Jesenske gobe

Jesen je čas, ko se na našem krožniku znova znajdejo gobe – eden najslastnejših sadežev, ki jih ponuja gozd. Gobe ali glive so rastline brez klorofila. Hranijo se zajedavsko ali pa so gniloživke. Telo gob imenujemo micelij. Sestavljajo ga nitke, imenovane hife. Poznamo preko 70.000 vrst gob.

Gobe in zdravje

Gobe so koristne za organizem, saj vsebujejo številne vitamine, tudi riboflavin, tiamin in niacin, ki koristijo koži in živčevju. Poleg vitaminov skupine B (zlasti B1, B2 in B3) vsebujejo gobe vitamina C in D, gobe izrazitih barv pa tudi betakaroten oziroma vitamin A. Minerali v gobah, železo, baker, kalij, kalcij, magnezij natrij, cink in selen in fosfati skupaj z obilico vode (80 odstotkov), vlaknin in rastlinskih beljakovin, nekaj sladkorja (osem odstotkov) ter minimalno količino maščob (en odstotek) skrbijo za to, da so gobe zdrav in uravnotežen obrok. Kljub temu da so tudi zdrave, da omamno dišijo in da je njihov okus naravnost božanski, velja tako pri nabiranju kot tudi pri uživanju gob previdnost. Gobe so težko prebavljive, zato jih je bolje uporabljati za prilogo kot za glavno jed. Če jih pripravljate kot osnovo obroka, bodite zmerni pri količini (odrasla oseba lahko v enem obroku zaužije največ 1/2 kg gob) ter ne jejte obroka pozno popoldan ali zvečer. Preden ponudite novo vrsto gobe, ki jo slabo poznate, vsej družini, jo najprej poskusite sami. Še posebej otrokom naj gob ne bi ponujali vsevprek in v prevelikih količinah. Okus in aromo bodo ohranile le gobe, ki so dovolj sveže. Skladiščimo jih na hladnem, največ do 5 dni. Mnogih gob pred pripravo ne peremo. Namesto tega jih skrtačimo z mehko kuhinjsko krtačko ali pa jih previdno obrišemo z vlažno kuhinjsko krpo. Pri čiščenju užitnih gob odstranimo vse luskice, kožice, vse trde in olesenele dele.

Jesenske užitne gobe

Navadna lisička (Cantharellus edulis)

Je ena najbolj priljubljenih znanih užitnih gob, ki rastejo pri nas. Značilna trobentasta oblika in zlata barva poskrbita za to, da je ni lahko zamešati s katero od strupenih vrst gob. Lisička je redko črviva, v hladilniku pa zdrži dlje kot druge gozdne (negojene) gobe. Lisičke rade rastejo na tleh, pokritih z mahom. Za sušenje niso primerne.

Užitni goban (Boletus edulis)

Užitni goban ali jesenski jurček je ena najbolj iskanih užitnih gob. Na spodnji strani, pod klobukom, nima lističev, ampak cevke, v katerih se razvijajo spore. Starejše gobe so pogosto črvive. Mlade jurčke lahko uživamo tudi surove. Užitni goban je lahko zamenjati z žolčastim gobanom (Boletus felleus). Razlikujemo ju po betu – bet žolčastega gobana je manj trebušast. Žolčasti goban se razlikuje tudi po okusu, ki je zelo grenek.

Orjaški dežnik (Lepiota procera)

Širok je tudi do 40 cm, zato orjaški dežnik velja za eno največjih gob pri nas. Ko goba poganja iz zemlje, je podobna paličici za boben. Kasneje se klobuk odpre. Orjaški dežnik je zelo okusna goba, še posebej prija pečen. Da ga ob nabiranju ne bomo zamenjali z neužitnimi ali strupenimi vrstami, ga, preden ga utrgamo, rahlo ranimo. V primeru, da meso pordeči, je goba strupena. Orjaški dežnik raste na jasah in gozdnih obronkih.

Velika tintnica (Coprinus comatus)

Velika tintnica ali bela črnivka je okusna užitna goba, vendar le, ko je mlada. Pri nabiranju moramo paziti, saj se hitro razlije v črnilu podobno tekočino, polno trosov. Najdemo jo na kompostnih kupih in na grobljah.

Strupene gobe

Med jesenskimi gobami so pogoste strupene gobe:  pegasta mušnica, obročkana govnarica, grenki goban in še mnoge druge. Ker je zaužitje strupenih gob lahko usodno, je treba biti pri nabiranju še posebej previden. Učinki zaužitja strupenih gob se pri nekaterih vrstah gob ne pokažejo takoj po zaužitju. Včasih se bljuvanje in driska pojavita šele po več dnevih, kar pomeni, da je bil strup dolgo v telesu, zaradi česar so njegovi učinki še bolj pogubni. Najbolje je, da uživate le tiste gobe, ki jih tudi sami dobro poznate. Goba je lahko strupena tudi zato, ker je zrasla v kontaminiranem okolju. Gobe so namreč nagnjene k temu, da iz prsti skrbno srkajo vse sestavine, tudi tiste, ki so človeškemu organizmu lahko nevarne. Uživajte le gobe, ki so zrasle v neokrnjenem naravnem okolju. Nosečnice naj gobe v celoti črtajo z jedilnika.

