Grozdje za lepoto

Že pred več kot 15 leti so v Franciji odkrili, da grozdje vsebuje vrsto zdravilnih sestavin, med drugim tudi take, ki pomagajo pri uničevanju prostih radikalov (le-ti med drugim tudi pospešujejo staranje kože). Od takrat je postala uporaba grozdja v kozmetične namene zopet zanimiva in se uporablja tudi v naravni kozmetiki.

Grozdje vsebuje veliko mineralov, kot so natrij, fosfor, kalcij, kalij, železo, magnezij in flor, prav tako vsebuje obilico vitaminov A, B, C in E ter jabolčno, vinsko in citronsko kislino. Združene zdravilne sestavine grozdja delujejo kot nekakšen ščit, saj lahko ob pravilni uporabi opazno upočasnijo proces staranja in kožo poleg tega tudi varujejo pred škodljivimi zunanjimi vplivi.

V grozdju se nahaja tudi polifenoli, ki v kombinaciji z drugimi sestavinami ugodno deluje na vse vrste kože, pomaga pri izboljšanju prekrvavitve, ohranja njeno vlažnost in elastičnost ter poskrbi, da je naša koža bolj nežna in sveža. Črno grozdje vsebuje tudi aktivno snov imenovano bioflavonoid kvercinin, ki je močan antioksidant in zavira procese staranja.

Tudi rozine so zelo zdrave v vsakdanji prehrani, saj imajo pozitiven vpliv na dihalne organe in nam dajejo energijo. Zanimivo je tudi to, da so uporabne tudi grozdne peške iz katerih lahko pripravite domači piling obraz. Zmečkajte 7 grozdnih pešk z žlico pšeničnega zdroba in nekaj grozdnega soka, nato pa maso s krožnimi gibi nanesete na obraz.

Iz grozdja izdelujejo tudi pripravek proti zastajanju vode v telesu, ki je narejen iz sestavin grozdja, ki poleg odvajanja vode tudi pospešuje izločanje strupov iz telesa.

Jesenske gobe

Jesen je čas, ko se na našem krožniku znova znajdejo gobe – eden najslastnejših sadežev, ki jih ponuja gozd. Gobe ali glive so rastline brez klorofila. Hranijo se zajedavsko ali pa so gniloživke. Telo gob imenujemo micelij. Sestavljajo ga nitke, imenovane hife. Poznamo preko 70.000 vrst gob.

Gobe in zdravje

Gobe so koristne za organizem, saj vsebujejo številne vitamine, tudi riboflavin, tiamin in niacin, ki koristijo koži in živčevju. Poleg vitaminov skupine B (zlasti B1, B2 in B3) vsebujejo gobe vitamina C in D, gobe izrazitih barv pa tudi betakaroten oziroma vitamin A. Minerali v gobah, železo, baker, kalij, kalcij, magnezij natrij, cink in selen in fosfati skupaj z obilico vode (80 odstotkov), vlaknin in rastlinskih beljakovin, nekaj sladkorja (osem odstotkov) ter minimalno količino maščob (en odstotek) skrbijo za to, da so gobe zdrav in uravnotežen obrok. Kljub temu da so tudi zdrave, da omamno dišijo in da je njihov okus naravnost božanski, velja tako pri nabiranju kot tudi pri uživanju gob previdnost. Gobe so težko prebavljive, zato jih je bolje uporabljati za prilogo kot za glavno jed. Če jih pripravljate kot osnovo obroka, bodite zmerni pri količini (odrasla oseba lahko v enem obroku zaužije največ 1/2 kg gob) ter ne jejte obroka pozno popoldan ali zvečer. Preden ponudite novo vrsto gobe, ki jo slabo poznate, vsej družini, jo najprej poskusite sami. Še posebej otrokom naj gob ne bi ponujali vsevprek in v prevelikih količinah. Okus in aromo bodo ohranile le gobe, ki so dovolj sveže. Skladiščimo jih na hladnem, največ do 5 dni. Mnogih gob pred pripravo ne peremo. Namesto tega jih skrtačimo z mehko kuhinjsko krtačko ali pa jih previdno obrišemo z vlažno kuhinjsko krpo. Pri čiščenju užitnih gob odstranimo vse luskice, kožice, vse trde in olesenele dele.

