Ribe so dobra hrana za možgane

V nekaterih pokrajinah, ki so oddaljene od morja, pogosto primanjkuje joda, posebno v rastlinah. V morskih ribah in rastlinah ob morju pa je joda veliko.

Pomanjkanje joda povzroča povečanje ščitnice, s tem pa se zmanjša nastajanje ščitniških hormonov. Taki ljudje se počasneje premikajo in lenobno mislijo, zelo inteligentni ljudje pa so videti takšni, kot bi bili duševno prizadeti. Zato danes v mnogih državah kuhinjski soli dodajajo jod. Uživanje rib lahko izboljša počutje in pomaga, da hitreje mislimo. Zato ljudje pravijo, da so ribe hrana za možgane.

Učinki meditacije

Ugotovljeno je, da ima meditacija številne ugodne učinke na duha in telo, še najbolj raziskana je meditacija z brezpomensko mantro. Omogoča globlji počitek kot v najglobljem snu, temu primerno pa se odziva tudi fiziologija, kar je izmerjeno z aparaturami v zdravstvenih institucijah po vsem svetu.

Delovanje leve in desne možganske polovice in posameznih predelov znotraj vsake možganske polovice se medsebojno uskladi v frekvenci in fazi. ‘Razglašeni’, stresni možgani postanejo z redno meditacijo ‘urejeni’, zbrani in sposobni trenutno poiskati optimalne rešitve v raznih življenjskih situacijah.

Celoten živčni sistem namreč med meditacijo zavzame posebno urejeno stanje, v katerem so posamezne živčne celice, nevroni, medsebojno maksimalno usklajeni. To stanje pa se vse bolj zadrži in ohranja tudi izven meditacije. Usklajeno delovanje možganov in mnogih življenjskih funkcij je vir usklajenega delovanja in dobrega počutja.

Ugodnih učinkov meditacije na človekov organizem se je na znanstven in poljuden način dotaknil Mitja Peruš v svoji tretji knjigi “Biomreže, mišljenje in zavest”.

Med meditacijo in še nekaj časa po njej oddajajo torej možgani zelo ugodna alfa-valovanja, to je med 8-12 Hz, ki so značilna za zadovoljne in uspešne ljudi z urejenim življenjem. Ta valovanja se v možganih sicer spontano sprožajo, kot pokažejo meritve EEG (elektroencefalogram), ko budni in zadovoljni počivamo z zaprtimi očmi. Na primer v trenutkih, ko se zjutraj prebujamo ali preden zvečer zaspimo, ko ležimo na plaži ali uživamo v trenutkih oddiha.

V meditaciji se intenzivneje sproščajo zdravju koristni endomorfini. To so molekule ‘nevrotransmiterji’, ki iz možganov uravnavajo telesne funkcije in skrbijo za dobro zdravje in počutje. Imenujemo jih tudi ‘hormoni sreče’, saj so fizična osnova za občutek zadovoljstva. Endomorfini se naravno sproščajo v telesu, ko počnemo stvari, ki nas veselijo, sistematično pa med meditacijo. V tem smislu je meditacija odlična tehnika za osvobajanje od raznih težjih ali lažjih zasvojenosti. Daje nam neposreden občutek miru, ravnotežja in zadovoljstva, torej prav to, česar nam danes, v tem hitrem tempu in stresnih časih, še kako primanjkuje.

V krvi se zmanjša količina laktatov, ki so pokazatelji preobremenitve in stresa. V telesu se odvija zdrava biokemija, ki je osnova telesnemu zdravju in dobremu počutju.
Izredno ugodno učinkuje meditacija tudi na srčne bolnike in na povišan krvni pritisk. Ker se zato zmanjša obisk pri zdravniku in število kapi, imajo v nekaterih deželah v severni Evropi ljudje, ki redno meditirajo, znižano osnovo za plačevanje zdravstvenega zavarovanja.

Krvna analiza kaže med meditacijo na globlji počitek kot je v najglobljem snu. Znatno se zmanjša tudi poraba kisika. Merjenje prevodnosti kože kaže na izredno sproščeno psihosomatsko stanje organizma med meditacijo.

Najpomembneje pa je to, da se trenutni učinki med izvajanjem meditacije z redno prakso vse bolj širijo tudi izven časa trajanja meditacije. Dokazano je, da se pri ljudeh, ki redno meditirajo, izboljšajo odnosi v družini in okolju. Obujajo se srčne kvalitete, razvija strpnost in sočutje. Na vseh življenjskih področjih je opazna večja ustvarjalnost, originalnost in sproščenost, tako pa se izboljša tudi študijski in delovni uspeh.