Vlaganje in sušenje gob

Za dolgotrajno uporabnost lahko gobe sušimo ali pa jih vlagamo. Gobe sušimo na lesu ali na rešetu. Med sušenjem jih večkrat obračajmo. Gobe vlagamo tako, da v 1 kg jesenskih gob vlijemo 2,5 dcl kisa in dodamo 1 čajno žličko soli. Kuhamo, dokler vsa tekočina ne povre. Gobe skupaj s 4 lovorovimi listi in1 žlico nemletega črnega popra naložimo v kozarec, zalijemo z olivnim oljem in postavimo v temen in hladen prostor. Vložene gobe so užitne od pet do šest mesecev po vlaganju. Pri polnjenju kozarcev z gobami moramo paziti, da med vsebino ne ostanejo zračni mehurčki in da je vsa vsebina prekrita s tekočino.

Gobov prašek

Gobov prašek uporabljamo kot začimbo ali kot sestavino za pripravo gobovih juh in omak. Jurčke ali kako drugo vrsto užitnih gob očistite in razrežite na debele liske. Sušite na leseni podlagi na zraku, nato pa še v pečici. Zmeljite suhe gobe v mlinčku. Prašek hranite in ga dodajajte jedem po okusu ali pa z njim pripravite domačo gobovo juho.

Skrb za vašo kuhinjo

Za večino ljudi je kuhinja središče doma. Zaradi tradicionalnih navad, zaradi prijetnih vonjav, ki vejejo iz kuhinje jo pogostokrat obravnavamo kot srce doma, središče, kjer se večkrat načrtno ali spontano zbere vsa družina ali prijatelji.

Kuhinja vsakodnevno izpolnjuje naše čustvene in fizične potrebe, zato je povsem navadno, da je družina, predvsem gospodinja zelo navezana na svojo kuhinjico. Toda prav ta priljubljen prostor v hiši je največkrat tudi eden najbolj strupenih v sodobnih hišah. Ironično, zato, ker želimo ohraniti našo kuhinjo najčistejši in najvarnejši prostor od vseh v hiši. Konec koncev, je to prostor, kjer je vsa naša ‘špecerija’ in nihče noče pripravljati, skladiščiti in uživati hrane v kuhinji, ki ni malo da ne sterilna.

Toda, kot vsi vemo, če hočemo svojo kuhinjo ohraniti sijoče čisto, se moramo lotiti bolj agresivnih čistil. Vse od zažgane maščobe v pečici, umazanije po tleh in ostankov bakterij na pultu zaradi surovega mesa, pa do tiste lazanje na katero smo pozabili in čaka v hladilniku še od prejšnjega tedna. Vse to nam predstavlja velik izziv, na poti do sijoče kuhinje. Da pa bi dosegli ta cilj, se pogosto zatečemo k vsem vrstam kemičnih čistil in razkužil. Toda z uporabo teh strupov nenamerno svojo kuhinjo spremenimo v območje nevarnih odpadkov in strupenih snovi, kar je zadnje kar si želimo in za kar se trudimo.

Glavni vzrok za težave, so pogosto maščobe. Med kuho, se olja in masti razpršijo povsod po pultu in po tleh. Ker  želimo to nadlogo odstraniti, se zatečemo k različnim čistilom. Nekatera univerzalna čistila, samo poškropimo in obrišemo. Druga, kot so čistila za pečice, pustimo na mestu dlje časa, da se jim omogoči, da razjedo trmasto, zažgano maščobo.

Na splošno so te vrste formul ssestavljene iz dveh različnih vrst kemičnih spojin, da opravljajo svoje umazano delo. Najprej  se uporabi topilo za raztapljanje maščob ali olja, da le ta odstopijo od vprašljive površine. Površinska čistila se nato ponavadi z malo primešane vode, uporabi, da z lahkoto obrišemo vso maščobo. V čistilih za pečico pa lahko najdemo nevarno kislino, da nam pomaga očistiti trdovratno maščobo. Zaradi takšnih sestavin so čistila za pečice največkrat najbolj nevarna in strupena snov, ki jo najdemo doma med čistili. Uporaba teh proizvodov onesnaži kuhinjske površine s kemičnimi ostanki, in nas izpostavlja nevarnim hlapom.

Na srečo, obstaja več učinkovitih naravnih čistil, ki čakajo na nakupovalnih policah. Ti proizvodi, sestavljeni iz različnih spojih, se ponavadi pridobivajo iz rastlin in drugih manj nevarnih virov, da opravijo delo kemičnih čistil in drugih nevarnih sintetičnih snovi, ki jih najdemo v tipičnem domu. Agrumi, na primer, zagotavljajo varno, hitro in učinkovito odstranjevanje maščob. Vodikov peroksid, nestrupen agent, ki se razgradi v vodo in kisik, z lahkoto očisti površine. Mila, pridobljena iz rastlin pravtako brez težav počistijo umazanijo in blato na ploščicah.

