Nenavadna vremenska poročila z obeh polov

Indikatorji še naprej kažejo neprijetne in nepričakovane trende, ki nakazujejo da lahko vsekakor pričakujemo spremembe na Zemlji.

Južni pol je letos doživel najtoplejše leto od leta 1950, ko so začeli nadzorovati določene spremenljivke. Severni pol pa je doživel nepričakovani dež v aprilu.

David Phillips, klimatolog pri skupine Enviroment Canada, je izjavi, da je njegova služba dokaj čudne narave, saj se ukvarja z divjimi in nenavadnimi vremenskimi pojavi. Vseeno pa ga je presenetil dež sredi aprila na severnem polu, saj so plohe za to območne značilne šele julija ali avgusta.

Phillips je prav tako izjavil, da več kot 50-letna zgodovina nadzorovanja vremena na polih Zemlje še ni nikoli doživela dežja aprila. Ta nenavadni pojav je zato morda indikator prihodnjih sprememb, ki se bodo zgodile na arktičnih polih zaradi vedno toplejših temperatur.

Po podatkih bi naj tako bilo lansko leto najtoplejše leto, ki ga je Zemlja doživela v našem času.

Preteklost Antarktike razkriva našo prihodnost

Znanstveniki, ki so sodelovali v ekspediciji ‘Wilkes Land Glacial History’, so se pred kratkim vrnili domov z 2000 metrov sedimentov jedra pokrajine Wilkes,  del Antarktike, ki se nahaja južno od Avstralije. Upajo, da jim bodo sedimenti pomagali pri pridobitvi podatkov o globalnih klimatskih spremembah.

Klimatski podatki, ki so jih odbili z sedimentov jim bodo pokazali kakšna je bila preteklost Antarktike. Do sedaj so že ugotovili, da Antarktika pred 53 milioni let ni bila pokrita z ledom, kot je danes, ampak je imela toplo, sub-tropsko podnebje, kjer so nivoji ogljikovega dioksida za kar desetkrat presegli današnje.

Vendar pa je v zadnjih 400.000 letih Antarktika doživela veliko sprememb, ki so jo preoblikovale v masivno ledeno pokrajino kot je danes. Takšna sprememba se je geološko gledano zgodila v relativno kratkem času. Zato se znanstveniki sprašujejo, kako se je to lahko zgodilo in ali lahko iz tega dogodka pridobimo kakšne koristne informacije.

Znanstveniki v zbranih sedimentih namreč vidijo ogromen potencial, saj jih lahko dobesedno berejo kot knjigo. Ta knjiga pa jih pelje 53 milijonov let nazaj v preteklost.

Pokrajina Wilkes je ena izmed klimatsko najbolj občutljivih delov planeta. Zaradi tega so znanstveniki lahko pridobili prvič dobljene podatke o tanjšanju in debelenju snežne oddeje in njen efekt na planetarni nivo vode.

Do sedaj so že ugotovili, da se je dejansko taljenje ledenikov začelo že pred 10.000 leti. To pa je koristen podatek, saj so takšni podatki koristni za nadaljne raziskave o prihodnosti našega planeta. Z njimi lahko bolj učinkovito izdelajo klimatske modele, ki so potrebni za napoved prihodnosti vremena na Zemlji.

Tudi žabam grozijo podnebne spremembe

Žabam zaradi klimatskih sprememb morda grozijo težki časi, saj se ne morejo tako hitro prilagoditi na spremembe temperature.

Znanstveniki, ki so zadnje desetletje zbirali podatke paglavcev iz 50,000 območij, kaže na to, da dvoživke ležejo svoja jajca prej, zaradi višjih temperatur.

Žabe se bodo tako morale preseliti višje proti severu, saj se drugače ne bodo znale spopasti z urbanim okoljem in višjimi temperaturami. To pomeni, da bo vsako leto umrlo na milijone žab pod kolesi avtomobilov, prav tako pa jim bo zaradi izsušitev mokrišč in vse več urbanih področij zmanjkovalo prostora za bivanje, zaradi česar jih bo umrlo še več.

Podatki tako kažejo, da bi se morali paglavci v prihodnjih desetletjih izleči 30 dni prej, vendar pa njihova prilagodljivost za enkrat tega še ne zmore, saj se lahko paglavci izležejo le maksimalno 7 dni predčasno, da lahko preživijo.