Meditacija osvobaja živčni sistem napetosti in stresa ter nas vrača k naravnemu in uravnoteženemu reagiranju, usklajenemu z nami in okoljem.
Z redno meditacijo se razvijajo višja stanja zavesti, v katerih vidimo več, podobno kot če splezamo na hrib, vidimo več kot iz doline. Za višja stanja zavesti je značilen poseben način delovanja telesa in duha: ko možgani delujejo bolj usklajeno, je tudi naše razmišljanje bolj zdravo in uravnoteženo. V takih stanjih zaznavamo in uporabljamo več kot le običajnih nekaj odstotkov možganske zmogljivosti, zavest se širi in notranja kapaciteta raste.

Strožja pravila za ekološko pridelano mleko v Ameriki

Ameriško ministrstvo za kmetijstvo je leta 2002 izdalo pravila za ekološko pridelavo, kjer piše, da morajo krave mlekarice imeti možnost proste paše.

Vendar pa nikjer ni pisalo, da je treba te krave dejansko krmiti na paši. Zato je v tem zakonu med letoma 2002 in 2010 nastala velika luknja, za katero trdijo, da so sedaj končno odpravili, saj je Ministrstvo za kmetijstvo izdalo nova pravila in zakone.

Z junijem dalje bodo morale krave mlekarice biti na paši minimalno 120 dni v letu, pri čemer morajo dobiti vsaj 30 % hrane s paše. Manjše ekološke kmetije naj bi to začele izvajati nemudoma, medtem, ko imajo večje malce več časa, da se prilagodijo zakonu.

Pred tem novim zakonom so namreč inštituti za zdravje opozarjali, da takšno početje ni skladno s certifikati, ki naj bi jih ekološko pridelano mleko imelo. Vendar pa je novi zakon pomiril duhove … dokler proizvajalci ne najdejo spet kakšne luknje v zakonu.

V sloveniji za ekološko pridelavo mleka veljajo visoki standardi za dobrobit živali, ki ne smejo biti priklenjene na verigi in imajo v odprtem hlevu 5 m2  prostora, vsaj 180 dni na leto pa se morajo pasti na pašnikih. Ekološke krave morajo hraniti le z ekološko pridelano krmo, prepovedana je uporaba hormonov (za povečanje mlečnosti krav) ter preventivna uporaba antibiotikov in drugih zdravil.

Kemična karantena za ženske

V trenutku, ko ženska prejme potrditev svoje nosečnosti stopijo v veljava štiri železna pravila, ki vodijo njeno življenje v času do poroda: ne kadi, izogibaj se alkohola, jej čim več sadja in zelenjave, prični redno telesno vadbo.

Ta pravila so se v desetletjih trdno vgradila v zavest naše družbe. Toda nova spoznanja o delovanju motilcev hormonov in drugih okoljskih toksinov, kot so npr. težke kovine ali pa pesticidi, nam postavljajo najmanj dve dramatični vprašanji:

1. Ali je zadostno varovanje materinega zdravja le v času nosečnosti?
2. Ali noseča ženska lahko zgolj sama poskrbi za svoje zdravje?

Glede na dejstva, da se okoljski hormoni kopičijo v maščobnem tkivu ženske tudi v času pred nosečnostjo in se v nerojenega otroka sproščajo preko posteljice, v rojenega pa preko materinega mleka, je odgovor na prvo vprašanje negativen. Prav tako pa je negativen tudi odgovor na drugo vprašanje. Ženske danes ne vedo katera hrana prinaša največja tveganja in v kateri vodi se lahko znajdejo okoljski hormoni, niso informirane o področjih bivanja, ki prinašajo večjo verjetnost vnosa okoljskih hormonov, skratka niso podučene, kako znižati svoja in otrokova zdravstvena tveganja na najnižjo možno raven.

V celotnem obdobju rodnosti bi morala biti vsaka ženska temeljito podučena o varnem življenju, celovito informirana o zdravi hrani in biološko neoporečni pitni vodi ter pod posebnim biološkim varstvom, ki mu lahko rečemo tudi »kemična karantena«.

Tak preventivni pristop bi moral poleg svetovanja in osveščanja obsegati tudi obvezen pregled njenega maščobnega tkiva in mleka na vsebnost okoljskih hormonov. Glede na usodne biološke in zdravstvene posledice ter strahotne družbene stroške kontaminacije še nerojenih otrok z okoljskimi hormoni, je to, poleg hitre eliminacije teh strupov iz okolja, edina še možna pot. Svet mora postati varen za človeške zarodke, saj so to najbolj ranljiva človeška bitja.

