Zeleni Obama?

Republikanci tokrat napadajo predsednika Baracka Obamo in njegove zelene odločitve. Predsednik je namreč podprl solarne pridobitnike energije in vetrovne elektrarne, za katere pa, kaže, časi niso najbolj rožnati, saj pridobivajo izgube in tonejo.

Neposredno so napadli njegovo podporo podjetja Solyndra, ki pridobiva sončno energijo. Obama jim je leta 2009 namreč obljubil 535 milijonov dolarjev, za katere je jamčil, da s tem ustvarijo tudi 4000 delovnih mest. A ko so septembra lani po dveh letih razglasili stečaj, je morala država oziroma vlada, ki je jamčila za podjetje, ta denar dejansko izplačati bankam. Čeprav je imel predsednik dobre namene, morda ni dovolj dobro prebral drobnega tiska o podjetju.

Foto: Dreamstime

Natalie Portman v dokumentarcu o veganstvu?

Natalie Portman je znana po svoji ljubezni do živali in zavzemanju za pravice živali, sedaj pa bo mogoče posnela svoj dokumentarni film povzet po knjigi Jonathana Safrana Foerja, ‘Eating Animals’, za katero pravi, da je bila njen mejnik v življenju, da se je odločila za veganstvo.

“Rada bi naredila zelo oseben dokumentarni film” pravi Portmanova, ki jo podpira tudi avtor omenjene knjige. Sama knjiga raziskuje človeške prehranske navade, zgodbe različnih ljudi in kultur po svetu in kako smo ljudje začeli jesti tako velike količine mesa. Foer daje veliko poudarka na pomembnost trajnostnega razvoja v povezavi s prehrano in na bolj human pristop pri pridelavi mesa in ostalih surovin povezanih z živalmi.

Oskarjevka Natali Portman še dodaja: “Mogoče se marsikdo ne strinja s tem, da imajo živali svoje osebnosti in čustva, vendar dokumentirano mučenje živali tako v mesni industriji kot v drugih panogah je nedopustno.”

Foto: Dreamstime

Raztrgajte čajne vrečke preden jih vržete v smeti

Več so vrtnarjem zagotavljali, da so čajne vrečne idelen material za kompostiranje, vendar pa je bolj priporočljivo, da te vrečke preden jih odvržete na kompost raztrgate.

Nedavna študija je namreč pokazala, da kar šest od sedmih večjih proizvajalcev čajev ne izdeluje popolnoma reciklažnih vrečk. Med 20 in 30 odstotkov čajne vrečke dejansko sestavlja polipropilen – plastika, ki se jo uporablja za to, da zlepijo vrečko skupaj.

Uporaba te plastike se v industriji je ogromna, domače kompostiranje pa je v preteklih letih narastlo, kar pa seveda predstavlja problem, tudi pri čajnih vrečkah. Če se te še vedno niso razgradile na kompostu jih poberite z njega, sam proces pa lahko pospešite s tem, da jih raztrgate ali odprete.

Strokovnjaki seveda priporočajo, da naj pijemo čaje, ki ne potrebujejo vrečke, saj je tako sam učinek na okolje manjši glede same izdelave in pakiranja, vendar pa se hkrati tudi zavedajo, da to ni praktično za vse ljudi.

Prav tako je veliko ljudi šele na začetku svoje kariere kompostiranja in si radi včasih stvari malce poenostavijo, zato niti ne pomislijo, da je potrebno določene stvari zdrobiti in raztrgati, preden jih vržemo na kompost, vendar pa se tako odpadki dalj časa razkrajajo, čajne vrečje pa bodo nato ležale po njihovih vrtovih med zemljo. Najlažja rešitev za to pa bi vsekakor bila ta, da proizvajalci začno izdelovati vrečke brez polipropilena.

Morski minerali za boljši pridelek

Vedno več kmetovalcev opušča industrijsko agrikulturo in se osredotoča na dobavo treh mineralov (dušik, fosfor in kalij), ki bi naj zagotavljali bolj zdrav pridelek.