Seveda pa to ne pomeni le problema z žabami, ampak tudi z insekti, s katerimi se žabe prehranjujejo, saj bo število teh v prihodosti posledično naraslo, ali pa ravno obratno, če se žabe prilagodijo na nove razmere, lahko se lahko zmanjša število žuželk zaradi prevelike populacije žab na določenih področjih.

Vse kaže, da karkoli naredimo, se nekje zopet podre nek drug sistem, in nas narava kar naprej opozarja, nej ne posegamo toliko vanjo, vendar nas očitno to ne izuči veliko.

Uriniranje v javnosti?

En izmed načinov, kako opozoriti javnost na zelo resen problem, ki je velikokrat prezrt je dobra reklama – v tem primeru uriniranje v javnosti.

Vozila v prostem teku so odgovorna za nešteto dodatnih emisij toplogrednih plinov in ostalih polutantov. Poleg dejstva, da je takšno početje skrajno nekoristno v večini primerov, pa je glavni problem to, da vozniki ne pomislimo, da smo morda preleni, da bi enostavno ugasnili avto medtem ko ta ni v pogonu.

Res je, da je morda malce težje ta problem predstaviti javnosti, vendar pa je potrebno nekje začeti. Zakaj torej ne z kratko ampak jedernato reklamo?

Z Auro nad ozonsko luknjo

NASINI raziskovalci uporabljajo satelit AURA, da bi lahko določili sezonski napredek ozonske luknje, ki se je razvila nad Antarktiko. Do sedaj so ugotovili, da je ta luknja manjša, kot pa je bila v prejšnjih letih.

Ocena velikosti ter debeline ozonskega plašča, ki jo je podala NASA leta 2005, temelji na opazovanjih ozona s satelita Aura, katerega so izstrelili leta 2004.

Letos je ozonska luknja tako merila 15 milijonov kvadratnih kilometrov v vrhuncu sezone med septembrom in oktobrom. Leta 1998 pa je ozonska luknja merila več kot 16 milijonov kvadratnih kilomatrov, kar je bilo do sedaj največje izmerjeno povprečje.

Sicer je res, da to pomeni nek napredek, vendar pa je misel na to, da je pred letom 1985 ozonska luknja merila le 6 milijonov kvadratnih kilometrov, še vedno dokaj zastrašujoča kar se tiče naše prihodnjosti.

Ozonski plašč, ki varuje Antarktiko ima skozi vse leto sezonske padce in vzpone, vendar pa to ti vzponi in padci od prvega satelitskega merjenja leta 1979 postali vse večji. Klorirane in bromirane kemikalije, ki smo jih proizvedli ljudje, so vodile v uničenje ozona v stratosferi. Z mednarodnim dogovorom, so bile te kemikalije prepovedane leta 1995, zato je k sreči nivo teh kemikalij v atmosferi nekoliko upadel.

Še en pomemben faktor, ki vpliva na količino ozona, ki ga uničimo vsako leto, pa je je temperatura zraka v atmosferi. Medtem ko so temperature na tleh nekaj let hladnejše kot ponavadi, pa hladnejše temperature v stratosferi tanjšajo ozonski plašč.

Leta 2005 je bila ozonska luknja tako za več kot 600,000 kvadratnih kilometrov večja kot pa v obdobjih, ko je bilo leto z normalnimi temperaturami, saj je bilo to leto hladnejše od ostalih. V zadnjem desetletju pa se je ozonska luknja skrčila le dvakrat; to je bilo leta 2002 in 2004, saj sta bili ti dve leti toplejši od ostalih.

Znanstveniki poleg omenjenih dejavnikov nadzorujejo tudi koliko ozona je v atmosferi, upoštevajoč razdaljo od tal do vesolja. Ta količina bi se naj od leta 1980 razpolovila. S takšnimi in podobnimi raziskavami lahko znanstveniki nadzorujejo katere kemikalije so vpletene v uničenje ozona, kar je izrednega pomena za prihodnost Zemlje.

Busheva administracija zavirala raziskave

NASA namerava do leta 2015 povečati financiranje za raziskave, ki obsegajo podnebne spremembe kar za 62%, da bi nadoknadila, kar je bilo zamujeno med Bushevo administracijo.

Tako so pri NASI naznanili povečanje sredstev znanstvenikom, ki raziskujejo klimatske spremembe, čeprav je to v bistvu le neke vrste korekcija dramatičnega znižanja proračuna, ki ga je ukazala Busheva administracija.