Zdravniki govore nosečnicam, jejte čim več sadja in zelenjave. Toda zadnja analiza stanja v EU, ki jo je dne 15.10.2008 objavil PAN-EUROPE, je porazna. Skoraj polovica, torej 48% vseh vzorcev sadja, zelenjave in poljščin je kontaminiranih s kar 354 vrstami pesticidov, med njimi prednjači pet pesticidov, ki spadajo med najhujše hormonske motilce, 23 pesticidov pa dosega tako visoke koncentracije, da lahko govorimo že o akutnih tveganjih zastrupitev. Analiza govori, da gre tokrat za 20% povečanje vsebnosti nevarnih snovi glede na stanje pred petimi leti. Obenem je nesprejemljivo, da otroci v vrtcih in šolah dobivajo najcenejšo hrano iz industrijske proizvodnje, ne pa biotsko pridelano, ki jim po vseh načelih zdravja pripada.

Hormonski motilci (HDC-Hormone Disrupting Chemicals) so snovi, ki zmedejo komunikacijo nevroendokrinega sistema in povzročajo hormonske motnje, motnje v razvoju zarodka (npr. nespuščeni testisi in hypospadia), sesutje imunskega sistema, uničijo plodnost in sekundarne moške spolne znake ter posredno sprožajo rakava obolenja, predvsem na razplodnih organih. Pri moškem spolu povzročajo TDS sindrom (Testicular Disgenesys Sindrome), za katerega je značilen upad števila spermijev, padec titra testosterona in rak mod. Pri ženskah pa raka rodil in dojk ter endometriozo. To so popolni strupi, ki delujejo že v koncentracijah, ki so tisočkrat nižje od meje detekcije najsodobnejše analitske kemije. Skratka, v vzorcu jih meritev ne zazna. Njihovo delovanje proučujejo z biomonitoring metodami. Med te strupe spadajo npr. dioksini in PCB-ji, najdemo pa jih v kemičnih gnojilih, pesticidih, barvah, plastiki, oblogah konzerv, detergentih, aditivih in celo v nekaterih farmacevtskih izdelkih.

Bralkam svetujem, da se izogibajo stikov hrane in pijače s plastiko in da jedo hrano, ki izvira nižje na prehranski verigi. Npr. če ste v ribarnici in imate na izbiro tri vrste rib, sardele, osliče ali tune, potem izberite sardele. Zakaj?

V prehranski verigi se strupi biomagnificirajo približno s faktorjem deset na vsak člen prehranske verige. Če ima sardela enoto strupa, potem ima oslič, ki se hrani s sardelami, deset enot, tuna, ki pleni osliče, pa stokrat več enot strupa. Če se odločite za tune, jih boste biomagnificirali v vaših telesih tisočkrat več! HDC prehajajo iz matere na plod preko posteljice in tudi preko mleka s katerim ga doji. Če tehta mati npr. 64 kg in spije dva litra vode na dan, njen otrok pa tehta 8 kg in spije liter vode na dan, nam enostaven račun pove, da otrok na enoto telesne teže prejme štirikrat več strupov kot njegova mati. Ob tem, da še nima dobro razvitega imunskega sistema in hematoencefalne bariere.

Kupujte torej biotsko pridelano hrano, najdite si svojo kmetijo (in še veseli vas bodo) ali pa zakupite svoj vrt in pazite na zdravo vodo. Zaupajte le preizkušenim blagovnim znamkam in verjemite, da boste za svoje zdravje najbolje poskrbeli sami, pa še zastonj je taka preventiva.

Anton Komat, www.ringaraja.net

Plešasti moški imajo manjšo možnost razvoja raka na prostati

Moški, ki začnejo izgubljati lase do njihovega tridesetega leta, naj bi imeli manjše možnost za razvoj raka na prostati.

Raziskava, ki je bila izvedena v okviru Univerze za medicino v Washingtonu je vključevala 2000 moških, ki so bili stari med 40 in 47 let in jim je bila postavljena diagnoza raka na prostati.

Raziskovalci so naredili primerjavo med moškimi, ki so opazili, da so se jim začeli lasje redčiti pred 30 letom starosti in med tistimi, ki se jim lasje do tega leta ni začelo izpadanje las. Primerjali pa so tudi koliko teh moških je imelo tumorje.

Izsledki so tako pokazali, da so imeli tisti moški, ki so izgubili večino las pred 30 letom veliko manjši odstotek tumorjev. Iz tega so nato razvili tezo, da obstaja večja verjetnost, da imajo plešasti moški manjšo možnost, da dobijo tumor na prostati.

Vendar kako je to dvoje sploh lahko povezano? Ti moški imajo namreč večji odstotek testosterona. Večja vrednost tega hormona v mladosti sicer lahko povzroči plešavost, vendar pa lahko moške prav tako obvaruje pred rakom na prostati.

S hrano proti raku

Kot v večini razvitih držav je tudi v Sloveniji rak dojke najpogostejši rak nežnejšega spola. Vsak peti novi primer raka je rak na dojki in le-ta zahteva ogromno žrtev.