Jesenske užitne gobe

Navadna lisička (Cantharellus edulis)

Je ena najbolj priljubljenih znanih užitnih gob, ki rastejo pri nas. Značilna trobentasta oblika in zlata barva poskrbita za to, da je ni lahko zamešati s katero od strupenih vrst gob. Lisička je redko črviva, v hladilniku pa zdrži dlje kot druge gozdne (negojene) gobe. Lisičke rade rastejo na tleh, pokritih z mahom. Za sušenje niso primerne.

Užitni goban (Boletus edulis)

Užitni goban ali jesenski jurček je ena najbolj iskanih užitnih gob. Na spodnji strani, pod klobukom, nima lističev, ampak cevke, v katerih se razvijajo spore. Starejše gobe so pogosto črvive. Mlade jurčke lahko uživamo tudi surove. Užitni goban je lahko zamenjati z žolčastim gobanom (Boletus felleus). Razlikujemo ju po betu – bet žolčastega gobana je manj trebušast. Žolčasti goban se razlikuje tudi po okusu, ki je zelo grenek.

Orjaški dežnik (Lepiota procera)

Širok je tudi do 40 cm, zato orjaški dežnik velja za eno največjih gob pri nas. Ko goba poganja iz zemlje, je podobna paličici za boben. Kasneje se klobuk odpre. Orjaški dežnik je zelo okusna goba, še posebej prija pečen. Da ga ob nabiranju ne bomo zamenjali z neužitnimi ali strupenimi vrstami, ga, preden ga utrgamo, rahlo ranimo. V primeru, da meso pordeči, je goba strupena. Orjaški dežnik raste na jasah in gozdnih obronkih.

Velika tintnica (Coprinus comatus)

Velika tintnica ali bela črnivka je okusna užitna goba, vendar le, ko je mlada. Pri nabiranju moramo paziti, saj se hitro razlije v črnilu podobno tekočino, polno trosov. Najdemo jo na kompostnih kupih in na grobljah.

Strupene gobe

Med jesenskimi gobami so pogoste strupene gobe:  pegasta mušnica, obročkana govnarica, grenki goban in še mnoge druge. Ker je zaužitje strupenih gob lahko usodno, je treba biti pri nabiranju še posebej previden. Učinki zaužitja strupenih gob se pri nekaterih vrstah gob ne pokažejo takoj po zaužitju. Včasih se bljuvanje in driska pojavita šele po več dnevih, kar pomeni, da je bil strup dolgo v telesu, zaradi česar so njegovi učinki še bolj pogubni. Najbolje je, da uživate le tiste gobe, ki jih tudi sami dobro poznate. Goba je lahko strupena tudi zato, ker je zrasla v kontaminiranem okolju. Gobe so namreč nagnjene k temu, da iz prsti skrbno srkajo vse sestavine, tudi tiste, ki so človeškemu organizmu lahko nevarne. Uživajte le gobe, ki so zrasle v neokrnjenem naravnem okolju. Nosečnice naj gobe v celoti črtajo z jedilnika.

Vlaganje in sušenje gob

Za dolgotrajno uporabnost lahko gobe sušimo ali pa jih vlagamo. Gobe sušimo na lesu ali na rešetu. Med sušenjem jih večkrat obračajmo. Gobe vlagamo tako, da v 1 kg jesenskih gob vlijemo 2,5 dcl kisa in dodamo 1 čajno žličko soli. Kuhamo, dokler vsa tekočina ne povre. Gobe skupaj s 4 lovorovimi listi in1 žlico nemletega črnega popra naložimo v kozarec, zalijemo z olivnim oljem in postavimo v temen in hladen prostor. Vložene gobe so užitne od pet do šest mesecev po vlaganju. Pri polnjenju kozarcev z gobami moramo paziti, da med vsebino ne ostanejo zračni mehurčki in da je vsa vsebina prekrita s tekočino.