Za primer lahko vzamemo Ameriko, kateri je kvaliteta proizvodnje hrane močno upadla od leta 1950. Veliko raziskovalcev za to krivi za zmanjšanje kvalitete zemlje industrijski napredek. Vendar pa lahko osiromašeno zemljo spremenimo zopet nazaj v rodovitno zemljo s tem, da dodamo gnojilo, ki bo skrbelo za to, da bo zemlja zopet lahko nudila hranila. Industrijsko kmetovanje namreč ne nudi osnovnih sestavin, ki so potrebne za to, da lahko rastline sintetizirajo osnovne metabolizme, kot so polifenoli.

Za obogatitev zemlje je zato odlično, če ji dodamo mešanico morskih mineralov. Z nudenjem mikrohranil (dušik, fosfor in kalij) omogočimo boljšo rast rastlin, ob enem pa poskrbimo tudi za to, da so živila bolj hranljiva.

Kemična bomba na domačem pragu

Kadar je govora o onesnaženju okolja, se najprej spomnimo na izpušne pline, smog, tovarniške dimnike, velikanska smetišča, jedrske poizkuse, na nasedli tanker z iztekajočo nafto, na ozonsko luknjo in tudi vremenske ujme znamo povezovati s tem.

Eden od najhujših povzročiteljev onesnaženja narave pa so kemikalije, ki ne le da predstavljajo temelj današnje industrije, ampak so v našem življenju vse bolj prisotne, pa naj se jih zavedamo ali pa ne.

Pri kemikalijah seveda najprej pomislimo na skladovnice kovinskih sodov ali na razna sredstva za čiščenje, razmaščevanje, odmaševanje odtokov in odstranjevanje kamna ali vonjav. Ne pomislimo pa na konzervanse (brez katerih večina živil ne bi obstala niti toliko časa, da bi prišla na police trgovin), barvila (da bi hrana izgledala vabljivejša), parfume (sestavljene iz cele vrste kemičnih snovi) in barve, pa tudi ob prazni pločevinki strojnega olja, ki jo je odvrgel brezbrižni traktorist, smo navadno precej ravnodušni.

Na vprašanje, koliko kemikalij je dandanes uporabnih v svetu, je težko odgovoriti, prav zato pa po svetu tečejo različne aktivnosti v smeri obvladanja tega izjemno zahtevnega področja in perečega problema. Tako je Evropska unija pred nekaj leti pričela s projektom REACH.

Tako je februarja 2001 Evropska komisija izdala Belo knjigo strategije bodoče politike glede kemikalij (dokument COM (2001) 388) z namenom preoblikovati trenutna pravila, veljavna v sektorju kemikalij. Ta objava je sprožila velik odziv, Komisija pa je vtem pripravila vrsto besedil v zvezi z vpeljavo te pomembne politike.

Naslednje leto je bil na svetovnem razvojnem srečanju (UN World Summit on Sustainable Development) v Johannesburgu sprejet sistem GHS (GHS – Globally Harmonised System of Classification and Labelling of Chemicals), ki naj bi bil vpeljan do leta 2008. Sistem GHS naj bi uravnal varnostne in zdravstvene informacije, povezane s kemičnimi sustancami in mešanicami.

Zatem je oktobra 2003 Evropska komisija sprejela predlog o okvirnem sistemu regulacije poslovanja s kemikalijami za EU (COM (2003) 644), imenovan REACH (Registration, Evaluation and Authorisation of CHemicals). Eno od temeljnih izhodišč je, da naj bi bila vsaka proizvodnja ali uvoz katerekoli kemikalije v količini nad eno tono zavedena v posebni centralni bazi podatkov. Sicer pa so cilji, ki naj bi jih sistem REACH dosegel, zaščita človekovega zdravja in okolja ob istočasnem zadržanju konkurenčnosti z drugimi svetovnimi območji ter ob povečanju inovativnih možnosti evropske kemične industrije.