V Sloveniji se obolevnost za rakom dojke povečuje že od leta 1950, v osrednji in zahodni Sloveniji pa zboli več žensk kakor v vzhodni. Najučinkovitejša metoda zmanjšanja umrljivosti za rakom dojke je preventiva oziroma zgodnje odkrivanje te bolezni ter pravočasno začetno zdravljenje. Nekateri ugledni zdravniki pa menijo, da bi lahko s pravilno prehrano preprečili celo 50 % raka dojke.

Pri raku dojke je veliko odločilnih dejavnikov (dejavniki tveganja za raka dojke so navedeni v tabeli št. 1). V veljavi je mnenje, da je prehrana najpomembnejša od vseh. Raziskovalci se podrobno ukvarjajo z vprašanji o tem, kako lahko hrana vpliva na dogajanja v celicah, še posebej na estrogen, ki povzroča raka dojke.

Nekaj je jasno že dolgo časa: če se želimo izogniti tej bolezni, se prehranjujmo tako, kot se prehranjujejo ženske v Aziji. Japonke obolevajo za rakom dojke le petino toliko kot Američanke in Evropejke. Pri Japonkah takšni tumorji tudi počasneje napredujejo. Če se preselijo drugam, na primer na Havaje, in začnejo uživati zahodnjaško hrano, se med njimi obolevnost za rakom dojke naglo poveča in doseže stopnjo, kakršna je na Zahodu. Torej ni nič čudnega, če strokovnjaki menijo, da azijska prehrana vsebuje snovi, ki preprečujejo raka dojke, oziroma da zahodnjaška prehrana vsebuje nekaj, kar ga povzroča. Oboje je lahko res. Raziskovalci bodo potrebovali še kar nekaj časa, da bodo odgovorili na vsa ta vprašanja, nekatere skrivnosti pa se že razkrivajo. Ženskam, ki bi se rade izognile raku dojke, lahko z gotovostjo dokažejo, katera živila oziroma jedi jim koristijo in katera lahko škodujejo.

Bistveni estrogen

Tako kot rak maternice in jajčnikov je tudi rak dojke odvisen od hormonov. Kaže, da prevelike količine estrogena pospešujejo razvoj raka. Proti raku lahko torej učinkujejo živila, ki vplivajo na metabolizem ali absorpcijo estrogena. Nekatera zdravila preprečujejo in zdravijo raka dojke tako, da zmanjšujejo učinke estrogena. Izkazalo se je, da lahko veliko živil vpliva na estrogen v telesu na podoben način kot zdravila. Živila, ki nasprotujejo estrogenu, vsebujejo mehanizem za preprečevanje raka dojke. Estrogen je za ženske vse življenje nevaren, zaradi tega je prehrana pomembna tako pred menopavzo kot po njej. Ženske pred menopavzo imajo več estrogena, toda tudi po menopavzi, ko ga jajčniki prenehajo izločati, ga nastaja nekaj v maščobnih celicah, tako da še vedno pomeni nevarnost za nastanek raka dojke.

Nekateri znanstveniki sumijo, da količine estrogena, ki so v telesu v mladosti, lahko povzročajo raka dojke v poznejših letih. Zaradi tega je pravilna prehrana v mladosti pomembna zaščita. Od estrogena je tudi odvisno, ali se bo rak dojke ponovil ali bo metastaziral. Zaradi tega je zelo pomembna prehrana, ki uravnava estrogen, tudi če se je rak dojke že pojavil.
Nekatere sestavine v živilih lahko na celice raka dojke vplivajo neposredno toksično, druga živila, na primer različne maščobe, pa lahko spodbujajo rast raka.

Hrana, ki varuje

Nekatera živila pospešujejo odstranjevanje estrogena iz telesa in spodbujajo metabolizem le-tega. Tak učinek imajo sestavine v zelju, brokoliju, cvetači, ohrovtu, listih gorjušice, repi in brstičnem ohrovtu. Raziskava na Institute for Hormone Research v New Yorku je pokazala, da specifični indoli, ki jih lahko najdemo v rastlinah križnicah, pospešujejo procese, v katerih telo inaktivira ali izloča estrogen, ki lahko povzroča raka dojke. Da bi dosegli večji učinek, moramo uživati zelenjavo surovo ali le malo pokuhano. Kuhanje namreč indole uničuje in tako zmanjšuje njihov protiestrogenski in protirakav učinek.