Gobov prašek

Gobov prašek uporabljamo kot začimbo ali kot sestavino za pripravo gobovih juh in omak. Jurčke ali kako drugo vrsto užitnih gob očistite in razrežite na debele liske. Sušite na leseni podlagi na zraku, nato pa še v pečici. Zmeljite suhe gobe v mlinčku. Prašek hranite in ga dodajajte jedem po okusu ali pa z njim pripravite domačo gobovo juho.

Kalcij, železo in magnezij iz narave

Če vam primanjkuje kalcija, železa in magnezija, si naredite svežujočo limonado z žličko melase, saj vitamin C pomaga pri hitrejši resorbciji železa in kalcija. Dve žlički melase na dan pokrijeta dnevne potrebe po glavnih rudninskih snoveh.

Kaj je melasa?

Prava, črna, Applefordova melasa, se pridobiva s stiskanjem sladkornega trsa. Rezultat stiskanja je sok, bogat z mineralnimi snovmi. Ta sok ni rafiniran in ne vsebuje dodatkov ali konzervansov. Melasa je bogata s kalijem, kalcijem, magnezijem in železom, poleg tega pa vsebuje tudi organski fosfor, baker in krom.

Melaso uporabljamo kot nadomestek kakava ali čokolade, saj se po okusu odlično ujema s sladicami, ki temeljijo na njih. Odlično se obnese tudi kot nadomestek sladkorja v kakavovih napitkih še bolje če so le-ti iz eko kakava in napitkih iz soje. Z melaso lahko sladkate zdrob, žitne kaše (ovseni kosmiči), kislo sadje, čaje ali žitno kavo.

Vsebnost rudnin v 25g (2 polni čajni žlički):

• Kalcij 671 mg
• Magnezij 214mg
• Železo 22,3mg
• Kalij 2421mg

Ste izbirčni? Jejte, kar imate radi!

Kako lahko tudi izbirčni ljudje nadomestijo vitamine in minerale z alternativami hrane, katere ne marajo? Spodaj smo poiskali nadomestna živili za tista, ki jih preprosto ne marate uživati.

Vitamin D

Ne marate lososa ali rib na sploh? Privoščite si žitarice z mlekom.
Vitamin D ni prsotev v eliko živilih, zato moramo biti še posebej pozorni, da ga zaužijemo dovolj. Vitamin D pomaga telesu pri uporabi kalcija in fosforja za grajenje kosti, pomaga izboljšati imnunski sistem in zmanjšuje možnost obolelosti za rakom.

Kalcij

Ne marate mleka in mlečnih izdelkov? Poskusite tofu.
Kalcij je ključnega pomena za grajenje kosti v telesu, zato ga ne sme primanjkovati. Najbogatejši vir so sicer mlečni izdelki, zelo dobra alternativa pa je tofu pripravljen s kalcijevim sulfatom. Najdemo ga še v brokoliju in nekoliko v vloženih sardinah.

Kalij

Vam ni všeč okus banane? Zamenjajte jih s sladkim krompirjem.
Kalij igra pomembno vlogo pri pri prenosu signalov živčnega sistema.Sicer so banane najboljši naravni vir kalija, vendar če ne marate njihovega okusa, poskusite eno od alternativ. Z banano se lahko primerja sladki krompir, ki vsebije toliko kalija kot srednje velika banana. Nekaj kalija vsebujejo še bučke, krompir, špinača in rozine …

Vlaknine

Če ne marate polnozrnatih izdelkov, jejte fižol.
Veliko ljudi na primer ne mara polnozrnatih testening oziroma ima rajši klasične. Sicer ob tem večjih izgub vitaminov in mineralov ni, velika razlika pa je v vnosu vlaknin. le-te pomagajo pri prebavi, imunskemu sistemu, zmanjšujejo holesterol v krvi … skratka vlaknine so ena izmed stvari, ki vzdržujejo ravnoveje v telesu. Fižol vsebuje zelo veliko vlaknin, zato je idelana hrana za vnos vlaknin v telo in nadomestilo za tiste, ki ne jedo polnozrnatih izdelkov.