Ključni elementi reforme reach

• Enoten in učinkovit regulatorni okvir, ki bo zagotovil zadostno znanje o tveganju s strani substanc, ki so na trgu, in njihove uporabe
• Prenos odgovornosti za testiranje in obvladovanje tveganja z oblasti na industrijo
• Promocija inovativnosti in konkurenčnosti, ne da bi bila ogrožena visoka stopnja zaščite
• Vpeljava sistema avtorizacije, kjer bo za najbolj nevarne spojine zagotovljen nadzor sledljivosti
• Povečanje razvidnosti in informacij o kemikalijah.

Nedvomno je to ogromen projekt. Sistem bi enovito nadomestil štirideset sedaj veljavnih direktiv, pomembno pa je to, da gre za uredbo in ne za direktivo. To ni nepomembno, saj bo uredba že v prvi fazi obvezna za vse članice EU.

Za kakšen obseg gre pri tem projektu, dovolj nazorno kaže številka 30.000 kemikalij, ustrezajočih zgoraj navedenemu pogoju (“količina substance nad tono”). Za vse te kemikalije bodo morali proizvajalci zagotoviti ustrezen informacije, ki bodo potovale do vse vrst uporabnikov. Sistem torej ne bo zavezoval samo proizvajalcev kemikalij, ampak tudi njihove uporabnike (gradbeništvo, tekstilna, lesna, prehrambena, avtomobilska, kmetijska industrija, zdravstvo itd.).

Vsi zadovoljni? Kje pa!

Od tega sistema bodo imeli veliko korist tudi prebivalci, končni uporabniki in nenazadnje delavci v različnih vejah industrije. Ne pozabimo namreč, da kar ena tretjina (!) poklicnih bolezni, ki so letno priznane v Evropi, temelji na izpostavljenosti organizma nevarnim kemikalijam. Še posebej v srednjih in zlasti majhnih podjetjih je obstoječa zakonodaja s področja varovanja zdravja in okolja marsikje premalo učinkovita in zavezujoča. Zato ni presenetljivo, da so bila sindikalna združenja med tistimi, ki so pobudo in objavo te reforme pozdravili najprej in najglasneje. Vse drugače je z združenji delodajalcev, ki reformi logično nasprotujejo, saj bodo stroški za uvedbo zakonodaje REACH zelo veliki, nemalo pa se bo podražila tudi proizvodnja sama, profiti pa bodo ustrezno manjši. Nenazadnje bodo imeli delodajalci po vpeljavi te reforme veliko več obveznosti tako do delavcev kot tudi do okolja.

Seveda zgolj reforma REACH ne bo rešila vseh problemov, povezanih s kemikalijami, gre pa nedvomno za velik korak ne le k informiranosti uporabnikov kemikalij o tveganjih, katerim so pri uporabi teh substanc izpostavljeni, in izboljšanju zdravja delavcev, temveč tudi k celostni ureditvi nekega za svet izjemno perečega problema, ki se vsakodnevno kaže v najrazličnejših oblikah, med katerimi so vrste bolnikov v čakalnicah ali vremenske ujme samo nekatere najbolj vidne, nikakor pa ne najbolj zaskrbljujoče.

Aleš Petrič

Kemična karantena za ženske

V trenutku, ko ženska prejme potrditev svoje nosečnosti stopijo v veljava štiri železna pravila, ki vodijo njeno življenje v času do poroda: ne kadi, izogibaj se alkohola, jej čim več sadja in zelenjave, prični redno telesno vadbo.

Ta pravila so se v desetletjih trdno vgradila v zavest naše družbe. Toda nova spoznanja o delovanju motilcev hormonov in drugih okoljskih toksinov, kot so npr. težke kovine ali pa pesticidi, nam postavljajo najmanj dve dramatični vprašanji:

1. Ali je zadostno varovanje materinega zdravja le v času nosečnosti?
2. Ali noseča ženska lahko zgolj sama poskrbi za svoje zdravje?