Če nevarnost raka dojke zmanjšujemo z zniževanjem koncentracije estrogena v krvi, lahko poskusimo tudi s pšeničnimi otrobi. Le-ti vsebujejo nekaj, česar drugi otrobi ne premorejo in lahko zelo znižajo koncentracijo estrogena v krvi. Vlaknine v pšeničnih otrobih so zelo netopne in bakterije v debelem črevesu imajo dovolj hrane. Zato pride skozi kompleksne nize bioloških procesov v krvni obtok manj estrogena. Količino vlaknin, ki se je pokazala za učinkovito, lahko dobimo v 55 g otrobnih kosmičev ali v šestih žlicah pšeničnih otrobov na dan.
Uživanje fižola nas lahko obvaruje pred rakom dojke, in sicer verjetno zato, ker fižol vsebuje fitoestrogene, ki pomagajo zavirati delovanje estrogena, kateri povzroča raka. V fižolu je še več drugih sestavin, ki zavirajo raka, tudi proteaznih inhibitorjev ter fitatov.

Tudi soja vsebuje snovi, ki lahko vplivajo na količino estrogena. Te snovi neposredno zavirajo rast rakavih celic ter tako zmanjšujejo nevarnost za raka dojke pri ženskah vseh starosti. Sojino zrno je po kemični sestavi zelo podobno zdravilom, ki jih dajejo nekaterim ženskam, da bi preprečili nastajanje raka dojke ali njegovo širjenje. Zdi se, da soja varuje. To velja za sojo v zrnju, za sojin protein, za sojino mleko, miso, tofu in tempeh, ne pa za sojino omako ali za sojino olje.

Morska hrana, še posebej plave ribe, lahko pomaga ustaviti raka dojke. Uživanje ribjega olja pomaga ustaviti širjenje (metastaziranje) raka dojke. Ribje olje namreč preprečuje rakavim celicam, da bi se naselile na novih mestih; zaradi tega ne morejo napraviti novih kolonij celic ali metastaz. Obstajajo še novi dokazi, da so starejše ženske, ki jedo malo živil z vitaminom D, v večji nevarnosti, da zbolijo za rakom dojke. To bi lahko služilo kot dokaz, da ribe varujejo pred rakom. Plave ribe so namreč polne vitamina D. Dr. Garland z University of California v San Diegu je ugotovil, da vitamin D, ki ga užijemo s hrano, pomaga varovati pred postmenopavzalnim rakom dojke pri ženskah, starejših od 50 let, ne pa tudi mlajših. Ženske moramo na dan zaužiti najmanj 400 IE (10 μg) vitamina D. Najboljši vir vitamina D pa so plave ribe (vsebnost vitamina D v posameznih živilih je prikazana v tabeli št. 2).
Uživati moramo sadje in zelenjavo, ki vsebujeta veliko vitamina C, saj vitamin C nevarnost za raka dojke zelo zmanjša (vsebnost vitamina C v nekaterih živilih je prikazana v tabeli št. 3). Izkazalo se je, da je uživanje premajhnih količin vitamina C celo bolj škodljivo kot uživanje premastne hrane.

Pretirano uživanje maščob lahko vpliva na širjenje in ponovni pojav (recidiv) raka dojke ter zmanjšuje možnost za preživetje. Nekatere raziskave kažejo, da se z večjimi količinami maščob povečuje tudi nevarnost razširitve raka v pazdušne bezgavke, torej njegovo širjenje. Čim več maščob uživamo, večjo možnost za umrljivost zaradi raka dojke. Morda je prav prehrana z malo maščob pri Japonkah razlog za to, da imajo v petletnem obdobju za 15 % večje možnosti za preživetje kakor Američanke. Kaže, da je stopnja nevarnosti odvisna tudi od vrste maščobe. Zdi se, da so najbolj škodljive nasičene živalske maščobe in omega-6 maščobne kisline, ki se nahajajo v koruznem, sončničnem olju in olju oljne repice ter v masti in margarini. Nasprotno pa se zdi, da omega-3 ribje olje in oljčno olje zavirata rast raka dojke. Pri ženskah iz Sredozemlja, ki uživajo veliko oljčnega olja, je obolevnost za rakom dojke majhna, podobno je pri Japonkah, ki uživajo veliko ribjega olja in malo živalskih maščob. V deželah, kjer jedo veliko živalskih maščob, je tudi rak dojke pogostejši.
Če imate raka dojke, bi morali biti zelo previdni pri uživanju maščob, še posebej sira, masla in mesa. Te maščobe lahko spodbudijo recidiv raka, ki je bil predhodno operativno odstranjen.