Kaj se skriva v gaziranih pijačah?

Verjetno je na svetu le malo ljudi, ki dejansko ne mara gaziranih pijač. Res pa je tudi, da obstajajo na svetu še veliko bolj nevarne stvari, vendar pa še vedno obstaja dejstvo, da gazirana pijača ni zdrava.

Tukaj nekaj dejstev o gazirni pijači, ki vam bodo morda dala malo misliti:

• gazirane pijače povezujejo z večjim tveganjem osteoporoze
• gazirana pijača lahko povzroči ledvične kamne
• gazirana pijača lahko zasvoji
• gazirana pijača škoduje zobem
• gazirana pijača zvišuje potrebo po hrani
• gazirana pijača zmanjšuje nivo kalcija, …

Oglejte si video is se prepričajte, koliko sladkorja je v pločevinki gazirane pijače. Mogoče boste naslednjič malo premislili, preden boste spili kozarec gazirane pijače.

Zdravilne lastnosti rdeče pese

Rdeča pesa je lahko okrogle oblike ali pa je podolgovata oziroma valjasta. Kuhano rdečo peso uporabljamo za solate, surovo pa v zdravilne namene. Surovi gomolji rdeče pese so lahko vso zimo shranjeni v kleti ali v mivki. Z mivko zasuta zrela rdeča pesa ostane sveža 5-6 mesecev

Za razstrupljanje telesa in čiščenje jeter se pogosto podvržemo zelo težkim postopkom. Prav tako se v skrbi za zdravje neredko zatekamo k pripravkom iz rastlin, ki izvirajo daljnih krajev, pozabljamo pa na visoko zdravilno vrednost nekaterih rastlin iz našega podnebnega pasu kot na primer rdeča pesa. Redno ali vsaj občasno uživanje surove rdeče pese sproti čisti telo in pomaga pri nevtraliziranju globoko uskladiščenih strupov v jetrih in ledvicah.

Divja pesa je predhodnica naših vrst pese. Izvira iz jugozahodne Evrope ter obal sredozemskega morja. Prvič so jo kultivirali v Babilonu pred 4.000 leti. Prva kultivirana oblika pese se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa ter krmilna pesa. Rdečo peso so kot zdravilno rastlino gojili že stari Grki in Rimljani, kot vrtnina pa je bila prvič omenjena v šestnajstem stoletju. Danes je razširjena od subtropskih krajev ter vse do skrajnega severa.

Vse do pomladi se lansko rdečo peso lahko dobi na večjih tržnicah v vseh mestih, poleti pa so na voljo že mladi gomolji letošnje rdeče pese. Ta je še posebej okusna, je mehkejša in prav slastna.

Manjši surov gomolj mlade rdeče pese lahko poleti izpulimo iz zemlje, operemo, olupimo in ga pojemo kot jabolko. Na tanke rezine narezana surova rdeča pesa je odlična kot priloga k suhi hrani in narezkom, naribana surova rdeča pesa ali narezana na tanke trakove pa je čudovit dodatek in popestritev v zeleni ali drugi solati. Spomladi nabrane mlade liste rdeče pese uporabljamo za solate in juhe.

Surova rdeča pesa je zelo sočna in polna zdravilnega rdečevijoličnega soka. Ko jo lupimo, imamo rdeče prste in tudi deska, na kateri jo narežemo na tanke rezine, je vsa rdeča od njenega soka. Rdeča pesa je torej več kot primerna za sočenje. Če se le da, si sproti iztiskajmo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Zaužijmo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode. Prekuhan, pasteriziran ali konzerviran sok (iz trgovine) nima enake vrednosti.

Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko pijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan dva meseca brez prekinitve. Za mlade do 20 let se priporoča največ 3 decilitre soka dnevno brez prekinitve dva meseca, za otroke do 15 let 2 decilitra ter za otroke do 10 let 1,5 decilitra.