Vseeno pa bo le NASIN Earth Science Division dobil 2.4 miljarde dolarjev v naslednjih petih letih, ostali NASINI sektorji pa bodo za enkrat morali še počakati.

Trenutno ima NASA v orbiti 13 satelitov, vendar pa je le eden izmed njih presegel svojo življensko dobo. In to je razlog, zakaj bi lahko v prihodnje NASA igrala manjšo vlogo v prihodnosti, če ji nebi namenili več sredstev. Subvencija bo tako omogočila nadgradnjo zastarelih sistemov, inovacije ter nadomestitve. Omenjena divizija bo sedaj lahko izvedla deset novih misij, pri katerih bodo zbirali informacije glede pokritosti ledu, temperatur ocenanov, ozonske luknje ter vprašanja koliko CO2 se sprosti zaradi človeških vplivov.

Res je, da so te stvari morda bile za nas dokaj nevidne, vendar pa je moral biti to za NASO velik udarec, saj je Busheva administracija zavirala dostop do podrobnih podatkov, ki so bistveni za naše razumevanje današnjega sveta.

Avatar ekološko osvešča

Verjetno že mnogi težko pričakujejo film Avatar na dvd ploščku. Pred nedavnim pa so ustvarjalci filma podali izjavo, da bo dvd posvečen tudi okoljevarstvenim problemom.

Glede na to, da je film Avatar požel ogromno slave in hvale, je to odlična zamisel, saj bodo tako lahko probleme, s katerimi se soočamo danes predstavili veliko širšemu občinstvu.

Vsi tisti, ki ste si Avatar že ogledali, ste verjetno že v njem zasledili neke vrste okoljevarstveno sporočilo filma. To pa je razburilo mnogo nasprotnikov varstva okolja, ki se na vse pretege trudijo, da bi nas ‘obvarovali’ pred Al Gore-om ter podnebnimi znanstveniki, ki po njihovi logiki želijo obogateti z zavajanjem ljudi.

James Cameron, režiser filma Avatar, je na te očitke, ki trdijo, da bi naj bil Avatar anti-Ameriška propaganda o globalnem segrevanju tako, da namerava izdati neke vrste doma narejeno video različico Avatarja z ekološko tematiko. Njegovo sporočilo je namreč bilo, da je sam manj zainteresiran za služenje denarja za sam film, ter bolj osredotočen na reševanje sveta, da bodo njegovi otroci imeli še vedno imeli dom, ko bodo odrasli.

Ozonska luknja

Verjetno je skoraj vsem že jasno, da ozonska luknja ne bo kar tako hitro izginila, če sploh kdaj bo. Zato je dobro, da vemo čim več o tej problematiki, saj nam je potem veliko bolj jasno, kako zmanjšati tveganje. Zato bomo danes razjasnili, kaj ozonska plast in ozonska luknja pomenita.

Ozonska plast je del Zemljine atmosfere, ki vsebuje dokaj visoke koncentracije plina imenovanega ozon (O3). Dokaj visoke pomeni nekaj delcev na milijon, kar je še vedno veliko večja vrednost, kot pa v nižjih delih atmosfere, vseeno pa manjša kot v glavnih komponentah atmosfere.

Čeprav je torej ta koncentracija ozona v tej plasti na nek način majhna, pa je vseeno bistvenega pomena za življenje, saj absorbira biološko nevarno UV sevanje sonca. Debelost ozonskega plašča, to pomeni količina ozona v stolpcu, je različna po celem svetu. Na področju ekvatorja je ta dokaj majhna, vendar pa se odebeli, ko se pomikamo proti poloma. Prav tako niha tudi z letnimi časi – v spomladanskih mesecih je ta plast debelejša, v jesenskih pa tanjša.

Tanjšanje ozonske plasti je relativno nov pojem, katerega smo uvedli v zadnjih nekaj desetletjih, ko so znanstveniki začeli odkrivati posledice modernizacije. S tem pojmom torej opišemo opazovano izgubo ozona v stratosferi v zadnjih petdesetih letih, česar posledica je ozonska luknja. Ta zajema tako enakomerno tanjšanje ozona na ekvatorialnem delu, kot tudi katastrofalne pomladanske padce na polih, kar imenujemo ozonska luknja.

« Previous Page — Next Page »