Kako se zaščititi

Starodavno izročilo, da imajo živila različne farmakološke lastnosti, ki jih je mogoče uporabljati za ohranjanje in vračanje zdravja, se zdi kot narodopisna zanimivost, za katero pa ni trdnih znanstvenih dokazov, kakršne terjamo v 21. stoletju. Toda ko zadevo pogledamo pobliže, je podoba drugačna. Svetovne raziskave zdravilnih lastnosti hranil niso brez vrednosti. Iz njih nastaja pomembno znanstveno gradivo, s katerim se ukvarjajo številni vodilni znanstveniki in zdravniki. Rojevajo se pomembna spoznanja o zdravilnih lastnostih živil v zvezi s preprečevanjem in zdravljenjem številnih bolezni, med drugim tudi raka oz. tako imenovane kuge 20. stoletja, ki se širi zaradi neznanja, nespameti in pri nekaterih zgolj zaradi nesrečnih genetskih kombinacij v telesu.

Najboljši recept, kako naj se zaščitimo in izognemo raku dojke, je naslednji:
Prehranjujmo se tako, kot so se včasih prehranjevale Japonke: 225 g sadja, 255 g zelenjave, 85 g soje (največ v obliki tofuja), 100 g rib in zelo malo mesa, mleka in alkohola na dan. Omembe vredni kot preventiva pred rakom dojke in tudi kot sredstvi, ki veljata za uspešni pri zdravljenju raka dojke, pa sta še dve medicinski gobi, in sicer čaga in reishi. Pripravke iz teh dveh gob lahko pri nas kupimo v obliki prehranskih dopolnil, bodisi kot hladno stiskani jedilni olji, kot tinkturo bodisi zmlete v posušeni obliki.

Dejavniki tveganja za raka dojke

• Spol: Čeprav za rakom dojke zbolijo tudi moški, je bolezen stokrat pogostejša pri
  ženskah.
• Starost: Čim starejša je ženska, večja je nevarnost, da zboli za rakom dojke. Tri
  četrtine bolnic so starejše od 50 let.
• Prejšnji rak dojke: Ženske, ki so se že zdravile zaradi raka dojke, so dva- do trikrat
  bolj ogrožene, da bodo ponovno zbolele za rakom, bodisi na isti dojki, če ni bila v
  celoti operativno odstranjena, bodisi na drugi.
• Nekatere benigne spremembe v dojki: Ogroženost je odvisna od vrste sprememb
  in je največja pri tistih z atipično hiperplazijo.
• Rak dojke v družini: Ženskam, katerih sorodnica prvega kolena (mati ali
  sestra) je obolela za rakom dojke, grozi dva- do trikrat večja nevarnost, da bodo zbolele tudi
  same. Nevarnost je še večja, če sta mati ali sestra zboleli mladi in/ali na obeh
  dojkah. Tako je sorodnica bolnice, ki je pred menopavzo zbolela za rakom obeh
  dojk, kar devetkrat bolj ogrožena, da bo zbolela za to boleznijo.
  Starost ob prvi in zadnji menstruaciji: Z rakom dojke so bolj ogrožene ženske,
  ki so dobile prvo menstruacijo pred 11. letom, izgubile pa so jo starejše, po 50.
  letu starosti.
• Rodnost, starost ob prvem porodu in število porodov: Za rakom dojke več zbolevajo ženske, ki niso nikoli rodile, in tiste, ki so prvič rodile po 30. letu.
• Kontracepcijske tablete in hormonski nadomestki za lajšanje menopavznih
  težav: Oboji zmerno večajo nevarnost raka dojke, kontracepcijske tablete le v
  obdobju jemanja, zdravljenje menopavznih težav pa po več letih jemanja.
• Debelost: Pomemben dejavnik tveganja po menopavzi, ker v maščevju nastajajo
  spolni hormoni.
• Alkohol: Ženske, ki dnevno popijejo 30 do 60 g alkohola, so 1,4-krat bolj ogrožene
  z rakom dojke kakor abstinentke.

Živila, bogata z vitaminom D

Živilo / Mednarodne enote (IE) na 100 g (za mg množi z 0,0025)
Jegulje / 4700
Slaniki / 1500
Sardele / 1500
Sledi (sveže) / 1000
Losos, rdeči / 800
Losos, rožnati / 500
Skuše / 500
Sledi, vložene / 225
Tuna / 200
Mleko (nemastno, polmastno, polnomastno, 225 ml) / 100

Živila, bogata z vitaminom C

Živilo / mg na obrok
Peteršilj (100 g) / 172
Gvajava (1 sadež) / 165
Rdeča sladka paprika (1 plod) / 141
Dinja (pol sadeža) / 113
Vložena paprika (115 g) / 107
Zelena sladka paprika (1 plod) / 95
Papaja (polovica sadeža) / 94
Jagode (sveže, 140 g) / 84
Brstični ohrovt (6 plodov) / 78
Grenivkin sok (iz enega sadeža) / 75
Kivi (1 sadež) / 74
Pomaranče (1 sadež) / 70
Paradižnik (kuhan, 225 g) / 45
Pomarančni sok (iz tetrapaka ali iz koncentrata, 115 ml) / 52
Brokoli (kuhan, 85 g) / 49
Paradižnikov sok (225 ml) / 45
Grenivke (polovica sadeža) / 42
Brokoli (surov) 85 g / 41
Cvetača (surova) 85 g / 36
Grah (zeleni, surov, 85 g) / 31
Ohrovt (kuhan, 85 g) / 27