Glede na dejstva, da se okoljski hormoni kopičijo v maščobnem tkivu ženske tudi v času pred nosečnostjo in se v nerojenega otroka sproščajo preko posteljice, v rojenega pa preko materinega mleka, je odgovor na prvo vprašanje negativen. Prav tako pa je negativen tudi odgovor na drugo vprašanje. Ženske danes ne vedo katera hrana prinaša največja tveganja in v kateri vodi se lahko znajdejo okoljski hormoni, niso informirane o področjih bivanja, ki prinašajo večjo verjetnost vnosa okoljskih hormonov, skratka niso podučene, kako znižati svoja in otrokova zdravstvena tveganja na najnižjo možno raven.

V celotnem obdobju rodnosti bi morala biti vsaka ženska temeljito podučena o varnem življenju, celovito informirana o zdravi hrani in biološko neoporečni pitni vodi ter pod posebnim biološkim varstvom, ki mu lahko rečemo tudi »kemična karantena«.

Tak preventivni pristop bi moral poleg svetovanja in osveščanja obsegati tudi obvezen pregled njenega maščobnega tkiva in mleka na vsebnost okoljskih hormonov. Glede na usodne biološke in zdravstvene posledice ter strahotne družbene stroške kontaminacije še nerojenih otrok z okoljskimi hormoni, je to, poleg hitre eliminacije teh strupov iz okolja, edina še možna pot. Svet mora postati varen za človeške zarodke, saj so to najbolj ranljiva človeška bitja.

Zdravniki govore nosečnicam, jejte čim več sadja in zelenjave. Toda zadnja analiza stanja v EU, ki jo je dne 15.10.2008 objavil PAN-EUROPE, je porazna. Skoraj polovica, torej 48% vseh vzorcev sadja, zelenjave in poljščin je kontaminiranih s kar 354 vrstami pesticidov, med njimi prednjači pet pesticidov, ki spadajo med najhujše hormonske motilce, 23 pesticidov pa dosega tako visoke koncentracije, da lahko govorimo že o akutnih tveganjih zastrupitev. Analiza govori, da gre tokrat za 20% povečanje vsebnosti nevarnih snovi glede na stanje pred petimi leti. Obenem je nesprejemljivo, da otroci v vrtcih in šolah dobivajo najcenejšo hrano iz industrijske proizvodnje, ne pa biotsko pridelano, ki jim po vseh načelih zdravja pripada.

Hormonski motilci (HDC-Hormone Disrupting Chemicals) so snovi, ki zmedejo komunikacijo nevroendokrinega sistema in povzročajo hormonske motnje, motnje v razvoju zarodka (npr. nespuščeni testisi in hypospadia), sesutje imunskega sistema, uničijo plodnost in sekundarne moške spolne znake ter posredno sprožajo rakava obolenja, predvsem na razplodnih organih. Pri moškem spolu povzročajo TDS sindrom (Testicular Disgenesys Sindrome), za katerega je značilen upad števila spermijev, padec titra testosterona in rak mod. Pri ženskah pa raka rodil in dojk ter endometriozo. To so popolni strupi, ki delujejo že v koncentracijah, ki so tisočkrat nižje od meje detekcije najsodobnejše analitske kemije. Skratka, v vzorcu jih meritev ne zazna. Njihovo delovanje proučujejo z biomonitoring metodami. Med te strupe spadajo npr. dioksini in PCB-ji, najdemo pa jih v kemičnih gnojilih, pesticidih, barvah, plastiki, oblogah konzerv, detergentih, aditivih in celo v nekaterih farmacevtskih izdelkih.

Bralkam svetujem, da se izogibajo stikov hrane in pijače s plastiko in da jedo hrano, ki izvira nižje na prehranski verigi. Npr. če ste v ribarnici in imate na izbiro tri vrste rib, sardele, osliče ali tune, potem izberite sardele. Zakaj?