V zdravilne namene lahko vsako jutro na tešče zaužijemo nekaj tankih rezin gomolja surove rdeče pese. Največjo vrednost imajo manjši gomolji surove rdeče pese, največ do velikosti pomaranče. Večji gomolji lahko postanejo bolj trpki in žilavi, njihovo meso pa je bolj blede barve.

Sestava rdeče pese

Med izredne snovi, ki jih vsebuje rdeča pesa, spada betamin, ki znatno vpliva na povečanje vsebnosti kisika v krvi (do štiristo odstotkov). To vpliva na oksidacijo škodljivih snovi v krvi in vseh telesnih celicah, ki jih napaja krvni obtok. Zato je rdeča pesa neprecenljiva pri razstrupljanju ter pri tumorjih in drugih hudih boleznih. S sokom ali gomolji surove rdeče pese si je že veliko ljudi pomagalo pri številnih težkih motnjah v delovanju organizma.

Rdeča pesa je bogata z organskimi kislinami, od katerih je najpomembnejša folna kislina. Znaki pomanjkanja folne kisline so med drugim utrujenost, slab spomin, psihična napetost, ekcem, razpokane ustnice in bleda koža.

Za celično presnovo je tako nepogrešljiva, da spada v rang vitaminov, kjer je znana kot vitamin B9. Vpliva na pravilno razgradnjo zaužitih beljakovin na sestavne gradnike – aminokisline, tako da lahko telo le-te uporabi za tvorbo in obnovo lastnega tkiva. Esencialne aminokisline mora telo dobiti s hrano, ker jih samo ne more sintetizirati, zato je še toliko bolj pomembna zadovoljiva presnova beljakovin …

Folna kislina ugodno vpliva tudi na tvorbo rdečih krvnih celic in obnovo krvi, odpravlja slabokrvnost. Znižuje raven homocisteina, ki je povezan s tveganjem za bolezni srca in ožilja. V menopavzi se količina homocisteina poveča in slabo vpliva na kosti, kar lahko vodi do osteoporoze, homocistein pa je povezan tudi z depresijo in potrtostjo. Rdeča pesa je odličen vir folne kisline, ki je pomembna tudi za pravilen razvoj hrbtenjače zarodkov tri mesece po spočetju. Preprečuje okvaro ploda, imenovano spina bifida. Že ob načrtovanju nosečnosti je potrebno uživanje zadostnih količin folne kisline predvsem v naravni obliki, da se lahko plod nemoteno razvija.

Rdeča pesa vsebuje tudi veliko drugih koristnih vitaminov, največ ima C, B1, B2, P in PP vitamina, od mineralov pa kalija, fosforja, kalcija in silicija. Kalcij torej ni le v mleku ali kalcijevih tabletah, temveč ga je v obilju tudi v rdeči pesi. Kalcij deluje proti alergijam ter težavam s kožo in kostmi, kalij pa ugodno deluje na vsa mehka tkiva notranjih organov v trebušni in prsni votlini ter na mišice. Kdor ima krče, mora za lajšanje težav zaužiti dovolj kalija. Fosfor sodeluje v telesu pri presnovi maščob in škroba, telesu zagotavlja energijo, vpliva pa tudi na kostno gostoto in celjenje kosti. Silicij krepi vezno tkivo (kolagen), ki daje koži oporo, gladi kožo in preprečuje nastajanje gub, ugodno pa vpliva tudi na čvrste nohte in lase. Silicij je povezan s prožnostjo arterijskih sten, zmanjšuje tveganje za bolezni srca v starosti. Veliko ga je v rdeči pesi, čebuli, žitih (proso, oves, riž, ječmen, pšenica), v kalčkih alfaalfa, trdi vodi in njivski preslici.

Rdeča barve pese izvira iz zdravju koristnega antociana, ki v boju s prostimi radikali deluje kot antioksidant. Rdečo peso sestavlja do 2,2 odstotkov rudninskih snovi, okoli 1,6 odstotkov beljakovin, 3,6 odstotkov dušičnih snovi, 10,5 odstotkov sladkorja in okoli 0,1 odstotkov maščob, ostalo pa je voda. Rdeča pesa spada med najbolj zdravilne in koristne vrtnine ne le v naših krajih, temveč nasploh po svetu.