Bara Hieng, revija Karma plus

Čiščenje debelega črevesja in post

Večina zdravstvenih težav je posledica nakopičenih stresnih stanj, ki telo postopoma bremenijo, dokler ne zboli. Stresa pa ne povzročajo le pritiski v službi, konflikti doma in neprijetni dogodki, ampak tudi škodljive snovi iz hrane, vode in zraka.

Tako povprečen človek, ki se prehranjuje z običajno pridelano hrano, dandanes na leto zaužije kar 5 kg prehranskih aditivov in 4,5 litrov pesticidov in herbicidov, s katerimi sta bila škropljena sadje in zelenjava (po Holfordu, 2006). Zaužije tudi veliko nitratov, hormonov, antibiotikov, svinca, aluminija in številnih drugih škodljivih snovi. Škodljivi učinki omenjenih snovi se kopičijo in se le redko kdaj pojavijo takoj. Čeprav je človeški organizem opremljen s čudežnimi “mehanizmi” za razstrupljanje številnih škodljivih snovi, postajajo ti mehanizmi preobremenjeni in ne uspejo opravljati svoje funkcije in človek zboli. Če želimo, da do tega ne pride, moramo več pozornosti nameniti temu, kakšno hrano jemo, kakšno vodo pijemo, v kakšnem okolju živimo in kakšna je naša miselna naravnanost. Vendar tudi če se trudimo jesti ekološko pridelano hrano in pijemo filtrirano vodo, je naše fizično in socialno okolje tako zelo onesnaženo, da naše bitje kliče po čiščenju in obnavljanju.

Post kot fizično in duhovno čiščenje

Narava nam je dala možnost povsem naravnega in nebolečega čiščenja, in to je post. Post je tako fizično kot duhovno čiščenje strupov, odpadnih snovi in oblog, je neke vrste feng shui v lastni hiši. Post je nekaj neškodljivega in je priporočljiv za vse ljudi, stare nad 30 let, ki so zdravi, in sicer enkrat do dvakrat letno. Najbolj priporočljivo je post opraviti spomladi in jeseni. Za tiste, ki pa že imajo razvite določene bolezni in dovolj zalog, pa še pogosteje, vendar pod strokovnim vodstvom.

Post pomeni, da ničesar ne jemo, ampak le pijemo, bodisi čaje, zelenjavne ali sadne sokove in vodo, tudi če nismo žejni. Post ni isto kot dieta! Stalne diete povzročajo, da je telo v stalnem stresu in kopiči snovi v telesu ter si dela zalogo za naslednje “sušno obdobje”, namesto da bi jih porabljalo. Zato kilograme, namesto da bi jih zgubljali, pridobivamo. Pri postu pa gre za čiščenje, katerega posledica je tudi dolgoročna izguba kilogramov, če se seveda po njem prehranjujemo zmerno in zdravo.

Čiščenje debelega črevesja – nujni spremljevalec posta

Za post je bistveno redno čiščenje debelega črevesja, saj v nasprotnem primeru post ni tako učinkovit. Ne samo to, strupi, ki se začnejo sproščati med postom, in odpadne snovi, ki zastajajo v črevesju, lahko povzročijo samozastrupitev organizma. Najbolj preprosta načina za rešitev tega problema sta klistiranje in hidrokolonska terapija. Hidrokolonska terapija (HKT) ali preprosto “kolonik” je čiščenje debelega črevesja s filtrirano vodo, ki jo s pomočjo naprave skozi zadnjično odprtino spuščamo v črevesje. Gre za neboleč poseg, ki ga kombiniramo z masiranjem trebuha in dihanjem. S HKT odstranjujemo staro blato, ki se je nabralo v stenah črevesja (in ki povzroča toksikacijo – zastrupljenost) ter različne zajedavce.

Zajedavci ali paraziti se pogosto naselijo v naše telo in še dodatno zastrupljajo naš organizem.
Parazite delimo na mikroskopsko majhne parazite – protozoe (enocelične parazite) – in s prostim očesom vidne helminte (črve), ki jih delimo na gliste in trakulje. Se zelo hitro razmnožujejo in izločajo strupe, ki jih mora organizem nevtralizirati. Paraziti lahko povzročajo različne težave: napenjanje, lakoto, slabokrvnost, zadrževanje vode, pomanjkanje železa, v skrajnih primerih pa lahko poškodujejo sklepe, kar vodi v tendenco za nastanek artritisa ali pa škodljivo vplivajo na živčni sistem.

