno pleteničijo o podrejanju “veliki Evropi” in nujnim uvajanjem nekakšnih tržnih odnosov v kmetijstvu, nihče pa si slovenskemu kmetu ne upa povedati resnice v obraz.

Resnica je namreč pretresljiva in pomeni propad nekaj desettisoč slovenskih malih kmetij. Toliko o posledicah vztrajanja na preživelih konceptih in rinjenja v ledeni objem starke “Evrope”, ne glede na posledice. Globoko sem prepričan, da je poglavitna, predvsem pa častna naloga slovenske agronomije izdelava programov za preživetje malih kmetij. Ganljiva skrb države za zdravje njenih državljanov

Povrnimo se torej k izodiščni temi. Na vodozbirnih območjih Slovenije moramo uvesti izjemno strog režim kmetovanja, torej je potrebno sprejeti in dosledno izvajati predpise, ki bodo urejali to področje. Predpisi morajo vsebovati tudi listo pesticidov, dovoljenih za uporabo na vodozbirnih območjih. Stavim, da bo lista vsebovala vsaj deset potencialno kancerogenih pesticidov. Če bo drugače, rade volje plačam stavo.

Zastrupljenost podtalnice in vodnih virov z visokimi koncentracijami nitratov in nekaterih pesticidov je zaskrbljujoča. Zapisal sem: nekaterih pesticidov, in to popolnoma drži, saj v Sloveniji spremljamo obremenitev voda le po nekaterih pesticidih. Ob tem pa je dovoljena uporaba prek 400 pesticidnih pripravkov, ki vsebujejo več kot 200 aktivnih snovi. Komu služi vsa ta silna zbirka strupov in kdo bo nadziral njihove ostanke v okolju in hrani? Verjemite mi, da nihče, ker je to praktično nemogoče.

Herbicid antrazin, sicer potencialno kancerogen je največja medijska zvezda vseh poročil, saj so njegove koncentracije v podtalnici tudi dvajsetkrat večje od evropskih normativov. Pa ne mislite, da so odgovorni z odločbo nemudoma prepovedali njegovo nadaljnjo uporabo. Kje pa, ne bodimo vsi skupaj preveč naivni!

Tišina, ki ubija

Slovenija je evropski fenomen v pestrosti vrst, obenem pa je biotska pestrost v primerjavi z evropskim povprečjem mnogo bolj ogrožena. Poglejmo si nekaj številk!

V Evropi je ogroženih 42 % vrst sesalcev, pri nas 62%.
V Evropi je ogroženih 18 % vrst ptic, v Sloveniji kar 55 %.
Dvoživke in plazilci so v Sloveniji praktično že pred izumrtem!
V Sloveniji je ogroženih kar 982 % vrst plazilcev in 91 % vrst dvoživk, evropske številke so za plazilce 45 %, za dvoživke pa 30 %!

Ni kaj reči, v Sloveniji vodimo pravo vojno proti naravi. Ker to je kemična vojna, ne slišimo strelov ne krikov umirajočih živali in nemega umiranja venečih rastlin. Poteka nevidno in neslišno, kot je za kemično vojno značilno, kajti strupi ubijajo počasi in zanesljivo. Vse to se dogaja prikrito našim očem in daleč od naših ušes!

Ljubitelji narave opažamo, da je manj ptičjega petja v naših logih, redkokdaj še naletimo na kuščarice ali pupke in vse manj je slišati večernega kvakanja žab v naših močvirjih in mlakah.

Vse bolj grobna tišina lega na Slovenijo in glasovi narave vse bolj zamirajo. Tistega dne, ko bodo njeni glasovi obnemeli, se bomo morda vprašali, kam neki so izginile vse te ptice in zakaj ni več slišati regljanja žab. V tesnobi se bomo zavedali, da se je zgodilo nekaj hudega. Toda takrat bo prepozno tudi za nas!

Nečimrnost človeškega duha

Med slovenskimi ekosistemi so najbolj ogroženi vodni in močvirski ekosistemi, slednji še najbolj. Najbolj značilen primer imamo pred samimi vrati Ljubljane in se imenuje Ljubljansko barje. še do včeraj so Barju grozili s hrupom iz letališča in plantažnim kmetijstvom. Danes ga zasipamo z gorami naše mestne nesnage, ne zavedajoč se, da s tem zastrupljamo velikansko naravno skladišče vode, ki ga bomo v prihodnosti še krvavo potrebovali.

Ali je že kdo ocenil vodne zaloge Ljubljanskega barja? Presekali smo ga z avtocesto, ki je postala izhodišče za nadaljnje črne gradnje v tem prostoru. Črne gradnje se bodo kasneje legalizirale, potrebne bodo nove ceste in tako bo ško uničevanje naprej.