Uporaba rdeče pese

Surova rdeča pesa pomaga pri krepitvi in čiščenju krvi in ožilja, arteriosklerozi, zatira tumorje in nekatere hujše bolezni, učinkuje pri virusnih obolenjih in prehladih, je preventivna zaščita pred posledicami škodljivega radioaktivnega in drugih sevanj, upočasnjuje staranje, čisti in razstruplja jetra, ledvice ter sečni mehur. Pri zdravljenju z rdečo peso se v razne namene uporabljajo surovi gomolji, sok in listi.

Z rdečo peso si lahko uspešno pomagamo proti hripavosti. Iztisnemo sok iz gomoljev surove rdeče pese ga pijemo nekaj dni zapored. Proti kašlju pa zmešamo 250 gramov soka surove rdeče pese s 100 grami koprivinega soka ter pijemo mesec dni po požirkih po možnosti vsako uro. Za znižanje telesne temperature uživamo po požirkih mešanico soka iz četrt litra soka rdeče pese ter soka 4 limon.

Pri hujših obolenjih spijemo vsak dan najmanj pol litra soka surove rdeče pese. Ko pride do olajšanja in se stanje organizma začne izboljševati, pa nadaljujemo s četrt litra na dan. Proti boleznim ledvic in mehurja čim pogosteje in v čim večjih količinah pijemo sok surove rdeče pese ali pa uživamo solato iz nje.

V primeru slabokrvnosti pijemo vsako uro ves dan požirek soka surove rdeče pese. Proti slabokrvnosti pa pomaga tudi, če dlje časa uživamo vsak dan pol litra soka iz enakih delov surove rdeče pese in jabolk.

Proti arteriosklerozi in za upočasnitev staranja čim dlje časa preventivno pijemo sok iz drobno naribane pese, ki mu dodamo limonin sok in med. Ko se med raztopi, pijemo po požirkih.
Proti začetku in razvoju raka vsak dan jemo surovo rdečo peso in pijemo njen sok. To deluje preventivno in tudi zaviralno na nadaljnji razvoj bolezni.
Proti celulitu iztisnemo sok iz enega gomolja surove rdeče pese, treh strokov česna ter petih vejic peteršilja. Sok pijemo po malem uro pred glavnimi obroki.

Proti prehladu in virusnim obolenjem vsak dan pijemo sok surove rdeče pese ali jemo solato iz same rdeče pese ali pa z dodatkom peteršilja zelene, nastrganih jabolk, jogurta itd. po želji.

Za krepitev jeter in želodca naribamo surovo rdečo peso in gomolj zelene (dvakrat več rdeče pese kot zelene), osolimo, dodamo malo olivnega olja, jabolčnega kisa, po želji mlete kumine in prav tako po želji malo kisle smetane, jed pa posujemo z nasekljanimi listi peteršilja. Uživamo jo lahko kot solato pri glavnih obrokih ali kot malico med obroki.

Če kuhamo rdečo peso za solato, lahko vodo, v kateri se je kuhala, uporabimo za odstranjevanje kurjih oči. Prizadete dele vsak dan nekajkrat namočimo vanjo nekaj dni zapored in kurja očesa se začnejo sušiti.

Za krepitev in čiščenje krvi narežemo dva šopka mladih pesnih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3-4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na kraju prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.

Za splošno krepitev zdravja in popestritev jedilnika lahko nasekljan gomolj surove rdeče pese vsakodnevno uporabljamo pri dušenju skupaj z drugo zelenjavo, v omakah za prilogo k rižu ali testeninam ter pri pripravi jedi v voku. Enako kot pri vsej drugi zelenjavi zadostuje le nekaj minut dušenja. Rdeča pesa daje jedem vabljivo živo barvo. Že preprosta zelenjavna omaka za špagete je na primer z dodatkom nasekljane rdeče pese prava paša za oči in okus.