Druga možnost je, da bi si izdelali svoje čistilno sredstvo z uporabo naravnih sestavin. Ponujamo vam nekaj naravnih formul, ki so vam lahko kot alternative pri čiščenju doma:

Večnamensko kuhinjsko čistilo

Sestavine:
• 2 čajni žlički pecilnega praška
• 1 / 2 čajna žlička naravnega tekočega mila
• 1 skodelica vroče vode

Zmešajte vse sestavine in jih zlijte v stekleniščo z razprševalcem, dobro pretresite in poškropite. Upoštevajte, da morajo biti površine temeljito obrisane drugače bo na površini ostala belkast a nenevaren plašč pecilnega praška. To formulo boste lahko uporabljali dlje časa, saj se ne pokvari.

Čistilo za pečico

Verjeli ali ne, mi prisegamo na varno kombinacijo sode bikarbone in vode za čiščenje tudi najtežjih, najbolj trdovratnih madežev v pečici. Samo potresite sodo na dno pečice, da je v celoti pokrito, poškropite z vodo, da je zelo vlažno, občasno ponovno pomokrite, nato pa pustite počivati čez noč. Zjutraj se mast in umazanija preprosto obrišeta s krpo.
Pomivalni stoj

Kritični epicenter aktivnosti v naših kuhinjah, je pomivalni stroj. Danes ima že večina domov napravo, vendar je to eden najbolj strupenih sodobnih kuhinjskih strojev.
Po približno 30 ekspeimentih, ki so jih opravili raziskovalci za zaščito okolja na univerzi v Teksasu, so pred kratkih ugotovili, da je pralni stroj glavni vir onesnaževanja zraka v zaprtih prostorih. S čistili se sprostijo onesnaževalci, ki vsebujejo klor, hlapne organske spojine, kot so kloroform, radioaktivni radon in se nato sprostijo v okolje ter najdejo pot do javne oskrbe z vodo. Ko so ti materiali izpostavljeni vroči vodi v cevovodih, ki kroži skozi vaš pomivalni stroj, se z lahkoto sprostijo v zrak.

Odvisno od temperature vode, lahko vaš pralni stroj doseže 100-odstotno učinkovitost, ko gre za prenos detergentov in njihovih kemikalij v zrak v zaprtem prostoru. Ker ti stroji med uporabo sprostijo približno šest litrov zraka na minuto v vaš dom, neprestano sproščajo strupene snovi, ki se prenašajo s paro. Še bolj problematično pa je to, da vsakič, ko odprete vrata pomivalnega stroja, ko je končal, a se še ni ohladil, sprostite še več kontaminirane pare v vaše kuhinjsko ozračje.
Čeprav se sliši nenavadno – da bi se zaščitili pred svojim pomivalnim strojem, morate sprejeti naslednje ukrepe:

• Prezračite vašo kuhinjo med in po delovanju pralnega stroja. To lahko pomeni odpiranje oken, ali prižiganje nape nad štedilnikom.
• Če ste povezani v sistem javne vode, ki z uporabo klora zagotovi pitno vodo, filtracija vode v vašem domu. Poseben filter, ki ga namestite na cev, po kateri pride voda iz omrežja, bo odstranil večino klora. Prav tako bo prečistil vodo, uporabljeno v kopalnici in pralnem/pomivalnem stroju.
• Vzemite vzorec svoje vode in jo dajte testirati. Če so rezultati pozitivni, poiščite rešitev skupaj s strokovnjakom.
• Naj bo vaš pomivalni stroj zaprt in zapečaten vsaj še eno uro po zaključenem programu čiščenja. To bo preprečilo nesnaževanje s kontaminirano vodno paro.
• Če imate funkcijo, ki omogoča sušenje brez suhe vročine, jo uporabite. To preprečuje aktiviranje ogrevanja tuljav v pomivalnem stroju. Te tuljave segrejejo notranjost stroja in omogočijo, da se voda s strupenimi snovmi prenese v zrak. Deaktiviranje vročega sušenja pomeni tudi varčevanje z energijo.
• Zaženite vaš pomivalni stroj šele, ko je povsem poln. Tako boste prihranili z energijo in vodo.
• Uporabite detergent, ki ne vsebuje klora. To bo zelo zmanjšalo količino klora in drugih kemikalij v vodi, kar zmanjšuje vašo izpostavljenost strupenim snovem.
• Poskrbite tudi, da detergent ne vsebuje fosfatov. V nasprotju s splošnim prepričanjem, je uporaba fosfatov še vedno zakonsko dovoljena. Fosfati zasedajo do kar 20% sestave detergentov. Ko so fosfati sproščeni v okolje, spodbujajo velike rasti alg v lokalnih vodah. To sproži proces evtrofikacije, posledica tega pa je primankovanje kisika v vodah in morjih.