V prehranski verigi se strupi biomagnificirajo približno s faktorjem deset na vsak člen prehranske verige. Če ima sardela enoto strupa, potem ima oslič, ki se hrani s sardelami, deset enot, tuna, ki pleni osliče, pa stokrat več enot strupa. Če se odločite za tune, jih boste biomagnificirali v vaših telesih tisočkrat več! HDC prehajajo iz matere na plod preko posteljice in tudi preko mleka s katerim ga doji. Če tehta mati npr. 64 kg in spije dva litra vode na dan, njen otrok pa tehta 8 kg in spije liter vode na dan, nam enostaven račun pove, da otrok na enoto telesne teže prejme štirikrat več strupov kot njegova mati. Ob tem, da še nima dobro razvitega imunskega sistema in hematoencefalne bariere.

Kupujte torej biotsko pridelano hrano, najdite si svojo kmetijo (in še veseli vas bodo) ali pa zakupite svoj vrt in pazite na zdravo vodo. Zaupajte le preizkušenim blagovnim znamkam in verjemite, da boste za svoje zdravje najbolje poskrbeli sami, pa še zastonj je taka preventiva.

Anton Komat, www.ringaraja.net

Zgodba o ustekleničeni vodi

Ogromno ljudi po celem svetu nima dostopa do čiste pitne vode. Verjetno je to za nas nekaj nepredstavljivega, saj nam pitna voda teče iz pipe kadakroli jo odpremo.

Vendar pa vseeno ogromno ljudi plačuje za ustekleničeno vodo, ki je znatno dražja kot pa tista iz pipe. Zakaj? V videu si boste lahko na ilustrativen in zanimiv način ogledali odgovor na to vprašanje.

Nahranimo svet – dejstva in utvare

Večina se nas ne zaveda, da ogromen delež ljudi, ki stradajo, dejansko živi v državah, ki imajo hrane še preveč. Organizacija Food and Agriculture, ki sodi pod okrilje Združenih Narodov trdi, da že sedaj proizvajamo kar 1,5-krat toliko hrane, da bi lahko nahranili cel svet, vendar pa vseeno strada kar vsaki sedmi človek na Zemlji.

Namesto da bi proizvajali toliko hrane, da bi ta zadostovala lokalnim potrebam, industrijsko kmetijstvo proizvaja toliko hrane, da jo prodaja po svetu. In odkar se je takšna vrsta kmetijstva od leta 1950 kar potrojila, je na svetu lačnih več ljudi, kot pa jih je bilo 20 let nazaj. Manjši kmetje so zato primorani prodati svojo zemljo večjim korporacijam, saj si ne morejo več privoščiti, da bi sami gojili hrano.

Varnosti preskrbe s hrano ne bo mogoče doseči z tehnološkimi popravki, kot na primer genetskim inženiringom. Ljudje, ki jim hrane primanjkuje, morajo namreč priti do obdelovalnih površin, da bi lahko poskrbeli za svoje osnovne potrebe, ali pa vsaj priti do denarja, da bi si lahko hrano privščili v trgovinah. Genetski inženiring tako le ‘zamaskira’ dejanske probleme, ki so krivi za svetovno lakoto, kot na primer socialni, politični, ekonomski in okoljevarstveni. Glavni razlogi za lakoto so torej:

Revščina in pomanjkanje sredstev

Lakota in manipulacija sta direkten rezultat pomanjkanja oziroma izključitve osnovnih pridelovalnih sredstev:  obdelovalne površine, gozd, morje, voda, semena, tehnologija, …

Nepravični izmenjalni in trgovski režimi

Trenutni trgovski sistem postavlja jug v nemogočo situacijo. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) daje subvencije njihovim agrikulturnim sektorjem, ki prekašajo celoten bruto domači proizvod (BDP) podsaharske regije v Afriki. Subvencionirani izvozi, umetno postavljene nizke cene ter legalizirana odlagališča Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki so jih ustvarile bogate države, predstavljajo nepravično trgovanje, s katerim se soočajo revne države.

Raziskave

Osredotočenost raziskav na industrijsko agrikulturo, kot pa na potrebe marginalnih kmetov pogosto zanemarjajo razvoj agrikulturnih tehnik, ki zmanjšujejo vložke, ter lažje nadzorovanje. Kmetijske raziskave na mednarodnem ter nacionalnem nivoju pa so orientirane predvsem na industrijsko kmetovanje.

Naprej »