Sežiganje in rezanje šote, izkopi številnih kanalov, gradnje zapornic in nasipov, bolna snovanja inženirjev in agronomov, več ali manj nore ideje politikov in njihovih pisunov, vsa ta silna človeška volja naj bi dokončno ukrotila velikanski naravni sistem. Toda ves človeški trud se je izkazal kot ničev, vsa njegova prizadevanja pa kot navadna nečimrnost človeškega duha. Naravni sistem Barja vsebuje danes natanko toliko vode, kot pred dvesto, petsto ali dva tisoč leti, vsem človekovim prizadevanjem navkljub. Dodobra smo uničili le ekosistem Ljubljanskega barja. Klub temu pa je še vedno možna renaturizacija Barja kot močvirja. Se bomo končno zganili in prenehali s svojim nasiljem?

Nadzor okolja v Sloveniji

Spoznali smo, da je današnje stanje slovenskih voda, podtalnice in prsti že zaskrbljujoče in ugotovili, da sta poglavitna povzročitelja slovensko kmetijstvo s pesticidi in kemičnimi strupi ter slovenska industrija s kemičnim onesnaževanjem. Kako naprej?

Najprej je vsekakor potrebno spremljanje stanja naših voda in prsti, torej vzpostaviti nacionalni sistem monitoringa, obenem pa sprejeti še vrsto ukrepov za zagotavljanje kemične varnosti v Sloveniji. Potreben je skratka program nacionalne kemične varnosti, na osnovi katerega bomo iz uporabe izločili najbolj nevarne snovi in kar najbolj omejili rabo strupov v našem okolju.

Kemični monitoring ni primeren za široko in redno kontrolo stanja v našem okolju, ker je predrag, ampak je smiseln kvečjemu takrat, ko lahko računamo na stoodstotni uspeh. V Centru Harmonija smo zato predlagali, da bi v Sloveniji uvedli ekotoksikološki biomonitoring, s katerim bi spremljali stanje našega okolja. Ta zajema biološke preskuse, ki temelje na opazovanju sprememb v vedenju živali ali statusu rastlin.

Opazovanje kot metoda torej! Rezultati opazovanj nam povedo stopnjo okoljske obremenitve s posameznimi skupinami toksinov, kot so težke kovine in pesticidi. Za vedenjske teste toksičnosti je uporabno predvsem vedenje nevretenčarjev. Pomembno je, da glede na krajevne razmere in možno izbiro tam živečih vrst izberemo najprimernejše. Ob izbiri ustrezne vrste je treba natančno definirati, kaj je normalno vedenje in kateri vzorci vedenja so lahko posledica intoksikacije. Izbrati je potrebno takoimenovani SvP – standardni vedenjski protokol za določitev kemičnega stresa. Nekateri organizmi se odzovejo že pri koncentraciji toksina, ki je pod zaznavnim pragom analitične kemije.

Zgled so nižji sladkovodni raki (postranice, vodne bolhe), ki poginejo že pri nepojmljivo majhnih koncentracijah organofosfornih insekticidov 3-4 ppb!

Vzemite eno samo zrnce kuhinjske soli in ga vrzite v olimpijski bazen. KO se bo sol raztopila, boste dosegli koncentracijo pesticida 1 ppb! Metode bioloških preskusov so v svetu doživele v zadnjem času silovit razvoj. Razvitih je cela vrsta standardiziranih testov, med katerimi jih najdemo kar nekaj, ki so primerne tudi za delo s šolsko mladino.

Anton komat, www.ringaraja.net

Recimo NE genskemu inženiringu, ki posega v naravo!

Znanstveniki vsak dan dosegajo nove dosežke na področju molekularne biologije, ki je potrebna za boljše razumevanje narave, poleg tega pa je takšno znanje pomembno tudi v zdravstvenih pogledih.

Vendar pa tega ne bi smeli izrabljati za spreminjanje našega okolja v ogromen genski eksperiment zaradi komercialnih namer. Biološka raznovrstnost je veliko bolj pomembna za naše preživetje, kot pa se to zdi na prvi pogled.

GSO ( Gensko Spremenjeni Organizmi)

Gensko spreminjanje stvari okoli nas omogoča znanstvenikom, da ustvarjajo nove rastline ter mikroorganizme na čisto nenaraven način. Takšni organizmi pa so za okolje izredno nevarni, saj izpodrivajo autohtone rastline in živali na nekontroliran način.

Ti novi organizmi ter rastline ustvarjajo gensko onesnaženost okolja, saj jih je zelo težko iztrebiti. Zaradi komercialnega interesa pa mediji zagotavljajo potrošnikom, da je takšno ravnanje ni nevarno. To dejanje s strani multinacionalk pa je nedopustno, saj potrošnikom niso dane niti prave informacije niti svobodna izbira.

Zato je potrebno preprečiti takšno ravnanje, saj za enkrat še nimamo dovolj znanja, da bi znali upravljati s takšnimi organizmi ter rastlinami.

Evropa je trenutno vodilna na poti do ukinitve gensko spremenjene hrane, vendar pa je še vedno veliko podjetij, katera nočejo prenehati z proizvajanjem gensko spremenjenih produktov.

Naprej »