Za shranjevanje surove rdeče pese čez zimo lahko olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom.

Gojenje rdeče pese

Rdeča pesa je nezahtevna rastlina, ki uspeva povsod, če je le lega dovolj svetla in topla. Zlahka jo pridelamo v domačem vrtu ali na njivi ter uživamo v zdravem pridelku skozi vse leto. Sorte z okroglimi gomolji so manj zahtevne od podolgovatih. Sejemo jo lahko spomladi neposredno na gredo, na seme natrosimo dva do tri centimetre kompostne zemlje in dobro zalijemo. Doma lahko vzgojimo tudi sadike, ki jih aprila presajamo.

Mlade rastline so nekoliko občutljive na mraz. Rdeča pesa potrebuje redno okopavanje ter veliko kalija, zato dodajamo vrtni zemlji kamninsko moko. Tik pred sajenjem lahko dodamo zemlji že predelan kompost, ne pa svežega hlevskega gnoja (ta mora biti dodan prej, da se nekoliko predela). Potrebno je kolobarjenje, rdeča pesa odlično uspeva na gredah, kjer je bil prej paradižnik, kumare ali zelje (kapusnice). Spravljamo jo, ko listi porumenijo. V ta namen zemljo zrahljamo z lopatastimi vilami in rdečo peso previdno izpulimo, liste pa odtrgamo z zavijanjem. (Liste rdeče pese nabiramo za uporabo vedno le mlade, ne pa ob koncu vegetacije!)

Za shranjevanje preko zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja (tako da pri morebitnem kuhanju rdeče pese ne izteče iz nje sok). V kleti hranimo gomolje rdeče pese posute s peskom, v manjših količinah, ki se prej porabijo, pa tudi na policah, kjer kroži zrak. Temperatura zraka, kjer shranjujemo rdečo peso, naj bo približno med šest in osem stopinj Celzija. V mestih lahko jeseni kupimo rdečo peso od kmetovalcev ter si jo sami shranimo za zimo. Tako nam bo na voljo vedno, ko si jo bomo zaželeli ali pa potrebovali.

Nerina Darman

Sonce v tableti?

Čeprav je poletje že doseglo svoj višek, pa vseeno nekateri od nas nismo dobili dovolj vitamina D, oz. sončnega vitamina.

Vitamin D pomaga preprečevati osteoporozo, depresijo ter raka na prostati in prsih. Prav tako pa pomaga preprečevati diabetes in motnje prehranjevanja. Lahko bi rekli, da je eden izmed najbolj pomembnih vitaminov, ki jih telo potrebuje. Vseeno pa večini ljudi tega vitamina primanjkuje, saj ga ne jemljemo tako resno, kot bi ga morali.

Naše telo proizvede vitamin D, ko sončni žarki posvetijo na našo kožo, vendar pa se zaradi strahu pred bolezni kože, ki povzroči prekomerno sončenje, ponavadi izogibamo izpostavljenosti soncu. Zaščite proti sončnim žarkom (kreme, losijoni ter olja za telo) pa lahko še dodatno zmanjšajo zmožnost proizvajanja vitamina D; nekatere sončne kreme ga lahko zmanjšajo tudi za 95%! Prav tako pa ima veliko ljudi tudi prenatrpan urnik, da bi si sploh lahko privoščili sončenje.

Zadostna stopnja vitamina D je tudi  bistvena za absorbcijo kalcija. To pomeni, da če jemljete tablete in nadomestke kalcija in telo nima zadostne stopnje vitamina D, potem telo ne bo sposobno absorbirati kalcija.

Priporočljivo je, da vsakdo izmed nas vsakih nekaj let opravi krvni test, ki pokaže stopnjo vitamina D. Če ste že na morju, poskrbite, da vaše telo dobi zadosti vitamina D, vendar pa ne pretiravajte s sončenjem. Tisti, ki pa si tega res ne morete privoščiti se posončite nekje na vrtu, terali ali v naravi čez vikend, če pa tudi to ni mogoče pa v specializiranih trgovinah poiščite nadomestke vitamina D.