Hidrokolonska terapija in klistiranje

V telesu imamo več čistilnih sistemov: pljuča, ledvice, koža, jetra in črevesje. Če debelo črevo ne opravlja svoje funkcije oziroma je njegova vsebina preveč toksična, potem morajo nalogo čiščenja prevzeti ostali čistilni sistemi. To lahko povzroči, da so preobremenjeni, kar vodi v različne bolezni in obolenja. S hidrokolonsko terapijo očistimo celo debelo črevesje in mu pomagamo, da spet opravlja svojo funkcijo in s tem razbremeni ostale sisteme. Hidrokolonska terapija ne uničuje črevesne flore, ampak nasprotno z njo izboljšamo možnosti za razvoj koristnih črevesnih organizmov. Poleg tega se okrepi delovanje peristaltike in spodbudi delovanje črevesja v nasprotju z odvajali.

Zdravili učinki hkt

Zaradi strupov v črevesju, gnitja in delovanj zajedavcev se lahko razvijejo tako črevesna obolenja kot tudi različne težave in bolezni. Če navedemo le nekatere, ki jih omenjajo izkušeni terapevti: Addisonova bolezen, alergije, anevrizma, artritis, astma, Brightova bolezen, bolečine v hrbtu, bule, črevesni zajedavci, debelost, diabetes, davica, driske, glavobol, hipoglikemija, hemoroidi, katar nosu, kožne bolezni, menstruacijske težave, bolezni ledvic, jeter, srca, vranice, pljuč, limfnih žlez, mlečnih žlez, nespečnosti, oslabitev veznega tkiva, otekanje, povečanje mod, prehladi, psihične (čustvene) motnje, rak (na črevesju, prostati in drugod), seneni nahod, tuberkuloza, težave z očmi, ušesi, mehurjem, s prebavili, z nadledvično žlezo, utrujenost, viseč trebuh, visok ali nizek krvni tlak, vnetje grla, slepega črevesa, zadah iz ust, zaprtje, zlatenica, živčnost itd. S HKT in postom, posebno če je povezan s spremembo škodljivih življenjskih navad (pri čemer ne mislimo samo na gibanje, zdravo prehranjevanje, ampak tudi na način razmišljanja, odnose, učinkovito reševanje problemov itd.), lahko preprečujemo nastanek vseh omenjenih bolezni.

HKT je koristna pri večini bolezni, vendar pa je ni priporočljivo izvajati 6 mesecev po operaciji črevesja, pri cirozi, po infarktu, pri težjih srčnih obolenjih, akutnih vnetjih črevesja (vnetje slepiča), nosečnosti, ulkusnem kolitisu, Crohnovi bolezni in tumorju v rektalnem predelu črevesja.

Post – osvoboditev duše

Kot smo že omenili, obstaja več vrst posta: samo z vodo, s čaji, s sadnimi in zelenjavnimi sokovi. Priporočamo post s sadnimi in zelenjavnimi sokovi, čaji in pitjem vode. Pri tem je pomembno, če gre za sveže iztisnjene sokove, da jih razredčimo in precedimo, tako da ne vsebujejo nikakršnih trdih delcev. Med postom je nujna fizična aktivnost, po možnosti na svežem zraku, tako da ohranjamo ali celo pridobivamo mišično maso. Takšen post je priporočljiv za vse in ga lahko prilagodimo tudi različnim vrstam bolnikov. Telo dobi vse potrebne snovi, energijo pa črpa iz svojih zalog, tako da se lahko notranji organi spočijejo, prečistijo in obnovijo.

Poleg fizičnega čiščenja pa se med postom dogaja tudi duševno in duhovno čiščenje. Ko se postimo, postopoma plast za plastjo prodiramo globlje in čistimo svoje tkivo in celice, v katerih so zapisana tudi naša čustva in duhovna stanja. Tako skozi čiščenje odpadnih snovi čistimo tudi čustvene blokade in zastoje. Poleg tega se med postom čistijo tudi možgani in naše misli. Ne samo to, med in po postu se nam razširi zavest in pogosto dobimo uvide v svojo preteklost, sedanjost ali prihodnost.

Ljudska modrost pravi, da je hrana povezava telesa z dušo. Če se za nekaj časa odpovemo hrani, ima duša možnost, da se osvobodi in jo lahko bolj jasno začutimo kot samostojno entiteto.

Dr. Helena Jeriček, soc. ped.,
in Drago Klanšček, univ. dipl. ing, dipl. kolonhidroterapevt

« Previous Page